Damir v njegovem zadnjem prispevku iz Indije piše o tem, da odgovor na vprašanje “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” zagotovo pozna maharadža.

Zlati trikotnik Indije. Delhi, Agra in Džaipur. Tako kot imata Delhi in Agra, tako ima tudi Rožnato mesto svoje pravljice. Rožnata barva Rožnatega mesta v deželi Radžastan, pomeni neizmerno dobrodošlico gostu. S to barvo pokažejo, da so vas veseli, da vas cenijo, ker prihajate k njim v Džaipur kot gost, kot turist, kot prijatelj. Čeprav je mesto zaradi enotnega odtenka te sveže rožnate barve drugačno kot Agra in Delhi, je poskočno (podobno kot kultni Pink Panter iz risanke), vihravo, navihano, polno templjev, rezidenc, svečano in kičasto, polno oblečenih slonov, iz košar in ob piščali plesočih kober, šahovih skritih soban, hodnikov in haremov, soban z ogledali…., istočasno pa grozljivo umazano. Umazanija je kljub svežini rožnate barve, ki jo obdaja, ravno tako del kulturološke enotnosti Indije, njihovega načina življenja, pojmovanja, filozofije in njihov zaščitni znak. Čista, sveža in brezmadežna je edino rožnata barva hiš, ograj, džamij, minaretov in rezidenc.

Džaipur je glavno mesto indijske zvezne države Radžastan. Od New Delhija je oddaljen približno 200 kilometrov. Do njega prideš po “avtocesti” iz Agre ali Delhija. Avtoceste so spet ena posebnost Indije. Imajo vse značilnosti avtocest v evropskem merilu, z dvema pasovoma v eno smer in dvema pasovoma v nasprotno smer, oznake in prometni znaki pa so indijska posebnost. Zaščitnih ograj ob avtocesti ni, prav tako avtoceste prečkajo vse lokalne in stranske ceste. Tudi krave, ovce, prašiči in kokoši okoliških kmetov, ki iščejo priboljške, se lahko vključijo v promet in se znajdejo na poti avtomobilov. To nobenega ne moti. Avtomobili vozijo po levi strani (angleški vpliv) in da je zmeda še večja, se vozniki sporazumevajo z rokami, z žvižgi, s trobljami , mahanjem z roko, asistenti voznikov (obvezen pogoj), ki se nagibajo skozi okna, celo do pasu, mahajo, ustavljajo voznike nasproti vozečih avtomobilov…..skratka, imajo svoja nepisana pravila, ki jih samo oni poznajo.  Obcestnih motelov je na pretek in imaš občutek, da vsi, ki so si s podkupnino ali kako drugače, priborili možnost, da ga zgradijo, to počnejo počasi, leno in brez načrta. Veliko jih je šele v začetnih fazah gradnje in samo peščica motelov dejansko obratuje. Imaš občutek, da bo avtocesta kmalu postala ulica motelov.  Policajev pa mrgoli, na vsakem vogalu ustavljajo avtomobile samo z mahanjem rok in ne s fluorescentnim stop znakom, enostavno jih pokličejo k sebi s kazalcem ali z roko. Vozniki se morajo ustaviti, sicer jih peljejo v zapor, iz katerega redko pridejo živi. Njihovi zapori imajo posebne pogoje bivanja, ki sodijo malo še v prazgodovino, malo pa v sredino 16. stoletja in v katerih se ne želi videti nobeden. Cena takšnega policijskega ustavljanja je odvisna v marsičem tudi od pogajanj med “osumljencem” in oblastjo, vendar vedno in zmeraj, določen kup denarja, na črno konča pri policajih v žepu. Zato se tam splača biti policaj. Policaji so bogata kasta Indijcev.

V Džaipurju je več posebnih palač. Znamenita Hawa Mahal, City Palace Džaipur, Amer Fort v centru mesta, ob glavni roza ulici, podobna piramidi, z značilnim velikim zidnim ekranom (high screen wall),  zgrajena tako, da so vse kraljeve soproge in ostale priležnice harema imele čudovit razgled na glavno cesto, procesije, kolone, festivalne povorke, vojake ob vrnitvi iz zmag ali porazov. Občudovale so jih, same pa niso bile videne. Pred pogledi so jih ščitile posebne rešetke, ki so jih zakrivale. Bila je zgrajena leta 1799. Dal jo je zgraditi maharadža Sawai Pratap Sing, ki je bil vnuk maharadže Sawai Jai Singh II.,  ustanovitelja Džaipurja.

Nekoliko izven Džaipurja, na hribčku nad mestom, se nahaja čudovita utrdba, bivališče dinastije Rajput Maharajas. Do tega lepega mesta po hribčku navzgor jahaš na hrbtu slonov, ki se leno pozibavajo v svojem vsemogočnem, tihem ritmu, ogromni, lepi, počasni, pihajo, mahajo s svojim dolgim rilcem, ki te bežno poboža po nogah in te včasih z njim tudi popljuje. Vse živali so ženskega spola, zaradi svoje umirjenosti in stabilnega značaja. S sloni moškega spola je samo križ. Enkrat na leto imajo nekontroliran izbruh testosterona, ki je lahko poguben za vse. Če ne zadovoljijo sle in ne poljubijo najmanj pet ženk, podivjajo in pomendrajo, pobijejo in porušijo, vse kar jim je na poti. Tako neizmerna in nevarna je njihova moška narava. Za velikimi ušesi imajo te ženske “voznika” upravljalca, goniča slonov, ki nič ne reče, samo s palico požene slonico, zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Na dvorišču palače Amer Fort razjahajo in te spustijo na tla. Utrdba je prepolna velikih soban z razgledom na Rožnato mesto in na poseben otoček v sredini reke, ki zgleda kot jezero,  in parka, ki je posebnost mesta Džaipur. Svetovno znan, s simetrično posajenimi vrtnicami, grmičevjem  in jasminom.

Ja, lep je ta otoček, ki svojo lepoto razkriva, in lepa je ta utrdba, ki svojo lepoto zakriva. Znotraj debelih sten skriva soproge, konkubine in priležnice, ki se v palači sprašujejo o svoji lepoti. Na ta svoja vprašanja pa dobijo tudi odgovore. Živijo dobesedno v zrcalnih sobanah. Sobane so z zrcali obdane v celoti. Stene, stropi, tla, vse. Znamenite, svetovno znane sobane z ogledali. Prebivalke teh soban se z zrcali pogovarjajo, se v njih opazujejo in jih sprašujejo: ” Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” Maharadža je odgovor na to vprašanje vsekakor poznal.