PORTRET INKVIZITORJA

Dimitris Siatopoulos  je napisal roman o El Grecu, po katerem so leta 2007 posneli film. Napisal naj bi ga precej po svoje. V romanu govori tudi o španskem inkvizitorju Ninu de Guevara in njegovem občudovanju El Grecovega dela. El Grecu naj bi naročil lasten portret, ki ga El Greco, ki je zaničeval inkvizicijo, nikakor ni uspel dokončati. Na vztrajno inkvizitorjevo priganjanje k slikanju, mu je le uspelo. V  filmu je najbolj dramatičen prizor, ko  inkvizitor prvič zagleda svojo sliko. Na sliki je bil krvoločen hudoben mož, v obilni, dolgi, krvavo rdeči obleki. Zgrozil se je ob pogledu nanjo, saj se je v tistem trenutku zavedel kdo je : krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Zasovražil je El Greca in hotel se mu je maščevati. Veliki inkvizitor sam ga je obtožil za bogokletje, zato se je moral zagovarjati pred tribunalom.

V zvezi s to zgodbo sem precej guglala in ugotovila, da je v zvezi s portretom kar precej odprtih vprašanj. Poleg tega, da niti ni povsem gotovo, ali je kardinal na sliki dejansko španski inkvizitor Nino de Guevara ali mogoče kateri drugi kardinal.   Vendar se večina na osnovi raznih zgodovinskih dejstev strinja, da je. Glede problemov El Greca s špansko inkvizicijo ni nobenih zapisanih dejstev. Zapisano je samo dejstvo, da je bil El Greco občasno vabljen pred tribunal kot prevajalec za grško govoreče obtožene. Če bi imel težave s katoliško cerkvijo verjetno tudi ne bi  nadaljeval s slikanjem religioznih tem. Letnice pa se ujemajo in delajo zgodbo verjetno. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja.

Na portalu RTV SLO v rubriki Razglednice preteklosti sem našla opis portreta: “El Greco se je ustalil v mestu, kjer je bil sedež španske inkvizicije, in eden od njenih prvih mož je bil tudi Don Fernando de Nino de Guevara. El Grecova upodobitev je najzgovornejša v detajlih. Pred nami je odločen, strah vzbujajoč mož, a če ga pogledamo bolje, prepoznamo v njegovem izrazu tudi kanček negotovosti, samospraševanja, samoobtoževanja. Medtem ko je njegova desna roka umirjeno položena na naslonjalo, se ga druga krčevito drži. Podobno je pri spodnjem delu draperije, ki na njegovi desni strani umirjeno pada proti tlom, na levi pa se nervozno pregiba.” Na nekem hrvaškem blogu sem zasledila opis: ” Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. ” Našla sem tudi razpravo o portretu avtorice Joanne Diane Caytas z naslovom “Ali gledamo v oči hudiča?”

Zgodba me je prevzela in želela sem si temeljito ogledati originalni portret, ki visi v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Moj prvi vtis je bil, da je na sliki moški na pragu starosti, šibek, skrivenčen in negotov, skrit pod bogatimi gubami ogromne, težke, bledo škrlatne, nikakor krvave, obleke. Roki mu težki počivata na naslonu stola, leva že grdo skrivenčena od revme. Čevlja mu kar tako, brez trdne povezanosti s tlemi ali z ostalim telesom, štrlita izpod obleke. Ni se mi zdel razdvojen, bolj se mi je zazdelo, da je mrk, naveličan in resigniran, da mu je odveč obleka cerkvenega dostojanstvenika, da se v njej počuti izgubljen in bi najraje preprosto in lahkotno oblečen, z bosimi nogami, na cvetočem travniku, naslonjen ob drevo, prebiral knjigo. Kos papirja, ki leži ob njegovih nogah, govori, da ga je odvrgel v trenutku slabosti, skoraj da na njem prebereš napis : “Dost mam”. Ampak takoj za tem ga okameni tisti neusmiljen občutek odgovornosti, tisti moram, ki ga drži ujetega v tej ogromni obleki, obleki dolžnosti in odgovornosti. Na portretu nisem videla borbe med dobrim in zlim, ampak zanj že izgubljeno borbo med moram in želim si. Zgleda kot navadni človek. In zgrozim se: Kako lahko španski inkvizitor zgleda kot navadni človek?

 

EL GRECO

Doménikos Theotokópoulos, se je rodil leta 1541 v vasi Fodele, v času zatona beneške vladavine na Kreti. Svoje  otroštvo je preživel v rojstnem kraju.

File_049

Pred hišo El Greca v Fodelah na Kreti

Zaradi pravoslavnega kulturnega okolja, v katerem je odraščal, so njegova zgodnja dela posnemala slog bizantinskih ikon. Že kot mlad fant se je usposabljal v samostanu kot slikar ikon.

Cerkvica nasproti El Grecove hiše

Tudi kasneje je ustvarjal pod jasnim vplivom okolja, v katerem je v določenem trenutku živel. Pri šestindvajsetih je za vedno odšel iz Krete, najprej v Benetke, kasneje v Rim, Madrid in nazadnje v Toledo. V Benetkah je postal učenec pri slikarju Tizianu. V tem času je izdelal več slik v katerih se opazi vpliv Tintoretta. Odpotoval je v Rim, kjer je spoznal umetnost Michelangela, ki ga je odkrito kritiziral. V Rimu je ostal brez večjega uspeha. Od tu  je okoli leta 1575 odpotoval v Španijo, kjer je tudi dobil svoj vzdevek El Greco, ki v španščini pomeni Grk. Najprej je bil v Madridu, od leta 1577 do svoje smrti 7. aprila 1614 pa v Toledu, kjer je tudi pokopan.

V hiši El Greca v Fodelah na Kreti so reprodukcije njegovih slik

V Toledu se je srečal s špansko inkvizicijo.  Dobil je naročilo, da naslika španskega  inkvizitorja Don Fernando Nina Guevara. Okoli slike je  Dimitris Siatopoulos , avtor romana o El Grecu z naslovom El Greco: božji slikar, napletel zanimivo zgodbo. Po romanu je bil 2007 posnet tudi film. Dimitris Siatopoulos govori v romanu o tem, da si je portretiranec zelo želel svojega portreta izpod čopiča El Greca, saj je zelo občudoval njegovo delo. Ko je bil portret naslikan in je prvič zagledal sliko, pa se je zgrozil ob pogledu nanjo, saj mu je El Greco s portretom nastavil ogledalo. V tistem trenutku se naj bi  zavedel kdo je, krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja. Portret kardinala don Nina Guevare je poleg portreta  Sv. Hieronim kot kardinal, El Grecov najboljši portret.  Predstavlja pomembno točko v zgodovini evropskega portreta. Razstavljen je v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Zgodba me je tako pritegnila, da komaj čakam, da si sliko ogledam ob mojem obisku New Yorka konec meseca aprila.

DT854

Portret kardinala Fernando Nino de Guevara

Če želite iti po sledeh El Greca na Kreti obiščite njegovo rojstno hišo v Fodelah, 25 kilometrov zahodno od Herakliona, kjer so na ogled reprodukcije njegovih slik. Tam lahko kupite kakšno knjigo o njegovem življenju in delu. V Zgodovinskem muzeju v Heraklionu pa si lahko ogledate edini dve originalni El Grecovi deli, ki sta na Kreti: Podoba gore Sinaj, kamor je stopila božja noga (1570) in Kristusov krst (1567).

File_038

V New York bo treba po doživetje portreta kardinala de Guevara

KRETA

Kreta je Začetek in Zibelka z velikim Z. Popek. Bolje maternica. Najjužnejši in največji grški otok. Začetek Evrope, iz Afrike. S sredozemskim in severnoafriškim podnebjem. Če se postaviš na jug Krete, vidiš severnoafriško obalo. In če bi stal tam pred 130 000 leti, bi zagledal tudi prvotne prebivalce Krete kako prihajajo iz Afrike. So na čolnih? Okoli leta 3000 levo od ničle na časovnem traku začne prihajati nov val,  takratni prebivalci severne Afrike.mapa_greece

Kreta je najjužnejši in največji grški otok

Kreta je zibelka evropske civilizacije in zibelka bogov. Zevs, v grški mitologiji poglavar vseh bogov, bog neba in nevihte je bil rojen na Kreti , v  Diktijski votlini, v Idski jami je imel skrivališče pred požrešnim očetom Kronosom, ki je s požiranjem svojih otrok želel ubežati svoji usodi. Ampak usodi ne pobegneš. Kreta je kraj prevare, kamor je Zevs v podobi lepega bika  prinesel princeso Evropo,  se preobrazil v mladeniča in se ljubil z njo. S tem jo je zapisal v zgodovino in v geografijo saj naša stara celina v zatonu še vedno nosi njeno ime. Evropa mu je na Kreti rodila Minosa, začetnika minojske civilizacije. Minos nam je zaradi svoje sebičnosti podaril besedo labirint, bolje podaril nam je tudi pomen besede labirint, ki jo še danes radi uporabimo predvsem v prispodobi za beganje naših misli po zavitih hodnikih naše duše. Minojci so v palačah, bolje mestih, dejansko pa v labirintih,  živeli mestno življenje kot ga poznamo danes. Samo stvari, ki so jih obdajale so bile drugačne, način je bil  podoben. Trgovina, umetnost, igre, moda, nakit, kozmetika, vse so imeli, vse jih je zanimalo.

File_039

Minojke so “izumile” modo, rade so se lepotičile in nosile nakit

Okoli 1500 pr. n.št. so padli pod vpliv mikenske kulture, ki  je prinesla še odvečen, a v zgodovini zaradi človeku lastnih nerazumnosti, nujen razvoj trgovine z orožjem. Sledili so različni zavojevalci: Rimljani, Bizantinsko cesarstvo, Benetke in več kot četrt stoletja, od 1645-1898, Turki. Vsi zavojevalci, ne glede na časovno obdobje ali ne glede nato, kateri veter jih je prinesel, so plenili, morili, vsiljevali svojo kulturo, jezik, arhitekturo, način življenja in se mešali in plodili z domačini. V mestih na Kretih se še danes čuti mešanost, zmešanost, prepletenost in ločenost različnih kultur, tako v arhitekturi kot v ljudeh in utripu na mestnih ulicah.

Dogodkov na Kreti in oseb s Krete, ki so nas zaznamovali, pretresli in oblikovali je še precej. Zagotovo je to leta 1541  na Kreti rojen Dominikos Theotokopoulos El Greco , ki je s slikanjem dosegel svetovno slavo. Pretresel nas je množični samomor ujetnikov v od Turkov obkoljenem samostanu Moni Arkadiou leta 1866. Močno je vplival na nas  pisatelj, filozof, Krečan in svetovljan Nikos Kazantzakis. Kdo ne pozna njegovega Grka Zorbo? V abecedniku vojskovanja je  leta  1941 odigrana krvava bitka za Kreto in  ugrabitev generala Kreipa leta 1944, z vsemi grozljivimi posledicami za Krečane, v prvi vrsti za vse moške prebivalce Anogije,  ki predstavlja danes eno oglišče hudičevega trikotnika . V Anogiji se je rodil tudi  Nikos Xylouris , pevec, ki je dosegel svetovno slavo. Na otočku  Spinalonga na severu Krete je bila od leta 1903 do 1973 kolonija gobavcev. O tamkajšnjem življenju je bil posnet film in zelo gledana nadaljevanka.