ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ…

Damir v njegovem zadnjem prispevku iz Indije piše o tem, da odgovor na vprašanje “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” zagotovo pozna maharadža.

Zlati trikotnik Indije. Delhi, Agra in Džaipur. Tako kot imata Delhi in Agra, tako ima tudi Rožnato mesto svoje pravljice. Rožnata barva Rožnatega mesta v deželi Radžastan, pomeni neizmerno dobrodošlico gostu. S to barvo pokažejo, da so vas veseli, da vas cenijo, ker prihajate k njim v Džaipur kot gost, kot turist, kot prijatelj. Čeprav je mesto zaradi enotnega odtenka te sveže rožnate barve drugačno kot Agra in Delhi, je poskočno (podobno kot kultni Pink Panter iz risanke), vihravo, navihano, polno templjev, rezidenc, svečano in kičasto, polno oblečenih slonov, iz košar in ob piščali plesočih kober, šahovih skritih soban, hodnikov in haremov, soban z ogledali…., istočasno pa grozljivo umazano. Umazanija je kljub svežini rožnate barve, ki jo obdaja, ravno tako del kulturološke enotnosti Indije, njihovega načina življenja, pojmovanja, filozofije in njihov zaščitni znak. Čista, sveža in brezmadežna je edino rožnata barva hiš, ograj, džamij, minaretov in rezidenc.

Džaipur je glavno mesto indijske zvezne države Radžastan. Od New Delhija je oddaljen približno 200 kilometrov. Do njega prideš po “avtocesti” iz Agre ali Delhija. Avtoceste so spet ena posebnost Indije. Imajo vse značilnosti avtocest v evropskem merilu, z dvema pasovoma v eno smer in dvema pasovoma v nasprotno smer, oznake in prometni znaki pa so indijska posebnost. Zaščitnih ograj ob avtocesti ni, prav tako avtoceste prečkajo vse lokalne in stranske ceste. Tudi krave, ovce, prašiči in kokoši okoliških kmetov, ki iščejo priboljške, se lahko vključijo v promet in se znajdejo na poti avtomobilov. To nobenega ne moti. Avtomobili vozijo po levi strani (angleški vpliv) in da je zmeda še večja, se vozniki sporazumevajo z rokami, z žvižgi, s trobljami , mahanjem z roko, asistenti voznikov (obvezen pogoj), ki se nagibajo skozi okna, celo do pasu, mahajo, ustavljajo voznike nasproti vozečih avtomobilov…..skratka, imajo svoja nepisana pravila, ki jih samo oni poznajo.  Obcestnih motelov je na pretek in imaš občutek, da vsi, ki so si s podkupnino ali kako drugače, priborili možnost, da ga zgradijo, to počnejo počasi, leno in brez načrta. Veliko jih je šele v začetnih fazah gradnje in samo peščica motelov dejansko obratuje. Imaš občutek, da bo avtocesta kmalu postala ulica motelov.  Policajev pa mrgoli, na vsakem vogalu ustavljajo avtomobile samo z mahanjem rok in ne s fluorescentnim stop znakom, enostavno jih pokličejo k sebi s kazalcem ali z roko. Vozniki se morajo ustaviti, sicer jih peljejo v zapor, iz katerega redko pridejo živi. Njihovi zapori imajo posebne pogoje bivanja, ki sodijo malo še v prazgodovino, malo pa v sredino 16. stoletja in v katerih se ne želi videti nobeden. Cena takšnega policijskega ustavljanja je odvisna v marsičem tudi od pogajanj med “osumljencem” in oblastjo, vendar vedno in zmeraj, določen kup denarja, na črno konča pri policajih v žepu. Zato se tam splača biti policaj. Policaji so bogata kasta Indijcev.unnamed-62

V Džaipurju je več posebnih palač. Znamenita Hawa Mahal, City Palace Džaipur, Amer Fort v centru mesta, ob glavni roza ulici, podobna piramidi, z značilnim velikim zidnim ekranom (high screen wall),  zgrajena tako, da so vse kraljeve soproge in ostale priležnice harema imele čudovit razgled na glavno cesto, procesije, kolone, festivalne povorke, vojake ob vrnitvi iz zmag ali porazov. Občudovale so jih, same pa niso bile videne. Pred pogledi so jih ščitile posebne rešetke, ki so jih zakrivale. Bila je zgrajena leta 1799. Dal jo je zgraditi maharadža Sawai Pratap Sing, ki je bil vnuk maharadže Sawai Jai Singh II.,  ustanovitelja Džaipurja.

Nekoliko izven Džaipurja, na hribčku nad mestom, se nahaja čudovita utrdba, bivališče dinastije Rajput Maharajas. Do tega lepega mesta po hribčku navzgor jahaš na hrbtu slonov, ki se leno pozibavajo v svojem vsemogočnem, tihem ritmu, ogromni, lepi, počasni, pihajo, mahajo s svojim dolgim rilcem, ki te bežno poboža po nogah in te včasih z njim tudi popljuje. Vse živali so ženskega spola, zaradi svoje umirjenosti in stabilnega značaja. S sloni moškega spola je samo križ. Enkrat na leto imajo nekontroliran izbruh testosterona, ki je lahko poguben za vse. Če ne zadovoljijo sle in ne poljubijo najmanj pet ženk, podivjajo in pomendrajo, pobijejo in porušijo, vse kar jim je na poti. Tako neizmerna in nevarna je njihova moška narava. Za velikimi ušesi imajo te ženske “voznika” upravljalca, goniča slonov, ki nič ne reče, samo s palico požene slonico, zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Na dvorišču palače Amer Fort razjahajo in te spustijo na tla. Utrdba je prepolna velikih soban z razgledom na Rožnato mesto in na poseben otoček v sredini reke, ki zgleda kot jezero,  in parka, ki je posebnost mesta Džaipur. Svetovno znan, s simetrično posajenimi vrtnicami, grmičevjem  in jasminom.unnamed-71

Ja, lep je ta otoček, ki svojo lepoto razkriva, in lepa je ta utrdba, ki svojo lepoto zakriva. Znotraj debelih sten skriva soproge, konkubine in priležnice, ki se v palači sprašujejo o svoji lepoti. Na ta svoja vprašanja pa dobijo tudi odgovore. Živijo dobesedno v zrcalnih sobanah. Sobane so z zrcali obdane v celoti. Stene, stropi, tla, vse. Znamenite, svetovno znane sobane z ogledali. Prebivalke teh soban se z zrcali pogovarjajo, se v njih opazujejo in jih sprašujejo: ” Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” Maharadža je odgovor na to vprašanje vsekakor poznal.

TADŽ MAHAL – PRAVLJICA O VELIKI LJUBEZNI

Damir se je pri Tadž Mahalu, simbolu večne ljubezni, zavedel, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je prava ljubezen večna in neminljiva. Piše:

Tadž Mahal, indijski arhitekturni presežek, biser svetovne kulturne dediščine, je neverjetna arhitekturna mojstrovina. Skonstruiran z vsemi mogočimi geometrijskimi simetrijami in proporci zlatega reza, naštudiranimi iz strani takratnih velikih arhitektov, matematikov in astronomov, ustvarja popoln videz, ne glede na to, iz katerega kota ga opazuješ. unnamed-39Optično se oddaljuje, če se mu fizično približuješ in približuje se, če se od njega fizično oddaljuješ. Igra zapeljevanja med moškim in žensko. Obdan je s posebnim belim indijskim, Makaronas marmorjem, ki se obnaša kot granit, saj je trd, nepropusten za vodo, odporen na plesen in rjo. Na soncu se sveti v vseh odtenkih sončne svetlobe, od zlate do mavrične, obsijan s senco pa kraljuje v vseh petdesetih odtenkih sive, ki se spreminjajo glede na kot pogleda. Včasih je popolnoma svetel, včasih temen, potem je zlat, bleščeč, rožnat, srebrn, vedno je nežen, zmeraj občudovan. Z različno svetlobo, s sončno ali temno, spreminja razpoloženja kakor ženska. Posebnost te mojstrovine iz davnih časov, so štirje minareti, molilni stolpi, ki okvirjajo grobnico. Vsi minareti so malo odmaknjeni izven rastra. Podobno kot konstruktorje znamenitega poševnega stolpa v Pisi, je tudi konstruktorje minaretov Tadž Mahala, k temu gnala previdnost. Mojstrovina je namreč zgrajena na potresnem območju Agre. Ob potresnem sunku bi se lahko minareti podrli, saj se je to pogosto dogajalo z visokimi stavbami tistega časa, ko so Tadž Mahal konstruirali. Ker so bili minareti rahlo nagnjeni, njihov material pri morebitnem rušenju ne bi poškodoval glavne zgradbe, kupolo in telo Tadž Mahala. Spomenik večnosti bi tako ostal nepoškodovan in cel.

Kakor v pravljicah Bollywooda, tudi lepota geometrijskih simetrij, proporcev in oblik govori, da je Tadž Mahal popolnoma drug, prav tako pravljični svet Indije, vendar opredmeten v mojstrovini, resničen in stvaren. Zamislil si ga je nekdo, ki si je to lahko privoščil, šah Džahan, vladar imperator z neizmerno močjo in bogastvom, v spomin svoji tretji ženi, ki mu je rodila štirinajst otrok in jo je neizmerno ljubil. unnamed-53Zadnjega, štirinajstega otroka naj bi mu rodila na bojnem polju, med osvajalno vojno. Kot v bollywoodski pravljici jo je na smrtni postelji, po porodu, med njenimi zadnjimi izdihljaji, stokajočo, v trenutkih, ko duša zapušča telo, vso bledo, milostno vprašal po njeni zadnji želji. Ona mu je počasi,  s komaj premikajočimi ustnicami, skromno odgovorila, da je nima. On je kljub temu vztrajal, moledoval in jokal. Objel jo je, si v naročje položil njeno umirajočo glavo in k njenemu obrazu primaknil svoj, od hlipajočih solz namočen obraz, moledujoče in jo ponovno, z vso močjo ljubezni, poprosil naj mu izda njeno zadnjo željo. Potem je zaslišal šepet njenega šibkega glasu, ki je drhteče odgovoril, da je njena zadnja želja, da bi skrbno vzgajal njunih štirinajst otrok, v spomin na njo in njuno večno ljubezen pa naj zgradi majhen mavzolej v senci dreves, da jo bo lahko vedno imel pri sebi in v srcu. Ko mu bo najtežje v življenju, naj pride na njen grob, se ji izjoka in izpove. Potem je prenehala dihati. Telo se ji je skrčilo v zadnjem smrtnem krču. Obrnila je lice proti svojem ljubljenem in ga nemo pogledala. Takrat je spoznal, da je njeno srce prenehalo biti, da je duša zapustila telo za vedno. Spoznal je, da je umrla, da je ne bo več, da je ostal sam. Ves žalosten, ganjen, prizadet in razvrvan od bolečin je jokal dolgo, dolgo v noč. Hlipajoč glas in njegov jok naj bi se slišal kilometre daleč. V spomin na njo in njuno večno ljubezen, je dal zgraditi mogočen tempelj, mavzolej, v katerem bosta pokopana oba in v katerem bosta lahko ostala za vedno skupaj. Poimenoval ga je Tadž Mahal, kar v prevodu pomeni moja ljubezen. Stvaritev je bila dokončana še za njegovega življenja. Sam je ukazal, da se vsem gradbenikom, umetnikom, arhitektom, matematikom in astronomom odsekajo roke, da podobne mojstrovine ne bi mogli ustvariti nikoli več. In tako je tudi bilo. Kljub velikemu številu potomcev, se ni mogel obdržati na oblasti do konca svojih dni, ampak so mu, kakor se to pogosto zgodi,  to onemogočili lastni otroci, ki so se med sabo, v krutih dvornih spletkah, pobijali za oblast. Obdržal se je samo najstarejši sin, ki je v bistvu pospravil ostale konkurente, brate in sestre, očeta pa je dal zapreti v zapor, kjer je tudi umrl. Na koncu so ga le položili ob njegovo Tadž Mahal, kjer sta skupaj danes in v večnosti.
Množice iz celega sveta drvijo gledat ta resnično krasen spomenik, ki je posebnost Indije in ena od najlepših stvaritev, ki jo Indija premore.

Je pod strogo zaščito policije in civilnih varnostnikov. Celoten postopek varnostnih ukrepov je dokaj zapleten. Do spomenika prideš samo z njihovimi električnimi avtobusi. Podrobno pregledajo torbe, žepe in te tudi pretipajo. Tadž Mahal, ponos Indijcev, so poskušali razstreliti že večkrat. Indijci so jezni na Afganistance in Pakistance, ker se od tam rekrutirajo teroristične skupine, ki jih pošiljajo vsepovsod po Indiji. Po teh poteh so tudi v preteklem obdobju zgodovine potekali vdori osvajalcev, konkvistadorjev in zavojevalcev, ki so bili njihov večni sovražnik. Tako je tudi zdaj. Indija je večnacionalna država, ki je zedinjena in enotna, pa vendar so še vedno tendence različnih vej muslimanske vere, da bi jo ponovno razdelile. Vse, prav vse sedanje vere, izhajajo iz enotne in prvotno ene muslimanske vere. So kot razdeljeni bratje, ki se bojujejo za oblast. Zato poskušajo uničiti Tadž Mahal, simbol večne ljubezni, pri tem pa se ne zavedajo, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je edino ljubezen močna, enotna, in neminljiva.

INDIJA NA PLANETU BOLLYWOOD

Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.

Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. unnamed-25Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ,  ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. unnamed-26Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.unnamed-24

Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… unnamed-30Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!unnamed-31
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. unnamed-29Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože,  bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.

Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.unnamed-27

ULURU

Damir je s svojo družino že obiskal Uluru, kjer se je podobno kot jaz na Islandiji  …sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti … Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota…  on čudil puščavski pokrajini in Uluruju: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Damir piše:

Uluru znan kot Ayers Rock in uradno ULURU/AYERS ROCK je velika skalnata gmota sredi rdeče puščave v predelu NORTHEN TERRITORY v centralni Avstraliji. Od naše naslednje destinacije, Alice Springsa je oddaljen 450 km ( 208 milj). Tja smo se odpravili z letalom. Na letališču v Melbourneu smo  s pritiskanjem na ponujene odgovore na velikem zaslonu uspeli oddati prtljago in si izstiskati letalske vozovnice. Nenavadno, vendar samoumevno, na vseh domačih letih je “self service check-in” edina opcija. Nato smo se po tekočih stopnicah odpravili do našega izhoda številka 50. Spotoma smo popili dobro in v Avstraliji z obveznim cimetom začinjeno kavico. Po približno uri in pol čakanja, smo se vkrcali na letalo. Iz Melbourna smo poleteli z letalsko družbo Jetstar in po prijetnem letu pristali v Ayers Rocku/ Uluruju. Po pristanku smo morali premakniti ure nazaj za 1,5 ure, kar samo po sebi govori , kako je Avstralija velika in kako se z lahkoto z letali sprehajamo med poldnevniki.

urulu11 - 1Pristali smo v deževnem vremenu na približno 40 stopinj Celzija, zato dež ni bil niti malo osvežujoč, nasprotno, dež je bil vroč kot da bi stal pod vročo prho. Še dobro, da je to področje s suho puščavsko klimo, ker je bilo za nekaj stopinj nižjo, vendar soparno vročino v Melbournu, težje prenašati. Uluru je uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Že ob spuščanju letala je pilot opozoril na čudovit pogled na to 400.000.000 let staro znamenitost. Takrat smo vsi potniki samoumevno pogledali na levo stran letala in skozi majhno letalsko okno zagledali rdečo gmoto, ki se je v fascinantni lepoti dvigovala od nikoder. “Uoooo…..!!!!” se nam je spontano izvilo iz prsi.

Naš postanek v Uluru/Ayers Rocku je šele začetna postaja na naši poti do Alice Springsa. Dvodnevni postanek smo izkoristili za ogled Uluruja v sončnem zahodu, kamor smo se odpravili s kamelami.

Za dokaj neudobno ježo na kameli smo bili bogato nagrajeni. Kot iz pravljice se je naenkrat pojavila vsemogočna fascinantna rdeča gmota, ki se dviguje 358 m visoko v nebo. Podobno kot mora biti na Marsu, je tudi tukaj prav vse rdeče. Kombinacija zelenih krošenj z bujnimi zelenimi listi in nizka čopasta trava daje prav posebno barvitost tej puščavski pokrajini. Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.uluru15

Stavbe, ki jih lokalne oblasti gradijo za muzeje, trgovine, prodajalne se prav tako zlijejo z naravo. Po aboridžinskih pravilih so zvite, okrogle in podolgovate. Ni točno jasno ali so se zaradi poznavanja feng-shui zakonitosti tako prilagajali obstoječi naravi ali je mogoče to sam izvor feng- shuija.

Uluru je sveto mesto Aboridžinov, njihovo zavetišče in bivališče. Na stenah so izražali svoj navdih, pisali sporočila in slikali z barvami, ki so jih proizvajali iz dreves, listov, trav in zemlje. Za redčenje barv nikoli niso uporabljali vodo ( ker je ni nikoli bilo veliko ) ampak živalsko maščobo in kri. Zahodna stena Uluruja je sveta in se ne sme slikati. Če bi jo slikal, bi tvegal večno prekletstvo, denarno kazen lokalnih oblasti in zaseg foto opreme. Pri tem so zelo striktni. Z avtobusom ali najetim avtomobilom se lahko pelješ mimo in si vso barvitost stene in fascinantne erozije, ki je podobna njihovim slikam samo vtisneš v spomin in jo tako zapakirano odneseš z sabo za vedno.

Ime gore bi lahko preprosto poangležili v “luckyland” saj tukaj rastejo samo štiriperesne deteljice 🙂

deteljica1

 Fotografirala sta Taja in Damir.