Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.

Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ,  ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.

Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože,  bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.

Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.