TREND NEMČIJA – 3.DEL

KVOTA BEGUNCEV

Ko je gospe Merkel in njeni vladi nekako uspelo ustaviti naval beguncev, se je razvnela vroča polemika, koliko beguncev bo Nemčija sprejela v naslednjih letih. Kar nekaj časa mi ni bilo razumljivo, zakaj je tema tako vroča. Je že tako v politiki, da je bistvo očem prikrito. Sčasoma je le prišlo na dan dejstvo, da so moški in fantje, ki jim je uspelo pobegniti pred vojnimi grozotami, pustili za seboj družine. To je torej druga faza beguncev – njihovi domači. Mene osebno se to ne tiče, jim pa privoščim, da bi bili skupaj. Midva z Biserko sva tudi skupaj našla v Nemčiji nov prostorček pod soncem (prvi del zgodbe). Tu sva zaradi zaslužka in še vedno se imava rada (drugi del zgodbe).

Na severu imajo bele noči prav poseben čar. Sonce zaide šele ob desetih zvečer. Na balkonu sem pripravil romantično idilo: pogrnil mizico, pripravil ležalnika, nekaj svečk, dekantiral vino in čakal, da me pokliče Biserka, ki se je tisti večer vračala s službene poti. »Brrr, brrr, … ,« končno; zgrabim za mobitel in se ustavim. Ups! Številka iz domačih logov!?! »Halo?«

»Pozdravljen Mirko, Jožica pri telefonu.« Na hitro poskušam urediti misli, katera Jožica? »Oprosti, ker sem te presenetila. Na blogu sem zasledila tvojo zgodbo iz Nemčije, nakar so mi še v KlubuVražjihBabnic namignili, da bom obžalovala vsako dejanje, ki ga ne bom naredila, in sem si enostavno rekla ‘just do it’!”

Jožica …, Jožica … »Ah to si ti – Joi (Đoi, kot smo jo klicali po Yugo-angleško), kaj bo dobrega?« jo pobaram v svojem optimističnem stilu.

»Saj ne vem, kako naj začnem, če imaš pri roki stol, raje sedi, pa itak mi ni treba takoj odgovoriti, … Sem razmišljala in si želim, da bi prišla k vama na počitnice – vsaj za nekaj dni.«

Ups!!! »Res sem vesel, da te slišim; pa to, da bereš moje bloganje. Ja, kaj naj rečem, vse je stvar dogovora. Moram se uskladiti z Biserko, pa ti javim nekaj možnih terminov … «

Pa smo bili tam – drugi val prišlekov. Hallooo! Menda ne bom turistov primerjal z begunci. Priznam, da sem bil prijetno vznemirjen ob misli na obisk, da bom gostitelj, da se mi ne bo treba lomiti s tujimi jeziki, lahko bom tekoče klepetal s staro znanko in to v slovenščini. Toplota zahajajočega sonca mi je dala navdih, kako bom za idejo zagrel tudi Biserko.

Sedaj bom pa le na kratko opisal, kako ‘človek z navdihom’ pridobiva izkušnje (beri: se uči na lastnih napakah). Najprej sem Biserko vprašal, če je že slišala za KlubVražjihBabnic. Njen odgovor je bil na dlani: »Ali bi me rad vpisal?« Nato je sledilo:»Da te ni poklicala katera izmed njih?« Če bi si upal na glas razmišljati, bi ji dal priznanje:»Biserka, ti si tako pametna; pa so mi vedno rekli, da naj raje vzamem kakšno lepo.«

»Fokus!« mi je rekel notranji glas. Ker Biserki ni bilo poznano moje bloganje, sem Jožičino iniciativo zavil v drug papir, češ, da je slišala od znancev, kako super sva se znašla in bi ji veliko pomenilo, da bi bila midva njena vodiča. »Joi je praktično najina družica, ona naju je ‘spravila’ skupaj,« sem animiral Biserko, ki se je, iz meni neznanega razloga, upirala obisku.

»Dobro, dobro, naj vama bo. Ti pa povem, da boš ti concierge (deklica za vse), jaz imam poleti preveč dela,« je zaključila temo. Prav nasprotno pa se je v moji glavi porodilo novo razmerje: midva z Joi proti njej?!? Biserka in Joi sta skupaj študirali angleščino. Medtem ko se je Biserka predajala potovanjem in turizmu, je Joi zajadrala med knjižničarke. Svet in njegove zgodbe je doživljala skozi najrazličnejše avtorje, žal pa pri tem pozabila nase. Ko smo se nazadnje srečali, je bila še samska in je delovala zelo osamljeno.

V nadaljevanju mi je postalo jasno, da je bilo za Joi to prvo pravo potovanje. Organiziral sem ji let in jo pričakal na letališču z ročno izdelanim plakatom »Joi, dobrodošla!«

Ko mi je padla v objem, je vsa solzna priznala, da je tokrat prvič letela z letalom.»Ni panike,« sem ji vzel iz roke kovček in pomahal taksistu, »tvoje bivanje pri nama je do potankosti organizirano, ti se samo prepusti dogodivščinam! Najprej ti bom razkazal najino domovanje v ljubkem rustikalnem mestecu, potem pa jo mahneva še malo naokoli, da si pogledaš, kar te res zanima. Biserka se nama bo pridružila, kolikor ji bo čas dopuščal.«

Prvi večer sem nam rezerviral mizo v samem centru mesteca. V vrtu male restavracije je bilo naravnost pravljično. Ob dobri jedači in pijači smo v grobem predelali dogodke zadnjih desetih let. Ko je v cerkvi odbilo polnoč, se nama je Joi zahvalila, da sva jo tako lepo sprejela, jaz pa sem druženje povzel z besedami: »Midva sva tvoja dolžnika. Ti edina si me držala pokonci, ko sem izgubil svojo prvo družico.« Takrat mi je bilo komaj petintrideset let. Žena mi je povsem nepričakovano umrla na operaciji žolča – so rekli, da je šlo za sepso. Edino, zame sprejemljivo okolje takrat, je bila šolska knjižnica. »Se spomniš Joi, kako diskretno si mi stala ob strani, bodrila si me z najrazličnejšimi zgodbami in skrbela, da sta se mi otroka pridružila, kadar koli sta si to zaželela. Dolgo časa si me pustila žalovati. Šele, ko je segal kup prebranih knjig do stropa, si mi prinesla zdravilo rekoč: ‘Najboljše zdravilo za staro ljubezen je nova’, in mi predstavila Biserko.«

Novo jutro je prineslo nov izziv. Joi sem povabil v teniški klub, da vidi, kako se imam po novem. »Seveda boš igrala,« sem bil navdušen, »ker vem, da znaš in imaš na voljo povsem novo Biserkino opremo«. Očitno sem pritisnil na pravi gumb – v naslednjem trenutku je bila ‘uštimana’ kot profesionalke.

Na izhodu iz hiše je imela le še skromno željo, da skočiva v drogerijo po nekaj malenkosti. Zanjo res: labela in sok, jaz pa sem stal v vrsti s polno košaro, kot prava gospodinja. »Te počakam zunaj«, jo je pritegnil ulični vrvež. Z enim očesom sem spremljal prodajalko, z drugim pa gledal skozi izložbeno okno, kdo je Joina sogovornica na ulici. V rokah je držala kup papirjev in jo nekaj spraševala. Na hitro sem plačal in planil na ulico. Puufff! Izginili sta kot kafra. »Joi! Jožica! Joža!« sem kričal levo in desno. Tudi klicem na mobi se ni odzvala. Moj bog! Bral sem, da v Nemčiji pogrešajo 150.000 priseljencev, ker se niso prijavili. Joi tudi ni bila prijavljena. V paniki sem poklical še Biserko, kaj mi je storiti? »Kako moreš izgubiti žensko – eno samo turistko! Dobro, da jih nimaš cel avtobus,« in tako dalje in tako naprej je vpila v telefon. Kolena so se mi šibila pod težo izgube. Občutki so bili grozljivo podobni tistim izpred let, ko je iz mojega življenja izginila žena.

»Dober dan, vas lahko zmotim za trenutek,« je reklo mlado dekle s papirji v roki, »delamo anketo in bi vam rada nekaj pokazala.« Ko me je obrnila v pravo smer, sem na koncu ulice pred veliko novo trgovino zagledal Joi in njeno anketarko. Prijelo me je, da bi jo objel in zadržal ob sebi za vedno.

Med vožnjo do tenis kluba sem bil zopet sproščen. Razložil sem ji vse o gospe Gonzalesovi in drugih igralkah, s katerimi bo igrala dvojice. Zaključil sem z besedami: »Jaz, kot mentor vas bom le spodbujal, malo usmerjal in opozarjal na napake.« Namenoma sem izpustil podrobnosti, da ne rečem vragolij, ki jih je zmožna gospa Gonzalesova.

Taista gospa naju je že nestrpno čakala na glavnem vhodu in, še preden sem ji uspel predstaviti Joi, je pripomnila, da sva malo zamudila, navihano pomežiknila in premerila Joi od glave do nog in nazaj. Med rokovanjem je nadaljevala: »Vi ste torej Mirkova nova prijateljica; je bil že čas; moram priznati, da ima fant odličen okus; no, hočem reči, da vas je oblekel po zadnji modi.« Od tu naprej nisem prišel več do besede. Gospa Gonzalesova je vodila igro in trening. Poleg vseh zbranih je na igrišče postavila tudi jezo in zavist. Njenemu ostremu pogledu ni ušla nobena podrobnost. Menda je pred leti opravila silno drago operacijo leč. Ko je soigralki očitala, da se izogiba žogi, sem le malo posegel vmes in seveda krepko obžaloval, ker je svojo izjavo popravila takole: »Ne, da se žogi izogiba – beži pred njo! Če bi zamahnila, bi ji verjetno počil šiv na oprijeti oblekci,« je še dodala. In še: » Ne bom ji več diktirala, da je to ‘njena’ žoga. Za danes je dobila že dovolj mojih nasvetov.«

Jaz gospe Gonzales ne pridem do konca. Babnica je vsa od vraga. Dejstvo je, da soigralke ne morejo sprejeti toliko napotkov, kot jih je zmožna dati. Ko je ura odbila konec igre, je prijela za Joino torbo in jo gladko postavila s klopi na tla rekoč: »Tu jaz sedim.«

Joi je pobralo dar govora; vse do doma je molčala. »Veš kaj,« me je končno pogledala v oči, »mene je pa zjutraj skrbelo, da sem v avtu pozabila labelo«.

S tem so se najine dogodivščine šele dobro začele. Vsak dan je bil novo odkritje, novi kraji in novi ljudje. Timsko delo naju je reševalo pred drastičnimi posledicami. Ko sva se izgubila, sva se skupaj in hkrati. Biserka je bila najina zvezda stalnica, ki se je morala neprostovoljeno specializirati za telefonsko vodenje reševalnih akcij. ‘Prosto’ je dobila šele zadnji dan. Takrat sva ji obljubila, da ostaneva ob domačem ognjišču.

Menda ne bova izpustila poglavja o kulinariki. Tudi na tem področju pridno treniram. Sedim pred televizorjem, tiskam recepte in z večerjami šarmiram Biserko. Za zadnjo večerjo v ciklu našega druženja se je Joi odločila, da prevzame mojo kuhinjo. Med izbranim gradivom je našla Curry juho z mango-krebsovim nabodalom.

»Mmhhmm! Mhmmm! Mmhhm!« smo cmokali na malem a ljubkem balkonu. Dobro hrano je podkrepil še vonj cvetočih lip. Obliznil sem si prste in vzkliknil:

»Joi, veš, kaj si ti – ti si ženska za tri!«

»Hvala,« je povesila pogled, »jaz na žalost nimam niti enega – moškega namreč.«

Biserka je brez besed počistila mizo in odnesla krožnike v kuhinjo. Ko sva ostala sama, je Joi nadaljevala: »Veš kako se reče moji rani? Pravi fantje ste že vsi oddani. Biserka mi je takoj, že prvi večer, lepo šepnila na uho: ‘Jolene don’t take my man just because you can (Jožica ne spelji mi moža samo zato, ker lahko)’.«

Naslednje jutro, ko sem Joi pospremil na letališče, sem se spraševal, ali KlubVražjihBabnic sploh ve, kakšni angeli se skrivajo med njimi.

»Ne Mirko,« je Joi prekinila moje misli, »jaz sem te dni z vama odkrila, da ne sodim v KlubVražjihBabnic. To je skupnost v povojih; tako ti povem, ‘ta glavne’ se sploh še niso vpisale ;).«

V slovo se mi je prav ljubko nasmejala, v duši pa si je verjetno priznala: »To je bila napaka, da sem ga Biserki predala.«

TREND NEMČIJA – 2. del

(prvi del) Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal.

Moji ženi Biserki se je za mentorja ponudil sam gospod direktor, da jo bo mesec dni intenzivno uvajal v novo delovno okolje. Gospod Gonzales je po rodu Španec. Biserka ga je kovala v zvezde in hvalila, da ima turistično agencijo oziroma kapacitete tudi na Malorki. Sem ju že videl na službeni poti. Vedno je veliko in rada potovala. Služba je služba, ampak po službi se pride domov. V Biserkinem primeru je bilo to vedno redkeje. Skoraj vsako popoldne je na poti iz službe zavila še v trgovine po novo cotko. V to nisem dvomil, saj sem jo en večer, povsem nepričakovano, srečal sredi mesta. Stal sem v skupini beguncev, ko sta s sodelavko stopili iz bleščeče trgovine. Biserka je okamenela: »Mirko, kaj pa ti tukaj? Si v redu?«

»Nisem v redu. Identificiram se z begunci. Kradem njihov brezplačni FunkyHouse internet. Sem klical serviserja. V stanovanju bo priklop opravljen šele naslednji teden. Kaj me gledaš? Počutim se zapostavljenega. Ti si v službi in v družbi,« sem namignil na sodelavko.

Na poti v stanovanje sva molčala. Po večerji, ko sva obsedela v kuhinji, se je zagledala vame. Najraje bi zakričal: »Halooo! Jaz sem tudi v Nemčiji. Res, da s tvojim trebuhom za kruhom, ampak to je najin projekt. Team work.«

Besede so se mi zatikale nekje v glavi. Nikoli ji nisem nič očital, nikoli zganjal ljubosumja. Verjetno ne bi razumela, da se v novih okoliščinah ni potrebno povsem preleviti. Tudi to bi še preživel, ker je bila vedno zelo urejena, ampak tokrat je šla čez rob dobrega okusa. Oblačila so bila preveč erotična, že kar seksi. Samo to sem še čakal, da bo snela verižico s križcem.

»Izgledaš nesrečen in zaskrbljen,« je bila sočutna. »Ne bom te več zapostavljala. Obljubim! Se bom že česa domislila.«

Da se ženska česa domisli, ni treba čakati niti štiriindvajset ur. Že naslednji dan je prišla iz službe vsa sijoča. Našla je fenomenalno rešitev, da bo volk sit in koza cela.

»Ne boš verjel, da moj direktor misli tudi nate,« je bil nagovor, kateremu je sledila animacija: »ko sem omenila, da si bil aktiven športnik, je dobil odlično idejo. Ne me narobe razumeti. Nočem, da se zaposliš. Hočem le, da tudi ti nekaj počneš, nekaj, kar ti je v veselje. Že v Avstriji si mi pripovedoval, da je srečen človek le tisti, ki mu je dovoljeno izražanje, udejanjanje svojih potencialov. V tvojem primeru, recimo – igranje tenisa. Ko sem gospodu Gonzalesu omenila, da si trener tenisa, je takoj predlagal, da bi se, dan ali dva v tednu, posvetil njegovi ženi, ki že leta ‘maha z loparjem’, kot se je pošalil. Ali ni to izvirna rešitev! Ne boš več zapostavljen in osamljen. Dovolim ti, da se družiš z njegovo ženo. Boš združil prijetno s koristnim.«

Cilj opravičuje sredstva. Samo, da nisem bil osamljen. Toliko o team worku.

tenis1»O moj bog! Kam naju bo to pripeljalo?« sem se spraševal pred tenis klubom, čakajoč na gospo Gonzalesovo. Prišla je, kot se za profesorico angleščine spodobi: »How do you do (kako si)?«

Točno to sem se tudi jaz spraševal: »How do I do (kako mi gre)?«

Nič je ne bom kritiziral. Gospa se je oblekla bolje, kot je igrala – jaz pa sem bolje igral, kot govoril angleško. Skratka, po treningu se je čutila dolžno, da me povabi na pijačo. Povedala mi je vse, o vseh in še več. V spominu mi je ostalo predvsem to, da sem ji bil nadvse všeč, da imata z možem vilo in športne kapacitete tudi na Malorki, da me bo vzela s seboj!?! Še dobro, da je v tistem trenutku k nama prisedel mlajši moški, ker se je meni kava pošteno zataknila v grlu.

»Pozdravljen Christian,« se ga je razveselila gospa Gonzalesova in naju predstavila: »To je Biserkin mož Mirko. Christian pa je njen sodelavec, tudi on dela v naši turistični firmi.«

»Ni nas veliko – moških namreč. Ženske se bolje tržijo,« jo je Christian hitro dopolnil.

Še preden sem poskušal razumeti, ali ženske tržijo ali se tržijo, je ponosno nadaljeval: »V naši firmi cilj upravičuje sredstva. Najvišja vrednota je ustvarjalnost in jaz sem jo ustvaril. Ustvaril sem žensko: Christino. Obraz sem ji sestavil iz najlepših deklet, za življenjepis sem izbrskal pravljično zgodbo. Ima nešteto prijateljev in sledilcev. Najbolj pomembno pa je, da se Christina odlično trži!«

V tem trenutku so moje misli odtavale daleč stran od ponorelega sveta. Spomnil sem se svojih vrednot. Tudi jaz sem bil ponosen v njegovih letih; ponosen, ker sem naredil dva lepa in zdrava otroka. Danes pa so moški ponosni, če ustvarijo virtualno žensko!?!

Ko sem tisti večer stopil v stanovanje, je bila Biserka že doma. Umirala je od radovednosti: »Kje si se zadržal tako dolgo? Kako je bilo na treningu? Te je gospa direktorjeva ubogala?«

»Če naj ne bom skromen, sploh pa se ne mislim pretvarjati, ti povem, da me je ženska osvajala,« sem gledal Biserki direktno v oči. Ne, da bi odmaknila pogled, me je napadla: »Ti nisi pri pravi. To sploh nisi ti. Ti Mirko, se za druge ženske ne zanimaš!«

Takrat mi je pa res kri zavrela: »Ne obračaj besed! Ti si povšeči gospodu, jaz pa gospe. Zakaj se morava v Nemčiji ukvarjati s špansko mentaliteto? Ta dva sta že zdavnaj prodala dušo hudiču. To se ne bo dobro končalo. Če si z delom zadovoljna, jim pokaži svoje strokovne kvalitete. Jaz z njima ne mislim imeti nobenih privatnih opravkov več. Biserka moja bleščeča. Ustaviva konje! Midva nisva v Nemčiji zaradi ljubezni; tu sva zaradi denarja. Meni tale tvoja firma ni nič všeč,« sem bil odločen bolj kot kadar koli.

Tiho je obsedela in me gledala. V očeh so se ji zasvetile solze.

»Mož moj, pomembno je, da sva se integrirala,« je od nekod potegnila politično frazo.

Dramatično sem se obrnil vstran in za trenutek postal.

Stopil sem proti hladilniku, vzel iz njega šampanjec in ga trdo postavil na mizo: »Aplavz, aplavz! Na to se pa pije! Integrirana sva bolj kot si misliš. V športnem klubu sem dobil službo!« Skočil sem do nje, jo dvignil in zavrtel po kuhinji. Nazdravljala sva pozno v noč in sklenila, da doseženo integracijo utrdiva še z integriteto. Saj sva vendar uglajen par!

Kot bi rekel mojster Boccaccio: »Samo piko še pristavim.«

Torej, za nama je prvi mesec bivanja v Nemčiji. Do sedaj vse dobro. Zagotovo najboljša pa je bila prejšnja nedelja.

Ker sem izjavil, da sva v Nemčiji zaradi denarja (varčevanja), me je Biserka povabila v mesto na gospodov dan, ko so trgovine zaprte. Z roko v roki sva se sprehodila čez park, do reke, skozi promenado in obstala šele na glavnem trgu pred cerkvijo. Stopil sem pred ženko, da jo objamem in poljubim.

kirche-am-martin-luther-platz-duesseldorf-mit-13585

»Sveta Marička,« mi je zletelo iz ust. »Ne boš verjela, kdo prihaja za tvojim hrbtom – sama gospod in gospa Gonzalesova. To ne more biti res!«

Biserka se je počasi obrnila s filmskim nasmeškom na obrazu: »How lovely (kako lepo).«

Le kaj je pričakovala? Gonzalesova nista zapravljala časa. V naslednjem trenutku sva bila povabljena na nedeljsko kosilo. Pogledal sem proti Biserki in obnemel. Spomnil sem se izreka Martina Luthra: »Tukaj stojim. Drugače ne morem. Bog mi pomagaj.«

Okoli njenega vratu, na črnem puliju, se je bleščala verižica z zlatim križem. Cilj je upravičeval sredstva, ko je odgovorila: »Najlepša hvala, a midva sva namenjena k maši kot vsako nedeljo.«

Vljudno sva se poslovila in počasi krenila proti velikim cerkvenim vratom.

»Hudiču si pokazala križ! Ti, ki si boga zatajila pred davkarijo. Naj ti verjamem, da državi nisi prijavila svoje veroizpovedi?« sem ji očital.

»Nisem ga zatajila. Ravnokar sem ga unovčila,« je bila ponosna moja Biserka. »Tu v Nemčiji si cerkev vzame prevelik procent dohodkov, da si ne bi človek kaj malega izpogajal v zameno. Ta nedelja bo najina; ta in vse naslednje. Midva sva uglajen par.«

TREND NEMČIJA – 1. DEL

Klečim na tleh, čelo počiva na tepihu med iztegnjenimi rokami, (slučajno) obrnjen proti vzhodu. Človek bi pomislil, da molim k Alahu, kot večina ravno prispelih v Nemčijo. Ne, ne! Moj bog je že dolgo en sam – Pilates. Ker pa je treba biti med pilatesom tudi sproščen in odkrit, bom priznal, da pojem hvalo ženi Biserki, ki me je že drugič v življenju osvobodila dela. Prvič sem pustil službo v Sloveniji, drugič sem pustil službo v Avstriji, tretjič – nisem več iskal službe.

Torej, z njenim trebuhom za kruhom sva tokrat pristala v Nemčiji. Aleluja!

Ali sva tujca? Z vidika združene Evrope – nikakor! Ker gospa Merkel celo vabi novo delovno silo, sva tako rekoč v Nemčiji gosta. Nikakor nisva begunca. Begunci prihajajo peš ali z vlakom, nekateri celo s taksiji, da ne omenjam tistih, ki so si privoščili letalo. Midva sva se, za razliko od vseh, pripeljala s svojim avtom in veliko, veliko več prtljage. Naj imam slabo vest, ali naj bi jim zavidal v vsaki roki po eno vrečko, kvečjemu kovček? Najin avto je bil nabito poln in za nama še tovornjak s pohištvom, škatlami, … Pokleknil sem pred ženo ter jo prosil: »Ne kupuj ničesar več. Toliko vsega imava, da do smrti ne bova porabila.« Za trenutek sem se ji celo zasmilil, potem pa me je podučila: »J. Rivers je rekel: ‘Ženska doživi orgazem le med nakupovanjem. Sicer se pretvarja.’ Možek, midva sva tako uigran par, da se nama absolutno ni treba pretvarjati.«

Res je. Nikoli se nisva pretvarjala. V zakonu sva igrala vsak svojo vlogo, se razlikovala in se dopolnjevala. Biserka je od nekdaj moj zlati prinašalec: podjetna, sposobna, razgledana, karieristka. Jaz sem športnik. Da se ne bom pretvarjal – bil sem športnik, dokler se niso nakopičili zdravstveni problemi. Odkar sva v inozemstvu, se rad pohvalim, da sem multipraktik. Ni dela, ki se ga ne bi lotil. Če Biserka ustvarja prihodek, jaz ustvarjam najine domove. Pardon, urejam najemniške odnose in zagotavljam toplino doma.

dsc_0041

Ni dileme, v Nemčiji sva le gosta, da ne bi prišlo do krize identitete. Moja žena je zavedna Slovenka. Že na Dunaju mi je očitala, da se počutim kot doma. Kako ne bi, že moja stara mama je služila dunajski gospodi. Malo je manjkalo, da se nisem poistovetil z Avstrijci.

Biserka, ki je izredno ciljno usmerjena, naju je v Nemčiji takole naravnala: »Ne glede na najine korenine in preteklost se morava čim prej asimilirati v novo okolje. Ne bo poceni. Za razliko od beguncev greva jutri k eminentnemu frizerju – Nemcu. Pomembno je, da bova primerno urejena in da se pokaževa.«

Čeprav so jo v novi službi, v mednarodnem turističnem podjetju, takoj polno obremenili, je naslednji dan prihitela domov pravočasno, da ne bi zamudila stilske preobrazbe. Nemci cenijo disciplino in točnost. »Ženska! To je frizer, to ni space shuttle,« sem jo miril. Na svoje veliko presenečenje sem spremenil prepričanje, čim sva vstopila v salon. Res smo bili kot astronavti, vsak svoje narodnosti. Mene je strigla celo Sirijka!?! Mhmm, verjetno je bila tu med prvimi. Šalo sem dal na stran, ko se me je prisrčno razveselila. Zmotno je pomislila, da prihajam iz arabskega sveta. Sem temne polti, visok in lepo grajen. Ko sva bila gotova, je moji Biserki, poleg lepote, udarilo v glavo tudi ljubosumje.

Nadvse ljubeče sem jo pogledal: »Ženka, midva sva uglajen par. Nobena begunka ne bo prišla med naju. Veš, da sem jaz za Slovenke. Rojen kristjan.«

Za razliko od mene, ki v religijah vidim predvsem nestrpnost in vojskovanja, mojo Biserko verski simboli in obredi pomirjajo. Mislim, da njo, poleg mojega priimka, identificira tudi krščanstvo. O tem ne govoriva veliko; vem le, da ima okoli vratu zlato verižico s križcem. Nikoli je ne sname; nosi jo diskretno, pod oblačili.

V znak identifikacije, torej njej na ljubo, sem na zvonec, na vrata in na poštni nabiralnik pritrdil nalepko z najinim priimkom. »Ali to pomeni, da se ti toži po pošti?« me je dražila Biserka, ker sva čakala, da naju prepozna še virtualni svet, da se končno priklopiva na internet. Saj ni res – pa je. Že naslednji dan sta bili v nabiralniku dve pismi, obe zanjo. Od srca sem se nasmejal: »Grem stavit, da si pisala sama sebi kot Mr. Bean.« Ni se pustila zmesti. Z veliko mero pomembnosti je odprla prvo pismo in se pohvalila: »Poglej Mirko, mojo fotko hočejo! Sem že na pragu slave.« No ja, sanjati ni greh. Fotografijo je zahtevala zdravstvena zavarovalnica. Medtem, ko je odpirala naslednje pismo, se je do solz nasmejala: »To si poglej! Vabijo me na foto-shooting jošk.« Zgrabil sem pismo iz njenih rok in presenečen ugotovil, da ni hec. Povabljena je bila na mamografijo. V moji podzavesti se je porodilo nespodobno vprašanje: »Kako daleč bi šla moja Biserka za slavo in uspeh? Ali bi se bila pripravljena sleči?«

Resnici na ljubo je treba povedati, da so se najini sosedje zaprli pred nama – priseljencema. Celotna hiša nasproti najinega stanovanja je bila zastrta. Midva pa brez zaves; okna čez celo steno. Ker Biserko dobro poznam in vem, da potrebuje neomejene količine pozornosti, sem se takoj domislil obliža na rano: »Veš, kaj si rekla? Da se je malomeščanom treba pokazati. Greva! Sprehodiva se po mestu in pojdiva na kavo.«

Lep jesenski dan naju je objemal s toplino in nama dajal občutek domačnosti, da sva sprejeta. Biserka si je samozavest krepila še s klobukom na glavi: »Povej, če ne izgledam kot Nemka.«

Njen strumen korak se je upočasnil šele v parku, kjer je na klopci sedel harmonikar in igral romantične francoske šansone. Za nekaj minut sva postala in mu pokimala v pozdrav. »Tudi ta je prišel v Nemčijo med prvimi,« sem se pošalil. Pohitela sva proti kavarni, da se zlekneva na sonce. Med iskanjem proste mizice je Biserka ugotovila, da so vsi eselecki polni sivih panterjev. Ženske so jo ocenjevale s pogledi od glave do nog. »Veš kaj si mislijo moški o meni?« me je retorično vprašala in si odgovorila kar sama: »Sveže meso. Počutim se prav mlado, ker mlajših ni, vsaj ne na ulicah – vse so za računalniki. Moški pogledi so me spomnili na tisto Dudekovo izjavo: ‘Moj lulek je kak naš pesek, mojoj neče nič a susedko bi raztrgal’«.

Ta dan mi je ostal za vedno v spominu.

Zvečer se je Biserka domislila še ene izvirne rešitve, kako pridobiti zaupanje sosedov v nasprotni stavbi. Stopila je do okna in glasno razmišljala: »Super, če so se skrili za rolete, sva midva varna. Po stanovanju se bova sprehajala v spodnjem perilu, da ne rečem – gola.« To je bil pravi psihološki eksperiment. Kdo bo zdržal dlje? Pa ni bilo treba dolgo čakati. Že naslednji dan so sosedje pospravili rolete. Razgaljena nisva bila več nevarna. Meni razkazovanje nikoli ni šlo od rok. V Nemčiji sem si prvič iskreno priznal, da postajam ljubosumen. Vsakokrat, kadar sva se naselila v novo okolje, se je Biserka izpostavljala z vpadljivim oblačenjem, da ne rečem slačenjem. S prijaznostjo in lahkotnim komuniciranjem je vlekla nase veliko več pozornosti, kot bi bilo potrebno. Tudi, ko mi je pripovedovala, kako dobro je sprejeta v službi, sem se spraševal, ali je to rezultat trdega dela ali njene pojavnosti.

Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal…

> se nadaljuje