PORTUGALSKA : MAROKO

Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA

Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«

Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.

V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«

»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.

Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.

»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.

»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.

»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.

»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.

»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«

Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«

»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.

»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«

Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.

V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …

Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«

Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.

Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.

V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni.  Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!

»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.

Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«

»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.

Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«

Alzheimer, je pomislila Majda.

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V DUBAJU

Letos praznujeva z možem trideseto obletnico poroke. Ker si takrat nisva privoščila poročnega potovanja, kakor ga razumejo mladoporočenci dandanes, namreč s sinkom smo se zapeljali le do Portoroža, si od takrat dalje, vsako leto zamisliva neko nadomestno potovanje in ni nama žal. Letos je na ta račun padel Dubaj. Mesto šteje že 2,2 mio priseljencev iz celega sveta in še naprej bliskovito raste. Delavce privlači, ker je davek na promet le 5% (rast mesta financira država, ki ima v lasti največja podjetja) in turiste, ker ogromno ponuja, je varen in zelo, zelo čist.

V beležko, ki mi jo je poklonila Zlatka, da vanjo pišem o čustvih, o inspiraciji in presenečenjih, ki mi jih namenja življenje, sem najprej zapisala, kaj se me je na potovanju dotaknilo — kaj me je čustveno prevzelo. Ne boste verjeli, da je bila to štiriletna deklica že kar na letalu za Dubaj, ki je neštetokrat izrekla besedo »mami, mami, mami, mami …«. Neumorno se je borila za pozornost svoje mamice. Najprej sem pomislila, da jo mama ignorira, ker ima opraviti z mobijem, a ne, daleč od tega. Stegnila sem vrat in videla, gledala mamo, ki je šest ur, kolikor je trajal let, pestvovala njeno mlajšo sestrico. Ne vem, kako so se počutili drugi potniki, zase pa moram reči, da sem neskončno trpela, medtem ko sem podoživljala svoje materinstvo, ki se zagotovo ni razlikovalo od opisanega prizora; naj mi bo oproščeno, ker sem tudi jaz zanemarjala provorojenega otroka na račun premnogih obveznosti v času njegovega odraščanja. Tovrstnih napak se matere ne zavemo, dokler jih ne doživimo iz drugega zornega kota. Jaz ne morem zavrteti časa nazaj, zato delim to izkušnjo z vsemi mamicami, ki še lahko dajo pozornost svojim prvorojencem.

Naslednje razmišljanje je bilo namenjeno inspiraciji. Navdih mi je dala prijateljica Maryse, po rodu Francozinja, ki je nekaj dni igrala najino vodičko po Dubaju. Zopet se mi je potrdil izrek, da so tujci samo prijatelji, ki jih še ne poznamo. Ni je boljše agencije od domačina oziroma rezidenta, ki že več let živi v določenem kraju, da ti prikaže njegov utrip. Te dni je bil Dubaj v znamenju ramadana, ki je deveti mesec v muslimanskem letu. Ta čas je predpisan strogi post od jutra do večera. Čez dan je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati (za slednje ne vem ali tudi ponoči). V hotelu, kjer sva stanovala in bila deležna povsem običajnega zajtrka, naju je receptor obzirno opozoril, naj nikakor ničesar ne zaužijeva na javnem mestu, ker so kršitelji kaznovani ali celo nekaj ur pridržani na policiji. Težka bo zame, ker jaz cel dan nekaj glodam, sem imela pomislek. Maryes pa je imela tudi v tem primeru odlično rešitev. Obstaja nekaj izjemnih restavracij tujega porekla, ki so videti zaprte, a priseljenci drugih ver vedo, kje in kako neopazno vstopiti in potešiti lakoto.

Na žalost so pravi domačini omenjeni le še v muzeju novejše zgodovine, kjer je prikazan Dubaj iz leta 1956, ko je bil še ribiška vasica brez ene same stolpnice. Ključnega pomena za razvoj je bila poglobitev morskega zaliva, kar je omogočilo dostop tovornim ladjam in je botrovalo komercialnemu razcvetu. Muzej je lociran na eni strani nebotičnika imenovanega Okvir. Dvigalo turiste popelje 150 m visoko, kjer je prečni hodnik s steklenimi tli in razgledom naokrog; prikazuje Dubaj danes in potem se turisti spustijo z dvigalom na drugi strani v 3D sobo, ki jim prikaže Dubaj prihodnosti.IMG_4523

Današnji pogled na nešteto nebotičnikov človeku vzame sapo. Fatamorgana (prikazen v puščavi), sem vzkliknila, ko smo se vozili po osrednji Sheikh Zayed aveniji, iz zahodnega na vzhodni konec mesta. Maryes je moji prispodobi dodala arhitekturno pojasnilo, da stekleni nebotičniki odsevajo nebo glede na položaj sonca, kar jim resnično daje nešteto pojavnosti.

Kljub temu, da naju je Maryse razvažala in razvajala z osebnim avtom, ne bi bila jaz, kar sem, če si ne bi izkusila odličnega in zelo poceni javnega prevoza.

Pa smo zopet pri ljudeh. Za moje pojme obstajata dve skupini: delavci in turisti. To so disciplinirani, pridni, urejeni, po večini tudi prijazni in v glavnem čisti ljudje. Redki in redko pridejo v stik z alkoholom, le eno osebo sem videla na ulici s cigareto v roki. Čeprav sem tudi sama (kakor večina žensk) obsedena s čistočo, sem obnemela med čakanjem na tramvaj, ko je proti meni stopal čistilec s krpo v roki. Prepričana, da bo obrisal steklo ali senzorno napravo, sem odskočila, ko se je sklonil (menda mi ne bo obrisal čevljev!) in pobrisal drobno packo s svetlečih ploščic na tleh. To je bil prvi dogodek izmed treh, ki so me presenetili. Drugo na primer je bilo povezano s shopping-om. Nakupovanje v Dubaju je podobno kakor v vseh velemestih; ultra dragi butiki na eni strani in povsem normalne trgovinice na drugi.

IMG_4431
Versace
IMG_4474
Dolce & Gabbana

Jaz sem se zadržala med igračami in izbrala darilo, ki bo dopadljivo obema vnukoma, da ne bo prepira. Lepo zavito je romalo v možev kovček … do security točke na letališču: »Kdo vam je pakiral prtljago?« je uniformiran moški vprašal moža in ga dal na stran (ob 6.00 zjutraj in moj mož ni jutranji tip). Njegov pogled se je zalepil name, če bi pogledi ubijali, bi bila jaz tisti trenutek truplo med množico. Pristopila sem in odprla kovček, da jim pokažem, kaj sem mu podtaknila – nedolžno darilo za otroka: dve plastični pištoli. »Izmed milijon igrač ti je uspelo izbrati pištoli!!!« me je pohvalil mož. »Vse kar ima podobo orožja je strogo prepovedano,« naju je podučil varnostnik, mene pa je prijelo, da bi uprla iztegnjen kazalec s pokončnim palcem v svojo glavo – babica naivna.

Za zadnje presenečenje je poskrbela moja podzavest, ki še vedno upravlja z mojim telesom, po svojih zakonitostih. To zadnje jutro, ko sva v stresu zapustila varnostnike in se vkrcala v letalo, sem se lotila elektronike, ki omogoča tudi gledanje filmov, seveda, če človek zadevo obvlada. Med tipanjem ekrana, pritiskanjem na vse mogoče gumbe, iskanjem luknje za slušalke sem začutila rezko bolečino v pljučih, menda me ne bo za konec še kap. Plitko sem dihala in milo pogledovala stevardeso, ki je opazila mojo elektronsko zagato. Instalirala mi je romantičen film The greatest showman, ki me je zazibal v svet srečnih in bolečina v prsih je povsem izzvenela. To je potrebovalo moje telo: sprostitev, sanje o sreči, brezpogojno ljubezen (ne pa strah pred Big Brother-jem).

Klimatizirano letalo mi je pognalo mraz v kosti in me spomnilo, da vas moram opozoriti: ne hodite v Dubaj poleti, če ne prenesete knajpanja; v prostorih je ledenica, zunaj pa se je prav prijetno pogreti dokler se ne skuriš :/

Visoko nad oblaki je puščava izgledala le še kakor naš domač peskovnik. Pojavilo se mi je zanimivo vprašanje: s čim so si ljudje polepšali življenje v tako neizprosni naravi. Odgovor na to je bil zapakiran med mojo prtljago — z vonjem. Parfumi in kadila prevevajo zadnji kotiček dubajskih ulic. Božansko!

»Kaj ste me že vprašali,« je imel navado reči moj sodelavec v pokojnem podjetju Emo Celje, ko je skrenil z osrednje teme in nas je kljub temu na vso moč zabaval. Tudi moj potopis se je začel s ključnim vprašanjem, ki se nam porodi, ko pomislimo na Dubaj: kdo so najbogatejši možje v belih haljah. Z odgovorom vas bom žal razočarala: ne vem, nisem jih srečala in nisem jih iskala. Na internetu je napisanega veliko o tako imenovanih »ultra bogataših« in povprečnemu človeku postane nerodno ob gledanju neumnosti, ki si jih dovolijo.

Pred pristankom Boinga 777-300 sem prijela moža za roko in si mislila, če bo šlo tole po sreči, bova najsrečnejša, kar je za naju najpomembnejše, da sva živa in zdrava in bova lahko šla naslednje leto zopet na poročno potovanje.

P.s. za vse, ki so bili v Dubaju pred desetimi leti, prilagam dokaz, da imajo sedaj že javne WCje 🙂 IMG_4614

ŽENA BIZNISMENA

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha

PARIZ JESENI

Kdor bere moje poste, sedaj že ve, da imava midva z Božičkom en poseben dogovor. Vedno znova ga prosim, da mi pokloni veliko lepih trenutkov v krogu najdražjih. Letos se je zelo potrudil. Celo Prijateljici, ki se je preselila v Pariz, je prišepnil, naj me povabi na “kavč turizem”. Ker tudi najina moška nista imela nič proti, da babnici letava po svoje, sem se v začetku prejšnjega tedna znašla na letališču s knjigo v roki, seveda. Maja, s psevdonimom Monrue, ki v francoščini pomeni ‘moja pot’ me je povsem prevzela s prvencem Pot do nje.

Screen Shot 2017-11-27 at 11.28.49

Kmalu sem se znašla visoko nad oblaki, sredi sledeče scene: na poti do nje (moje Prijateljice) v mislih z najinima partnerjema, ki sta dokazano mojstra v utiranju poti do naju. Maja bralcem v knjigi razkrije, da je največ, kar lahko moški da ženski ‘priznanje’ v zvezi z njenimi lastnostmi ali dejanji. Na žalost tokrat v letalu nisem imela sogovornika, da bi mu povedala anekdoto, o super priznanju, ki sem ga pred leti, prav tako na letalu, prejela od mojega moža.

Tistikrat smo pristajali nad Dunajem. Skozi okno sem opazovala goste krošnje dreves naravnega parka Lobau. Medtem ko smo se bliskovito približevali drevesom, letališča ni bilo niti slutiti. Panično sem zgrabila moža za rokav: »Tako ne bomo pristali! Prenizko letimo!« On, s statusom frequent flyer (reden potnik) je samo odmaknil noge in mi s tem dal prostor, da stopim do pilota in mu svojo ugotovitev tudi povem. Lovila sem sapo in pogledovala sopotnike, ki so, povsem vdani v usodo, sedeli, pripravljeni na pristanek. »Res ne bo šlo,« sem grozeče pogledala moža, ko je pilot z vso silo zategnil k sebi ročico in pognal letalo naprej, visoko v nebo. Tiho kakor miške smo zadrževali sapo do ponovnega, tokrat uspešnega spusta. Šele takrat mi je mož dal priznanje: »Ti si tak’ pametna.« In dober je bil pilot, da je vzel pamet v svoje roke.

S pristankom v Parizu ni bilo težav. Težava je bila v moji glavi na izhodu iz letališča. Naenkrat sem bila obdana s črnci. Ali letijo v Afriko, ali so prileteli iz Afrike. Jaz zagotovo nisem priletela v Afriko. Še v življenju se nisem počutila bolj svetlopolto. Unikatno. Zelo verjetno sem od presenečenja še dodatno prebledela. Seveda, Pariz plačuje davek francoskemu kolonializmu. Kot otroka so me učili, da moram vse pojesti s krožnika, ker so otroci v Afriki lačni. Dejansko je šlo za priviligiranost, ki mi je bila dana z življenjem v Evropi, a v času socializma temu nismo rekli tako. Parižani se dobro zavedajo svojih privilegijev in jih branijo celo z zagrajenimi dostopi do zasebnih ulic.

Blišč in beda, in vse je relativno. Povprečna črnka izgleda vse prej kakor bedno; baha se z mesenimi ustnicami, ogromnim oprsjem in sexi, sexi, sexi rito. Edina vsesplošna korekcija, ki jo imajo črnke, so zlikani lasje oziroma lasulje. Nekoliko slabše izgledajo mladi temnopolti fantje, ki cingljajo pod Eiffelovim stolpom in okrog drugih znamenitosti, okrancljani s cenenimi, plastičnimi spominki. Spominjajo na privezane slone za cirkuškimi šotori. Ampak niso lačni, kakor otroci v Afriki. Tudi služinčad, kateri so namenjeni posebni (zadnji) vhodi v hiše bogatašev in živijo skromno v podstrešnih sobicah, ni lačna. Moj čut za socialne razlike je bil na preizkušnji le ob pogledu na družino (verjetno romunskega porekla) z dvema otrokoma, ki se je parkirala na jogiju za avtobusno postajo. Če mi ne bi Prijateljica pokazala njihove ‘normalne opreme’ (lep otroški voziček, puhovke, …), ki so jo prikrili na drugi strani postajališča, bi zanje segla v denarnico

Vajena življenja v velemestu, sem iz letališkega vlaka brez pomislekov prestopila v Metro. Ne ravno v prvega, ker je bil nabito poln, ampak drugega, ki je bil ravno tako nabito poln. V času prometne konice bi lahko zaračunavali dodatek na bližino. In zopet je relativno, kako se človek počuti v takšni gneči. Dve Nemki poleg mene sta se nadvse zabavali, hihitali in komentirali: »Ulala, to pa je zelo intimno«. Seveda sta me spomnili na tisti zloglasni novoletni izgred v Kölnu, ko so si moški javno privoščili ‘malo’ intimnosti z dobrovoljnimi Nemkami. Kakor koli že, jaz bi si mislila, da je nabito poln metro bolj v zabavo moškim. Iz tega vidika imajo v nekaterih muslimanskih velemestih ženske in moške vagone. Verjetno je to endina okoliščina, kjer so istospolno usmerjeni ljudje v prednosti. Ojej, kam me je zaneslo. Ampak, tudi tovrstna razmišljanja o kulturnih specifikah sodijo v potopise.IMG_1589

Preidimo raje k blišču, kolikor sem ga uspela videti med rednim pogledovanjem pod noge, da ne bi pohodila pasjih kakcev. Bolj sproščeno sem zakorala šele v veleblagovnicah. Novoletne dekoracije jemljejo vid. Če prej ne, na oddelkih s parfumi človeku vzame tudi dih. Cene so, kakršne so. Prisežem, da naju s Prijateljico materialne dobrine niso pritegnile. Raje sva si privoščili sladice v ugledni kavarni poleg opere in kosilo v tipični francoski restavraciji.

Že profesor francoščine v gimnaziji nas je opozarjal, kadar bomo turisti v Parizu, bomo zagotovo doživeli kulinarično presenečenje. Cafe de la Paix pri operi me je vsekakor presenetil s svojo ponudbo. Me sva si zamislili in naročili priznani sladici Eclairs Au Cafe in Millefoglie z vanilijevim nadevom (15 EUR :/ kom), pri sosednji mizi pa so srebali polže in morske specialitete. Bolj kakor pogled je bil moteč vonj.

Presenečenju pri kosilu pa je botroval nesporazum z natakarjem. Prijateljica je posegla po varni varianti in naročila torteline. Jaz sem si zamislila neko zelenjavno jed z ročno napisanega menija – dobila pa školjke Coquillage Couteaux. Priznam, da jih je bilo bolje jesti, kakor gledati.

No, tudi oči so prišle na svoj račun. Najprej v muzeju Jacquemart Andre. Obožujem manjše muzeje in zbirke, ki so bile v lasti zasebnih zbirateljev. Prostori ustvarjajo domačno razpoloženje in količina razstavljenih predmetov je še sprejemljiva za itak zelo utrujenega turista. Mimogrede naj povem, da sem dnevno prehodila preko deset kilometrov.

Eduard Andre (1833-1894) je bil premožen bančnik s čutom za umetnost, ki je izdelavo svojega portreta zupal Nelie Jacquemart, katero je poročil po destih letih poznanstva. V eni izmed soban Nelie tankočutno razkrije gostom celo svojo dušo – dušo ranjene ženske, ki ni nikoli izkusila materinstva, z bogato kolekcijo Madone, ki pestuje Jezuščka.

Moja Prijateljica ne bi sodila med ‘ta prave’, če ne bi (poleg očem) tudi moji duši privoščila ekstaze z napotitvijo v Musee des Arts Decoratifs na razstavo Diorjeve retrospektive. Na tem mestu ne bom izgubljala besed. Slike povedo vse!IMG_1575IMG_1579

V tej zvezi je moj komentar namenjen povsem drugi sceni, ki sem jo doživela v eminentni blagovnici Galeries Lafayette. Obstala sem pred oddelkom blagovne znamke Dior. Osebno ne sodim med modne poznavalce, a to, kar ponujajo sedanji kreatorji, je daleč od Christian Diorjevih proporcev. Prevelika rdeča obleka, ki je visela na lutki je bila sramota za žensko podobo. Nimam fotografije, ker si ni zaslužila fotografiranja.

Kakor vam je poznano, se je fotografom izogibala tudi Lady Diana. Njen zadnji pobeg pred njimi jo je stal življenje; vsaj tako je bilo rečeno.IMG_1581

STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

PRAZNUJ, KAR IMAŠ

Nedvomno je sreča v srečanju s tako pozitivno osebo, kot je Snežana. Bil je sončen a hladen zimski dan, ko sva se zatekli na toplo v Central kafe. Zelo sem bila vesela, da Snežane ni motil lesketajoč se prah, ki ga je sonce dvignilo pod strop. Zelo zanemarjena znanka me je namreč podučila, da se s prahom ukvarjajo samo nepotešene ženske. Ne bomo več o tem.

Snežana je žarela od sreče, ker je njeno ustvarjanje rodilo sad. V roke mi je položila svojo knjigo z vonjem po svežem tisku: CAMINO. Prvič sem bila navdušena nad njeno vsebino in sedaj še nad izgledom. Vsebino sem poznala iz objav na blogu in ‘predbranja’ potopisa. Knjiga je Snežanina ‘velika čarovnija’. Povsem se strinjam s pisateljico Elizabeth Gilbert, ki pravi: ustvarjajte zaradi sebe, če bodo vaše stvaritve všeč še komu drugemu, pa tudi prav.

Izšla je tudi moja
Knjiga Camino je izšla

Vesela sem, da smo imeli konec leta vsak svojega ali celo več razlogov za praznovanje. Spomnila sem se na besede Alenke Rebula in Josipe Prebeg (citat v nadaljevanju), ko sem stala pred domačo hišo. Tisto toplo, sončno popoldne sem pod velikim borom zibala spečega vnučka v vozičku. Na bor se je vsula jata drobnih ptic. Najina prisotnost jih ni niti malo motila. Njihovo čebljanje in poglobljen otroški sen so bili melem za mojo dušo.

img_6386
Pogled na Zreče, Urša Škornik

Zlatka je v zadnjih treh postih zaželela srečo intervjujancem, ki so v svojih življenjih našli razlog za praznovanje, in so bili pripravljeni svoja spoznanja deliti z nami. Moj namen danes pa je, da zaželim veliko lepega v novem 2017 vsem bralcem in potencialnim intervjujancem, ki so se nam uspešno ‘izmikali izpod peresa’.

Skupaj z Alenko in Josipo praznujmo, kar imamo:

“Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v življenju zelo malo prazničnih trenutkov. Zato praznujmo, kar imamo ta hip.

Kdor ima zdravlje, naj praznuje zdravje. Nenadomestljivo je in nima cene.

Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.

Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju. Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.

Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.

Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.

Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.

Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.

Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zaluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.

Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.

Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.

Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani. Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vrt, ki razkošno cveti.

Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del

Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.

Če smo žalostni, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.

In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.”

Alenka Rebula in Josipa Prebeg

SALON ČOKOLADE 2016

Ta vikend se v Parizu odvija 22. salon čokolade. Od leta 1995 je bilo vključenih 32 velemest – svetovnih prestolnic na štirih kontinentih. 15 “čokoladnih” prireditev na leto, pritegne preko osem milijonov obiskovalcev.

Moto salona čokolade se glasi: “Razumeti čokolado pomeni ljubiti čokolado.”

Letos se v Parizu predstavlja 500 udeležencev iz vrst najrazličnejših dejavnosti: modni oblikovalci, izdelovalci peciva in sladic, ustvarjalci receptur, izobraževalne ustanove, proizvajalci kakava, pisatelji in literarni založniki, plesne in glasbene skupine, japonski mojstri gastronomije, peki in še bi lahko naštevali.

Po internetnih podatkih sklepam, da so prireditve povsem komercialno orientirane. Na žalost je na tem ljubem svetu, za vsakim bliščem tudi beda. Zaman sem v napovednikih prireditev iskala aktivnosti ali poudarke v zvezi z omejevanjem otroške delovne sile. To je najbolj sporna “sestavina čokolade”. Dejstvo je, da se 70% kakava pridela v dveh državah zahodne Afrike, kjer kmetje živijo pod pragom revščine. Zaradi nizkih odkupnih cen kakava, so v delo prisiljeni tudi otroci. Izpostavljeni so kemikalijam in nemogočim delovnim pogojem. Za izboljšanje razmer si intenzivno prizadeva International Labor Rights Forum (ILRF). Le-ta zastopa pridelovalce v pogajanjih s proizvajalci oziroma delničarskimi združenji v predelovalni industriji.

Uspešno gibanje je tudi Fairtrade, ki ga prepoznamo po modro-zelenem logu na izdelkih. Organizacija nudi kmetovalcem različne storitve in finančno podporo za izboljšanje razmer in načrtovanje prihodnosti. Prvi produkti s Fairtrade oznako so prišli na tržišče leta 1994.

Pa še recept za vse, ki se čokolade izogibate iz kaloričnih razlogov. Vaše telo ima, v tej zvezi, prav posebno filozofijo. Če ga boste stradali, potem si bo kopičilo zaloge. Treba je vsak večer pojesti vsaj en kos čokoladne torte in na ta način prepričati telo, da ni krize 😉

Pa še predlog za vizualne tipe, ki raje gledajo kot jejo:

Film: Čokolada

TREND NEMČIJA – 3.DEL

KVOTA BEGUNCEV

Ko je gospe Merkel in njeni vladi nekako uspelo ustaviti naval beguncev, se je razvnela vroča polemika, koliko beguncev bo Nemčija sprejela v naslednjih letih. Kar nekaj časa mi ni bilo razumljivo, zakaj je tema tako vroča. Je že tako v politiki, da je bistvo očem prikrito. Sčasoma je le prišlo na dan dejstvo, da so moški in fantje, ki jim je uspelo pobegniti pred vojnimi grozotami, pustili za seboj družine. To je torej druga faza beguncev – njihovi domači. Mene osebno se to ne tiče, jim pa privoščim, da bi bili skupaj. Midva z Biserko sva tudi skupaj našla v Nemčiji nov prostorček pod soncem (prvi del zgodbe). Tu sva zaradi zaslužka in še vedno se imava rada (drugi del zgodbe).

Na severu imajo bele noči prav poseben čar. Sonce zaide šele ob desetih zvečer. Na balkonu sem pripravil romantično idilo: pogrnil mizico, pripravil ležalnika, nekaj svečk, dekantiral vino in čakal, da me pokliče Biserka, ki se je tisti večer vračala s službene poti. »Brrr, brrr, … ,« končno; zgrabim za mobitel in se ustavim. Ups! Številka iz domačih logov!?! »Halo?«

»Pozdravljen Mirko, Jožica pri telefonu.« Na hitro poskušam urediti misli, katera Jožica? »Oprosti, ker sem te presenetila. Na blogu sem zasledila tvojo zgodbo iz Nemčije, nakar so mi še v KlubuVražjihBabnic namignili, da bom obžalovala vsako dejanje, ki ga ne bom naredila, in sem si enostavno rekla ‘just do it’!”

Jožica …, Jožica … »Ah to si ti – Joi (Đoi, kot smo jo klicali po Yugo-angleško), kaj bo dobrega?« jo pobaram v svojem optimističnem stilu.

»Saj ne vem, kako naj začnem, če imaš pri roki stol, raje sedi, pa itak mi ni treba takoj odgovoriti, … Sem razmišljala in si želim, da bi prišla k vama na počitnice – vsaj za nekaj dni.«

Ups!!! »Res sem vesel, da te slišim; pa to, da bereš moje bloganje. Ja, kaj naj rečem, vse je stvar dogovora. Moram se uskladiti z Biserko, pa ti javim nekaj možnih terminov … «

Pa smo bili tam – drugi val prišlekov. Hallooo! Menda ne bom turistov primerjal z begunci. Priznam, da sem bil prijetno vznemirjen ob misli na obisk, da bom gostitelj, da se mi ne bo treba lomiti s tujimi jeziki, lahko bom tekoče klepetal s staro znanko in to v Slovenščini. Toplota zahajajočega sonca mi je dala navdih, kako bom za idejo zagrel tudi Biserko.

Sedaj bom pa le na kratko opisal, kako ‘človek z navdihom’ pridobiva izkušnje (beri: se uči na lastnih napakah). Najprej sem Biserko vprašal, če je že slišala za KlubVražjihBabnic. Njen odgovor je bil na dlani: »Ali bi me rad vpisal?« Nato je sledilo:»Da te ni poklicala katera izmed njih?« Če bi si upal na glas razmišljati, bi ji dal priznanje:»Biserka, ti si tako pametna; pa so mi vedno rekli, da naj raje vzamem kakšno lepo.«

»Fokus!« mi je rekel notranji glas. Ker Biserki ni bilo poznano moje bloganje, sem Jožičino iniciativo zavil v drug papir, češ, da je slišala od znancev, kako super sva se znašla in bi ji veliko pomenilo, da bi bila midva njena vodiča. »Joi je praktično najina družica, ona naju je ‘spravila’ skupaj,« sem animiral Biserko, ki se je, iz meni neznanega razloga, upirala obisku.

»Dobro, dobro, naj vama bo. Ti pa povem, da boš ti concierge (deklica za vse), jaz imam poleti preveč dela,« je zaključila temo. Prav nasprotno pa se je v moji glavi porodilo novo razmerje: midva z Joi proti njej?!? Biserka in Joi sta skupaj študirali angleščino. Medtem ko se je Biserka predajala potovanjem in turizmu, je Joi zajadrala med knjižničarke. Svet in njegove zgodbe je doživljala skozi najrazličnejše avtorje, žal pa pri tem pozabila nase. Ko smo se nazadnje srečali, je bila še samska in je delovala zelo osamljeno.

V nadaljevanju mi je postalo jasno, da je bilo za Joi to prvo pravo potovanje. Organiziral sem ji let in jo pričakal na letališču z ročno izdelanim plakatom »Joi, dobrodošla!«

Ko mi je padla v objem, je vsa solzna priznala, da je tokrat prvič letela z letalom.»Ni panike,« sem ji vzel iz roke kovček in pomahal taksistu, »tvoje bivanje pri nama je do potankosti organizirano, ti se samo prepusti dogodivščinam! Najprej ti bom razkazal najino domovanje v ljubkem rustikalnem mestecu, potem pa jo mahneva še malo naokoli, da si pogledaš, kar te res zanima. Biserka se nama bo pridružila, kolikor ji bo čas dopuščal.«

Prvi večer sem nam rezerviral mizo v samem centru mesteca. V vrtu male restavracije je bilo naravnost pravljično. Ob dobri jedači in pijači smo v grobem predelali dogodke zadnjih desetih let. Ko je v cerkvi odbilo polnoč, se nama je Joi zahvalila, da sva jo tako lepo sprejela, jaz pa sem druženje povzel z besedami: »Midva sva tvoja dolžnika. Ti edina si me držala pokonci, ko sem izgubil svojo prvo družico.« Takrat mi je bilo komaj petintrideset let. Žena mi je povsem nepričakovano umrla na operaciji žolča – so rekli, da je šlo za sepso. Edino, zame sprejemljivo okolje takrat, je bila šolska knjižnica. »Se spomniš Joi, kako diskretno si mi stala ob strani, bodrila si me z najrazličnejšimi zgodbami in skrbela, da sta se mi otroka pridružila, kadar koli sta si to zaželela. Dolgo časa si me pustila žalovati. Šele, ko je segal kup prebranih knjig do stropa, si mi prinesla zdravilo rekoč: ‘Najboljše zdravilo za staro ljubezen je nova’, in mi predstavila Biserko.«

Novo jutro je prineslo nov izziv. Joi sem povabil v teniški klub, da vidi, kako se imam po novem. »Seveda boš igrala,« sem bil navdušen, »ker vem, da znaš in imaš na voljo povsem novo Biserkino opremo«. Očitno sem pritisnil na pravi gumb – v naslednjem trenutku je bila ‘uštimana’ kot profesionalke.

Na izhodu iz hiše je imela le še skromno željo, da skočiva v drogerijo po nekaj malenkosti. Zanjo res: labela in sok, jaz pa sem stal v vrsti s polno košaro, kot prava gospodinja. »Te počakam zunaj«, jo je pritegnil ulični vrvež. Z enim očesom sem spremljal prodajalko, z drugim pa gledal skozi izložbeno okno, kdo je Joina sogovornica na ulici. V rokah je držala kup papirjev in jo nekaj spraševala. Na hitro sem plačal in planil na ulico. Puufff! Izginili sta kot kafra. »Joi! Jožica! Joža!« sem kričal levo in desno. Tudi klicem na mobi se ni odzvala. Moj bog! Bral sem, da v Nemčiji pogrešajo 150.000 priseljencev, ker se niso prijavili. Joi tudi ni bila prijavljena. V paniki sem poklical še Biserko, kaj mi je storiti? »Kako moreš izgubiti žensko – eno samo turistko! Dobro, da jih nimaš cel avtobus,« in tako dalje in tako naprej je vpila v telefon. Kolena so se mi šibila pod težo izgube. Občutki so bili grozljivo podobni tistim izpred let, ko je iz mojega življenja izginila žena.

»Dober dan, vas lahko zmotim za trenutek,« je reklo mlado dekle s papirji v roki, »delamo anketo in bi vam rada nekaj pokazala.« Ko me je obrnila v pravo smer, sem na koncu ulice pred veliko novo trgovino zagledal Joi in njeno anketarko. Prijelo me je, da bi jo objel in zadržal ob sebi za vedno.

Med vožnjo do tenis kluba sem bil zopet sproščen. Razložil sem ji vse o gospe Gonzalesovi in drugih igralkah, s katerimi bo igrala dvojice. Zaključil sem z besedami: »Jaz, kot mentor vas bom le spodbujal, malo usmerjal in opozarjal na napake.« Namenoma sem izpustil podrobnosti, da ne rečem vragolij, ki jih je zmožna gospa Gonzalesova.

Taista gospa naju je že nestrpno čakala na glavnem vhodu in, še preden sem ji uspel predstaviti Joi, je pripomnila, da sva malo zamudila, navihano pomežiknila in premerila Joi od glave do nog in nazaj. Med rokovanjem je nadaljevala: »Vi ste torej Mirkova nova prijateljica; je bil že čas; moram priznati, da ima fant odličen okus; no, hočem reči, da vas je oblekel po zadnji modi.« Od tu naprej nisem prišel več do besede. Gospa Gonzalesova je vodila igro in trening. Poleg vseh zbranih je na igrišče postavila tudi jezo in zavist. Njenemu ostremu pogledu ni ušla nobena podrobnost. Menda je pred leti opravila silno drago operacijo leč. Ko je soigralki očitala, da se izogiba žogi, sem le malo posegel vmes in seveda krepko obžaloval, ker je svojo izjavo popravila takole: »Ne, da se žogi izogiba – beži pred njo! Če bi zamahnila, bi ji verjetno počil šiv na oprijeti oblekci,« je še dodala. In še: » Ne bom ji več diktirala, da je to ‘njena’ žoga. Za danes je dobila že dovolj mojih nasvetov.«

Jaz gospe Gonzales ne pridem do konca. Babnica je vsa od vraga. Dejstvo je, da soigralke ne morejo sprejeti toliko napotkov, kot jih je zmožna dati. Ko je ura odbila konec igre, je prijela za Joino torbo in jo gladko postavila s klopi na tla rekoč: »Tu jaz sedim.«

Joi je pobralo dar govora; vse do doma je molčala. »Veš kaj,« me je končno pogledala v oči, »mene je pa zjutraj skrbelo, da sem v avtu pozabila labelo«.

S tem so se najine dogodivščine šele dobro začele. Vsak dan je bil novo odkritje, novi kraji in novi ljudje. Timsko delo naju je reševalo pred drastičnimi posledicami. Ko sva se izgubila, sva se skupaj in hkrati. Biserka je bila najina zvezda stalnica, ki se je morala neprostovoljeno specializirati za telefonsko vodenje reševalnih akcij. ‘Prosto’ je dobila šele zadnji dan. Takrat sva ji obljubila, da ostaneva ob domačem ognjišču.

Menda ne bova izpustila poglavja o kulinariki. Tudi na tem področju pridno treniram. Sedim pred televizorjem, tiskam recepte in z večerjami šarmiram Biserko. Za zadnjo večerjo v ciklu našega druženja se je Joi odločila, da prevzame mojo kuhinjo. Med izbranim gradivom je našla Curry juho z mango-krebsovim nabodalom.

»Mmhhmm! Mhmmm! Mmhhm!« smo cmokali na malem a ljubkem balkonu. Dobro hrano je podkrepil še vonj cvetočih lip. Obliznil sem si prste in vzkliknil:

»Joi, veš, kaj si ti – ti si ženska za tri!«

»Hvala,« je povesila pogled, »jaz na žalost nimam niti enega – moškega namreč.«

Biserka je brez besed počistila mizo in odnesla krožnike v kuhinjo. Ko sva ostala sama, je Joi nadaljevala: »Veš kako se reče moji rani? Pravi fantje ste že vsi oddani. Biserka mi je takoj, že prvi večer, lepo šepnila na uho: ‘Jolene don’t take my man just because you can (Jožica ne spelji mi moža samo zato, ker lahko)’.«

Naslednje jutro, ko sem Joi pospremil na letališče, sem se spraševal, ali KlubVražjihBabnic sploh ve, kakšni angeli se skrivajo med njimi.

»Ne Mirko,« je Joi prekinila moje misli, »jaz sem te dni z vama odkrila, da ne sodim v KlubVražjihBabnic. To je skupnost v povojih; tako ti povem, ‘ta glavne’ se sploh še niso vpisale ;).«

V slovo se mi je prav ljubko nasmejala, v duši pa si je verjetno priznala: »To je bila napaka, da sem ga Biserki predala.«

TREND NEMČIJA – 2. del

(prvi del) Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal.

Moji ženi Biserki se je za mentorja ponudil sam gospod direktor, da jo bo mesec dni intenzivno uvajal v novo delovno okolje. Gospod Gonzales je po rodu Španec. Biserka ga je kovala v zvezde in hvalila, da ima turistično agencijo oziroma kapacitete tudi na Malorki. Sem ju že videl na službeni poti. Vedno je veliko in rada potovala. Služba je služba, ampak po službi se pride domov. V Biserkinem primeru je bilo to vedno redkeje. Skoraj vsako popoldne je na poti iz službe zavila še v trgovine po novo cotko. V to nisem dvomil, saj sem jo en večer, povsem nepričakovano, srečal sredi mesta. Stal sem v skupini beguncev, ko sta s sodelavko stopili iz bleščeče trgovine. Biserka je okamenela: »Mirko, kaj pa ti tukaj? Si v redu?«

»Nisem v redu. Identificiram se z begunci. Kradem njihov brezplačni FunkyHouse internet. Sem klical serviserja. V stanovanju bo priklop opravljen šele naslednji teden. Kaj me gledaš? Počutim se zapostavljenega. Ti si v službi in v družbi,« sem namignil na sodelavko.

Na poti v stanovanje sva molčala. Po večerji, ko sva obsedela v kuhinji, se je zagledala vame. Najraje bi zakričal: »Halooo! Jaz sem tudi v Nemčiji. Res, da s tvojim trebuhom za kruhom, ampak to je najin projekt. Team work.«

Besede so se mi zatikale nekje v glavi. Nikoli ji nisem nič očital, nikoli zganjal ljubosumja. Verjetno ne bi razumela, da se v novih okoliščinah ni potrebno povsem preleviti. Tudi to bi še preživel, ker je bila vedno zelo urejena, ampak tokrat je šla čez rob dobrega okusa. Oblačila so bila preveč erotična, že kar seksi. Samo to sem še čakal, da bo snela verižico s križcem.

»Izgledaš nesrečen in zaskrbljen,« je bila sočutna. »Ne bom te več zapostavljala. Obljubim! Se bom že česa domislila.«

Da se ženska česa domisli, ni treba čakati niti štiriindvajset ur. Že naslednji dan je prišla iz službe vsa sijoča. Našla je fenomenalno rešitev, da bo volk sit in koza cela.

»Ne boš verjel, da moj direktor misli tudi nate,« je bil nagovor, kateremu je sledila animacija: »ko sem omenila, da si bil aktiven športnik, je dobil odlično idejo. Ne me narobe razumeti. Nočem, da se zaposliš. Hočem le, da tudi ti nekaj počneš, nekaj, kar ti je v veselje. Že v Avstriji si mi pripovedoval, da je srečen človek le tisti, ki mu je dovoljeno izražanje, udejanjanje svojih potencialov. V tvojem primeru, recimo – igranje tenisa. Ko sem gospodu Gonzalesu omenila, da si trener tenisa, je takoj predlagal, da bi se, dan ali dva v tednu, posvetil njegovi ženi, ki že leta ‘maha z loparjem’, kot se je pošalil. Ali ni to izvirna rešitev! Ne boš več zapostavljen in osamljen. Dovolim ti, da se družiš z njegovo ženo. Boš združil prijetno s koristnim.«

Cilj opravičuje sredstva. Samo, da nisem bil osamljen. Toliko o team worku.

tenis1»O moj bog! Kam naju bo to pripeljalo?« sem se spraševal pred tenis klubom, čakajoč na gospo Gonzalesovo. Prišla je, kot se za profesorico angleščine spodobi: »How do you do (kako si)?«

Točno to sem se tudi jaz spraševal: »How do I do (kako mi gre)?«

Nič je ne bom kritiziral. Gospa se je oblekla bolje, kot je igrala – jaz pa sem bolje igral, kot govoril angleško. Skratka, po treningu se je čutila dolžno, da me povabi na pijačo. Povedala mi je vse, o vseh in še več. V spominu mi je ostalo predvsem to, da sem ji bil nadvse všeč, da imata z možem vilo in športne kapacitete tudi na Malorki, da me bo vzela s seboj!?! Še dobro, da je v tistem trenutku k nama prisedel mlajši moški, ker se je meni kava pošteno zataknila v grlu.

»Pozdravljen Christian,« se ga je razveselila gospa Gonzalesova in naju predstavila: »To je Biserkin mož Mirko. Christian pa je njen sodelavec, tudi on dela v naši turistični firmi.«

»Ni nas veliko – moških namreč. Ženske se bolje tržijo,« jo je Christian hitro dopolnil.

Še preden sem poskušal razumeti, ali ženske tržijo ali se tržijo, je ponosno nadaljeval: »V naši firmi cilj upravičuje sredstva. Najvišja vrednota je ustvarjalnost in jaz sem jo ustvaril. Ustvaril sem žensko: Christino. Obraz sem ji sestavil iz najlepših deklet, za življenjepis sem izbrskal pravljično zgodbo. Ima nešteto prijateljev in sledilcev. Najbolj pomembno pa je, da se Christina odlično trži!«

V tem trenutku so moje misli odtavale daleč stran od ponorelega sveta. Spomnil sem se svojih vrednot. Tudi jaz sem bil ponosen v njegovih letih; ponosen, ker sem naredil dva lepa in zdrava otroka. Danes pa so moški ponosni, če ustvarijo virtualno žensko!?!

Ko sem tisti večer stopil v stanovanje, je bila Biserka že doma. Umirala je od radovednosti: »Kje si se zadržal tako dolgo? Kako je bilo na treningu? Te je gospa direktorjeva ubogala?«

»Če naj ne bom skromen, sploh pa se ne mislim pretvarjati, ti povem, da me je ženska osvajala,« sem gledal Biserki direktno v oči. Ne, da bi odmaknila pogled, me je napadla: »Ti nisi pri pravi. To sploh nisi ti. Ti Mirko, se za druge ženske ne zanimaš!«

Takrat mi je pa res kri zavrela: »Ne obračaj besed! Ti si povšeči gospodu, jaz pa gospe. Zakaj se morava v Nemčiji ukvarjati s špansko mentaliteto? Ta dva sta že zdavnaj prodala dušo hudiču. To se ne bo dobro končalo. Če si z delom zadovoljna, jim pokaži svoje strokovne kvalitete. Jaz z njima ne mislim imeti nobenih privatnih opravkov več. Biserka moja bleščeča. Ustaviva konje! Midva nisva v Nemčiji zaradi ljubezni; tu sva zaradi denarja. Meni tale tvoja firma ni nič všeč,« sem bil odločen bolj kot kadar koli.

Tiho je obsedela in me gledala. V očeh so se ji zasvetile solze.

»Mož moj, pomembno je, da sva se integrirala,« je od nekod potegnila politično frazo.

Dramatično sem se obrnil vstran in za trenutek postal.

Stopil sem proti hladilniku, vzel iz njega šampanjec in ga trdo postavil na mizo: »Aplavz, aplavz! Na to se pa pije! Integrirana sva bolj kot si misliš. V športnem klubu sem dobil službo!« Skočil sem do nje, jo dvignil in zavrtel po kuhinji. Nazdravljala sva pozno v noč in sklenila, da doseženo integracijo utrdiva še z integriteto. Saj sva vendar uglajen par!

Kot bi rekel mojster Boccaccio: »Samo piko še pristavim.«

Torej, za nama je prvi mesec bivanja v Nemčiji. Do sedaj vse dobro. Zagotovo najboljša pa je bila prejšnja nedelja.

Ker sem izjavil, da sva v Nemčiji zaradi denarja (varčevanja), me je Biserka povabila v mesto na gospodov dan, ko so trgovine zaprte. Z roko v roki sva se sprehodila čez park, do reke, skozi promenado in obstala šele na glavnem trgu pred cerkvijo. Stopil sem pred ženko, da jo objamem in poljubim.

kirche-am-martin-luther-platz-duesseldorf-mit-13585

»Sveta Marička,« mi je zletelo iz ust. »Ne boš verjela, kdo prihaja za tvojim hrbtom – sama gospod in gospa Gonzalesova. To ne more biti res!«

Biserka se je počasi obrnila s filmskim nasmeškom na obrazu: »How lovely (kako lepo).«

Le kaj je pričakovala? Gonzalesova nista zapravljala časa. V naslednjem trenutku sva bila povabljena na nedeljsko kosilo. Pogledal sem proti Biserki in obnemel. Spomnil sem se izreka Martina Luthra: »Tukaj stojim. Drugače ne morem. Bog mi pomagaj.«

Okoli njenega vratu, na črnem puliju, se je bleščala verižica z zlatim križem. Cilj je upravičeval sredstva, ko je odgovorila: »Najlepša hvala, a midva sva namenjena k maši kot vsako nedeljo.«

Vljudno sva se poslovila in počasi krenila proti velikim cerkvenim vratom.

»Hudiču si pokazala križ! Ti, ki si boga zatajila pred davkarijo. Naj ti verjamem, da državi nisi prijavila svoje veroizpovedi?« sem ji očital.

»Nisem ga zatajila. Ravnokar sem ga unovčila,« je bila ponosna moja Biserka. »Tu v Nemčiji si cerkev vzame prevelik procent dohodkov, da si ne bi človek kaj malega izpogajal v zameno. Ta nedelja bo najina; ta in vse naslednje. Midva sva uglajen par.«

TREND NEMČIJA – 1. DEL

Klečim na tleh, čelo počiva na tepihu med iztegnjenimi rokami, (slučajno) obrnjen proti vzhodu. Človek bi pomislil, da molim k Alahu, kot večina ravno prispelih v Nemčijo. Ne, ne! Moj bog je že dolgo en sam – Pilates. Ker pa je treba biti med pilatesom tudi sproščen in odkrit, bom priznal, da pojem hvalo ženi Biserki, ki me je že drugič v življenju osvobodila dela. Prvič sem pustil službo v Sloveniji, drugič sem pustil službo v Avstriji, tretjič – nisem več iskal službe.

Torej, z njenim trebuhom za kruhom sva tokrat pristala v Nemčiji. Aleluja!

Ali sva tujca? Z vidika združene Evrope – nikakor! Ker gospa Merkel celo vabi novo delovno silo, sva tako rekoč v Nemčiji gosta. Nikakor nisva begunca. Begunci prihajajo peš ali z vlakom, nekateri celo s taksiji, da ne omenjam tistih, ki so si privoščili letalo. Midva sva se, za razliko od vseh, pripeljala s svojim avtom in veliko, veliko več prtljage. Naj imam slabo vest, ali naj bi jim zavidal v vsaki roki po eno vrečko, kvečjemu kovček? Najin avto je bil nabito poln in za nama še tovornjak s pohištvom, škatlami, … Pokleknil sem pred ženo ter jo prosil: »Ne kupuj ničesar več. Toliko vsega imava, da do smrti ne bova porabila.« Za trenutek sem se ji celo zasmilil, potem pa me je podučila: »J. Rivers je rekel: ‘Ženska doživi orgazem le med nakupovanjem. Sicer se pretvarja.’ Možek, midva sva tako uigran par, da se nama absolutno ni treba pretvarjati.«

Res je. Nikoli se nisva pretvarjala. V zakonu sva igrala vsak svojo vlogo, se razlikovala in se dopolnjevala. Biserka je od nekdaj moj zlati prinašalec: podjetna, sposobna, razgledana, karieristka. Jaz sem športnik. Da se ne bom pretvarjal – bil sem športnik, dokler se niso nakopičili zdravstveni problemi. Odkar sva v inozemstvu, se rad pohvalim, da sem multipraktik. Ni dela, ki se ga ne bi lotil. Če Biserka ustvarja prihodek, jaz ustvarjam najine domove. Pardon, urejam najemniške odnose in zagotavljam toplino doma.

dsc_0041

Ni dileme, v Nemčiji sva le gosta, da ne bi prišlo do krize identitete. Moja žena je zavedna Slovenka. Že na Dunaju mi je očitala, da se počutim kot doma. Kako ne bi, že moja stara mama je služila dunajski gospodi. Malo je manjkalo, da se nisem poistovetil z Avstrijci.

Biserka, ki je izredno ciljno usmerjena, naju je v Nemčiji takole naravnala: »Ne glede na najine korenine in preteklost se morava čim prej asimilirati v novo okolje. Ne bo poceni. Za razliko od beguncev greva jutri k eminentnemu frizerju – Nemcu. Pomembno je, da bova primerno urejena in da se pokaževa.«

Čeprav so jo v novi službi, v mednarodnem turističnem podjetju, takoj polno obremenili, je naslednji dan prihitela domov pravočasno, da ne bi zamudila stilske preobrazbe. Nemci cenijo disciplino in točnost. »Ženska! To je frizer, to ni space shuttle,« sem jo miril. Na svoje veliko presenečenje sem spremenil prepričanje, čim sva vstopila v salon. Res smo bili kot astronavti, vsak svoje narodnosti. Mene je strigla celo Sirijka!?! Mhmm, verjetno je bila tu med prvimi. Šalo sem dal na stran, ko se me je prisrčno razveselila. Zmotno je pomislila, da prihajam iz arabskega sveta. Sem temne polti, visok in lepo grajen. Ko sva bila gotova, je moji Biserki, poleg lepote, udarilo v glavo tudi ljubosumje.

Nadvse ljubeče sem jo pogledal: »Ženka, midva sva uglajen par. Nobena begunka ne bo prišla med naju. Veš, da sem jaz za Slovenke. Rojen kristjan.«

Za razliko od mene, ki v religijah vidim predvsem nestrpnost in vojskovanja, mojo Biserko verski simboli in obredi pomirjajo. Mislim, da njo, poleg mojega priimka, identificira tudi krščanstvo. O tem ne govoriva veliko; vem le, da ima okoli vratu zlato verižico s križcem. Nikoli je ne sname; nosi jo diskretno, pod oblačili.

V znak identifikacije, torej njej na ljubo, sem na zvonec, na vrata in na poštni nabiralnik pritrdil nalepko z najinim priimkom. »Ali to pomeni, da se ti toži po pošti?« me je dražila Biserka, ker sva čakala, da naju prepozna še virtualni svet, da se končno priklopiva na internet. Saj ni res – pa je. Že naslednji dan sta bili v nabiralniku dve pismi, obe zanjo. Od srca sem se nasmejal: »Grem stavit, da si pisala sama sebi kot Mr. Bean.« Ni se pustila zmesti. Z veliko mero pomembnosti je odprla prvo pismo in se pohvalila: »Poglej Mirko, mojo fotko hočejo! Sem že na pragu slave.« No ja, sanjati ni greh. Fotografijo je zahtevala zdravstvena zavarovalnica. Medtem, ko je odpirala naslednje pismo, se je do solz nasmejala: »To si poglej! Vabijo me na foto-shooting jošk.« Zgrabil sem pismo iz njenih rok in presenečen ugotovil, da ni hec. Povabljena je bila na mamografijo. V moji podzavesti se je porodilo nespodobno vprašanje: »Kako daleč bi šla moja Biserka za slavo in uspeh? Ali bi se bila pripravljena sleči?«

Resnici na ljubo je treba povedati, da so se najini sosedje zaprli pred nama – priseljencema. Celotna hiša nasproti najinega stanovanja je bila zastrta. Midva pa brez zaves; okna čez celo steno. Ker Biserko dobro poznam in vem, da potrebuje neomejene količine pozornosti, sem se takoj domislil obliža na rano: »Veš, kaj si rekla? Da se je malomeščanom treba pokazati. Greva! Sprehodiva se po mestu in pojdiva na kavo.«

Lep jesenski dan naju je objemal s toplino in nama dajal občutek domačnosti, da sva sprejeta. Biserka si je samozavest krepila še s klobukom na glavi: »Povej, če ne izgledam kot Nemka.«

Njen strumen korak se je upočasnil šele v parku, kjer je na klopci sedel harmonikar in igral romantične francoske šansone. Za nekaj minut sva postala in mu pokimala v pozdrav. »Tudi ta je prišel v Nemčijo med prvimi,« sem se pošalil. Pohitela sva proti kavarni, da se zlekneva na sonce. Med iskanjem proste mizice je Biserka ugotovila, da so vsi eselecki polni sivih panterjev. Ženske so jo ocenjevale s pogledi od glave do nog. »Veš kaj si mislijo moški o meni?« me je retorično vprašala in si odgovorila kar sama: »Sveže meso. Počutim se prav mlado, ker mlajših ni, vsaj ne na ulicah – vse so za računalniki. Moški pogledi so me spomnili na tisto Dudekovo izjavo: ‘Moj lulek je kak naš pesek, mojoj neče nič a susedko bi raztrgal’«.

Ta dan mi je ostal za vedno v spominu.

Zvečer se je Biserka domislila še ene izvirne rešitve, kako pridobiti zaupanje sosedov v nasprotni stavbi. Stopila je do okna in glasno razmišljala: »Super, če so se skrili za rolete, sva midva varna. Po stanovanju se bova sprehajala v spodnjem perilu, da ne rečem – gola.« To je bil pravi psihološki eksperiment. Kdo bo zdržal dlje? Pa ni bilo treba dolgo čakati. Že naslednji dan so sosedje pospravili rolete. Razgaljena nisva bila več nevarna. Meni razkazovanje nikoli ni šlo od rok. V Nemčiji sem si prvič iskreno priznal, da postajam ljubosumen. Vsakokrat, kadar sva se naselila v novo okolje, se je Biserka izpostavljala z vpadljivim oblačenjem, da ne rečem slačenjem. S prijaznostjo in lahkotnim komuniciranjem je vlekla nase veliko več pozornosti, kot bi bilo potrebno. Tudi, ko mi je pripovedovala, kako dobro je sprejeta v službi, sem se spraševal, ali je to rezultat trdega dela ali njene pojavnosti.

Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal…

> se nadaljuje