KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 6.del

Eno izmed mojih globokih prepričanj je, da je važna volja in vztrajanje. V vseh teh letih so me preizkušali manjši, večji, največji in ogromni, takšni in drugačni padci, kljub temu pa se je moja volja z leti kvečjemu okrepila. Nikoli ne mečem pušk🔫 v koruzo🌽, saj nobene nimam (niti puške niti koruze), že vse življenje pa zelo pogosto hodim na led. Po vseh teh padcih pa je nastopil v mojem življenju trenutek, ko se je začelo maslo obilno raztapljati po moji življenski poti👍. Skoraj bi lahko rekla, da se je razlezlo po celotni širini poti. Gladko sem podrsavala po maščobni podlagi, ko se je v reki stopljenega masla pojavil problemček v obliki čeri. V pomivalnem stroju je začela zastajati voda. Črpalka enostavno ni izčrpala vode. Že vrsto let sem poznala zlato pravilo, da v primeru, ko se zmeša nečemu, ki namesto možganov vsebuje elektroniko, najprej reč izklopiš in jo ponovno vklopiš, pa se vse uredi samo od sebe (ljudje žal on/off tipke nimamo, ko se nam enkrat zmeša, zmešani tudi ostanemo). To sem vedela že takrat, ko sva kupila najinega prvega, zadnjega in nikoli več mercedesa, v časih povojne Bosne, ko je po Sloveniji krožila šala, po Sarajevu pa Mujo, v mercedesu, z eno roko na volanu, z drugo pa naslonjeno na odprto okno. Da se zelo očitno važi je opazil vsak, tudi Haso, ki je Mujotu že od daleč zavpil:
“Ej, Mujo, se važiš, ker imaš mercedesa?”
“Pa kakšen mercedes, budalo jedna,” mu je nič kaj prijazno odvrnil Mujo, “kaj se bom važil z mercedesom, v Sarajevu ga ima vsak. Ampak roke, Haso, obe roki pa nima vsak.”
V Sloveniji nismo imeli tako hudih vojnih posledic, obe roki sta bili takrat pravilo, mercedese pa so že pregovorno imeli “gasterbajterji” in mesarji, katerim smo se pridružili še novopečeni “venmetalci”, kamor so naju z Iztokom uvrstili sokrajani. In če sva že imela določen status, sva seveda morala imeti tudi ustrezen statusni simbol🚙. Privoščila sva si mercedesa🚙 in se iz trgovine z avtomobili odpeljala naravnost na Dunaj, da bi preskusila nakup. Kar lezla sva narazen od pomembnosti, ko sva se zelo dobro razpoložena vozila po širokih avstrijskih cestah. Poleg tega sva se počutila zelo varna, verjetno približno tako, kot se počutiš v tanku, saj sva cesto pred seboj opazovala preko mercedesovega merka, besedo, ki se je iz slovenščine skoraj izgubila, saj so naši fantje vojsko služili v Jugoslaviji, kjer prav tako nihče ni vedel kaj je to merek, vsi so pa vedeli kaj je to nišan in kakšne vrste nišan ima mercedes.

Kar naenkrat pa se je začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega. Najin novi ponos je zmanjšal hitrost na 50 km/h 🚜 in naj je Iztok še tako pritiskal na pedalko za plin, se ni zgodilo nič😤😤. Najprej sem pomislila, da so pametni Nemci naredili avto, ki samodejno vozi po omejitvah, pa sem kaj hitro zavrgla to misel, ker ni imela nobene logike, saj ni bilo nikjer sledu o kakršnikoli omejitvi, prehitevali pa so naju vsi, še tisti, ki so zjutraj, ko sva krenila iz Maribora, sladko spali😴. Iztok je z vso silo pritiskal na pedal za plin in začel s potnimi kapljicami na čelu ugotavljati, da je nekaj narobe z elektroniko. Predlagala sem mu naj podobno, kot bi v takem primeru storil z mobitelom, avto izklopi in ponovno vklopi. Ponavadi v prvo mojih nasvetov ne upošteva, ker kam bi pa prišli, če bi babe komandirale, takrat pa je bilo drugače. Sam se ni spomnil nobene druge rešitve, voda nama je pa drla v grlo od sramote😳😳, zapeljal je na odstavni pas, ugasnil avto, ga ponovno prižgal in zadeva je delovala. Na poti na Dunaj in nazaj sva morala še nekajkrat ponoviti vajo. Šele čez čas so ugotovili, da je bila kriva neka črpalka.
In kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna (analogno to velja za Snežano), zato sem pomivalni stroj ob prvih težavah takoj resetirala, kar po slovensko pomeni ‘ponastavila napravo’. Niti reset niti ponastavitev ni nič pomagala. Voda je ponovno ostala v stroju. Iztok je s pomočjo brisače odstranil zastalo vodo iz stroja, vklopil pomivalni stroj in ponovno je v njem ostala voda. Staknila sva glavi🤔🤔, se posvetovala in soglasno ugotovila, da je podobno kot pri mercedesu kriva črpalka in bo treba poklicati serviserja, do takrat pa bo treba pomivati posodo na roke 🙄.
Čez nekaj dni je zjutraj, kmalu zatem, ko se je Iztok odpravil od doma, zazvonil zvonec. V perspektivi moje najstniške travme sem bila v tistem trenutku še gola. Že od sedmega razreda osnovne šole namreč k moji obleki spadajo tudi namazane trepalnice.To me je naučila neka moja vzornica iz najstniških let, ki me je srečala na tisti dan, ko se mi je zjutraj tako mudilo v šolo, da nisem imela časa niti za umivanje zob, kaj šele za mazanje trepalnic👁👁. Zaskrbljeno me je začela izpraševati, če sem kaj resno bolna ali se mi je kaj hudega zgodilo, ker tako grozno bledo, celo prozorno zgledam. Na moje pojasnilo, da nimam namazanih trepalnic se je zgrozila in prisegala, da bi si jih ona namazala tudi preden bi tekla v zaklonišče, če bi sredi noči začel zavijati alarm zaradi bombnega napada. In ker je bilo njeno mnenje zakon, so namazane trepalnice postale moje cesarjevo oblačilo, čeprav se je cesar počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena. Zakomplicirano. Slej ali prej bom morala po tem vprašanju obiskati psihoterapevta.

Tisto jutro sem stekla k vratom v prepričanju, da se je Iztok vrnil po kakšno pozabljeno stvar, kar se je zelo pogosto dogajalo. On me je seveda lahko videl golo, zato sem odločno odprla vrata na steržaj, istočasno pa je kar izletelo iz mene:
“Enkrat boš še glavo pozabil😡.” Besede so se zaletele v serviserja, vsaj tako sem sklepala po kovčku z orodjem, ki ga je imel v rokah. Pa ne samo zaletele. Tudi odbile so se od njegove neprebojne fasade😑. Samo pokimal mi je v pozdrav in krenil proti kuhinji. Takoj sem sprevidela, da je eden izmed tistih zelo pomembnih ljudi, ki rešujejo svet in držijo zemljo na njeni tirnici okoli sonca. Moj, ponavadi napuhnjen in napihnjen ego me je takoj vznemirjen opozoril:
“Obeta se spopad. On vodi 1:0⚽️. Si res morala neobvladano besneti pri odpiranju vrat? In gola stati pred tujci? S tem si me čisto potlačila. Kako se naj gol borim z njim?”
“Si bova že kaj zmislila,” sem ga tolažila in se spraševala kdo je sploh tisti, ki ga tolažim in kdo tisti, ki tolaži. Samozavestni serviser se je takoj lotil dela in kaj kmalu je s pincetnim prijemom potegnil droben kamenček iz črpalke in mi ga pomolil pred oči:
“Ne vem kdo pri vas pere kamne v pomivalnem stroju!😑” Moj ego, ki v sili nikoli ni kaj prida razmišljal, se je odločil za laž.
“Jaz zagotovo ne,” sem hitela razlagati in v mislih preklinjala, ker sem lonce od rož preslabo splahnila, preden sem jih dala v stroj. “Mogoče so se pa sčasoma naredili črpalkini kamni. Če ima lahko kamne žolč, ne vem zakaj ne bi imela kamnov črpalka. In še dobro, da lahko te vrste kamnov odstrani serviser, ki ga hvala bogu ni treba čakati tako dolgo kot bi čakala na operacijo žolčnih kamnov, ” sem mu hotela celo malo polaskati. Njegov obraz pa je ostal kamnit in zgledala sem prav bedno. Verjetno je gluh, sem pomislila. Ali pa je moral vedno brez besed poslušati mamo, ki mu je kvasila ne vem kakšne neumnosti in ni smel pokazati, kaj si misli o njih, ker bi v tem primeru lahko priletelo kaj okoli ušes. Takoj sem zavrgla to misel, ker pri taki mami ne bi njegova samopodoba segala do neba, kar je bilo več kot očitno v njegovem primeru.
Odprl je sosednja vrata elementa in zahvaljevala sem se vsem, tudi onemu tam zgoraj, čeprav ne verjamem vanj v tako izrazito personificirani obliki, da sem dobila preblisk in temeljito sčistila notranjost elementa s kantama za smeti, ko mi je Iztok napovedal obisk serviserja. Notranjost je zasijala zloščena kot operacijska soba😅. Zabila sem mu prvi gol⚽️. To sva začutila oba. Moj ego se je že začenjal samovščečno napihovati, serviser pa brezizrazno odvijati neki del pri sifonu. Rekel je:
“Bi lahko dobil vedro😑?” V tistem me je spreletelo😳. Kakšna elektronika in črpalka, kriv je zamašen odtok. Prinesla sem mu vedro in se ugrezala od sramote, ko sem gledala kakšna svinjarija je padla v vedro. Začela sem sama sebe opravičevati, da čiščenje sifona ni bilo med gospodinjskimi opravili, ki bi me jih naučila mama. Kljub temu sem s slabo vestjo od strani pogledovala serviserja, ki se je pri čiščenju držal približno tako kot nekdo, ki razmišlja o sklepnih mislih njegove doktorske disertacije. Bila sem že čisto dotolčena saj sem ostala brez edinega igralca. Moj ego ne samo, da se je umaknil iz napada, umaknil se je tudi izpred mojega gola in se zavlekel na klop, kjer je čakal na dokončni poraz. In v tistem je serviser prešel v finish. Ne vem zakaj pri vragu je začel odstranjevati lajsno, ki je v slovarju štajerskega knjižnega jezika v slovenščino prevedena kot letev. Le kateri del pomivalnega stroja bi lahko našel pod okrasno letvijo, pritrjeno na podnožju kuhinjskih elementov? Poleg tega se mi je prejšnji teden polil golaž po tleh, pa ga je verjetno kaj steklo tudi pod element 😦😓😰😱. Ni bil samo golaž, pod letvijo je bilo zasušene hrane in pijače za normalno družinsko kosilo. Preostale so mi samo še poteze iz obupa. Potegnila sem eno izmed njih in v upanju, da le ni gluh, sem rekla:
“To so moje skrite zaloge hrane. V primeru lakote, bi z njo lahko za en dan podaljšala življenje celotni družini.”. Tako kot je on reagiral na dovtip, verjetno reagirajo ljudje, ki nimajo niti kančka smisla za humor😑. Se pravi sploh ne reagirajo. S kamnitim obrazom Michelangelovega Davida, vendar z ne tako popolnimi potezami in rahlo manj skodranimi lasmi, je letev pritrdil nazaj in mi za čiščenje sifona zaračunal 40 evrov😑. Mogoče pa je res imel doktorat?

INTERVJU S SLOVENKO, KI ŽIVI NA DUNAJU

1. Kako si se počutila, ko si se preselila na Dunaj, in kako se počutiš zdaj, ko Dunaj zapuščaš?

Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, ker sem se do sedaj vedno selila na boljše ali pa vsaj našla razloge da je tako; sledi faza prilagajanja in tesnobe, ko se človek vpraša, a mi je bilo tega treba; nakar se jaz osebno začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem (vsaj do sedaj) bila hvaležna usodi za vse doživeto. Iti z Dunaja pa me je malo strah, ker si mislim, da ne morem iti na boljše saj mesto slovi* po najboljši kakovosti življenja na svetu. Počutje je nostalgično, slovo od prijateljev bo boleče in selitev naporna.

2. Si imela kakšne težave pri privajanju na življenje na Dunaju?

Malo za šalo malo zares, sem se na lastnih napakah toliko naučila, da jih moram narediti še nekaj. Včasih je bolela duša, včasih trpela zdrava pamet in na žalost so se napake kar nekajkrat poznale tudi v denarnici. Kot takrat, ko sem morala vlomilce sama poklicati in jih mastno plačati. Ker sem se zaklenila ven in nisem mogla v stanovanje 🙂

3. Kako so te sprejeli Dunajčani in koliko imaš z njimi stikov? Koliko imaš stikov s priseljenci in kako se razumete?

Tako, da se s priseljenci odlično razumemo, saj vsi znamo srbsko 🙂 Na Dunaju se Balkan začne, pravijo. Res ne vem, kako so me sprejeli Dunajčani, ker redko koga srečam in ga tudi ne prepoznam, ker se samo pretvarja, da je Dunajčan. Letos so tudi na nacionalni televiziji (ORF2) priznali, da je na Dunaju vsak drugi meščan tujskega porekla. Da vam opišem le enega najbolj pristnih stikov: Prideva s hčerko v trgovino, kjer nama prijazno postreže starejša prodajalka oblečena v dirndl (narodno nošo). Ker se moja hči povsod in vedno pogovarja le v angleščini, tudi tokrat “zareže” po angleško. Na najino veliko presenečenje “potegne” prodajalka še v bolj pristni angleščini nazaj !? “Kako pa to, da vi tako dobro govorite angleško?” jo vpraša hči. “Saj sem pa Angležinja. ” ji le-ta odvrne.

4. Katere so najpomembnejše razlike, ki jih opažaš med Slovenci in Dunajčani (v njihovih navadah, prepričanjih, vrednotah, obnašanju ipd.)?

Da ne bom pristranska, ker Dunajčanov res ne poznam in se z njimi ne družim, se bom raje osredotočila na “javno sfero”, dogodke in odmeve. Po moji oceni je na tem področju   res bistvena razlika način, kako vlada stoletja stara država napram pubertetni Sloveniji. Odlikuje jih samozavest, spoštjivost in samohvala. Ne dvigujejo prahu po nepotrebnem, raje informirajo javnost kak dan kasneje, ko so uradne informacije usklajene in rešitve nakazane. Če je treba grajati, poročajo verodostojno in na kratko. Če pa je treba pohvaliti sosedne drzave, se znajo temu tudi povsem izogniti !? Ko pa jim kdo posebej sede v srce, npr. Tina Maze, bi jo pa kar posvojili in jo predstavijo, predvsem kot Korošico. Gledano na državnem nivoju se zavedajo stoletne zgodovine v kateri so vladali sosednjim narodom in na ta način na Dunaj privabljali obiskovalce. Zelo so gostoljubni in polno angažirani pri integraciji priseljencev – po jugoslovanski vojni jim je uspelo “udomačiti” 150 000 Srbov.

5. Posebej te moram vprašati, kako se oblačijo Dunajčanke in Dunajčani?

Kakor komu paše. Velja rek: ne moreš zgrešiti in ne moreš pretiravati. Npr. javne osebe se oblačijo zelo modno in jih ne moti, če so (trenutno) vsi po vrsti v svetlo modri barvi; pomembneži iz mednarodnih organizacij se, v skladu s protokolom, oblačijo klasično; mladi so barviti, kot povsod po svetu. In na koncu velja omeniti še dve skupini ekstremistov: klošarji in modni ekscentriki.

6. Kateri doživljaj z Dunaja ti bo ostal najbolj v spominu?

Veliko doživljajev se je nabralo. Bom opisala enega, ki je na nek način povezan s turizmom. Na stotine turistov se dnevno gnete okoli Štefanove cerkve, cesarjevih dvorov, muzejev, … da bi podoživeli zlate čase Habsburžanov. Na tisoče Dunajčanov pa vsako jutro sede v uBahn (podzemno železnico) in veselo na delo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je na podzemni želenici poleg mene sedela z ruto zakrita muslimanka, njej nasproti priletni  črnec in poleg njega svetlolasa deklica. Nacionalna barvitost je pač del vakdana. In nihče niti ne sluti, da v tem prepolnem vagonu pravzaprav povsem prikrito sedi “atrakcija”. To krhko, svetlolaso dekle je nihče drug kot Elisabeta von Habsburg – Lotringen. Tako rekoče ena izmed cesarjevih prestolonaslednikov. Preprosta srednješolka, ki živi daleč od slavne preteklosti.

7. Kaj je tisto, kar boš najbolj pogrešala, ko se boš preselila z Dunaja, in česa ne boš obžalovala?

Zagotovo bom pogrešala sedanje razgibano delovno okolje na Vienna International School**. To šolo so ustanovili Združeni narodi na podlagi Ameriške šole, ki je bila namenjena otrokom ameriških vojakov po drugi svetovni vojni. Danes ima šola prvovrstni mednarodni sloves in gosti 1400 otrok, ki pripadajo cca 90 različnim narodnostim. Starši so poslanci, poslovneži, pa tudi slavne osebe kot Fiona Swarovski. Ker se mednarodne šole zaključijo z IB diplomo (International baccalaureate), pouk poteka po specifičnem, za vse šole poenotenem curriculumu. Še posebej so mi pri srcu tri osnovne vrednote, ki jih privzgajamo otrokom: ceni samega sebe, spoštuj druge in ohranjaj naravo. Moja osebna investicija v tej zvezi je bila postdiplomska prekvalifikacija v knjižničarko, ki je nikoli ne bom obžalovala čeprav je bilo treba vložiti kar nekaj truda, časa in denarja. Pri vseživljenskem učenju je čar v tem, da v danem tenutku aktiviraš tiste vire, ki ti dajejo določeno prednost. Npr. moji učenci so izredno spretni na računalnikih dokler ne pride do problema. Običajno je dovolj, da pristopim, jih pomirim in prosim, da mi problem razložijo in že je rešitev “na dlani”, miška pa je ta čas seveda v mojih rokah.

8. Kaj bi svetovala ljudem, ki se selijo na Dunaj? Še vedno velja rek “ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj”?

Moj nasvet bi bil, nej se povežejo s sorojaki, ki že imajo osvojen “know how” in si bodo na ta način prihranili veliko časa  in nepotrebne jeze. Glede trebuha in drugih užitkov je to stvar življenskega sloga. Se da preživeti zelo poceni in se da zapraviti goro denarja. Pravzaprav ni treba živeti na Dunaju, da se spremenite v princesko vsaj za en večer. Pripravite cca 600 eur .Preko interneta kupite karte za enega izmed 400+ dunajskih plesov, se nakitite z večerno toaleto, pod roko še partnerja pa veselo “alle walzer”. Rezervirajte še solidni hotel in nepozabni vikend bo vaš!

  • raziskava Quality of living

** www.vis.ac.at.com

ELIZABETA BAVARSKA, AVSTRIJSKA CESARICA IN MADŽARSKA KRALJICA

Nekako se ne morem odločiti ali bi uporabila njen razvpiti vzdevek ali ne. Glede na njen kult in njen stan se mi zdi preveč preprost, preveč otročji, premalozložen, preveč skomercializiran, preveč ljubkovalen, primeren za usta njenega ljubimca ali moža. Z lahkoto bi pri njenem imenu lahko zapisala Lepa, z velikim očarljivim L ( z veliko začetnico bi lahko bila tudi Izgubljena, Begava, Nesrečna, Tragična, ampak v prvi vrsti Lepa). Že kot mlada nevesta je očarala Dunajčane s svojo izjemno lepoto in karizmo.
Pisala je poezijo, se upirala nadzoru svoje tete in tašče v eni osebi, ki je uravnavala njeno družinsko življenje in prevzela vzgojo njenih otrok. Upirala se je strogim pravilom dvora, ki so jo utesnjevala in omejevala. Bila je ljubljena s strani svojega moža in rodila štiri otroke. Dva od njih je morala pokopati, dveletno hčero Zofijo in že odraslega sina Rudolfa. Nikakor ni našla miru in obstanka na Dunaju in v krogu družine. Izbrala je žensko za vlogo ljubice njenega moža. Nemir jo je gnal iz dežele v deželo in nikjer se ni počutila doma, kar je zapisala v svoji pesmi:

Galeb sem, brez ozemlja, brez obale,
ki imenovala bi se moj dom.
Nikjer se ne navežem,
samo letim prek valov.

Eine Move bin ich von keinem Land,
Meine Heimat nenne ich keinen Strand,
Mich bindet nicht Ort und nicht Stelle;
Ich fliege von Welle zu Welle.

Po Rudolfovi smrti je bila postarana, lepota je izginila, bila je  nedružabna in depresivna, opustila je pisanje pesmi, živela samotno življenje, se ovijala v črnino in si želela umreti.  Podlegla je ranam, prizadejanimi s strani anarhista, ki jo je  s pilo napadel v Ženevi. V nasprotju z njeno željo, da bi bila pokopana na Krfu, so jo pokopali v cesarski grobnici pod Kapucinsko cerkvijo na Dunaju.

Tony Blaire je za lady Diano izumil ime kraljica ljudskih src, zagotovo pa bi ga lahko dodali tudi cesarici Elizabeti. Imeli  sta veliko skupnega: bili sta lepotici, dostojanstveni in elegantni, nerazumljeni in osamljeni, dušil ju je način življenja na dvoru in togost protokola, brezčutnost članov dvora, bili sta ljubiteljici narave, obe sta  tragično umrli. Med njima je bilo tudi veliko razlik. Elizabeta je bila ljubljena s strani svojega moža, Diana ne, Elizabeta je možu v svojih zrelih letih izbrala ljubico, ljubica Dianinega mož naj bi Diano izbrala za njegovo nevesto.

ODTENEK ŽIVLJENJA  Dunajčani so si prisvojili in skomercializirali podobo in spomin na  cesarico Elizabeto. Iz njenega kulta kujejo dobičke. Jih kaj boli, da se na Dunaju, pri njihovem cesarju in v krogu vladarske družine  nikoli ni počutila doma, da s srcem ni nikoli bila njihova ?

SACHER TORTA

Nekega dne v letu 1832 je zunanji minister Avstrije Metternich pričakoval pomembne goste. Nanje je želel narediti velik vtis zato je naročil v svojo kuhinjo : “Dass er mir aber keine Schand’ macht, heut’ Abend! “(da me zvečer ne boste spravili v sramoto) kar bi z današnjimi besedami lahko rekli: prosim pripravite nekaj čudovitega, odličnega, superiornega. Ravno tisti dan je njegov glavni kuhar zbolel (mogoče se je zahteve malo ustrašil 🙂 ). Zahtevno nalogo je opravil 16 letni Franz Sacher. In to brezhibno. Brez da bi ga utesnjevale dolgoletne kuharske izkušnje in z veliko mere domišljije je ustvaril legendo: Sacher torto.

ODTENEK ŽIVLJENJA  Ali je Franz Sacher torto Sacher spekel kot produkt naključij ( po formuli : TORTA SACHER = bolezen kuharja x visoki  obisk x ukaz Metternicha) ali mu je bila usojena in bi jo spekel slej ali prej? V vsakem primeru je prispevala svoj odtenek v življenja vseh nas.

Specimo torto po naslednjem receptu:

Testo:                                                                                               Glazura:

180 g masla                                                                                     20 g masla

180 g čokolade                                                                               60 g čokolade (najmanj 70% kakava)

180 g moke                                                                                     40 ml močne turške kave

9 jajc (ločimo rumenjake od beljakov)                                     80 g kristalnega sladkorja

160 g sladkorja v prahu

vanili sladkor

marelična marmelada

 

Izdelava

  1. Pečico segrejemo na 165 °
  2. Nad parno kopeljo raztopimo čokolado
  3. Beljake in pol sladkorja v prahu stepemo v trd sneg
  4. Zmehčano maslo z drugo polovico sladkorja in vanili sladkorjem penasto stepemo in postopoma dodajamo rumenjake. Stepamo tako dolgo, da dobimo narastlo svetlo rumeno maso. Nad parno kopeljo stopimo čokolado in jo vmešamo v zmes. Na koncu z lopatko narahlo vmešamo sneg in presejano moko.
  5. Obod tortnega modela namažemo z maslom in poprašimo z moko. Na dno tortnega modela položimo po meri odrezan peki papir, sestavimo in vanj vlijemo maso. Pečemo 50 minut. Torto ohladimo v modelu.
  6. Ohlajeno torto zvrnemo iz modela, jo prerežemo in namažemo z vročo marelično marmelado. Sestavimo in celotno zunanjo površino premažemo z marmelado. Pustimo jo stati najmanj 5 ur.
  7. Tortno glazuro naredimo tako, da nad parno kopeljo raztopimo maslo in čokolado, dodamo precejeno črno kavo, sladkor in vanili sladkor in vse skupaj stepemo. Glazuro razmažemo po celotni površini in obodu. Pustimo jo da stoji več ur.
  8. Torto razrežemo in obvezno serviramo s stepeno sladko smetano in kozarcem hladne vode.

TORTA

DOBER TEK

 V zvezi z lastništvom originalne recepture so se bojevale sodne bitke. Slaščičarna Demel v bližini Hofburga je s slaščicami  oskrbovala dvor,  a bitko za uporabo originalnega imena Sacher so s hotelom Sacher izgubili. Sacherjeva torta ima biskvit prerezan in vmesno plast premazano z marmelado, Demlova ima marmelado namazano po vrhu, moja je najbolj razkošna in ima marmelado v sredini in po vrhu. Vse tri torte imajo čokoladno glazuro, Sacherjeva je okrašena z okroglimi čokoladnimi pečati, Demlova s trikotnimi in moja s čokoladnimi bonboni.

photo 3

MOJA SACHER TORTA S ČOKOLADNIMI BONBONI

 

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

NESMRTNI DUNAJČAN SIGMUND FREUD

Freud je svoje življenje začel v Freibergu. Večino in sredino svojega življenja je preživel na Dunaju, končal ga je v Londonu. Rodil se je 6. maja 1856 kot Sigismund Shlomo Freud v judovski družini v Priborju na Češkem. Na Dunaj so se preselili še ko je bil otrok. Pri enaindvajsetih se je iz Sigismund Shlomo preimenoval v Sigmunda (ki je skrajšana oblika Sigismund, slovenska različica je Žiga), ime Schlomo, ki pomeni miroljuben in je splošno židovsko moško ime, pa je izpustil. Mogoče zaradi protislovja, ki sledi iz pomena obeh imen: Sigismund je varuh zmage, je tisti, ki z bojem brani in kot tak ne more biti miroljuben. Ali pač? Mogoče pa je hotel svoje ime samo skrajšati. Študiral je medicino na dunajski univerzi dlje kot je trajal običajni študij, ker se je v času študija intenzivno ukvarjal z nevrološkimi raziskavami. Po štiriletni zaroki  se je poročil z Martho Bernays, s katero sta si na Dunaju ustvarila dom in družino. Imela sta šest otrok, zadnja Anna se je rodila 1895. Freudova žena Martha ( ime pomeni gospa, gospodinja) je na tem naslovu ustvarila prijeten dom, v katerem je prevladoval miren  joie de vivre.

 Slika 2

Tri prijateljice pred Freudovim muzejem na Berggasse 19 na Dunaju

Freud je bil z ženino družino zelo povezan. Njegova sestra je omožila Marthinega brata. Leta 1896 se je po smrti zaročenca k njim na Berggasse 19 preselila Minna Bernays, ženina sestra. V kakšne vrste trikotniku so živeli, še danes ni pojasneno. Carl Jung je v svojem kasnejšem življenju izjavil, da je bil Freud v svojo svakinjo zaljubljen in je imel z njo zelo intimno razmerje. Temu v prid je govoril tudi  vpis v hotelski dnevnik gostov nekega švicarskega hotela avgusta 1898, ki je dokazoval, da sta bila tam gosta v dvoposteljni sobi.

Freud je bil strasten kadilec cigar. Njegova duhovitost se izraža v njegovem reku : “Včasih je cigara res samo cigara.” 🙂  Ta njegova strast je leta 1923 pripeljala do diagnoze čeljustnega raka, zaradi katerega se je podvrgel več kot tridesetim operacijam. Leta 1938 se je s pomočjo Napoleonove pranečakinje princese Marie Bonaparte umaknil pred nacisti v London. Njegova bolezen je napredovala in leta 1939 se je zaradi neznosnih bolečin odločil, da 23.9. v svojem 83. letu umre s pomočjo prekomerne doze morfija. Njegova žara je v Ernest George Columbarium v severnem Londonu. Leta 1951 je umrla njegova žena Martha in njen pepel so dodali k njegovemu.

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

Freudov muzej je na Berggasse 19. Na tem naslovu je živel, delal in sprejemal bolnike od 1891 do 1938. Na ogled so pisma, knjige, fotografije in pohištvo. Razstavljena sta tudi njegov klobuk in palica. Naprodaj so njegove knjige v različnih jezikih. Za domačo knjižnico sem kupila knjigo z naslovom Interpretacija sanj (The Interpretation of Dreams).

ODTENEK ŽIVLJENJA

Občudujem, kako je Freud zakoličil pojme: osebnost ( troplastno), psihoanalizo ( površino obravnava globinsko), kavč (svoboda misli) , Ojdipov kompleks (tragičnost nepotlačenega). Vsak dan  smrtniki, na različnih koncih sveta, v različnih jezikih, živimo te pojme in asociiramo s Freudom. Bil je Dunajčan, v prejšnjem stoletju je živel na Dunaju, zdaj pa je nesmrtnik in živi z nami.

Slika 6

 Na kavču

DUNAJ

Vsakemu, ki gre na Dunaj zavidam. Malo, zdravo, nezeleno zavidam (Je zavidanje lahko zdravo? Kakšne druge barve razen zeleno? Ali sploh pozitivno?) Dunaj je mesto, kamor moraš vsaj enkrat letno. Da se vrneš v čas cesarja Franca Jožefa in cesarice  Elizabete, v čas, v katerem Dunaj še vedno živi. Obiščeš Hundertwasserjevo hišo, ki te potegne iz togega okvira, ki smo si ga izklesali z leti.

DSC_0074

Sto Hundertwasserjevih odtenkov Dunaja

Se sprehodiš po Freudovem stanovanju in se sprašuješ ali vdihuješ iste delce zraka kot jih je on. Si privoščiš Dunajski zrezek in krompirjevo solato za kosilo. Poslikaš Zacherlovo hišo za svoj popotniški album in si ponosen, da je bil Plečnik tako dober arhitekt, da so stavbo po njegovih načrtih zgradili v samem osrčju Dunaja. Poiščeš energetske črte, ki gredo preko mesta in se nabiješ z energijo. Narediš obvezen postanek v kavarni Sacher, in dodaš legendarni torti obvezni objem kave Wiener Melange v popolno oralno simfonijo.