ŽIVLJENJE, POLNO PRAVLJIC

Objavljam pogovor s službeno kolegico prof. dr. Dragico Haramija, habilitirano za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Opisala bi jo kot odločno, z jasnimi stališči, razumnimi predlogi in vedno dejavno. Všeč mi je bilo, da je bila takoj pripravljena sprejeti povabilo, da odgovori na nekaj vprašanj za blog. Kot boste prebrali, se ukvarja s toliko rečmi, da ni težko razumeti, da sva fotografije posneli kar med slavnostno podelitvijo diplom in magisterijev. Ko je na podelitvi prebrala oceno naloge svoje kandidatke, sva posneli fotografije, potem pa se je hitro vrnila na prireditev. Na spletu lahko o njej preberete naslednje: Od leta 2011 je predsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS; je članica Društva slovenskih pisateljev (od 2004 strokovna sodelavka pri nagradi desetnica, od 2015 članica Upravnega odbora DSP); od leta 2002 je članica mednarodnega odbora simpozija Zlatni danci na Filozofski fakulteti Univerze v Osijeku, Hrvaška; od leta 2007 je članica Upravnega odbora IBBY Slovenija; dva mandata (od 2009 do 2014) je bila članica žirije (tri leta predsednica) za nagrado večernica; v letih 2014 in 2015 je bila predsednica žirije Nagrade Kristine Brenkove za najlepšo slovensko slikanico. Bila je namestnica glavnega in odgovornega urednika (2009–2011) in glavna in odgovorna urednica (2011–2013) Revije za elementarno izobraževanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, prodekanja za znanstvenoraziskovalno in umetniško dejavnost na Pedagoški fakulteti UM (2011–2013). Sodeluje v številnih raziskovalnih projektih doma in na Hrvaškem. Redno objavlja znanstvene članke, piše poglavija v monografijah in samostojne znanstvene monografije.

Se motim, če rečem, da je tvoje življenje pravljično?

Ni pravljično, je pa polno pravljic. Ukvarjanje s teorijo pravljic – žal – še ne pomeni, da bi se ta spomin žanra o nagradi za dobro in kazni za slabo, zelo poznal tudi v življenju. Zdi se mi, da živimo v precej čudnem času, ko je zelo veliko ljudi izgubilo »kompas« o tem, kaj je prav in kaj se spodobi.

Si nosilka številnih funkcij. Predvidevam, da jih večina bralcev bloga slabo pozna, zato te prosim, da kratko opišeš svoje delo in predstaviš tematiko svojih publikacij (preko 300 enot, med katerimi je kar osem monografij).

Poklicno se ukvarjam s preučevanjem mladinske književnosti: to je večinoma lepo delo, saj je glavnina knjig za otroke in mladostnike prijaznih, razigranih. Obstajajo seveda tudi problemske teme, s katerimi se ukvarjam, največ s smrtjo in holokavstom. Zdi se mi, da bi si vsak od nas moral enkrat v življenju odgovoriti, na kateri strani ograje bi se znašel v sprevrženih vojnih razmerah. Tudi v prostem času se pravzaprav ves čas ukvarjam s knjigami. Sem predsednica Društva Bralna značka Slovenije ZPMS, v okviru katerega koordiniram (seveda ne sama) delo približno 6.500 mentorjev branja in 150.000 bralcev. Pomembno se mi zdi, da vedno več vrtcev uvaja Bralno značko, sodelujejo pa tudi vse slovenske osnovne šole in slovenski otroci v zamejstvu, zdomci, izseljenci. Vsako leto pripravim simpozij in izobraževanje za mentorje, pripravljam prijave za razpise, pišem spremna besedila za knjige … vse, kar kot prostovoljka pri Bralni znački pač lahko naredim, da branje nemoteno poteka. Sem tudi članica dveh upravnih odborov, in sicer v Društvu slovenskih pisateljev in Slovenski sekciji IBBY (to je nacionalna sekcija svetovnega združenja za mladinsko književnost).

Pa se vrniva k pravljicam. Katere si imela kot deklica najraje? Kako so vplivale nate?

Hmmm, seveda bom navedla tri – ker so dobre reči vedno tri in ker je to ljudsko število … Najbolj moja je pravljica Zvezdni tolarji bratov Grimm z ilustracijami Mare Kraljeve: deklica vse razda, za svojo dobroto pa je poplačana. Andersenova pravljica Mala morska deklica je bila zame lepa in grozljiva hkrati: še danes me ob njej preveva tisti občutek, da se – čeprav nekdo naredi vse prav, okolica (ljudje, seveda) pa to namerno spregleda – človek spremeni v morsko peno, postane neviden. Veliko pozneje sem prebrala Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra, v katerem znameniti filozof in pisatelj utemeljuje izvor zla. Tretja knjiga, ki mi je bila v otroštvu neizmerno všeč, je zbirka kratkih fantastičnih pripovedi Moj prijatelj Piki Jakob Kajetana Koviča, to je prva knjiga, ki sem jo čisto sama prebrala.

Kolikšen in kakšen vpliv ima mladinska literatura na razvoj posameznika? Vemo, da s pomočjo literature pridobivamo znanja in védenja, kolikšen pa je vzgojni pomen literature?

Dobra knjiga ni namenjena zgolj vzgajanju, zato bi bilo napak ocenjevati književnost s stališča »uporabnega« znanja. Vrhunska literatura namreč ob spoznavni funkciji odpira tudi etično in estetsko plat. Mladinska književnost, ki je nadpomenka za otroško in mladinsko v ožjem pomenu (torej najstniško) književnost, deloma pa tudi književnost za mlade, je zelo raznolika. Naslovnik (otrok, mladostnik) namreč zori, odrašča, zato je prav, da bere kaj zabavnega, kaj poučnega, predvsem pa dela, ob katerih (nevsiljivo) spoznava drugačnosti in jih zato morebiti lažje sprejema. Postaja toleranten človek. Postaja razgledan v različnih kulturah. Sprejema razlike, se jih ne boji, razvija strpnost.

Mu lahko pomaga premagovati žalost, jezo, strah ali je možno, da ta čustva literatura tudi povzroči?
Kakovostna književnost nas predvsem utrjuje v prepričanju, da nismo edini … knjige, ki so jih napisali ljudje v različnih obdobjih in v različnih prostorih, nam pripovedujejo o načinih človekovega bivanja. Govorijo o smislu življenja. Ali je to tolažba? Odgovor? Rekla bi, da razmislek o tem, kdo smo. V mladinski književnosti je predvsem problemska književnost tista, ki razkriva različna razpoloženja in ravnanja: včasih kakšnega literarnega dela ni lahko brati, saj je že sama tema »naporna« (npr. posilstvo, nasilje med vrstniki ali v družini, smrt).

So lahko knjige tudi slabe? Če da, kaj storiti z njimi?

Veliko knjig, ki izhajajo, ni kakovostnih: vsebujejo npr. stereotipe, predsodke, preveč poenostavljajo kakšno reč. Takih knjig se je najbolje izogniti. Nisem za prepovedovanje, pa tudi ne za negativno kritiko; prava pot se mi zdi, da hvalimo kakovostna literarna dela in jih priporočamo v branje.

Misliš, da bi bilo prav, da bi otroško in mladinsko literaturo brali tudi odrasli? Zakaj?

To je nujno, sicer pa najboljše knjige nimajo starostne omejitve! Pismenost se prenaša iz roda v rod. Kaj želimo odrasli prenesti na mlado generacijo? Vzgojitelji in učitelji bi morali poznati sodobno literaturo, prav tako starši. V problemski literaturi se včasih skriva ključ za pogovor o stiskah, o pogledu na svet, o človekovem obstoju in bistvu njegovega življenja. Slabe knjige bralcu ne zastavljajo tehtnih vprašanj, niti ne dajejo premišljenih odgovorov.

Ti bereš vse – literaturo za otroke, mladostnike in odrasle- verjetno zaradi poklicne obveznosti in hkrati lastnega zanimanja ter veselja. Predstavljam si te udobno zleknjeno v fotelju s spodvihanimi nogami in knjigo v rokah, na mizici ob fotelju kozarec hladne Coca Cole, zvočna kolisa iz radia, … Nenadoma vstaneš, pohitiš v kuhinjo in pristaviš juho ter se spet vrneš h knjigi. Zmoti te telefon. Kliče te tajnica iz službe in te sprašuje, kdaj naj skliče sestanek. Potem pa nadaljuješ svoje »potovanje skozi branje«. ☺ Se motim? Kdaj bereš in kakšno okolje za branje ti najbolj ustreza? Za branje si je treba vzeti eno muco časa?

Za ljudi si je treba vzeti za eno muco časa, ker je potem svet bolj mehak, pravi Bina Štampe Žmavc v pravljici Muc Mehkošapek. Gojim dve vrsti branja leposlovja: za službo, ki nima zgoraj opisane »romantične« podlage – berem doma za pisalno mizo ali v knjižnici in sproti delam analizo prebranega; v prostem času berem predvsem književnost za odrasle, navadno zvečer. Ob branju imam rada tišino, čeprav imam drugače zelo rada glasbo. Nimam tajnice in nihče me ne vpraša, kdaj bi mi ustrezal kak sestanek, juho znam skuhati.

Bereš kdaj tudi na glas? Ti je pomemben zven besed?

Glasno branje je seveda pomembno: večkrat kaj preberem na predavanjih, rada berem mlajšim otrokom in opazujem njihovo čudenje svetu, spravljenem v knjige. Zven besed je prav pomemben v poeziji. Zaradi zvena besed hodim na literarne večere, da slišim zven avtorja skozi njegovo pripoved.

Hitro branje ali poglobljeno, morda večkratno branje. Kaj bi izbrala?

Izbrala bi poglobljeno branje, a je že tako, da se naša življenja vrtijo hitro, zato je treba včasih tudi brati hitreje, kakor bi si želela. Večkratno branje je pri meni povezano s pisanjem knjig in člankov.

Si tudi sama kdaj pisala ali si izmišljala pravljice za svojega ali druge otroke?
Ne, nikoli nisem imela tovrstnih ambicij.

Kdaj si se prvič srečala z Bralno značko in kako se je razvijal “vajin odnos” ☺?

Za Bralno značko sem začela brati v prvem razredu, brala sem ves čas OŠ (če bi bilo to danes, bi prejela potrdilo, da sem zlata bralka). Kot predavateljica mentorjem za spodbujanje branja sem pri Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS začela po šolah in vrtcih predavati pred kakšnimi petnajstimi leti. Zdaj teče drugi mandat mojega predsednikovanja. To je lepa funkcija – naporna, a lepa: srečevati otroke in odrasle, ki radi berejo, so odprti, nasmejani, radovedni … boljše funkcije ni! Tudi zdaj berem za Bralno značko za odrasle, in sicer svoj bralni seznam oddam v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju.

Si na srečanjih z otroki doživela kaj takšnega, kar se ti je še posebno vtisnilo v spomin?

Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale. Feri Lainšček dobro pravi, da so namreč naša življenja sestavljena iz zgodb, zato jih pripovedujemo in poslušamo. No, nekateri ne znajo poslušati, tistim se zdi, da vse vedo in tudi knjig ne rabijo.

Koliko in kaj ti pomenijo osebni stiki z ustvarjalci: pisci in ilustratorji?

Več se seveda družim s pisateljicami in pisatelji. Z njimi delam pri Bralni znački in pri Društvu slovenskih pisateljev. Osebni stiki so dragoceni: naučili so me, ti stiki, da nikoli nikogar ne vprašam, kaj je »želel pesnik povedati s to pesmijo«. To vprašanje se mi zdi smrt literature: vedno se mora bralec vprašati, s čim je delo nagovorilo njega.

Se strinjaš, da lahko ilustracija bralca pritegne ali odvrne od slikanice, knjige? Če bi jaz v prodajalni izbirala slikanico, bi gotovo ilustracija pomembno vplivala na to, katero bi sploh vzela v roke, si jo ogledala in nazadnje odnesla domov. Pa me zanima, ali je kdo preučeval, kakšne ilustracije otroke privlačijo in ali obstaja razlika v priljubljenosti ilustracij glede na spol in starost bralcev? Bi lahko trdili, da je v določenem zgodovinskem času in določeni kulturi določen stil ilustracij bolj moden kot drugi stil?

Seveda se ilustracije razvijajo skozi obdobja, tudi popularnost nekega ilustratorja je povezana s tem. Kar je problem v sodobni družbi, ki je izrazito vizualna, je, da umanjkajo kriteriji kakovosti. Pri istem besedilu, ki ga ilustrirajo različni ilustratorji, si otroci kot všečno slikanico pogosto izberejo nekakovostno (npr. s svetlečimi elementi, preveč podrobnostmi). Raziskave o priljubljenosti ilustracij seveda obstajajo; na kratko: običajno tisto, kar strokovna javnost ovrednoti kot kakovostno, ni splošen okus. Slikanice je treba brati celostno: besedilo in ilustracija šele skupaj podajata celotno zgodbo.

Sodeluješ z najino kolegico na fakulteti, dr. Janjo Batič. Nam lahko opišeš vajino sodelovanje?
Slikanice zahtevajo medpredmetno povezovanje, zato je sodelovanje literarne zgodovine in likovne umetnosti nekako naravno. Vsaka od naju v analizo prinese svojo stroko, zato so analize bolj poglobljene. Takšno sodelovanje zahteva prilagodljivost in spoštljiv strokovni in osebni odnos.

Poznaš tudi tujo mladinsko književnost. Kam na lestvici kakovosti bi lahko uvrstila slovensko mladinsko književnost? Ali ima tuja književnost vpliv na slovensko?

Svet je seveda zelo povezan, zato naša književnost ni nikakršna izjema. Nanjo vplivajo veliki sodobni avtorji, kanon književnosti pa je kulturni zemljevid človeštva. Slovenski avtorji so – kakor povsod po svetu – nekateri zelo kakovostni, drugi manj.

Veliko imaš stikov s študenti. Kakšen odnos do leposlovja imajo današnji mladi na prehodu v odraslost? So elektronski mediji izpodrinili tiskano knjigo? Pisem ne pišejo, knjige pa še berejo ali takrat, ko se to od njih zahteva, poiščejo na spletu odlomke?

Študentje imajo različen odnos do književnosti in knjig: nekaterim je odveč, drugi v njej uživajo. Seveda bi bilo všečno, če bi se zavedali, da bodo kot pedagoški delavci vse svoje poklicno življenje bralni zgled otrokom. Mislim, da elektronski mediji niso izpodrinili tiskanega leposlovja, to kažejo tudi napovedi, ki se tičejo tiska: v elektronsko založništvo se selijo večinoma znanstvena dela, beletristika še vedno prevladuje na papirju. Sicer pa vsebina ostaja enaka, le medij je drugačen, problem nastopi, ko nekdo ne bere, pa bi (zaradi službe) moral. V najnovejši raziskavi o knjigah in bralcih v Sloveniji iz leta 2014 najdemo podatek, da 38 % odraslih ne bere.

Kako danes na bralne navade mladih in odraslih vpliva šola? Leta 1996 si zapisala, da je toleranca do izbranega branja v osnovnih šolah nizka, da imajo učenci malo možnosti pri samostojni izbiri brane literature. Na osnovi tvojih referenc, zapisanih v bazi Cobiss, sklepam, da opozarjaš na teme, ki so v šoli prezrte (detektivke, avanturistična književnost, miti, holokavst, otroci s posebnimi potrebami, otroci begunci …).

Šola je prostor, ki mora vsem otrokom nuditi dobre pogoje za razvoj bralne pismenosti, predvsem pa učencem in odraslim vedno znova sporočati, da je branje dejavnost, ki jo človek razvija vse življenje. Branje človeku omogoča, da spoznava svet in se o njem uči; s »svetom« mislim na tem mestu celotno znanje, ki ga človeštvo premore. Brez branja ni napredka, to ni puhlica, temveč dejstvo. V dvajsetih letih se je v šolah marsikaj spremenilo, učni načrti so veliko bolj odprti, od posameznega vzgojitelja ali učitelja pa je seveda odvisno, kaj bo ponujal v branje otrokom.
Menim pa, da:
– Imajo predšolski otroci pravico do tega, da jim nekdo bere, zato potrebujejo posebno pozornost družbe, da jim to omogoči.
– Otroci in odrasli s posebnimi potrebami potrebujejo posebno pozornost, zato se zdi edina prava pot, da družba skrbi za knjige, ki so zanje dostopne (lahko branje, knjige v brajici ipd.).
– Otroci in odrasli priseljenci in begunci potrebujejo posebno pozornost, da se znajdejo v jeziku in družbenih normah države, kamor so se priselili, zato potrebujejo strpno medkulturno okolje.
– Vsi otroci in odrasli, ki so kakorkoli izključeni, potrebujejo posebno pozornost, da bi se lažje vključili v družbo.
– Imajo vsi ljudje pravico do pismenosti, ker je ta ključ do znanja.

Fotografirala sem Zlatka.