AVSTRALSKI VEČER

Najprej je bil Uluru, največji kamen  na svetu. Kamen in ne skala. SSKJ mi je potrdil kámen kot trdno snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja in skálo kot trdno sprijeto kamnito gmoto, ki je del zemeljske skorje. In ta, globoko v zemljo pogreznjen kamen, mi buri domišljijo. Pred očmi mi riše ogromno goro, ki je priletela nekje iz vesolja, v geometrično središče Avstralije, s tako silo, da se je globoko pogreznila v zemljo. S seboj je prinesla življenje. Najprej je življenje dolga desettisočletja samo sanjala. V tem času so vse na zemlji ustvarili duhovi prednikov avstralskih staroselcev, ki jih Slovenci, v skladu z novo leksiko, lahko imenujemo aborigini ali aboridžini. Meni ljubše je slednje, saj naravnost obožujem to strešico na i slovenske abecede, črko ž, z njenim trdo žuborečim zvokom vred. Uradno so se v slovenski besedni zaklad komaj uvrstili, čeprav so dejstvo že 40.000 let. V primerjavi z njimi, so praktično od včeraj, kolonizatorji Avstralije, njihovi potomci in priseljenci iz vseh vetrov in smeri neba, ki so na zlati podlagi ustvarili prihodnost, v kateri živijo. In od tam sta Taja in Damir prišla nazaj v preteklost. DSC_4676Kmalu po njuni vrnitvi je prišlo povabilo na avstralski večer. Veseli smo bili, da sta njuno doživljanje Avstralije želela tudi osebno deliti z nami. DSC_4630Taja nam je pričarala avstralsko kuhinjo, ki je zdrava in sveža. Zaradi britanske kolonizacije bi bila lahko avstralska kulinarika zelo revna. Pa temu ni tako. Obogatili so jo priseljenci z vseh vetrov, ki so s seboj prinesli domače kulinarične vplive. In imeli so jo iz česa. Na voljo jim je bil bogat izbor odličnih, lokalno pridelanih in ulovljenih svežih sestavin. Na ta način je avstralska kuhinja postala zanimiva mešanica okusov in vplivov z vsega sveta.

Uživali smo v pestrosti okusov, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Damir, ki nam je zaigral na tradicionalno avstralsko glasbilo. Slišalo se je nekako takole: “diiidžeeriiiduuuu”. Po zvoku, ki prihaja iz tega, mogoče najstarejšega pihala na svetu, je glasbilo dobilo ime didžeridu. Aboridžinom je didžeridu, tako kot večina stvari v njihovem življenju, svet. Po njihovih pravilih ga sme igrati le moški. Avstralka, Nicole Kidman, si je kljub temu drznila zaigrati na pihalo, s čimer je po aboridžinskem verovanju nase priklicala prekletstvo in ne bo mogla več zanositi. Po sliki sodeč v samo igranje ni vložila toliko strasti kot Damir, zato sem prepričana, da se tudi glasba, ki jo je izpihala iz didžeriduja, ni mogla kosati s presunljivimi zvoki, ki jih je iz glasbila izvabil Damir.

Damir se je s svojimi prispevki izkazal in dokazal. Ob vrnitvi iz Avstralije je za barvit avstralski odtenek življenja prejel nagrado, nalivno pero, z vgravirano besedo “dopisnik DD”. Z njim bo lahko drsel po papirju in nanj izlival svoj odtenek kot interkontinentalni dopisnik. Njegova naslednja destinacija je namreč Indija. Upam, da bosta skupaj z njegovo  življenjsko spremljevalko in modelom, na te strani dodala tudi indijski odtenek življenja. Hkrati se tudi že veselim.

ABORIDŽINSKE SLIKE

Damir razmišlja o aboridžinskih slikah nekoč  in danes:

Če bolje pogledaš vsako njihovo ustvarjeno sliko, risbo, olje ali akril na platnu, okrašena glasbila, bumerange ali rezbarske lesene izdelke je vidna odsotnost trodimenzionalne risbe, portretov in vseh značilnosti na sliki, ki smo jih mi v Evropi vajeni. To ni realistična umetnost. Vse te v sedanjem času ustvarjene slike, podobno kot risbe v njihovem obdobju stenske umetnosti, umetnosti njhovih prednikov so enodimenzionalne, abstraktne in sporočilne.

Osnovni element-motiv je kakšna žival, list, drevo, plod drevesa, krog….., ki ima  za njih pomen, pomembno sporočilo, npr, je namenjeno zaščiti od zlih duhov, bogastvu, sreči, večni energiji in podobno…….. . Risba je narisana z linijo, potegnjeno z vrhom zašiljene 26-30 cm dolge lesene palčke, ki bi jo sicer mi koristili za peko ražnjičev. Špičasti del koristijo za risbo, ali majhne pikice, ravni del palčke pa ravno tako namakajo v barvo in puščajo okrogle sledi na platnu… Podobno kot so to nekoč delali francoski impresionisti s čopičem. Da so navdih za novo tehniko in smer v evropskem slikarstvu impresionisti črpali iz aboridžinske umetnosti sva se strinjala oba z učiteljico in voditeljico slikarske šole-kolonije v Kulturnem centru Aboridžinov v Ayers Rocku. To opažanje je sicer samo moje mnenje in razmišljanje, nima nobene povezave z zgodovinsko resnico….

Na nijhovih novodobnih slikah se vidi primerjava in podobnost tega pikastega aboridžinskega, impresionistično-kolorističnega izražanja. Že slike na stenah so pri Aboridžinih sporočale in izražale njihovo življenje, strahove in življenjske modrosti. Samo takrat niso imeli barv v izobilju in zato niso dodatno pikčasto okraševali in izpopolnjevali risbo kot to počnejo sedaj. Ti pikčasti motivi se nahajajo vsepovsod celo na okrasnih novoletno-božičnih kroglah, obešenih na smrečkah, vratih autobusov, hišah, denarnicah…. Poleg kenguruja je ta značilna aboridžinska izrazna umetnost zaščitni znak Avstralije. Ti motivi so vsepovsod.

ULURU

Damir je s svojo družino že obiskal Uluru, kjer se je podobno kot jaz na Islandiji  …sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti … Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota…  on čudil puščavski pokrajini in Uluruju: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Damir piše:

Uluru znan kot Ayers Rock in uradno ULURU/AYERS ROCK je velika skalnata gmota sredi rdeče puščave v predelu NORTHEN TERRITORY v centralni Avstraliji. Od naše naslednje destinacije, Alice Springsa je oddaljen 450 km ( 208 milj). Tja smo se odpravili z letalom. Na letališču v Melbourneu smo  s pritiskanjem na ponujene odgovore na velikem zaslonu uspeli oddati prtljago in si izstiskati letalske vozovnice. Nenavadno, vendar samoumevno, na vseh domačih letih je “self service check-in” edina opcija. Nato smo se po tekočih stopnicah odpravili do našega izhoda številka 50. Spotoma smo popili dobro in v Avstraliji z obveznim cimetom začinjeno kavico. Po približno uri in pol čakanja, smo se vkrcali na letalo. Iz Melbourna smo poleteli z letalsko družbo Jetstar in po prijetnem letu pristali v Ayers Rocku/ Uluruju. Po pristanku smo morali premakniti ure nazaj za 1,5 ure, kar samo po sebi govori , kako je Avstralija velika in kako se z lahkoto z letali sprehajamo med poldnevniki.

Pristali smo v deževnem vremenu na približno 40 stopinj Celzija, zato dež ni bil niti malo osvežujoč, nasprotno, dež je bil vroč kot da bi stal pod vročo prho. Še dobro, da je to področje s suho puščavsko klimo, ker je bilo za nekaj stopinj nižjo, vendar soparno vročino v Melbournu, težje prenašati. Uluru je uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Že ob spuščanju letala je pilot opozoril na čudovit pogled na to 400.000.000 let staro znamenitost. Takrat smo vsi potniki samoumevno pogledali na levo stran letala in skozi majhno letalsko okno zagledali rdečo gmoto, ki se je v fascinantni lepoti dvigovala od nikoder. “Uoooo…..!!!!” se nam je spontano izvilo iz prsi.

Naš postanek v Uluru/Ayers Rocku je šele začetna postaja na naši poti do Alice Springsa. Dvodnevni postanek smo izkoristili za ogled Uluruja v sončnem zahodu, kamor smo se odpravili s kamelami.

Za dokaj neudobno ježo na kameli smo bili bogato nagrajeni. Kot iz pravljice se je naenkrat pojavila vsemogočna fascinantna rdeča gmota, ki se dviguje 358 m visoko v nebo. Podobno kot mora biti na Marsu, je tudi tukaj prav vse rdeče. Kombinacija zelenih krošenj z bujnimi zelenimi listi in nizka čopasta trava daje prav posebno barvitost tej puščavski pokrajini. Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.

Stavbe, ki jih lokalne oblasti gradijo za muzeje, trgovine, prodajalne se prav tako zlijejo z naravo. Po aboridžinskih pravilih so zvite, okrogle in podolgovate. Ni točno jasno ali so se zaradi poznavanja feng-shui zakonitosti tako prilagajali obstoječi naravi ali je mogoče to sam izvor feng- shuija.

Uluru je sveto mesto Aboridžinov, njihovo zavetišče in bivališče. Na stenah so izražali svoj navdih, pisali sporočila in slikali z barvami, ki so jih proizvajali iz dreves, listov, trav in zemlje. Za redčenje barv nikoli niso uporabljali vodo ( ker je ni nikoli bilo veliko ) ampak živalsko maščobo in kri. Zahodna stena Uluruja je sveta in se ne sme slikati. Če bi jo slikal, bi tvegal večno prekletstvo, denarno kazen lokalnih oblasti in zaseg foto opreme. Pri tem so zelo striktni. Z avtobusom ali najetim avtomobilom se lahko pelješ mimo in si vso barvitost stene in fascinantne erozije, ki je podobna njihovim slikam samo vtisneš v spomin in jo tako zapakirano odneseš z sabo za vedno.

Ime gore bi lahko preprosto poangležili v “luckyland” saj tukaj rastejo samo štiriperesne deteljice 🙂