Djupivogur je mala zaspana vas sredi ničesar na vzhodu Islandije. Vasica diha tiho, enakomerno, s plitvimi vdihljaji. Vaščani živijo umirjeno, spokojno ribiško in kmečko življenje, vsi poznajo vse in vsi vedo vse o vseh. Kaj lahko pričakuješ od življenja v Djupivogurju? Da bo dolgo, umirjeno, predvidljivo. Zrak je svež, prehrana je zdrava, stresa ni. Mogoče je lahko edina hiba tega načina življenja dolgčas. In tako so tudi prebivalci Djupivogurja izpred par stoletij, 5. junija 1627 zvečer, rahlo zdolgočaseni od brezgibnega življenja, ne zavedajoč se kaj je širni svet, kje je daljnja Afrika , kdo so to Alžirci, breskrbno zaspali. In zjutraj jih je presenetil napad. Iz morja. In še preden so se dobro zavedeli, so bili vsi ujetniki na alžirski ladji, polni mrkih pogledov temnih moških neznanega jezika in dežele. Iz male vasice so bili odpeljani v suženjstvo na drug konec sveta.
Danes iz Djupivogurja vozi ladjica na Papey island, otoček, ki je svoje ime dobil po irskih menihih (papar), ki so med 8. in 9. stoletjem prišli do obale Islandije, ki je bila takrat še brez imena in brez prebivalcev. Danes je to domovanje zanimive združbe živalskih, domišljijskih in občasno tudi človeških bitij. Razparcelirali so si površino in v slogi sobivajo na kopnem in v vodi. Na nizkih malih skalnatih otočkih, v velikosti stanovanja, so si svoje domovanje prilastili tjuljni.
Na navpičnih pečinah se na skalnih policah dobesedno stiskajo druga ob drugo črno bele lumne, nad pečinami pa so med debelo travno rušo vhodne luknje v prebivališča ljubkih ptic z veliko imeni: njork ali morskih papig ali malih severnih menihov ali malih severnih bratov ali mormonov. Mormoni ljubijo stalnost, zvestobo in partnerstvo. Imajo stalnega partnerja, stalen dom, ki ga partnerja skupaj urejata, prav tako si odgovornost za zneseno jajce delita tako oče kakor mati. Medsebojno vez si potrjujeta s svojevrstnim kljunčkanjem, ko moški otresa z glavo, se šopiri in prhuta s krili (podobno kot človeški primerki), oba pa nalahno potrkavata s kljuni.
Na otoku živijo v gradu, po islandsko imenovanem Kastali, domišljijska bitja, pripadniki huldufolka. Človeška bitja so na otoku zapustila kar nekaj sledov. Domovanje lastnikov otoka, ki so potomci pregrešno bogatega stanovalca otoka, ki je svoje bogastvo dobil s tem, ko je nosil nábrók – hlače narejene iz kože umrlega. Po islandski legendi za bogastvo in srečo potrebujete samo soglasje umirajočega, da mu lahko po smrti izrežete kožo od pasu navzdol, vključno s podplati. Potem te hlače oblečete, nekaj časa nosite in bogastvo in sreča pride sama po sebi. Potomci bogatega srečneža so na otočku zgradili tudi najmanjšo islandsko cerkev pod katero so ob gradnji zakopali zaklad. Tistega, pridobljenega z nošenjem “necropants”, hlač umrlega. Seveda bo tam tudi za vedno ostal saj bi tistega, ki bi si drznil izkopati zaklad pod cerkvenimi tlemi, zadelo strašno prekletstvo, tega pa nobeden Islandec ne bi tvegal.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 