JE PICASSO UMETNIK?

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂

POLJUB NEBESOM

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.

OD KJE IME BARCELONA?

Barke je afriško ime, ki pomeni blagoslov. In pravi blagoslov je bil za popotnike prekrasen kos zemlje ob vznožju dveh vzpetin ob Sredozemskem morju. Pred kakšnimi 5000 leti se je tam nekaj  Iberijcev ustavilo in naselilo. Nastajajoči kraj, oddaljen nekaj čez 1500 kilometrov jugozahodno od Ljubljane,  je dobil  ime po tem, kar je bil. Barke. Blagoslov.

Lahko, da je ime nastalo drugače in kasneje. Lahko, da se je blagoslov iz Barkeno spremenil v žarek, v Barcino. Barcino po Hannibalovem očetu,  kartažanskemu generalu Hamilcarju Barci, ki je bil odličen general. S privoljenjem kartažanskega senata je sestavil in usposobil vojsko, da bi ustvarila kartažanski imperij. Z njo je prečkal severno Afriko in preko Gibraltarja prispel v Evropo. Po osmih letih bojev je zasedel širok pas obale ob Sredozemskem morju. Pristaniško mesto, ki ga je utrdil  je leta 230 pr.n.št., samo dve leti pred svojo smrtjo, poimenoval po sebi. Po priimku Barca, ki je pomenil žarek, je nastalo mesto, vedno obsijano s sončnimi žarki, Barcino.

Lahko da so za ime katalonskega mesta, danes drugega po velikosti v Španiji, zaslužni Jazon, Herkul in Argonavti. Pred davnimi leti so z devetimi ladjami, na katerih so bili najpogumnejši in najmočnejši ljudje tistega časa, iskali zlato runo. Pri iskanju jih je doletel strašen vihar in nastala je devetinska škoda. Prvim osmim ladjam je uspelo pobegniti viharju brez poškodb, medtem ko se je deveta izgubila na morju in nasedla. Herkules je nasedlo posadko našel na malem hribčku Montjuic. Kraj je bil nasedlim tako všeč, da so ga poimenovali po deveti ladji  Barca Nona. In deveta ladja je skozi stoletja postala Barcelona.

Kraj s spreminjajočim imenom …. Barkenon, Barcino, Barcinona, Barshelonah, Barchinona, Barçalona, Barchelonaa, Barchenona …. je dobil stalno ime.  Od blagoslova, preko žarka in devete ladje se je ime razložilo na tri zloge Bar (bar), cel (nebo) in ona (val). Barcelona je postala sinonim za svobodo, enakost, razvoj in kulturo.

Fotografiral je Iztok.