AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

AVSTRALIJA, POTOVANJE V PRIHODNOST

Še zadnji Damirjev prispevek iz Avstralije, bolje rečeno s poti domov, ki jo je prespal in presanjal….

Letalo ali leteči korožnik, ki bi imelo svetlobne pospeške, bi ti vsekakor pomagalo do bogastva. Recimo: Slovenija je v primerjavi z Avstralijo v 10 urnem zamiku, se pravi, da si primerjalno v Avstraliji deset ur v prihodnosti.  Če v Avstraliji spremljaš žrebanje jackpota v Sloveniji, si jih zapišeš, se s svetlobno hitrostjo vrneš nazaj v Slovenijo pred žrebanjem in vplačaš izžrebane številke, v hipu obogatiš. Tako se ves srečen in zadovoljen, s pridobljenimi milijoni, ki so bili “easy take and no dirty many” , znajdeš na poti nazaj v Avstralijo in se prepustiš dvajset urnemu, počasnemu uživanju na letalu. Veš, da boš užival v letu v “first classs cabin”, ležanju na zložljivem fotelju, sproščen, komot, da boš gledal veliki tv ekran z daljincem v roki, da te bodo razvajale lepe stevardese s “slow foodom” in te zvečer, ko boš zaspal, pokrile s kvalitetno in toplo “gray blanket” odejo, ti svetovale še uporabo prekrivala za oči in ti prisrčno, s širokim nasmeškom voščile: ” Good night, sir. If I can do anythyng more for you, just call.”  Ves srečen in zadovoljen ji boš vrnil prijazen nasmešek in malo začuden z njenim zadnjim vprašanjem:  “Kaj bi lahko naredila več za tebe zvečer v postelji?” boš počasi, počasi utonil v sen in mirno zaspal. Naenkrat se ti bodo odprle sanje in doživete slike Avstralije.

V Avstraliji zares živiš v prihodnosti. Je bogata država, ena od najbogatejših na svetu, ima nešteto možnosti in potenciala, naravnih resursov, zlata, diamantov, srebra, nafte…. dežela resničnih sanj. Politično-varnostna stabilnost države čistega kapitalizma se dejansko vidi vsepovsod in v vsem. Tudi sam jo čutiš dobesedno na vsakem koraku in za vsakim vogalom. Od kapitala je odvisno vse in vse je njemu podrejeno. Tukaj ni planskega gospodarstva in državne lastnine. Tukaj ni patentiranega delavskega in družbenega samoupravljanja. Tukaj so zakoni privatne lastnine in trga, povpraševanja in ponudbe. Politika nima vpliva na kapital privatne lastnine in posameznika, kvečjemu obratno. To se pozna tudi na zdravstvu, ki ni zatrpano s čakalnimi vrstami, gnečami v ambulantah. Ni jeznih in slabo plačanih zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Vsi hočejo delati več in bolj, saj je večje število obiskov povezano tudi z večjim zaslužkom. Vpliv kapitala prinaša vsem, vsi so zadovoljni, bolniki in pacienti, vsi dobijo vse. Tudi z obrtjo, ki jo tam lahko odpreš za 60 AUD se zasluži super, saj že z vloženim povprečnim trudom ni možnosti, da propadeš. Veliko ljudi je na enem mestu, velik srednji sloj z denarjem in kupno močjo, je zagotovilo za dobiček in zaslužek, ki zagotavlja dobro in spokojno življenje. Vse je povezano, vse je v krogu zagotovljene sreče in napredka. Kriza se trenutno ne pozna, vsi lahko prodajajo, služijo in prosperirajo.

Počasi tako plavaš med slikami resničnega sveta in sveta sanj, prepletajo se slike prekrasnih morskih plaž, lepih deklet, razburkanega in toplega morje, mehke mivke, prijetnega šelestenja evkaliptusovih listov, koal, pa tudi puščave in gore Uluru, deževnega pragozda, kač, krokodilov, kengurujev, nakupovalnih centrov, Cityjev, steze formule 1, ki to ni, veličastnega Sydneya, opere, Harbour Bridgea, “double penny” četrti, Kangaroo Island-a brez kengurujev, morskih levov in njihovih mladičev, ki jokajo in umirajo, zaman čakajoč na starše, krasne Adelaide, zaljubljenega para, ki se poljublja in objema, prizorišča Avstralien open-a……

Vsega se spominjaš nekako z nostalgijo in spomniš se tudi Andreje “psihoterapevtke”, ki ti je rekla : ” Ja Avstralija je moja ljubezen. Osem tednov bom tukaj in še nimam dovolj…”!!! Ob teh sanjah in slikah iz Avstralije dobiš naenkrat občutek topline in zadovoljstva. Po celem telesu te preplavi nekakšna sreča in zazdi se ti, da plavaš v topli vodi lagune koralnega grebena pri Cairnsu. Nekako še ves v mislih in prijetnih občutkih, naenkrat začutiš čudno nelagodno tiščanje, začutiš dotik na levi rami in zaslišiš prijazen in monoton glas stevardese: “Sir, we will landing soon. Please, fasten your seatbelt”. Prebudiš se, pogledaš okrog sebe in se zaveš, da si celo pot prespal. Doživljal si svoje sanje.

Nobeden te ni zbujal za zajtrk, kosilo in večerjo, vidiš, da si obkrožen s številnimi potniki, ki se ravno tako prebujajo, pretegujejo in pritrjujejo varnostni pas. Lačen si. Nekaj bi pojedel in spil, vendar je prepozno. Postrežbe ni več. Zaveš se, da ne sediš v kabni “first class”,  ampak v “economy class”, stisnjen med ostale potnike. Ni tiste lepe stevardese, ki bi ti ponudila nekaj več. Zaveš se, da nisi več v prihodnosti, letiš nazaj, vračaš se v preteklost. Vračaš se domov. Vračaš se z enega čudovitega potovanja, prepoln vtisov in spoznanj. Počutiš se poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen. Lepo je, da si potoval in prepotoval Avstralijo, lepo ja, da si veliko videl in doživel, lepo je tudi, da se je končalo, da si spet nazaj, da se vračaš v svoje ustaljene tirnice, domov, med prijatelje, sodelavce, poznane, svojce,……ki si jih po malem že dolgo pogrešal. Konec je, potovanje po Avstraliji se je končalo.

Prihajajo novi dogodki, nove dogodivščine, nova potovanja, prihajo nove sanje. Najprej bo tiho prišla pomlad.

ŠE VEDNO V CAIRNSU

Tanja nasprotno od Damirja, ki je hotel čimprej pobegniti iz Cairnsa, pravi:“Tropska klima je čudovita, ker tukaj rastejo rastline s prekrasnimi dišečimi cvetovi, mogočna drevesa, tukaj domujejo raznolike ptice, tudi veliki netopirji. Nekateri se mogoče malo bolj potijo, tako kot moj Damir,mene nič ne moti,celo zelo uživam….”

In tudi Damir je ob izboljšanju vremena postal malo bolj optimističen: Vreme se nas je usmililo. Prišli so bolj suhi in lepi dnevi. Celo sonce je posijalo. Namočenosti in ubijalske vlage začuda zadnja dva dneva ni bilo več. Dež je padal samo proti večeru in na kratko, samo kot topla prha. Ležim ob hotelskem bazenu in se kopam. Na sončni in vroči terasi poležavajo gosti hotela. Popoldan je. Iz zvočnikov duet Kidman & Williams in krasna Something Stupid. Uooo, krasna pesem in inspiracija za ta članek. Med poležavanjem na terasi me preletavajo občutki o dopoldanski turi z vlakom skozi pragozd do bližnje vasice na hribu Kuranda Village, ki je preurejena v pravo turistično atrakcijo, turistično vas s številnimi trgovinicami , kavarnami in restavracijami. Vrnili smo se s starinsko gondolo. Vse prepolno je  bilo turistov iz vseh koncev sveta ( prevladovali so Kitajci ). Leno so posedali ob pivu in kavici, tisti lačni  so se spopadali z  obveznim “ham and eggsom”. Srečali smo psihoterapevtko Andrejo iz Maribora, katere starši imajo kmetijo v okolici Gornje Radgone.

Sama ima stanovanje v Mariboru.  Po Avstraliji potuje že 4 tedne in štiri tedne še bo. Potuje sama in z avtobusi, prenočuje po “hostlih” za 15-29 AUD na noč. Pot je začela 1.12. v Darwinu in potuje ob obali proti Sydneyu. Pravzaprav bi bili čudno, če ne bi srečal kakšnega Slovenca na popotovanju. Zmeraj srečamo koga iz Slovenije. Pozanimal sem se tudi kako imajo urejene zdravniške ordinacije v Cairnsu. Ugotovil sem, da tako kor drugod v Avstraliji, nekaj zdravnikov ali zobozdravnikov ustanovi medicinske centre, v katerih pregledujejo in zdravijo bolnike.

Pred odhodom iz Cairnsa smo si seveda ogledali tudi svetovno znana okna v katedrali St. Monicas’, ki predstavljajo ustvarjanje zemlje in pragozda iz vesoljskih spremeb. Risba na steklu!

Spet zaslišim glas Nicole Kidman, ki mi vzbudi spomine na film Moja Avstralijja. Vsepovsod na poti smo srečevali Aboridžine, tudi tukaj so. Leno poležavajo na travi, igrajo v tradicionalno pihalo “didgeridoos”, ki spušča zanimiv in enakomeren zvok, ki te spominja na zvok oboe.

Tanja me je slikala na hotelski terasi z zanimivo rdečo damo, ki se je prišla kopat oblečena v kopalke, preko katerih si je ogrnila prosojen negliže, bila je opečena in prav močno pordela samo po sprednji strani telesa in obrazu, kot da bi zaspala na hrbtu. Izgledalo je prav hecno. Bila je tipična angleška rdečelaska prekomernih oblin, privrženka tukajšnje tradicionalne angleško-avstralske hrane “ham and eggs, fish and chips, kingburger, kangarooburger in chickenwrap…” No, pa bom imel lep spomin na kopanje v bazenu v tipično angleško-avstralskem okolju 🙂

Prejšnji dan smo bili  na Great Barrier Riffu, ki  je zelo zanimiva destinacija. Po vožnji s katamaranom približno poldrugo uro iz Cairnsa, smo imeli možnost potapljanja, plavanja ali ogledovanja življenja na dnu te biološko-geološko zelo zanimive in svetovno znane destinacije. Koralna kolonija se razprostira od Cairnsa do Brisbanea, širok pas teh izjemnih koralnih enklav s čudovitim podmorskim svetom je prepoln eksotičnih in raznobarvnih rib, morskih psov in ostale eksotike. Koralni grebeni so bili usodni za mnoge ladje, ki so plule na tem območju v eri odkrivanja in raziskovanja tega področja v preteklih stoletjih, bile so tudi navdih številnim pisateljem in poetom in mnogi so tukaj postali plen te eksotike.

Tudi sam Cairns je zanimiv zato, ker se Mulgrave River in Barron River prav v Cairnsu izlivata v to koralno morje in s sabo prinašata mulj, krokodile in motno vodo. Nekaj kilometrov stran proti koralnim lagunam pa morje postane naenkrat čisto in toplo. Vidi se ostro odrezan rob med motno in kristalno čisto vodo. Temperatura morja je vseskozi 28 stopinj Celzija! V bližini je tudi Green Island, postajališče katamarana, ki prevaža turiste, željne kristalno čistega in toplega morja, miru, tropskega gozda in prisrčnih, okolju prijaznih hotelov, ki nudijo oddih, namestitev in hrano. V Avstraliji je sezona dopustov. Dopusti se začnejo vsako leto 20.12., trajajo pa do 20.01. naslednje leto. Velika večina kopalcev v laguni Barrier Riff in na plažah Green Islanda se kopa v posebni zaščitni obleki, ki je podobna potapljaški ( kupi se lahko v vsaki trgovini s kopalno opremo). Te obleke jim prekrijejo celotno telo. Uporabljajo jo zaradi zaščite pred meduzami. V koralnem atolu, kjer smo se mi kopali in razgledovali ga tudi pod vodo se nam ni bilo treba kopati posebej oblečeni. Nam so inštruktorji na katamaranu, ki so nas pripravljali na kopalne podvige in potapljanje povedali, da je kopanje v laguni popolnoma varno. Očitno si tukaj v Avstraliji, vsaj v tem severnem delu, niso enotni glede varnosti kopanja in občutek imamo, da primernih kopališč, takšnih brez strahu in zadržkov, kot smo jih vajeni mi, ni.  Jutri gremo v Sydney, mogoče bo tam drugače.

CAIRNS

Dež, dež, dež, vlaga, vlaga in ponovno dež. Tukaj od oktobra pa do maja dežuje vsak dan. Sonce v tem obdobju redko vidiš, kot da ga ni. Največ dežja pade od januarja do marca. Vse, prav vse je prepojeno z dežjem in vlago. Dež se ti vpije v kožo, v vsako poro telesa… tudi soparno je. Takšne koncentracije vlage, ki je več kot 85 odstotna še nisem doživel. Obenem je toplo, vroče in podnevi in ponoči je enaka temperatura, nič se ne spremeni, 28 stopinj Celzija je skozi vse leto. Vse kamenje je črno, vsi spomeniki in tudi nagrobniki, prav vse je prepojeno z vlago in plesnijo. Kot v Marquezijevem romanu 100 let samote.. Dež ti dobesedno pride pod kožo, na kožo in v kožo….. Ne veš ali si vseskozi “gnil” zaradi samega dežja, ki neprenehno pada, ali zaradi potenja, ki ti pomaga, da se ohladiš. Moker si od zunaj in znotraj.

Parki so prepolni bujne vegetacije, eksotičnih tropskih dreves, lijan, palm, dreves o katerih samo sanjaš in se jih kot v znanstvenofantastičnih filmih s strahom dotikaš. Na enem rastejo čudoviti rdeči plodovi, ki so strupeni in jih ne smeš pobirati ne s tal in ne z dreves, ker se lahko zastrupiš (nevrotoksični strup), na drugem pa se nahajajo drevesni trni, podobni kaktusovim, na tretjem rastejo listi, ki so ob skorji drevesa in izgledajo kot drevesne tetovaže, na naslednjem se spuščajo tanke niti, ki so obdane s trni in bolj ko se jim izogibaš, bolj te oprijemajo in vežejo. Kot pajkova mreža …. Kakavovci, kavovci, čajevci, koka….., vse kar je tropskega raste tukaj.

Največ problemov imajo z aligatorji, ki se iz reke priplazijo v mesto po plen in hrano. Tukajšni lahko živijo v sladki in slani vodi, zato se je nevarno kopati v morju ali hoditi po plaži. Čudovite peščene plaže samevajo…. Ob plažah so čudoviti turistični kompleksi, ki so sedaj, za božično – novoletne praznike polni. Zaradi omenjene nevarnosti pa se nobeden ne sprehaja ali teče po pesku.

Posledica tukajšnje klime so tropske bolezni, zato imajo v Cairnsu bolnice in inštitut za tropske bolezni. Komarjev začuda ni,  vsaj mi jih nismo opazili (nobeden me, hvala bogu, še ni pičil). Če je to res, mi ni jasno, kdo tukaj tropske bolezni v resnici prenaša…. muhe??? Vsekakor čimprej bo treba od tod…!!!