KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 6.del

Eno izmed mojih globokih prepričanj je, da je važna volja in vztrajanje. V vseh teh letih so me preizkušali manjši, večji, največji in ogromni, takšni in drugačni padci, kljub temu pa se je moja volja z leti kvečjemu okrepila. Nikoli ne mečem pušk🔫 v koruzo🌽, saj nobene nimam (niti puške niti koruze), že vse življenje pa zelo pogosto hodim na led. Po vseh teh padcih pa je nastopil v mojem življenju trenutek, ko se je začelo maslo obilno raztapljati po moji življenski poti👍. Skoraj bi lahko rekla, da se je razlezlo po celotni širini poti. Gladko sem podrsavala po maščobni podlagi, ko se je v reki stopljenega masla pojavil problemček v obliki čeri. V pomivalnem stroju je začela zastajati voda. Črpalka enostavno ni izčrpala vode. Že vrsto let sem poznala zlato pravilo, da v primeru, ko se zmeša nečemu, ki namesto možganov vsebuje elektroniko, najprej reč izklopiš in jo ponovno vklopiš, pa se vse uredi samo od sebe (ljudje žal on/off tipke nimamo, ko se nam enkrat zmeša, zmešani tudi ostanemo). To sem vedela že takrat, ko sva kupila najinega prvega, zadnjega in nikoli več mercedesa, v časih povojne Bosne, ko je po Sloveniji krožila šala, po Sarajevu pa Mujo, v mercedesu, z eno roko na volanu, z drugo pa naslonjeno na odprto okno. Da se zelo očitno važi je opazil vsak, tudi Haso, ki je Mujotu že od daleč zavpil:
“Ej, Mujo, se važiš, ker imaš mercedesa?”
“Pa kakšen mercedes, budalo jedna,” mu je nič kaj prijazno odvrnil Mujo, “kaj se bom važil z mercedesom, v Sarajevu ga ima vsak. Ampak roke, Haso, obe roki pa nima vsak.”
V Sloveniji nismo imeli tako hudih vojnih posledic, obe roki sta bili takrat pravilo, mercedese pa so že pregovorno imeli “gasterbajterji” in mesarji, katerim smo se pridružili še novopečeni “venmetalci”, kamor so naju z Iztokom uvrstili sokrajani. In če sva že imela določen status, sva seveda morala imeti tudi ustrezen statusni simbol🚙. Privoščila sva si mercedesa🚙 in se iz trgovine z avtomobili odpeljala naravnost na Dunaj, da bi preskusila nakup. Kar lezla sva narazen od pomembnosti, ko sva se zelo dobro razpoložena vozila po širokih avstrijskih cestah. Poleg tega sva se počutila zelo varna, verjetno približno tako, kot se počutiš v tanku, saj sva cesto pred seboj opazovala preko mercedesovega merka, besedo, ki se je iz slovenščine skoraj izgubila, saj so naši fantje vojsko služili v Jugoslaviji, kjer prav tako nihče ni vedel kaj je to merek, vsi so pa vedeli kaj je to nišan in kakšne vrste nišan ima mercedes.

Kar naenkrat pa se je začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega. Najin novi ponos je zmanjšal hitrost na 50 km/h 🚜 in naj je Iztok še tako pritiskal na pedalko za plin, se ni zgodilo nič😤😤. Najprej sem pomislila, da so pametni Nemci naredili avto, ki samodejno vozi po omejitvah, pa sem kaj hitro zavrgla to misel, ker ni imela nobene logike, saj ni bilo nikjer sledu o kakršnikoli omejitvi, prehitevali pa so naju vsi, še tisti, ki so zjutraj, ko sva krenila iz Maribora, sladko spali😴. Iztok je z vso silo pritiskal na pedal za plin in začel s potnimi kapljicami na čelu ugotavljati, da je nekaj narobe z elektroniko. Predlagala sem mu naj podobno, kot bi v takem primeru storil z mobitelom, avto izklopi in ponovno vklopi. Ponavadi v prvo mojih nasvetov ne upošteva, ker kam bi pa prišli, če bi babe komandirale, takrat pa je bilo drugače. Sam se ni spomnil nobene druge rešitve, voda nama je pa drla v grlo od sramote😳😳, zapeljal je na odstavni pas, ugasnil avto, ga ponovno prižgal in zadeva je delovala. Na poti na Dunaj in nazaj sva morala še nekajkrat ponoviti vajo. Šele čez čas so ugotovili, da je bila kriva neka črpalka.
In kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna (analogno to velja za Snežano), zato sem pomivalni stroj ob prvih težavah takoj resetirala, kar po slovensko pomeni ‘ponastavila napravo’. Niti reset niti ponastavitev ni nič pomagala. Voda je ponovno ostala v stroju. Iztok je s pomočjo brisače odstranil zastalo vodo iz stroja, vklopil pomivalni stroj in ponovno je v njem ostala voda. Staknila sva glavi🤔🤔, se posvetovala in soglasno ugotovila, da je podobno kot pri mercedesu kriva črpalka in bo treba poklicati serviserja, do takrat pa bo treba pomivati posodo na roke 🙄.
Čez nekaj dni je zjutraj, kmalu zatem, ko se je Iztok odpravil od doma, zazvonil zvonec. V perspektivi moje najstniške travme sem bila v tistem trenutku še gola. Že od sedmega razreda osnovne šole namreč k moji obleki spadajo tudi namazane trepalnice.To me je naučila neka moja vzornica iz najstniških let, ki me je srečala na tisti dan, ko se mi je zjutraj tako mudilo v šolo, da nisem imela časa niti za umivanje zob, kaj šele za mazanje trepalnic👁👁. Zaskrbljeno me je začela izpraševati, če sem kaj resno bolna ali se mi je kaj hudega zgodilo, ker tako grozno bledo, celo prozorno zgledam. Na moje pojasnilo, da nimam namazanih trepalnic se je zgrozila in prisegala, da bi si jih ona namazala tudi preden bi tekla v zaklonišče, če bi sredi noči začel zavijati alarm zaradi bombnega napada. In ker je bilo njeno mnenje zakon, so namazane trepalnice postale moje cesarjevo oblačilo, čeprav se je cesar počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena. Zakomplicirano. Slej ali prej bom morala po tem vprašanju obiskati psihoterapevta.

Tisto jutro sem stekla k vratom v prepričanju, da se je Iztok vrnil po kakšno pozabljeno stvar, kar se je zelo pogosto dogajalo. On me je seveda lahko videl golo, zato sem odločno odprla vrata na steržaj, istočasno pa je kar izletelo iz mene:
“Enkrat boš še glavo pozabil😡.” Besede so se zaletele v serviserja, vsaj tako sem sklepala po kovčku z orodjem, ki ga je imel v rokah. Pa ne samo zaletele. Tudi odbile so se od njegove neprebojne fasade😑. Samo pokimal mi je v pozdrav in krenil proti kuhinji. Takoj sem sprevidela, da je eden izmed tistih zelo pomembnih ljudi, ki rešujejo svet in držijo zemljo na njeni tirnici okoli sonca. Moj, ponavadi napuhnjen in napihnjen ego me je takoj vznemirjen opozoril:
“Obeta se spopad. On vodi 1:0⚽️. Si res morala neobvladano besneti pri odpiranju vrat? In gola stati pred tujci? S tem si me čisto potlačila. Kako se naj gol borim z njim?”
“Si bova že kaj zmislila,” sem ga tolažila in se spraševala kdo je sploh tisti, ki ga tolažim in kdo tisti, ki tolaži. Samozavestni serviser se je takoj lotil dela in kaj kmalu je s pincetnim prijemom potegnil droben kamenček iz črpalke in mi ga pomolil pred oči:
“Ne vem kdo pri vas pere kamne v pomivalnem stroju!😑” Moj ego, ki v sili nikoli ni kaj prida razmišljal, se je odločil za laž.
“Jaz zagotovo ne,” sem hitela razlagati in v mislih preklinjala, ker sem lonce od rož preslabo splahnila, preden sem jih dala v stroj. “Mogoče so se pa sčasoma naredili črpalkini kamni. Če ima lahko kamne žolč, ne vem zakaj ne bi imela kamnov črpalka. In še dobro, da lahko te vrste kamnov odstrani serviser, ki ga hvala bogu ni treba čakati tako dolgo kot bi čakala na operacijo žolčnih kamnov, ” sem mu hotela celo malo polaskati. Njegov obraz pa je ostal kamnit in zgledala sem prav bedno. Verjetno je gluh, sem pomislila. Ali pa je moral vedno brez besed poslušati mamo, ki mu je kvasila ne vem kakšne neumnosti in ni smel pokazati, kaj si misli o njih, ker bi v tem primeru lahko priletelo kaj okoli ušes. Takoj sem zavrgla to misel, ker pri taki mami ne bi njegova samopodoba segala do neba, kar je bilo več kot očitno v njegovem primeru.
Odprl je sosednja vrata elementa in zahvaljevala sem se vsem, tudi onemu tam zgoraj, čeprav ne verjamem vanj v tako izrazito personificirani obliki, da sem dobila preblisk in temeljito sčistila notranjost elementa s kantama za smeti, ko mi je Iztok napovedal obisk serviserja. Notranjost je zasijala zloščena kot operacijska soba😅. Zabila sem mu prvi gol⚽️. To sva začutila oba. Moj ego se je že začenjal samovščečno napihovati, serviser pa brezizrazno odvijati neki del pri sifonu. Rekel je:
“Bi lahko dobil vedro😑?” V tistem me je spreletelo😳. Kakšna elektronika in črpalka, kriv je zamašen odtok. Prinesla sem mu vedro in se ugrezala od sramote, ko sem gledala kakšna svinjarija je padla v vedro. Začela sem sama sebe opravičevati, da čiščenje sifona ni bilo med gospodinjskimi opravili, ki bi me jih naučila mama. Kljub temu sem s slabo vestjo od strani pogledovala serviserja, ki se je pri čiščenju držal približno tako kot nekdo, ki razmišlja o sklepnih mislih njegove doktorske disertacije. Bila sem že čisto dotolčena saj sem ostala brez edinega igralca. Moj ego ne samo, da se je umaknil iz napada, umaknil se je tudi izpred mojega gola in se zavlekel na klop, kjer je čakal na dokončni poraz. In v tistem je serviser prešel v finish. Ne vem zakaj pri vragu je začel odstranjevati lajsno, ki je v slovarju štajerskega knjižnega jezika v slovenščino prevedena kot letev. Le kateri del pomivalnega stroja bi lahko našel pod okrasno letvijo, pritrjeno na podnožju kuhinjskih elementov? Poleg tega se mi je prejšnji teden polil golaž po tleh, pa ga je verjetno kaj steklo tudi pod element 😦😓😰😱. Ni bil samo golaž, pod letvijo je bilo zasušene hrane in pijače za normalno družinsko kosilo. Preostale so mi samo še poteze iz obupa. Potegnila sem eno izmed njih in v upanju, da le ni gluh, sem rekla:
“To so moje skrite zaloge hrane. V primeru lakote, bi z njo lahko za en dan podaljšala življenje celotni družini.”. Tako kot je on reagiral na dovtip, verjetno reagirajo ljudje, ki nimajo niti kančka smisla za humor😑. Se pravi sploh ne reagirajo. S kamnitim obrazom Michelangelovega Davida, vendar z ne tako popolnimi potezami in rahlo manj skodranimi lasmi, je letev pritrdil nazaj in mi za čiščenje sifona zaračunal 40 evrov😑. Mogoče pa je res imel doktorat?

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. kugelschreiber_parker_jotter_k60p-s0525071s-700
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slikaimg_3092-copy s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:10027_10165_170x260
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!