IZŠEL JE NOV DEMŠARJEV DETEKTIVSKI ROMAN

Se še spomnite pogovora, obljavljenega na blogu, s piscem kriminalnih zgodb Avgustom Demšarjem? Za vse bralce, ki jih navdušujejo zgodbe tipa “kdo je storilec”, objavljamo veselo novico, da je pri založbi Pivec izšel Demšarjev kriminalni roman z naslovom Pohorska transverzala. To je že njegov osmi objavljen kriminalni roman. V njem je izpostavljen politični in gospodarski kriminal, zato bo zgodba zanimiva tudi za tiste bralce, ki se sicer ne zanimajo za detektivske zgodbe.

Roman Pohorska transverzala bo premierno predstavljen danes, torej v torek, 27. septembra 2016 ob 18. uri v Salonu uporabnih umetnosti na Glavnem trgu v Mariboru. Z avtorjem se bosta pogovarjala klinični psiholog Aco Prosnik in urednik Nino Flisar. Vljudno vabljeni!

V časniku Večer je izšla izredno pozitivna kritika romana, ki jo je napisala Petra Vidali. Med drugim lahko preberemo naslednje:

“…bralca utrdi v prepričanju, da smo z Demšarjem dobili ne le zdaleč najboljšega slovenskega žanrskega pisca, ampak tudi avtorja, ki gradi stabilen literarni univerzum.”

Te besede potrjuje tudi dejstvo, da so bile kar štiri Demšarjeve knjige (prvenec Olje na balkonu, 2008; Retrospektiva, 2009; Evropa, 2010 in Hotel Abbrazia, 2011) nominirane za nagrado Kresnik, Delovo nagrado za najboljši roman v slovenščini minulega leta.

Demšarjevo bogato delovanje, povezano s pisanjem kriminalnih zgodb (udeležba na Mednarodnem krimi/noir književnem festivalu ALIBI na Tinjski gori septembra 2016, sprehodi po Mariboru po sledeh junakov njegovih zgodb, bralni večeri ipd.), lahko spremljate tudi na njegovem facebook profilu.

Knjigo lahko kupite v knjigarnah in na naslednjem spletnem naslovu:

http://www.zalozba-pivec.com/katalog/knjiga/pohorska transverzala/

ODLOMEK ŠE NEOBJAVLJENE KRIMINALKE AVGUSTA DEMŠARJA

V predhodnem prispevku smo objavili intervju z Avgustom Demšarjem, piscem kriminalnih romanov. Če ste morda intervju prezrli, kliknite na https://50odtenkov.com/2016/04/03/avgust-demsar. Tokrat smo želeli razvozljati, kakšen je ta skrivnosten pisec kot oseba. Nam je uspelo? Za posladek pa objavljamo še odlomek njegovega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana.

Bodiva malce šaljiva. Katere besede v paru te bolje opisujejo:
– hoja: a) makadam b) asfalt
– platnice knjige: a) mehke b) trde
– glasba: a) poslušati b) peti, izvajati ali komponirati
– počitnice: a) gore b) morje
– novice: a) časopis b) televizija
– slava: a) zanimivo b) breme
– oblačila: a) eleganca b) udobje
– potovanje: a) letalo a) avto
– jutro: a) kava b) čaj
– fotografija: a) črnobela b) barvna
– letni čas a) pomlad b) jesen
– dobro počutje: a) mesto b) podeželje
– samota: a) boli b) vrednota
– vonj: a) sivka b) ženska nočna krema
– vraževerje: a) norost b) skrivnost

ZAUPAJ NAM, prosim, še kratek odlomek iz tvojega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana, ki bo spodbudil našo radovednost in željo prebrati ga od prve do zadnje besede, morda celo dvakrat. ☺

Roman, ki bi mu lahko rekli »moja nova kriminalka« in je tik pred izidom, je politično obarvana detektivska zgodba z naslovom Pohorska transverzala. Ker je bil pred par dnevi z odlomki predstavljen v okviru prireditev Prebranec na Metelkovi v Ljubljani, in ker je prebrano objavljeno tukaj https://www.facebook.com/Avgust-Dem%C5%A1ar-194228164828/, sem raje za konec izbral kratek odlomek iz še ene knjige, ki nastaja. Gre za – seveda – spet kriminalko, tokrat za verzijo podžanra, imenovanega skrivnost zaklenjene sobe https://en.wikipedia.org/wiki/Locked-room_mystery . Knjiga ima delovni naslov Otok, osredotoča pa se na razmerje štirih parov, ki se znajdejo skupaj na dokaj osamljenem otoku. Izbral sem kar začetek prvega poglavja.

Otok – prvo poglavje (odlomek)
Prva sta prispela Ana in Boris. Na Otok sta prišla s trajektom ob osemnajstih. Vožnja je bila kratka, morje mirno. Tudi ozračje je bilo negibno, a na palubi je vseeno rahlo pihljalo. V podpalubju manjšega trajekta je ob Borisovem golfu stalo le še kakšnih deset osebnih avtomobilov, dva bela dostavna kombija in svetleč potovalni Harley Davidson. Ko sta malo prej zapuščala avtomobil in se podajala na palubo, si je Boris Harleya nekaj časa ogledoval in ob tem nerazumljivo brundal.
V tem trenutku sta Ana in Boris spet na trdnih tleh. Stojita ob robu kamnite ograje na terasi mogočne hiše in preko bujnega rastja zreta navzdol v zaliv in ven na morje. Prevzeta sta od prijetnega občutka, ki se človeka poloti, ko po večurni vožnji prispe na cilj svojega dopustovanja. Vesten človek v tem trenutku postori naslednje. Najprej najde senco za avtomobil. To se mu zdi pomembno, da je avto parkiran v senci, da se pločevina in gume ne mučijo na žgočem soncu. Če ni sence, pred gume namesti popendekle, a to ni isto, senca je le senca in dobre apartmaje se ocenjuje najbolj po tem. Če ima človek avto lepo v senci je ves čas dopusta lahko bolj sproščen. Ko avto zapelje v senco, počaka nekaj trenutkov, preden ugasne motor. Da se olje nateče v karter. Tudi to je pomembno, stanje mašine, ker če paziš, lahko imaš preko dvesto petdeset tisoč kilometrov in ni nobenega problema. Po avtomobilu se človek posveti sebi. Ne, ne loti se praznjenja prtljažnika, odnašanja potovalk v sobo, prelaganja mesa iz hladilne torbe v zmrzovalnik, ampak vse skupaj pusti in odide do morja. Ustopi se ob robu kopnega in se čez vodo zazre proti neskončnemu obzorju. Sapice mu prijetno hladijo razgret hrbet in vrat, v zraku se mešata vonj soli in svežine, iz krošenj primorskih borovcev se razlega žaganje škržatov. No, v takem človeku do popolne sreče manjka samo še nekaj: en hladen, ledeno mrzel pir.
»Kam pa greš?« Ana se je obrnila k Borisu, ki se je po njenem mnenju malo prehitro odmaknil od čudovitega razgleda.
»V hladilno torbo si grem po en mrzel pir.«
»A ne bi počakal, da se najprej pozdravimo in boš pol pil?«
»Imaš prav,« je odvrnil Boris, ki mu je v ožilje že lezla primorska sproščenost, zaradi česar je preslišal ženin sitni ton, »prinesel bom dva, še enega za Paula.«
Ko se je Boris v vsaki roki noseč po eno pločevinko Uniona vrnil na teraso, je ob Ani stal par, njuna gostitelja v naslednjem tednu. Ana se je objemala s Pavlino, njen mož Paul je čakal, da pride na vrsto za rokovanje. Zdaj, roko na srce, Boris Pavline in njenega moža kaj prida ne pozna. Pavlina je ena od tistih Aninih prijateljic, za katere se pretirano ne zanima, in Paula, njenega moža, je videl vsega dvakrat v življenju. A tako blizu morja in škržatov pregrade padejo, vsaj človek ima tak občutek.
»Paul, zdravo,« je rekel Boris, moškemu pred seboj v roko potisnil pločevinko, odprl svojo, pošteno nagnil, odpil, rekel aaaaaa, si z notranjo stranjo dlani obrisal usta, potlačil spahovanje in namesto tega rekel: »Mater se prileže po dolgi vožnji.«

AVGUST DEMŠAR – PISEC KRIMINALNIH ROMANOV

Objavljamo intervju z Zlatkinim kolegom na fakulteti, v prostem času pa skrivnostnim piscem kriminalnih romanov, ki se podpisuje kot Avgust Demšar. 

Kaj bi nam za začetek pogovora zaupal o sebi?

Ne vem, morda je kriv čas in obdobje, v katerem živimo, a na nekaj se nikakor ne morem navaditi. Da so namreč preko medmrežja in raznih socialnih omrežij postala naša življenja, početja in misli javna dobrina in last. Da vsakdo ve o vsakomur vse. Odkar sem začel pisati kriminalne romane in se je zanimanje javnosti malo bolj usmerilo v to, kdo sem in kaj počnem, občutim to tudi na lastni koži.

Najprej je bil samo hec in ideja, da bi kriminalke morda izdajal pod psevdonimom, ker je to ne nazadnje ena od značilnosti žanra. In so se strinjali na založbi. Bilo jim je všeč, da se kriminalkam prida še nekaj malega skrivnostnosti. In morda je bila pri tem vsaj malo tudi moja želja, da se skrijem. Tudi zato je bil eden prvih intervjujev ob izidu prvenca in šoku, da se je – popolnoma bogokletno – nekakšna kriminalka znašla med nominiranci za Kresnika, opremljen s tole sliko.

Intervju z Avgustom Demšarjem v reviji Mariborčan, junij 2007

Seveda se dolgo ni dalo zdržati in je danes na spletu o tem, kdo sem in kaj počnem, kadar ne pišem kriminalnih zgodb, zapisanega odločno več, kot bi mi bilo ljubo. Nekaj prispevam tudi sam, ob čemer pa se poskušam držati enega pravila. Kar se tiče Avgusta Demšarja in njegovega pisateljevanja je potrebno deliti, ne nazadnje to čutim kot dolžnost do bralcev. Obenem o kriminalnem žanru izredno rad razmišljam, govorim in razglabljam.

Poleg tega, da si mož in oče, da vestno opravljaš svoje poklicno delo, se ukvarjaš še s fotografijo, slikarstvom, pisanjem kriminalk. Sem še kaj pozabila? Kuhaš, obdeluješ vrt…? ☺

No da, fotografiram, oziroma sem, ko je bilo več časa, recimo pred dvajsetimi in več leti takšna tihožitja, a to je bilo še v času povečevalnikov, razvijalcev, fiksirjev in seveda dolgih srečnih ur, prebitih v temnici.

Rože 1, 2, 3; črno bele fotografije, 20×30 cm

Seveda bi temu hrepenenju za starimi dobrimi časi morala slediti tožba o tem, kako je dan za vse prekratek, kako dandanes samo hitimo, kako nam življenje vzame preveč časa … a gre bolj za stvar prioritet in odločitev. V, reciva temu, prostem času mi največ energije in zadovoljstva še vedno nudi zamišljanje, načrtovanje in pisanje kriminalnih romanov, zato pač počnem to in ne kaj drugega. A vseeno pisanje ne nudi vsega in v celoti, včasih kaj umanjka. Takrat poskušam tudi slikati, sicer zelo, zelo poredko, a vendar. Recimo kaj takega.

Brez naslova, 2014, akril na platnu, 180×160 cm

Kakšne vzgoje in drugih vplivov okolja si bil deležen, da si lahko razvil tolikšno mero ustvarjalnosti?

Vzgojna strategija staršev je bila v bistvu precej enostavna. Lepo jo ponazarja naslednji konkretni primer. Kot vsi vrstniki sem tudi sam zgodnje otroštvo preživljal obkrožen s šundom, recimo stripi, ki pa takrat, razen redkih izjem, niso bili nič kaj posebnega, prej obratno. Slaba risba, zanič anatomija, klišejski liki, ponavljajoče se dogajanje, prazni dialogi, več ali manj eno samo preganjanje in pretepanje. Spomnim se, da sem jih prebiral do nezavesti, doma pa jih imel na tone. Mami, učiteljici slovenskega jezika, to najverjetneje ni bilo najbolj pogodu, a vseeno sem imel vedno dovolj drobiža v žepih, da sem si stripe lahko kupoval. Nikoli mi jih ni – najverjetneje zavedajoč se pravila, da je prepovedan sadež najslajši – omejevala, raje je počela nekaj drugega. Ob vsaki priložnosti mi je kupovala knjige, knjige in knjige. Za novo leto leta 1972 je bilo pod jelko recimo tole:

Danes vem, da se je – najverjetneje intuitivno – posluževala didaktičnega načela kakovosti, ki pravi, da se estetski čut lahko razvija le ob stiku s kakovostnimi umetniškimi deli. Če je kaj v njem – je mislila – bo slej kot prej ugotovil, da se v knjigah skriva nekaj več. Če ne, pa naj pač lista ta svoj šund do smrti. Omogočila mi je izbiro.

Danes cenenih stripov iz otroštva več ne berem, knjige pa še. Med njimi zadnje desetletje v glavnem kriminalke, malo zaradi literarne poklicne deformiranosti, malo pa zaradi obsedenosti z žanrom, ki se je začela prav z eno od knjig z zgornje slike, prvo kriminalko, ki sem jo prebral v življenju.

ZAUPAJ NAM, kako izgleda beležka, v kateri “nastaja” tvoja zgodba, in sam proces nastajanja kriminalke.

Najprej je iskrica, ideja za roman, ki jo sproži naključen dogodek v realnosti. Dogodek je lahko popolnoma nepomemben in skorajda neopazen. Na primer, ideja za nastanek romana Miloš sta bili zaripli lici in čudno zamaknjen pogled ene od udeleženk enega od protestov proti sprejetju Družinskega zakonika pred slovenskim parlamentom, kar sem za sekundo ali dve uzrl med Dnevnikom na televiziji. Roman, ki je na koncu obsegal dobrih dvajset avtorskih pol, sem – če malo pesnim – spletel iz teh dveh zariplih lic.
Če je ideja dovolj močna, se na njej zasnuje osnovna shema, to je zaplet, kjer si je potrebno odgovoriti na vprašanja, KDO? KOGA? in ZAKAJ? je umoril-a. Ko je osnovni zaplet dovolj verjeten, zanimiv in na sploh vreden, da se mu posveti naslednje leto dni pisanja, postane to zgodba romana. Nato je potrebno zgodbo umestiti v prostor, kje se bo dogajala in podobno, izgraditi je potrebno socialno shemo vseh mogočih likov in njihovih medsebojnih odnosov. Osnovnemu zapletu se dodajo vzporedne, stranske, vmesne in obrobne zgodbe. V tem trenutku zgleda shema nekako tako (na sliki sicer ni shema romana, ampak ena od mojih analiz kriminalk, s katerimi se srečam, a gre za podobno shemo):

Nato se z zgodbo vpletejo ključi, to so namigi, ki pozornemu bralcu razkrivajo, za kaj v resnici gre. V uganki tipa kdo je storilec je to glavni element. Ključi so lahko enostavni, dvojni ali celo trojni. Dvojni ključ pomeni, da izjava enega od literarnih likov sama zase ne odkriva ničesar, druga izjava nekoga drugega, ki se lahko pojavi čez petdeset ali več strani, prav tako ne odkriva ničesar, obe skupaj pa. Še večje veselje je po zgodbi natresti lažne ključe, to so izjave, opisi, besede, ki delujejo kot namigi za razrešitev skrivnosti, v resnici pa ne pomenijo ničesar. Ko je po vsem tem shema uravnovešena in izpolnjena, se roman končno lahko zapiše, s čimer se začne drug del procesa. Sam proces pisanja je nepredvidljiv. Med pisanjem se pojavijo nove osebe, zapleti zaidejo v drugačne smeri od načrtovanih, mnogi dogodki se postavijo na glavo. Spreminja in prilagaja se vse, le osnovna shema ostaja. Na koncu je vsaj polovica, če ne več, novega, dodanega, spremenjenega. Ampak, če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.

Sta čas in prostor pomembna dejavnika tvoje ustvarjalnosti? Kdaj si najbolj učinkovit? Te tvoje zgodbe in njihovi junaki spremljajo ves dan in vse dneve?

Za pisanje potrebujem čas in mir. Včasih je to bilo v zgodnjih jutranjih urah kadarkoli, zdaj več ali manj le v času dopusta ali daljših praznikov. Najlepše je recimo na morju med peto in osmo uro zjutraj, sploh takrat, ko je še tema in ni nikjer nikogar, le v daljavi, z morja, se sliši topotanje barke prvega ribiča, ki odhaja dvignit mrežo.
Da, res je, ko si začenjam zamišljati novo zgodbo in je zaplet dovolj zanimiv, da me »zagrabi«, nosim zgodbo in junake ves čas s seboj. Takrat se kozarcu vode na nočni omarici pridružita obvezna košček papirja in pisalo, saj se najboljše ideje pojavijo okrog pol treh zjutraj, ko je človek sredi spanja prelen, da bi vstal, odšel do pisalne mize in si tam vse skupaj zapisal, zato se obrne in zaspi, zjutraj pa bi si od jeze najraje odgriznil glavo, ker se sicer spomni, da je bila ideja odlična, za kaj je šlo, se mu pa niti ne sanja.

Si pri razvoju svojih likov predstavljaš ljudi iz realnega življenja? Si predstavljaš tudi vizualno osebo, ki jo opisuješ? Bi jo lahko naslikal ali jo morda celo zares naslikaš?

Moji literarni liki niso prezrcaljene realne osebe, to niso portreti. Vsak literarni lik je skupek lastnosti več oseb, čeprav je res, da osnovni vzgib večkrat sproži naključna gesta, izraz, izjava točno določene osebe. Tega morda niti ne bi zapisal, saj ne želim, da bi se kdorkoli želel ali poskušal iskati med literarnimi liki mojih romanov.
Vizualno si že zaradi poklicne deformiranosti likovnika vedno vse predstavljam. Ne samo oseb, te morda še najmanj, toliko bolj kraje in dogodke. In seveda vzdušje. To je najpomembneje. Tako se recimo zgodi, da človek sedi na kamnitih stopnicah ob robu živahnega trga v neznanem mestu in ne počne ničesar, samo sedi in srka vase podobe, zvoke, vonjave, valovanja, svetlobo, odnose. In ko potem čez pol ure vstane in odide, gre z njim globoko vtisnjen občutek trenutka in kraja.
V enem od konkretnih primerov je bilo zaradi doživljanja vzdušja potrebno neke junijske nedelje zjutraj sesti v avtomobil in se odpeljati do Trsta, kjer je potekal v tem delu Evropa najbližji sejem zbiralcev nalivnih peres, tam potem nekaj ur postopati in opazovati upokojene italijanske profesorje v žametnih suknjičih, kako so kadili pipe in si izmenjevali stare Pelikane, Aurore in Montblance, to vzdušje pa potem uporabiti v romanu Hotel Abbazia.

Enajsti Alpe Adria Pen Show, Trst, 15. aprila 2007. Srečanje zbiralcev nalivnih peres kot podlaga za opis kraja dogodka v romanu Hotel Abbazia.

Literarnih likov si vizualno po navadi ne izrišem. Podobe Martina Vrenka nimam pred očmi in ne vem, kako izgleda. Seveda sem si zapisal nekaj njegovih zunanjih značilnosti in najpogostejših oblačil, a le zato, da bi se v katerem od romanov ne zmotil pri opisu njegove zunanjosti. Natančno podobo glavnega lika prepuščam bralcem. Pri negativnih likih se vsaj na začetku oprem na kakšen malenkostni vzgib, dejanje ali izjavo točno določene osebe, redkeje na vizualno podobo. Skozi pisanje pa se tako ali tako vsak literarni lik razvije po svoje. Ženske stalne like vidim bolje, vendar tudi teh ne natančno, primerneje bi bilo reči, da čutim njihovo simpatijo.
Edini izjemi sta dva stalna lika. Ta sta nastala na podlagi točno določenega vizualnega vtisa, katerega imam pred očmi ves čas pisanja. To sta kriminalistka Nika Lavrič in Miloš, glavni literarni osebi mojega zadnjega izdanega romana. Še preden je bil Milošev karakter izoblikovan, sem vedel, kakšen bo njegov videz. Izgradil sem ga na podlagi švedskega igralca Daga Malmberga https://en.wikipedia.org/wiki/Dag_Malmberg . Zakaj, ne vem, očitno je v kakšni od vlog, kjer sem ga videl, bil dovolj prepričljiv in nasproten temu, česar sem se pri Martinu Vrenku morda prenajedel.

Model za lik Nike Lavrič je švedska igralka Eva Rexed http://www.imdb.com/name/nm1703466/, oziroma Eva Moreno v nekaterih ekranizacijah Van Veeterenovih kriminalk švedskega pisatelja Håkana Nesserja.

Kriminalke odkrivajo veliko ustvarjalčevega védenja. Iz katerih virov ga črpaš?

Ker ne pišem kriminalnega podžanra, ki bi se osredotočal na natančne opise policijskih postopkov https://en.wikipedia.org/wiki/Police_procedural, niti napetih trilerjev, ki bi opisovali zapletene pravne postopke https://en.wikipedia.org/wiki/Legal_thriller ampak kriminalne uganke tipa kdo je storilec https://en.wikipedia.org/wiki/Whodunit s tem nimam pretiranih težav. Osnovnih védenj o forenzičnih postopkih, razlikah med predkazenskim in kazenskim postopkom, činih in hierarhiji na policiji, balističnih značilnostih itd. ni težko najti na spletu, priročnikih kriminologije in podobnem. Kako konkretno izgledajo interni policijski zapisniki, forenzična poročila in drugi dokumenti, si gladko in v celoti izmislim. Če me veseli, grem in premerim razdalje med dvema krajema, če ne, pogledam na splet ali ocenim na pamet. Včasih počakam na točen datum, in v točno določeni trgovini kupim točno določene artikle, da lahko knjigo opremim z resničnim računom. To mi predstavlja veselje, čeprav bi račun lahko sfotošopal.

Račun, eden od kronskih indicev v romanu Retrospektiva

No, včasih je za kakšen nasvet le potrebno vprašati – recimo – zdravnika, čeprav ob tem tvegaš, da te čudno pogleda, ko vprašaš, kolikšna bi bila smrtna doza na silo vbrizganega inzulina v telo devetdeset kilogramskega človeka in po kolikšnem času se tega z obdukcijo ne da več odkriti.
Delnih izpisov in posameznih poglavij med nastajanjem romana ne bere nihče, rokopise celotnih besedil pred objavo pa več ljudi, sorodniki, prijatelji, znanci. Med njimi so kritični bralci literature, kakšen literat, pa psiholog, a nobenega kriminalista ali pravnika. Bolj kot za stoodstotno zanesljivost vsakega podatka se trudim, da poskrbim za verjetnost tega kar opisujem. Ali bi se kaj takega lahko zgodilo v realnosti, je tisto, kar me zanima. Ker se to nanaša bolj na dejanja literarnih junakov kot na zunanje okoliščine dogajanj, sprašujem to psihologa. In Aco me po navadi potolaži z izjavo, da naj bom brez skrbi, saj: »Ti kaj tako groznega, kot smo sposobni početi v resničnem življenju, ne bi moglo pasti na pamet niti v sanjah.«

Tvoje zgodbe so zanimive tudi zato, ker se dogajajo v mestu Maribor, dejansko se zgodi umor v sosednjem obloku, tragična junakinja hodi po stopnicah šole, po katerih vsak dan hodi naš otrok, kriminalist se sprehodi skozi park, kamor vsako jutro peljemo svojega psa, kavo spijemo za isto mizo, pri kateri pred poznim odhodom iz službe načelnik spije še eno pivo… Koliko ljudi se je odzvalo na povabilo, da s tabo in tvojimi junaki prehodijo pot po Mariboru? Ti organizirana srečanja z bralci pomagajo pri pisanju?

Tistega sprehoda po krajih z mojih romanov, ki ga je ob svoji 110 letnici organizirala UKM, se nas je udeležilo skoraj trideset, kar je bilo precej več, kot smo pričakovali.

Na kraju zločina, iz sprehoda po krajih z romanov Avgusta Demšarja

Tukaj stojimo na dvorišču stavbe na Gosposki ulici 11 v Mariboru, kjer sem preživel otroštvo in kamor segajo moji najzgodnejši spomini. Kot druge podobne kraje sem tudi to dvorišče kot eno od prizorišč izkoristil v svojih romanih. Na lokalno obarvanost dogajanj svojih kriminalk nisem nikoli pomislil kot na nekaj posebnega, to so kot dodatno kakovost odkrili šele bralci. Izhajal sem preprosto iz tega, da je za verjetnost kriminalne, oziroma detektivske zgodbe, le to potrebno postaviti v realno okolje. Tam le ta bolj zaživi in postane avtentična.
Srečanj z bralci je kar nekaj, manj v vmesnih obdobjih in več pred, ob in po izidu vsakega novega romana. V bistvu mi ta srečanja ne pomenijo bremena, res je, da bi prav dobro shajal brez njih. Obenem se zavedam, da je to del reklame, ne nazadnje so udeležbe na promocijskih dogodkih del pogodbenih razmerij med avtorjem in založbo.
Srečanja z bralci mi pri pisanju posebej ne pomagajo, saj moram tam v glavnem govoriti jaz. Bolje bi bilo obratno. Precej bolj so uporabna vsakodnevna srečanja z ljudmi, tako prostovoljna, kot tista druga. Na srečo ljudje radi govorijo in razlagajo vsemogoče o sebi ter jih k temu ni potrebno posebej spodbujati. To pa je temeljni in neusahljivi vir idej za moje pisanje, za literarne like, dogodke, anomalije, podtikanja, pritlehnosti, zahrbtnosti, barabije in kar je še tega, kar tvori spiritus agens kriminalnega romana.

Vse kaže, da bodo tvoje kriminalke prodrle tudi na tuji trg. Nam lahko kaj več poveš o tem in kaj bi to, da bi bile tvoje knjige prevedene tudi v tuje jezike, zate pomenilo? 

Prevod romana slovenskega pisatelja v tuj jezik, je praznik, ne samo za avtorja, ampak za vso slovensko kulturo. Moje izkušnje s tem so, da je to zelo težko, vsaj v primeru kriminalnega romana. Ti na razvitih večjih trgih nastajajo kot po tekočem traku, torej imajo že svojih dovolj, obenem pa je doma kriminalka še vedno malo podcenjena glede na pravo literaturo in morda tudi zaradi tega bolj na repu interesa. Dodatno se v našem okolju pozna umanjkanje pomembnega člena med pisateljem in založbo, to so literarni agenti, oziroma literarne agencije, ki skrbijo za svoje avtorje tudi glede prevodov v tuje jezike. Ta del, če ni avtor sam hudičevo iznajdljiv, prodoren, vztrajen in ima na voljo preveč časa, lahko prevzamejo založbe, te pa se bolj kot ne ukvarjajo s tem, da bi preživele do naslednjega meseca. Vse skupaj je potemtakem prepuščeno posameznikom in njihovim pobudam, nekaj malega tudi društvu pisateljev in razpisom Javne agencije za knjigo. No, na podlagi uspešnega kandidiranja za sredstva vzorčnega prevoda JAK-a se trenutno v poljščino prevaja del Miloša, kar se mi zdi super, zahvala za to pa gre izključno prevajalki Marleni Gruda, ki je pobudo sprožila. Okej, sam prevod slabe desetine romana še ne pomeni izdaje knjige na tujem trgu, do njega lahko da sploh ne pride, res pa je že samo pomislek na štirideset milijonski trg potencialnih bralcev nadvse vznemirljiv.

Kaj pa meniš o e-knjigah?

Mislim, da lahko odgovorim s citatom iz prvega poglavja romana Sto let samote, Gabriela Garcíe Márqueza, izjavo Joséa Arcadia Buendíe, ko je, kot že zrel mož, prvič v življenju videl kos ledu. Rekel je: To je največji izum vseh časov.

Na oddelku Predšolska vzgoja na Univerzi v Mariboru predavaš didaktiko likovne umetnosti. Kot zelo priljubljenega profesorja te lahko vprašam, kaj označuje dobrega profesorja. Te študentke poznajo tudi kot pisatelja Avgusta Demšarja?

Katere lastnosti označujejo dobrega profesorja, ne vem, sam pa želim pri svojem poučevanju biti pošten, korekten, dosleden in strokoven. Koliko mi to uspeva, prav tako ne vem, no delne povratne informacije nam vsakoletno sporočajo študenti v svojih anketah.
Ne, študenti me ne poznajo kot pisatelja, najverjetneje zato, ker ne berejo literature. To mi zelo ustreza, mislim, ne to, da mladi ljudje ne berejo, ampak to, da ta dva dela mojega življenja ostajata ločena.

Nadaljevanje pogovora s piscem kriminalnih romanov Avgustom Demšarjem sledi v naslednjem prispevku. Zato berite blog 50 odtenkov življenja! 🙂