SLIŠIM, KAJ SE LIKI POGOVARJAJO

Z Manico sem doživela čudovito izkušnjo. Za fotografiranje sva se odločili v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Že ob prihodu na dvorišče gledališča so me pozdravili “pišeki”. V gledališču se je moje navdušenje še stopnjevalo. Razstava ilustracij, mala dvorana v fazi gledaliških vaj. Z Manico sva stopili celo za oder in uživali (jaz s fotoaparatom v rokah) med drsnimi lutkami in ostalimi rekviziti, pripravljenimi za predstavo, ki bo doživela premiero 29. oktobra. 

Na dvorišču Lutkovnega gledališča v Mariboru 

V medijih sem izbrskala naslednje podatke o moji sogovornici Manici Klenovšek Musil:

Kmalu po študiju arhitekture na ljubljanski univerzi je za občinsko stavbo v Gorišnici prejela veliko nagrado leonardo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju v Minsku ter z isto stavbo skupaj z Matejo Katrašnik prišla v ožji izbor petih kandidatov za Plečnikovo nagrado. Prejela je enajst nagrad za znamke, ki jih je izdala Pošta Slovenije. V okviru Evropske prestolnice kulture so otroci razstavili po Mariboru glinene hiške, ki so jih ustvarili na podlagi slikanice Mala arhitekta. Na Kitajskem so letos izšle štiri njene slikanice, na izid čakajo še tri. Načrtuje izid knjig v Turčiji in Pakistanu, dogovarja pa se za izid knjig še v številnih drugih azijskih in evropskih državah. V ZDA je prejela nagrado newyorške revije za sodobno ilustracijo 3 x 3, kjer je med 2500 prijavljenimi letos dobila dve zlati medalji, za Slona Staneta in za Tri mucke in zmaja. Na Kitajskem je prejela nagrado revije Hiii Illustration, postavili so razstavo z njenimi ilustracijami. 

Manica med “pišeki” s svojimi slovenskimi slikanicami

1. Študirala si arhitekturo in že za svoja prva dela prejela priznanja. Se danes še ukvarjaš z arhitekturo ali te ustvarjanje slikanic polno zaposli? Ali z ustvarjanjem slikanic uresničuješ svoje dolgoletne sanje, ali se ti v življenju porajajo vedno novi cilji in jih sproti uresničuješ?

S prijateljico Matejo, arhitektko, sva bili nagrajeni za svoje prvo delo – občinsko zgradbo v Gorišnici. Zadnja leta mi ves čas poberejo slikanice in za arhitekturo resnično nimam časa oz. tudi ne več znanja. Ne vem, če s slikanicami uresničujem svoje dolgoletne sanje, saj pri 28 letih še nisem vedela oz. nisem niti pomislila, da bom delala slikanice. Sem pa čutila, da me arhitektura ne izpolnjuje. S slikanicami oz. najprej ilustracijami sem se pričela ukvarjati šele pri 30 letih, ko sem rodila prvega otroka.

Pot, ki vodi v Lutkovno gledališče

2. Še pred ustvarjanjem slikanic si ilustrirala poštne znamke. Si jih kdaj zbirala in si si že takrat zamišljala, kakšne naj bile lepe znamke, ali ti je to delo pomenilo povsem nov izziv?

Znamke so padle slučajno, ker je Mateja opazila natečaj. Pri znamkah ni šlo samo za ilustriranje, temveč bolj za grafično oblikovanje. Glede znamk se ne moreš odločiti, da jih boš delal, ker so zmeraj predmet natečaja. Se pravi, da moraš zmagati natečaj. In sva imeli srečo, zmagali sva večkrat zapored.

Manica v gledališki mali dvorani 

3. Pri ustvarjanju slikanic nisi imela vedno enake tehnike. V kateri tehniki sta na primer narejeni slikanici Trije mucki in zmaj in Čarobni svinčnik? Nekje sem prebrala, da nisi na vse svoje slikanice enako ponosna. Ali na tvoje zadovoljstvo vpliva tehnika ali je pomembno kaj drugega?

Tehnika mojih prvih treh slikanic nima posebnega izraza, uporabila sem barve za monotipijo in pastele, nazadnje sem delala še praskanke. Potem sem zašla v slepo ulico in nisem vedela naprej in sem spoznala, da moram spremeniti tehniko. Tako sem prešla v šivanje. Pri svojih prvih treh slikanicah nisem ponosna na ilustracije, pri njih sem še iskala svoj likovni izraz. Zdaj vem, da sem ga našla. In to je dober občutek.

Ustvarjanje šivank je dolgotrajno delo, ki lahko vključuje tudi kvačkanje

4. Praviš, da si za svoje slikanice – šivanke najprej zamisliš zgodbo, potem ilustracije skiciraš, nato jih zašiješ. Včasih knjigo ustvarjaš tudi tri mesece. Ilustracije so velike do 50 x 70 centimetrov. Vendar ne gre samo za šivanje, kajne? Jih tudi kvačkaš, lepiš, zlagaš? Lahko uporabiš isti lik večkrat – za več ilustracij ali za vsako ilustracijo narediš novega? Kaj pa potem, ko je ilustracija narejena? Kdaj jo fotografiraš, opremiš z besedilom in ne nazadnje, kako ilustracije hraniš? Jih je možno uokviriti in obesiti na steno? Si jih na Kitajskem razstavila objavljene v knjižni obliki ali kot slike v galeriji?

Ilustracije šivam, lepim, kvačkam. Največje ilustracije so 50/70 cm, manjše pa 30/60 cm. Vse ilustracije so dokončne, tako da enakih likov ne uporabim večkrat. Za ilustracije posamezne slikanice pa porabim od dva pa tudi več kot tri mesece. Samo to pomeni, da takrat delam izključno ilustracije.

Ko so vse ilustracije končane, jih odpeljem v Ljubljano, kjer jih s posebnim strojem skenirajo oz. fotografirajo. Nato jih sestavim v knjigo, dodam tekst in strip. Ilustracije so lahko uokvirjene in obešene na steno in v takšni obliki sem jih tudi razstavila na Kitajskem. Izključno zanje so tam naredili okvirje.

Razstava Maničinih ilustracij v Lutkovnem gledališču

5. Tvoje slikanice poznajo ali jih bodo spoznali v bližnji prihodnosti v Italiji, ZDA, Turčiji, Pakistanu, Južni Koreji, Veliki Britaniji, Franciji, Švici, na Japonskem in Kitajskem. Ali opažaš medkulturne razlike v sprejemanju in vrednotenju slikanic?

Zagotovo so razlike, do sedaj imam še premalo izkušenj z različnimi državami. Vem pa, da ljubezen za male otroke ni sprejemljiva na Kitajskem, potem Pobalinska pujsa ne moreta iziti v Turčiji oz. v muslimanskih državah, ker sta pač pujsa. Je pa vprašanje zastavljeno velikopotezno. V založništvu se vse dogaja zelo počasi. Letos so mi izšle 4 slikanice na Kitajskem, mogoče bodo v tem letu izšle še 3 in naslednje še 1. V naslednjem letu potem izidejo še tri v Turčiji, v Švici se sedaj ravno dogovarjam, preostalo še vse čakam. Aja, še nekaj sem se spomnila. Urednica NY založbe je rekla, da so evropske slikanice preveč moralistične. Tako da so razlike, seveda. Ampak potrebujem več časa, da bom znala kaj več o tem povedati.

Hvala, saj si nam vseeno razkrila veliko novega. Te vprašam ponovno čez leto ali dve. 🙂

Del ilustracij iz slikanic Čarobna školjka in Pobalinska pujsa

6. Volna je mehak in topel material, podobno kot otroške ninice. Misliš, da so otrokom prav zaradi teh lastnosti tvoje ilustracije blizu?

Mogoče zato, ker so drugačne. Lahko tudi zaradi materiala, vendar, ko so natisnjene v knjigi, so na papirju, tako da ne morejo otipati mehkega materiala. Zagotovo pa je vsem otrokom všeč strip. Ta jih zmeraj pritegne.

Manica s košaro volnenih jajčk

7. Danes se veliko mladih mamic odloči za opravljanje poklica na domu, da lahko več časa preživijo s svojimi otroki. Je bil ta motiv prisoten tudi pri tebi, ko si začela ustvarjati prve ilustracije in pisati prve tekste otroških knjig? 

Zagotovo je laže za otroke, če je mama ali eden od staršev doma. Če bi ostala v arhitekturi, ne bi bilo v redu, ker pa sem pristala pri slikanicah, pa ni problema. Slikanice so samotarsko delo. Seveda jih imam včasih vrh glave, vendar ne bi zamenjala za nič drugega.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka

8. Opažam, da so ti tvoji otroci navdih za ustvarjanje. Kaj prevladuje: da ustvarjaš zanje in jih preko svojih slikanic vzgajaš oziroma jim sporočaš pomembna spoznanja ali da se od njih učiš in ti dajo ideje za sporočila, ki jih pošljaš v svet?

Zagotovo je vse prepleteno, veliko se zgodi nezavedno. Bi pa delala slikanice tudi, če ne bi imela otrok. Slikanice delam spontano, sledim trenutnemu navdihu. Vendar kot sem že omenila, vse je prepleteno in zagotovo otroci vplivajo na moje delo.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka 

9. Ker vem, koliko časa je potrebnega za šivanje, kvačkanje ipd., si predstavljam, da se te morajo zgodbe junakov tvojih slikanic oz. vse, kar otrokom ob vodilni zgodbi sporočiš, tudi osebno dotakniti, te vznemiriti, razjeziti, razveseliti… Imam prav?

Ja, delo je prepleteno. Najbolj se vživim v strip oz., ko delam ilustracije, slišim, kaj se liki pogovarjajo. Nisem obremenjena s tem, kaj moram v slikanici sporočiti. Seveda se velikokrat tudi zapletem in se ne morem premakniti z mesta, a to je pri ustvarjalnem delu normalno. Včasih sem tudi več dni slabe volje, zlasti ko dalj časa delam eno ilustracijo in čutim, da nekaj ni v redu.

Manica je pogledala za odrsko zaveso 

10. Slikanice imajo sporočila, ki niso zanimiva, sproščujoča oz. poučna samo za otroke, ampak za ljudi vseh starosti. Komu jih ti namenjaš? Nekatere slikanice si posvetila svojim otrokom, eno možu. Je izbira, katero slikanico si komu posvetila, zgolj naključna ali si želela določeni osebi s slikanico kaj določenega sporočiti?

Izbira, komu sem jo posvetila, večinoma nima določenega namena, razen zadnja. Ta bo posvečena določeni osebi. Kar pa se besedil tiče, pa jih resnično pišem spontano in nimam vnaprej določenega cilja. Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi, mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo v njih drugi. To me zmeraj preseneti.

Posvetilo v slikanici Čarobna školjka in naslovnica slikanice Trije mucki in zmaj

11. Tvoje slikanice lahko porajajo vedno nove in nove ustvarjalne ideje. Otroci na podlagi njih izdelujejo glinene hiške, z junaki tvojih slikanic so okrašene torbe za note in stenske ure, slikanice so osnova za lutkovno predstavo itd. Z njimi se uveljavljaš tudi na zunanjem trgu. Vaša »babica« te je naučila plesti in kvačkati, od kje pa izvira tvoja podjetniška miselnost? Je ukvarjanje s prodajo zate nadležno opravilo ali ti pomeni izziv?

Kar se tiče podjetnosti, pa sem bolj diametralna oz. nimam te žilice. In tudi časa mi zmanjkuje za vse. Slovenija je žal majhen trg, tako da ni enostavno prodati izdelkov. Trenutno se mi celo zdi, da jih je lažje narediti. In sedaj mi je že jasno, ne zmorem vsega.

Le kaj se skriva v škatli za lutke?

Tale krtača bo pa vse počistila 🙂

12. Slikanica Pobalinska pujsa, ki sta dobila nagrado za najlepšo slovensko knjigo SKS 2015 v kategoriji knjige za otroke in mladino, bo letos doživela tudi uprizoritev v mariborskem lutkovnem gledališču. Predstavo bo režiral Miha Golob. Kakšna je tvoja vloga pri nastajanju lutkovne igre? 

Zdaj so že zadnji vzdihljaji pred premiero. Zasnovala sem likovno podobo. Delo je bilo zame zelo naporno in stresno, zraven pa tudi lepo. Nenavadno je to, da se štiri osebe, režiser, igralca in lektor, več kot en mesec ukvarjajo izključno s tvojim tekstom. Potem v delavnicah s tvojimi lutkami, … in tako naprej. Zraven predstave sva s Tejo K. Lozar razvili tudi otroški projekt ‘PIŠEKI’, kjer sva po slikanici Pobalinska pujsa oblikovali piščance, otroci iz mariborskih vrtcev so jih prepredli z volno, v tehničnih delavnicah lutkovnega gledališča pa so jim naredili še noge. Pišeki so sedaj že razstavljeni pred vhodom v lutkovno gledališče in na zidu proti Dravi. Pri projektu sva s Tejo ponovno hoteli otroške izdelke razstaviti na zunanjem mestnem prostoru na ogled mimoidočim.

Manica pred drsnimi lutkami

Zadnje priprave na predstavo

13. Tvoje slikanice je mogoče brati večkrat in razmisliti o vsakem zapisanem stavku posebej. Poleg osrednje zgodbe položiš na usta svojih junakov številne modrosti ali povedi, o katerih se je vredno zamisliti, kot so: “v številu je moč”; “zmeraj so me učili, da moram delati enako kot drugi”; “mama in ata sta dobra učitelja” in podobno. V Čarobni Školjki naslikaš zgodbo o deklici, ki ni mogla hoditi. S čarobno školjko prežene žalost, najde smisel svojega bivanja, dobi prijatelje in odkrije svoje potenciale. Zgodbe obravnavajo zelo resne stvari, a so šaljive, optimistične in pozitivne, kakršni bi morali biti kljub vsakodnevnim težavam tudi ljudje. Nekoč si mislila, da boš porodničarka ali pianistka. Si kdaj pomislila, da bi bila psihologinja, kot sta tvoj oče in mož, ali defektologinja, kot je tvoja mama? Zdi se mi, da v svojih slikanicah združuješ znanja iz vseh omenjenih področij. Kakšno vlogo (če sploh) imajo pri ustvarjanju tvojih slikanic omenjene osebe? So to tvoji prvi recenzenti?

Največji recenzent je mož, pa tudi oče in mama. Zagotovo imajo vsi vpliv. Je pa nekaj zagotovo; vse slikanice napišem po trenutnem navdihu. Nikoli v življenju nisem znala biti preračunljiva. Kot sem že prej omenila, pri stripu uživam, liki mi največkrat sami povejo, kaj naj napišem, ilustracije pa tudi največkrat začutim v trebuhu. Mislim, da je bolj malo razumskega.

Začutiš jih v trebuhu? To so verjetno pišeki! 🙂 Hvala. Druženje s tabo me je obogatilo!