KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 2.del

Šele naslednji dan sem se zavedela resnosti zadeve. Ja, doktorski študij ni hec, organizirati se bom morala tako, da bom pravočasno, z naprintanimi takšnimi in drugačnimi osnutki, v usklajenem spodnjem perilu in s kulijem, prilagojenem celotnemu outlooku (pa ne tistemu Microsoftevemu), papirjem in trdo podlago, prišla na govorilne ure. Najprej je bilo na vrsti najlažje: poiskala sem vse kulije, ki jih premorem in jih (v skladnih barvah seveda), nametala po vseh torbicah. V duhu akcij “Nič nas ne sme presenetiti”, ki smo jih preigravali v prejšnjem sistemu, sem enega (v zlati barvi!) vrgla tudi v mojo večerno torbico. Za vsak slučaj, če mentorja srečam med odmorom v operi, v tistem trenutku lahko potegnem iz torbice beležko (v bistvu beležkico, ker beležka v večerne torbice ne gre) in kuli, in že sem pripravljena (ups😲, kupiti si moram tudi takšna zložljiva bralna očala z zlatim okvirčkom), da si zapišem dodatno literaturo, če bi slučajno mentorju še kaj padlo na um. To bo odlična priložnost, da bom popravila prvi vtis in dokazala, da ne velja trditev, da nihče ne dobi druge priložnosti za to, da popravi prvi vtis.unnamed-89Pri načrtovanju mojega outlooka pa ne bom smela upoštevati samo estetskega vidika, vključiti bom morala tudi novo dimenzijo. Katero? Učenost? Intelektualnost? Opismenost? Po parih sekundah razmišljanja, sem izločila učenost. Da zgledaš učen, moraš biti tudi dejansko učen. Ne moreš enostavno vzeti v roke debelo zaprašeno knjigo, si za oko zatakniti monokel in z oslinjenim kazalcem listati po knjigi. Dandanes bi tak outlook kričal: “Čas te je povozil!” in nikogar ne bi preslepil, da bi, v znak spoštovanja, pred teboj dvignil klobuk 🕵️. Seveda je tudi primerjava zastarela, saj se klobuki več ne nosijo in dvigujejo, ker niso več moderni. Kvečjemu kakšne baretke. Ker sem vsa leta po diplomi dirkala iz službe v vrtec in šolo, v parku delala potičke, kuhala kosilo in se učila šolske pesmice na pamet, sem zvečer, preden sem zaspala, kvečjemu pogledala kakšen film ali prebrala nekaj strani kakšnega romana. Po letih, preživetih v takšnem tempu, pa nikakor ne moreš zgledati učeno. Niti milimeter od tiste metrske učenosti mojega mentorja. Učenost se ne da ponarediti, učenost se lahko samo pridobi. Torej, učenost kot dodatek mojega outlooka zaenkrat odpade.
Kaj pa intelektualnost? Umskost, razumskost, ki je že v osnovi atribut temnih las? In sivih in rdečih. In tistih, ki imajo samo malo temnih, sivih ali rdečih. Ali pa jih sploh nimajo. Intelektualnost se lahko pogojno poveže z blond lasmi samo v primeru moških 👴. Se pravi, če želim zgledati intelektualka, si moram pobarvati lase, se je pri belem dnevu prižgala žarnica💡, čeprav njena svetloba v tistem trenutku sploh ni bila potrebna. Na tak način si bom za nekaj deset evrov kupila umetno inteligenco. Čeprav nisem bila v banji in hvala bogu, tudi naga ne, sem že hotela začeti vpiti “Eureka!” in steči na ulico, da začnem to moje veselje nad domislico deliti s svojimi sokrajani, saj se mi je v prvem trenutku zazdela enako pomembna kot vzgon Arhimedu.ideas-2

Pa me je pred usodno napako rešilo moje logično sklepanje, na katerega sem zelo ponosna. Kot sem že večkrat omenila, se je moj mož že v otroštvu odločil, da bo imel blondinko za ženo. Mogoče takrat še ni vedel za sloves blondink ali pa si dejansko ni želel kaj preveč umne in/ali razumne žene, da mu ne bi prevečkrat zrastla preko glave. Kakorkoli, po mojem mnenju se z otroškimi življenjskimi projekcijami ni za igrati, zato barvanje odpade, mož in vzgon pa ostajata.
Prišla sem do zadnjega možnega dodatka k mojemu outlooku: opismenostjo. Toliko že realno presojam, da vem, da opismena vsekakor zgledam. Seveda v slovenščini. Na osnovi moje pretekle izkušnje, pa sem lahko sklepala, da zagotovo ne zgledam opismena v angleščini. Moram se nekaj spomniti, da bom zgledala vsaj angleško polpismena, sem brskala po možganih in odšla v papirnico. Po kaj, nisem niti točno vedela, dokler nisem zagledala blok (od vseh petih pomenov besede v SSKJ, mislim na drugega, tistega, ki se začne s sešitek listov …) na katerem je z velikimi črkami pisalo:717e9712e7680d32924202a32e1a7f47
Zdel se mi je odlična izbira. Prvi del stavka mi je bil pisan na kožo, drugi del stavka pa bi mogoče lahko dal pridihec v smeri prve in druge dimenzije, dimenzije učenosti in intelektualnosti, vsaj dokler ne bi obveljalo prepričanje, da je to eno samo napihovanje 🐸 in da tudi za besedo clever velja relativnost, še posebej v razmerju do blondink.
Prvi korak🚶 je bil storjen, v bistvu več korakov 🚶🚶🚶v enem koraku 🚶 in nikakor ni bilo ubitih več muh na en mah, ker muh 🕷 nikoli ne ubijam, hodim pa zelo rada (tudi pajkov ne, njegova slikca je pripeta samo simbolično, ker Apple nima muh, samo 🐝🐛🐜🐞🕷) . Z nakupom bloka sem k mojemu outlooku dodala dimenzijo opismenosti v angleščini in pridobila sem beležko, v kateri sta združena papir in trda podlaga, ker se Platonova duša v trdoti (kar pa za trdnost ne morem trditi) ni najboljše obnesla.
To je bilo torej urejeno. Na vrsti je bila literatura in v zadnjh desetletjih utrta asociacija na njeno iskanje: Cobiss. Če bi bila verna, bi v znak zahvale za ustvarjalce Cobissa plačala mašo in to nedeljsko, če ta več stane in velja. Cobiss je blondinkam najprijaznejša aplikacija! V okence vtipkaš želeno, klikneš na lupico in izpišejo se zadetki. Popolna uporabniška izkušnja. Kot, da bi aplikacijo pisali Američani, ki so navajeni ( mogoče prisiljeni, saj je polovica registrirane ženske populacije blond) enostavno razmišljati, preenostavno za Slovence. To se lepo kaže na primeru operacijskih sistemov mobilne telefonije, ameriškega iOS-a in neameriškega Android-a, ki je Slovencem na splošno bližji. Ameriške rešitve so preveč preproste in Slovenec ne bo niti pomislil nanje. Že če vzamemo pristop k iskanju odgovora na preprosto vprašanje:
“Kateri mobitel je najboljši na svetu?” Slovenec bo brskal in brskal po mobitelu, primerjal piksle, hitrosti procesorjev, korenil, potenciral in si pomagal z zakoni astrofizike, sodeloval na forumih, prebiral najnovejše tehnične on line novičke in še se ne bo mogel trdno, tako brez najmanjšega dvoma odločiti, kakšen je pravilni odgovor. Američan bo enostavno glasno vprašal Siri, ki je stlačena v iPhone (seveda v angleščini, ker Siri ne govori slovensko):
”Kateri mobitel je najboljši na svetu?” In ona mu bo nemudoma odgovorila:
“Imaš ga v rokah.” (ga bo tikala, ker Američani pač samo tikajo). Samo nasmehnil se bo in prav po ameriško samozavestno zrastel za približno dva centimetra in pol.

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. kugelschreiber_parker_jotter_k60p-s0525071s-700
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slikaimg_3092-copy s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:10027_10165_170x260
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!