FANTOM IZ OPERE

Nekje v opernem podzemlju biva fantom. Z izjemnim posluhom za glasbo in nebeškim glasom. Obsojen na temo zaradi iznakaženega obraza. Odločen, močan, skrivnosten, strasten, z globokimi čustvi. Ljubko mlado dekle Christine nauči peti.  In se zaljubi vanjo. Zavzema se za njeno kariero, tudi s pomočjo ustrahovanja drugih. Takrat se pojavi, mladi, lepi, limonaden Raoul in na mah se s Christine zaljubita. Kot v lahkih, plehkih ameriških filmih. Oba sta lepa in mlada in to je vse. Fantom v svoji globoki bolečini, besen nad lastno usodo, zaslepljen od ljubezni, streže ljubimcu po življenju, ker se je Christine odločila zanj. Christine v želji, da bi preprečila smrt svojega ljubimca, poljubi fantoma. V tem trenutku se fantom zave kaj počne in oba nažene iz podzemlja. Izgine za vse večne čase, za njim ostane samo maska.

In zakaj je Fantom iz opere musical, ki ga predvajajo že skoraj 29 let na West Endu in Broadwayu? Prvo mesto si delita dva razloga: strasten, skrivnosten, tragičen fantom in odlična glasba. Lep, kljub svoji iznakaženosti. Z odra se širi njegova lepota v obliki njegovega glasu in njegove glasbe. Lepoto še potencira njegova tragična usoda in strastna ljubezen, ki jo poje. Christine, ko se ti fantom Ramin Karimloo izpove tako, kot se ti je ob petindvajseti obletnici predvajanja  leta 2012 v Royal Albert Hallu v Londonu, vse ostalo ni pomembno. Je vse, kar je potrebno da doživiš. Potem lahko tudi umreš.

Odtenek življenja: Ali je res tako pomembno, da imamo lep obraz in gladko kožo ? Celovita oseba, globoka ljubezen in angelski glas nasproti nekaj kvadratnih centimetrov povrhnjice? Ali bi se katera izmed Christine iz resničnega življenja odločila za fantoma, kljub temu, da ga je videla brez maske? Po moje ne. Verjetno tudi jaz ne. Razumem fantoma, zakaj nam je pustil samo masko, sam pa izginil v neznano, razkrit.

POGLEDI NA MANHATTAN

Indijanci Lenape so v davnih časih lovili na otoku iz granita, ki so ga imenovali Manna-hata, otok številnih gričev, ali samo Menatay -otok. Manahachtaniek je bila njihova beseda za prostor splošne omamljenosti,  manahatouh pa kraj, kjer najdeš  les za loke in puščice. Iz ene ali vseh teh besed so priseljenci iz Evrope otok, ki je omejen z rekami East, Hudson in Harlem, poimenovali Manhattan.

DSC_0358

Otok je še vedno iz granita, ki je sine qua non za številne stolpnice, ki so zrasle namesto številnih gričev. Še vedno bi na Manhattnu našel les za loke in puščice, saj so Indijanci uporabljali les maklure, ki raste tudi v Centralnem parku. Na vprašanje ali je Manhattan še vedno prostor splošne omamljenosti pa enoznačnega odgovora ni. Po moje je.

Manhattan je zasnovan po ameriško enostavno. Posebne navigacije ne rabiš. Navpično so začrtane in oštevilčene avenije, vzporedno ulice, od prve naprej. Kadar piha vzhodnik ali zahodnik hodiš po avenijah, kadar pa piha severnik, hodiš po streetih.   Na sredini je Centralni park. Od Bowling Greena, mesta, zaznamovanega s pogodbo iz leta 1626, se začne Broadway.

Pogodbo iz Bowling Greena bi lahko imenovali izgubljeno s prevodom, tako jezikovno kot pojmovno. Vsaka od strank jo je razumela po svoje: Peter Minuit je smatral, da je kupil Manhatten, indijanski poglavar Seysey pa je dovolil, da belci lovijo po tem območju, v znak zahvale pa prejel darila in nekaj denarja. Indijanci zemlje in lastnine niso povezovali saj v tem niso videli nobenega smisla. Zakaj pa bi nekdo bil lastnik zemlje?

DSC_0378

Broadway se vije proti severu dolgih 53 kilometrov, od tega jih 21 preteče na Manhattnu. Ni začrtan z ravnilom kot večina avenij in streetov. Ima bolj svoboden tek. Prečka tudi Times Square in na križišču se začne najbolj znan del Broadwaya, gledališka četrt.

DSC_1360

Stvari se skozi čas spreminjajo. Spreminjamo lahko točko s katere gledamo, čas v dnevu, letni čas, dolžino razdobja. Spreminja se svetloba, barve, višine. Prav tako se spreminjajo pogledi na Manhattan.