BIRDMAN ALI NEPRIČAKOVANA VRLINA NEVEDNOSTI

Živimo v času, ko priznanje, slava in denar pritekajo s številom klikov. Slavne in bogate so zvezde iz resničnostnih šovov, popevkarji dvomljive kvalitete, igralci iz akcijskih filmov polnih nasilja. Glavni igralec v Birdmanu Riggan Thomson, ki ga je odlično odigral Michael Keaton hlepi po priznanju drugačne vrste. Po tistem globokem, samodejnem spoznanju, tistem univerzalnem , nedvomnem vedenju v vseh nas: to je to.  Do tega priznanja hoče na vsak način priti s priredbo in glavno vlogo v drami na Broadwayu. Vso svojo strast, dobesedno tudi kri vloži v predstavo.

Kljub odlični igri glavnega igralca se nikakor nisem mogla vživeti v njegovo krčevito prizadevanje, nisem trpela, hotela in hlepela z njim. Ne morem pa reči, da sem po ogledu na film pozabila. Celo velikokrat se spomnim nanj. Ampak po drobcih. Na igralca Mikea (Edward Norton),  ki je na odru živel resnično življenje, v resničnem življenju pa je igral. Na njegove besede, da je resnica vedno zanimiva, izziv pa ne. Na besede Rigganove hčere Sam (Emma Stone), da se stvari dogajajo na mestih, ki jih on ignorira in se dela kot da blogi,  Twitter in Facebook ne obstajajo. Da je on tisti, ki zaradi tega ne obstaja, ne obratno. Ali od tu izvira drugi naslov filma? Vsekakor bom še nekaj časa miselno sestavljala mozaik z imenom Birdman.

GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL)

Grand Budapest hotel je popoln butični izdelek: iz popolnega materiala, brezhibno ukrojen in sestavljen, v duhovitem in komičnem modelu, odličen. Narejen z dobro mero črnega humorja, z eno nogo v parodiji. Je čudovit film za sprostitev, za zabavo, za odklop, za dvourni oddah. Ampak samo to. Po ogledu se samo z nasmehom spomniš nanj in rečeš sam pri sebi: ODLIČEN FILM in o njem ne razmišljaš več .

budapest2

 Gustave H (Ralph Fiennes) in Zero Moustafa (Tony Revolori )

 

FANTOVSKA LETA (BOYHOOD)

Fantovska leta (Boyhood) je film o odraščanju in življenju vseh nas otrok,  o zorenju in življenju vseh nas staršev, o vseh nas odraslih, o tisti univerzalni substanci, ki jo živimo vsi in našemu začudenju na določeni točki svojega življenja : “Je življenje samo to? Se bo zgodilo še nekaj več?”

Filmski mami (Patricia Arquette) se to zgodi v trenutku, ko njen sin Mason pakira kovčke in odhaja v študentski dom: ” Veš kaj sem spoznala? Moje življenje mineva samo kot niz važnih trenutkov. Poroka. Rojstvo otrok. Ločitev. Čas ko smo. Čas ko smo mislili, da si dislektičen. Ko sem te naučila vozit kolo. Druga ločitev. Magisterij. Končno služba, ki sem jo želela. Poslala Samantho na faks. Poslala tebe na faks. Veš kaj je naslednje? Moj jebeni pogreb.

Mason  (Ellar Coltrane) pred odhodom na fakulteto sprašuje očeta (Ethan Hawke)

Mason : “In v čem je potem smisel? “

Oče: “Česa? “

Mason: “Ne vem, česarkoli. Vsega. “

Oče: “Vsega? Jaz zagotovo ne vem. A ne ve tudi nihče drug. Vsi se znajdemo v toku. Dobro je, da občutiš neke stvari. Bodi  zvest tem trenutkom. Ko postaneš star, ne občutiš več veliko. Tvoja koža postane trda. “

TEORIJA VSEGA ( THE THEORY OF EVERYTHING)

Teorija vsega  je film glavnega igralca Eddieja Redmayneja. Dobesedno odživi, ne odigra, del življenjske zgodbe še danes živečega, svetovno znanega doktorja fizika Stevena Hawkinga.  V začetku filma je nadebudni, genialni , telesno zdrav in veder študent fizike, ki ga doleti diagnoza mišične distrofije in napoved doživetja maksimalno dveh let življenja. Ob seznanitvi s prognozo in opisu telesnih znakov napredovanja bolezni nima drugih vprašanj kot: “Kaj bo z mojimi možgani?”

theory1

Filmskega Stephena Hawkinga je odigral Eddie Redmayne

In veliko olajšanje ob novici, da ti ne bodo prizadeti. Sreča v nesreči je, da je takrat na začetku ljubezenske zveze z Jane (Felicity Jones) , s katero se poročita.
Film ju spremlja v času njune zakonske zveze, oblikovanju njune družine s tremi otroci, njegovega mišičnega hiranja, prilagajanja življenja vedno novim zmanjšanjem sposobnosti in stalnim odmikanjem napovedanega časa smrti. Na koncu filma je nepokreten, na invalidskem vozičku, nezmožen gibanja, njegovi možgani pa delujejo vedno bolje. Na srečo s pomočjo prsta in stroja zapisuje svoje misli in s pomočjo elektronskega glasu komunicira z okolico. Sprejme odločitev, da se bo ločil od svoje žene in se s svojo negovalko, s katero sta se zelo zbližala, preselil v ZDA.

IGRA IMITACIJE (THE IMITATION GAME)

Igra imitacije (Imitation game) razkriva izjemno zgodbo genialnega nejunaka Alana Turinga. Homoseksualen, s pomanjkanjem čuta za družabnost, nekomunikativen, s tolikšnim pomanjkanjem čustvene inteligence, da izpade že rahlo retardiran, vendar z izjemnim darom logičnega razmišljanja in znanjem matematike. Konstruktor prvega računalnika, ki razvozla Enigmo, nemški vojaški šifrirni stroj. Drugačen: tako drugačen, da s hladnim razumom takoj zatre vse namere svojih sodelavcev, da bi preprečili naslednji vojaški napad Nemcev in jim s tem razkrili, da so prodrli v njihovo skrivnost, kar bi privedlo do novega, spet nepoznanega načina šifriranja. Namesto, da bi se prepustil slavi je v anonimnosti hladnokrvno preračunaval statistiko: katere napade preprečiti, katere lažne informacije razširiti in kako uporabiti vsa dešifrirana nemška povelja, da bo ohranjenih čim več človeških življenj in vojna čim prej končana. Po nekaterih izračunih naj bi prihranil 14 milijonov človeških življenj in vojno skrajšal za dve leti. In kako se mu je oddolžilo človeštvo? Po vojni je imel zaradi homoseksualnega incidenta možnost izbire med hormonskim zdravljenjem ali zaporom. Odločil se je za prvo. Čez tri leta je napravil samomor.

Alan Turing, konstruktor prvega računalnika,  na vprašanje, ali stroji mislijo kot ljudje, v filmu odgovori: “Seveda stroji ne morejo misliti tako kot ljudje. Stroj je drugačen od človeka. Zato tudi mislijo drugače. Če nekaj misli drugače kot vi, to  še ne pomeni, da ne razmišlja. Za ljudi dopuščamo, da imajo različna mnenja. Pravimo, da naši možgani delujejo različno, da razmišljamo različno. In če to lahko rečemo drug o drugem, zakaj potem ne bi mogli reči istega za možgane, narejene iz bakra, žic in jekla?”

ODTENEK ŽIVLJENJA  iz filma:  Joan Clarke (Keira Knightley) prigovarja Alanu Turingu (Benedict Cumberbatch), ki obupuje nad svojo nenormalnostjo (tudi zaradi homoseksualnosti): “Nihče normalen ne bi mogel tega narediti. Danes zjutraj sem se z vlakom peljala skozi mesto, ki ne bi obstajalo, če ne bi bilo tebe. Kupila sem vozovnico od človeka, ki bi bil po vsej verjetnosti mrtev, če ne bi bilo tebe. Prebrala sem  znanstveno raziskavo, ki obstaja samo zaradi tebe.  Lahko prisežem, da si jaz ne želim, da bi bil normalen. Svet je neizmerno boljši ravno zaradi tvoje nenormalnosti. Včasih ravno ljudje, za katere si nihče ne bi predstavljal , naredijo nepredstavljive stvari.”

RITEM NOROSTI ( WHIPLASH )

Ritem norosti (Whiplash) je Nori film v katerem prevladuje Nori J.K.Simmons v vlogi ekstremnega glasbenega profesorja, ki svoje študente žene onkraj njihovih predstav, kot se je izrazil sam.

Noro! Sediš napet kot struna in v grozi strmiš v ekran, ker te J.K.Simmons trpinči do ekstrema. Definira pojem mobinga in ga moralno upraviči. Pljuva na pohvalo pri solidno opravljenem poslu in besedici dobro opravljeno pripisuje krivdo za povprečnost. S svojimi žaljivimi besedami, surovimi dejanji in provokacijami, pripravi voljo, kljubovalnost, trmo in vztrajnost izbranega objekta do eksplozije. Želi, hrepeni, izgoreva v želji doseči tisto nekaj več. In gledalec z njim. Pri tem pozabita na realni svet, ne občutita telesne bolečine, potrebo po varnosti. Vsi trije, izzvani študent, Nori profesor in trpinčeni gledalec imajo isti goreči cilj:  doseči izredno, najlepše, najboljše, nebeško, nadzemeljsko, izjemno. Nori J.K. Simmons je to uspel. In si po mojem mnenju zaslužil Oskarja.

Dirigent Terence Fletcher je svojemu takrat že bivšemu študentu Andrewu, opisal svojo vlogo na glasbeni akademiji takole: “Nisem bil tam, da dirigiram. Vsak kreten lahko maha z rokami in drži ljudi v tempu. Tam sem bil zato, da potisnem ljudi dlje od njihovih pričakovanj. Mislim, da je to brezpogojna nujnost. Ni ju bolj škodljivih dveh besedic kot sta »dobro opravljeno«. Zaradi njiju bomo svet prikrajšali za naslednjega Louisa Armstronga, naslednjega Charlieja Parkerja. Povedal sem ti zgodbo, kako je Charlie Parker postal Charlie Parker: Jo Jones  je takrat še zelo mlademu Parkerju vrgel činele v glavo, ko je bil Parker še mlad fant in že precej dober na saksofonu. Dobil je priložnost za poskusno snemanje in zajebal stvar. Jones ga je skoraj obglavil zaradi tega. Izsmejali so ga na odru. Jokal je celo noč, toda kaj je naredil naslednjo jutro? Vadil je. Vadil in vadil je z enim samim ciljem v mislih, da se mu nikoli več ne bodo smejali. Naslednje leto se je vrnil v Reno. Stopil je na oder in odigral solo, kot ga svet še ni slišal. Zamisli si, če bi Jones samo rekel: “V redu je Charlie,” in Charlie bi si mislil “No ja, dobro sem opravil.” Konec zgodbe. Bird ne bi obstajal. Zame bi bila to absolutna tragedija. Veš, jaz nisem imel nobenega Charlieja Parkerja, čeprav sem se trudil. Resnično sem se trudil In to je več kot bo večina ljudi naredila. Nikoli se za moj trud ne bom opravičeval!”