Barbara Celjska

ULRIK II. IN CAMINO

SnežanaKomentiraj

Ulrik II. je bil sin Friderika II. , ljubimca Veronike Deseniške. S svojo nezvestobo je izbrisal Slovence iz vrha evropske politike. Sodeloval je pri dedni pogodbi, po kateri je z izumrtjem celjske dinastije, slovenska zemlja pripadla Habsburžanom. Njegov sin Ulrik II. je bil zadnji moški potomec rodu Celjskih grofov. Imel je tri otroke, vendar so vsi pomrli pred njim, njega pa so ubili v Beogradu novembra 1456.

Ulrik II. Celjski je na romanju postal vitez
Ulrik II. Celjski je na romanju postal vitez

Za časa življenja si je Ulrik II. zelo želel postati vitez. Takrat so iniciacijo v viteški red opravljali na romanju in ne več na vojnih pohodih. Ulrik II. se je odločil, da bo odjahal na romanje po Jakobovi poti in si pridobil viteški stan. Za na pot je potreboval precej denarja, ki ga pa ni imel, zato si je novembra 1429 od očeta Friderika II. izposodil 32.000 ogrskih zlatnikov, naslednje leto, v marcu 1430, ko se je odpravil na pot,  pa še 5.000 zlatnikov od tete, ogrske kraljice Barbare. V Kompostelo se je odpravil v spremstu šestdesetih konjenikov.

O samem romanju se je v španski kroniki kastiljskih kraljev, ki je shranjena v španskih arhivih, v 13. poglavju ohranil zapis o romanju UIrika II. Celjskega v Kompostelo k sv. Jakobu. Točne njegove poti se iz vseh virov, ki so na razpolago, ne da rekonstruirati.
CZREUZsWkAACD_KOhranjeni so podatki, da je 21.3. 1430 bil v Sergobi v bližini Valencije, kjer ga je aragonski kralj Alfonz V. Aragonski še skupaj s trinajstimi spremljevalci, sprejel v red “amprisiae stolae et jarae.” Za veliko noč , 16. aprila 1430 pa se je na poti v Santiago ustavil s šestdesetimi konjeniki, bogato opremljenimi vitezi, pri kralju Juanu II. Kastiljskemu, kjer je prebil slabe tri tedne. Raje kot bogata darila je skupaj s še štirimi spremljevalci prejel ogrlico iz ribje luske, ki je bila znamenje viteškega reda ribje luske, »collar del escama«, ustanovljenega 1420. V Compostelo je prišel sredi maja.

KATEDRALA SV. VIDA

SnežanaKomentiraj

Že kar nekaj let nisem bila v Pragi, zato mi na kraj pameti ni padlo, da so nepregledne množice o katerih sem brala, da se dandanes zgrinjajo na Hradčane dejansko nepregledne množice. Praška katedrala je bila v soboto zjutraj ovita z množico čakajočih, ki so po moji oceni več kot dve uri čakali v nepregledni množici, da so se pomaknili do vhoda in se je v notranjosti našel prostor na mestu, ki so ga izpraznili izstopajoči. Če bi bila praška katedrala zame samo ena izmed velikih gotskih katedral, bi od ogleda notranjosti enostavno odstopila. Ker pa mi ta katedrala pomeni bistveno več, sem ob pogledu na po polžje premikajočo množico, začela kovati načrt, kako in kdaj čim hitreje priti v katedralo.

Obhodili smo množico in na skrajnem koncu katedrale zagledali na pol odprta vrata. Razumeli smo vabilo, vstopili in se hitro pomešali med množico. Na pogled je praška katedrala taka kot druge gotske katedrale. Pred oltarjem je več kot razkošna kamnita grobnica Ferdinanda I., ki je po spletu okoliščin imel zgodovinsko priložnost, da je združil Češko, Ogrsko in Avstrijo. Za oltarjem je srebrna grobnica svetnika in mučenika Janeza Nepomuka, spovednika češke kraljice, katerega je dal kralj v izbruhu norega ljubosumja ubiti, ker je odločno zavrnil, da bi prekršil spovedno molčečnost in mu izdal skrivnosti njegove žene, ki mu jih je zaupala pri spovedi. Njene skrivnosti je odnesel s seboj v Vltavo, kamor so s Karlovega mostu odvrgli njegovo truplo. Zaradi mučeniške smrti je postal svetnik, zavetnik duhovnikov saj jim je pokazal kako odgovornost prinaša zaukazana spovedna molčečnost in zavetnik vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo. Z mislijo nanj smo postali pri njegovem sarkofagu in nadaljevali z iskanjem kapele. Sv. Andreja. Prišli smo že skoraj do izhoda, ko smo uniformiranega uslužbenca povprašali, kje se iskana kapela nahaja. Iskal jo je po mobilnem telefonu, na glas našteval imena kapel v katedrali in nam z obžalovanjem sporočil, da jo ne najde. Malo naprej sem v tleh zagledala izklesan napis, ki sem ga iskala KRALOVNA BARBORA CELJSKA 1392-1451.

DSC_0206

Barbara Celjska, nemško Barbara von Cilli, češko/slovaško Barbora Cellská, madžarsko Cillei Borbála, hči Hermana II., ki je bila s poroko s Sigismundom Luksemburškim v samem evropskem vladnem vrhu tistega časa.

Pokopali so jo s kraljevskimi častmi v katedrali v Pragi, vendar se je za njeno grobnico izgubila sled. Danes nas nanjo spomni v tla Andrejeve kapele vklesani napis nad katerim stoji sveča z izpisanim imenom Barbara Celeiensis.

DSC_0217