MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE

V mojem otroštvu sta obstajala dva muzeja novejše zgodovine: štala pri teti Justiki in kuhinja pri teti Hildi. Justika in Hilda sta bili sestri; različni kot dan in noč. Prva je živela na majhni kmetiji. Zaljubljena je bila v naravo in živali. Zanjo smo bili otroci le del narave; pri njej je bilo vse dovoljeno. Vedno je bila nasmejana. Ona je bila naša Stand up comedy :). Vsako poletje sem si izborila vsaj teden dni počitnic pri teti Justiki. Že, ko smo se vozili proti njeni hiši, sem opazila, da se kadi iz dimnika?!? Komaj sem čakala, da skočim iz avta in izvem, zakaj kuri na tak vroč poletni dan. Navihano mi je odgovorila: “Da me ne zebe.”

V resnici je bil star šporhet njeno kurišče, bojler, centralno ogrevanje, … vse v enem. Pri njej smo negovali živali, se podili po travniku, skrivali po gozdu, pomagali na njivi in srebali vosek v čebelnjaku. Teta Justika ni imela televizije niti čokolade. Imela je široko srce in nasmejan obraz.

Pri teti Hildi pa je bila povsem druga pesem. Ona je bila edina ženska, ki sem ji verjela, da noče imeti svojih otrok. Mami je pomagala vzgojiti 11 bratov in sester. Bila je izučena kuharica; primerno okrogla, čista, redoljubna in stroga. Obisk pri nej je imel prav poseben čar. Kuhinja je bila ljubko opremljena in vedno polna hrane. Ni ji bilo treba klicati h kosilu, vonj po kuhi nas je  prilepil na stole. Pri njej se otroci nismo igrali – njej smo nagajali. To je bil svojevrsten izziv.

IMG_1008

Dragi bralci, sedaj razumete s kakšno nostalgijo sem se sprehajala po šlezijskem muzeju novejše zgodovine.

IMG_1004

Danes pa je vse dugače; štejejo srečne kure 😉

IMG_1283