BALET GRK ZORBA

Vsi poznamo Krečana  Grka Zorbo in njegovo zgodbo

Grk-Zorba-07_b

Na plaži v Stavrosu na polotoku Akrotiri na Kreti je leta 1964 zaplesal Anthony Quinn in se zapisal v zgodovino. Njegov ples se je takrat imenoval Ples Grka Zorbe. Zaplesal ga je kot energični in svojeglavi Kazantzakisev Krečan z življenjsko filozofijo, sežeto v stavku: “Smrtni greh je biti nasilen do velikih zakonov narave. Ne smemo hiteti, ne smemo biti nepotrpežljivi, zaupljivo moramo ubogati večni ritem.« Anthony Quinn naj bi imel težave z nogo, zato je z njo rahlo podrsaval po pesku, skupaj z njegovim prijateljem Basilom, Alanom Batesom. Po pretresljivi ljubezenski zgodbi tujca Basila z mlado vdovo, ki jo je zaradi prepovedane ljubezni s tujcem, plačala z življenjem in žalostni smrti madame Hortense, ki je vse svoje življenje zapravila v iskanju prave ljubezni, sta se združila v bolečini, zavedajoč se, da je življenje trpljenje. A nista se predala obupu. Zavedela sta se, da je življenje težko in lepo, tudi radostno, kljub bolečini tudi mikavno in čarobno. Njuni duši in telesi sta bili prenapolnjeni, kipeli sta od presežka, ki je iskal svojo pot na plano. In se izrazil v obliki plesa, plesa sestavljenega iz podrsavanja in skokov, z roko na ramenu soplesalca. Ob glasbi Mikisa Theodorakisa se je rodil nov ples, ki so ga kasneje poimenovali sirtaki. Sirtaki je s čustvi nabit ples. Plesalci sirtakija se čudijo občutku močne medsebojne povezanosti, zvrhane čustev, ki jo začutijo med plesom. Čeprav so bili do tistega trenutka neznanci, se med plesom začutijo kot povezana skupina.

Nobeden ne pozna grške besede kefi in njenega pomena

Kefi (κεφι) je beseda, ki jo je težko preliti v opis, ker je kefi treba doživeti in občutiti. Prevod bi lahko bil nekje okoli skupka naslednjih besed: občutek, čustvo, doživetje, radost življenja, navdušenje, razigranost, blaznost, veselje, duh, sreča, zmagoslavje, dobro počutje, zabava, ljubezen do življenja, vznemirjenje. Celotni niz besed še vedno ne zajame pravega pomena. Včasih pač besede ne morejo vsega povedati. Mogoče bi poskusila z opisom okoliščin, z več stavki. Vsekakor je kefi beseda, ki opisuje nekaj pozitivnega. Bistvo kefija je tudi časovna dimenzija – pomembno je, da najdeš kefi takrat, ko časi v tvojem življenju niso najboljši.

FullSizeRender (3

Če ponazorim besedo kefi, ki jo nobeden ne pozna, z zgodbo, ki jo vsi poznamo

Nikos Kazantzakis je položil svoje misli v naslednje besede Grka Zorbe: »Kako čuden stroj je človek! Lahko ga napolnimo s kruhom, vinom, ribami, a iz njega prihajajo vzdihi, smeh in sanje.« In lahko dodam: in glasba in ples. Lahko tudi v obliki baleta. Vsi ljudje sveta razumemo jezik glasbe, razumemo govorico telesa. Kazantzakisevega grka Zorbo je na mariborskem odru odbaletal Romun Sergiu Mogu, polangleški in polgrški Basil pa se je v baletu prelevil v ameriškega Johna, Rusa s slovenskim državljanstvom, Bogova. Od boga, pisatelja Kazantzakisa in skladatelja Theodorakisa  jima je bilo dano, da sta nas združila v kefiju. Balet. Ljubezen. Življenje je lepo. Smrt. Bolečina. Življenje je trpljenje. In namesto obupa se v pravem trenutku, takrat ko je najtežje, pojavi kefi. Pozitivno čustvo, gonilo, sila življenja. Vsi v dvorani, ne glede na državljanstvo, raso, politično opredeljenost, starost, spol, socialni status ali celo raven glasbene ali plesne usposobljenosti, smo skupaj z njima in ostalimi baletniki,  na odru ali v mislih, odplesali baletni sirtaki in doživeli kefi, to neverjetno izkušnjo, ki jo deliš s skupino ljudi, ki sobivajo v določenem trenutku skupaj, v istem duhu, ki spodbuja in izziva vsakega od nas k osvoboditvi našega notranjega Zorbe. Sirtaki smo ponovili trikrat.

NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis