VOLTERRA IMA DUŠO, VAMPIRJI PA NE

Volterro v srednjem veku ni obiskal skoraj noben tujec. Bila je skoraj nedosegljiva, pokopana med hribi in skrita pred ostalim svetom. Razvpita serija Somrak, avtorice Stephani Meyer, je Volterro postavila na zemljevid sodobnih najstnikov. Množično so začeli obiskovati to staro mesto, v kateri je prebivala elita iz sveta vampirjev. Domačini so jih z veseljem sprejeli s sloganom, da vampirji nimajo duše, Volterra pa jo ima.

Montepulciano slovi po proizvodnji odlične hrane in pijače. Znana je po njihovi svinjini, siru, “pici” testeninah (debele, ročno valjane testenine, podobne špagetom), leči in medu, po vsem svetu pa je znan po edinstvenem sortnem vinu z imenom Vino Nobile. Ima strogo kontrolirano poreklo, saj je izdelano samo iz grozdja, ki raste v montepulcianskih vinogradih.

Mirjana je v besedi in Valentin v sliki, Volterro in Montepulciano doživel takole:skupna 2

POKRAJINA  PROTI  VOLTERRI

Volterra sploh ni daleč od najine nastanitve, samo 45 kilometrov, toda midva sva se do tja vozila kar dve uri. Na vsakem ovinku sva se ustavljala in Valentin je fotografiral prekrasno toskansko pokrajino … velikokrat je moral pešačiti kar daleč nazaj, saj se ni dalo vedno takoj ustaviti, ko sva zagledala lep motiv.12

7

VOLTERRA

Vsa vzhičena od čudovitih pogledov sva končno prispela v Volterro, misleč, da ni večjega presežka od že videnih gričkov, čudovitih dreves, predvsem cipres in ceder,  rož vseh barv … toda to srednjeveško mesto naju je čisto začaralo … Že od daleč, ko zagledaš mesto na skalnem griču, 1770 metrov visoko, z mogočnim obzidjem, si prevzet. Samo mesto pa je sploh nekaj posebnega, … sprehod skozenj je prava poslastica.18

20MONTEPULCIANO

Toskanska srednjeveška mesteca so resnično lepa …, vredno se je bilo peljati daleč do Montepulciana in to po deželni cesti, kjer lahko opazuješ čudovito pokrajino s starodavnimi zaselki na hribčkih. Zdaj bolj razumem Italijane, kot vrhunske estete, saj jih je narava naučila vsega lepega …

Montepulciano se razteza na 1,5 kilometrov od Porta al Prato na Piazza Grande na vrhu hriba. Močno sva občutila preteklost, ki kar visi v zraku … Z obzidja sva opazovala pokrajino in se čudila vsej lepoti …3029

31

LUCCA IN PISA

Mirjana in Valentin sta svoje popotovanje nadaljevala v Lucci, mestu kjer se je rodil skladatelj Giacomo Puccini (Turandot, La Boheme in Madame Butterfly). V mestu je več stolpov, ki izvirajo iz 13. stoletja, iz časa, ko so premožne družine v Lucci gradile zvonike kot statusni simbol. Kuhinjo so si naredili nadstropje nižje od strehe stolpa, ki jim je služila kot zelenjavni vrt. Na strehi Torre Guinigi rastejo danes zimzeleni južnoevropski hrasti, ki simbolizirajo preporod in obnovo.  Druga zanimivost Lucce je v mestni knjižnici, kjer še vedno hranijo rokopis Codex Lucensis, ki je zbirka tehničnih opisov postopkov, ki so jih razni obrtniki uporabljali pri svojem delu. V delavnicah so navodila sproti zapisovali in popravljali. Na ta način so ohranili enotni videz izdelkov in imeli učbenik za vajence. V zbirki, ki jo hrani mesto Lucca, so navodila za pripravo vseh vrst barvil, vse od zlatega in srebrnega črnila, do barv za kamnite in steklene delce mozaikov in barv za usnje in tkanine.

Mirjana & Valentin
Mirjana & Valentin v Toskani

Iz Lucce sta pot nadaljevala v mesto, poznano po poševnosti, Piso. Nekoč, pred davnimi leti je iz vsem poznanega poševnega stolpa, Galileo Galilei, ki je bil rojen v Pisi, vrgel dve topovski krogli različne mase. Na ta način je dokazal, da predmeti padajo z enakim pospeškom, neodvisno od njihove mase. Študenti Univerze v Pisi, na kateri je Galileo Galilei nekoč tudi poučeval, pa so še danes zelo vraževerni. Pred diplomo nikoli ne hodijo okoli krstilnice Battistero di San Giovanni ali se vzpnejo na poševni stolp, znameniti zvonik katedrale, saj bi jim to prineslo nesrečo in nikoli ne bi diplomirali. To si privoščijo šele po diplomi.

Mirjana je o Lucci in Pisi zapisala, Valentin pa  “pofotkal” takole:

LUCCA IN OBALA  LIGURIJSKEGA MORJA

Na Residence Corniano Vacanze so naju razvajali z dobrim zajtrkom, sicer malo nenavadnim za naju … poleg standardnih salam, še sadno solato, in pa tortico … da ne govorim o božanskem kapučinu, naravnem soku. Dobro podkrepljena sva se odpravila na pot.

Lucca je mesto v krogu, obdano z obzidjem. Stolp Torre Guinigi ima na vrhu staro drevo (hrast). Hiše in cerkve so grajene na ruševinah rimskega amfiteatra.

Poraščen vrh stolpa Torre Guinigi
Poraščen vrh stolpa Torre Guinigi

Po zabavnem sprehodu po mestu, sva nadaljevala pot po navadni cesti do Ligurijskega morja. V Torre del Lago sva šla na obalo razburkanega morja … in jaz ne bi bila jaz, če si ne bi v njemu namočila vsaj noge. Tukaj so neskončne peščene in lepo urejene plaže.

Neskončne peščene plaže
Neskončne….
Lepo urejena plaža
….in lepo urejene plaže

Nazaj na najino nastanitev naju je pripeljala navigacija, saj so stranske poti zelo zapletene in brez nje ne bi našla nazaj.

Večer sva preživela na sprehodu po bližnji okolici in uživala v svetlobnih utrinkih sončnega zahoda.

Vrtnice v sončnem zahodu
Vrtnice v sončnem zahodu
S svetlobo zginevajo tudi vrtnice
S svetlobo zginevajo tudi vrtnice
Sonce je okroglo
Zemlja kroži okoli sonca

 

PISA

Medtem, ko je poševni stolp najbolj znana podoba mesta, naju je prevzel tudi Trg čudežev, katedrala, pokopališče, viteški trg, palača Caravan … skratka Pisa naju je očarala. Vse skupaj sva si predstavljala manjše in manj impozantno.

Poševnost Pise
Poševnost Pise

Tudi vožnja po čudoviti pokrajini je bila očarljiva … lahko bi se kar vozila in vozila. Nazaj grede sva zavila še v Vinci, ki je rojstni kraj Leonarda da Vincija. Najprej sva obiskala lokacijo Vincijeve domačije. Tukaj ti od lepote zastane dih … vse naokrog se raztezajo toskanski griči z nasadi oljk, kamor ti seže oko. Pokrajina je žlahtna in ni čudno, da se je tukaj rodil takšen um.

Vinci je bil rojen v lepoto
Vinci je bil rojen v lepoto

Na vrhu, 500 metrov višje od domačije, je postavljena utrdba v čast Leonardu da Vinciju, ki jo je dodobra najedel zob časa. Vse je izumrlo … pogledava skozi razpadajoče okno v notranjost in nek mladenič naju iz notranjosti pozdravi … verjetno kak boem …

TOSKANA, KI TI OSVOJI SRCE

Mirjana Steblovnik
Mirjana Steblovnik

Mirjana in Valentin Steblovnik sta popoln par. Oba rada potujeta, Mirjana rada piše, Valentin pa dela čudovite fotografije. Nekaj utrinkov iz svojega popotovanja po Toskani bosta zaupala tudi bralcem našega bloga in še obogatila 50 odtenkov življenja. Najprej sta se odpravila v San Miniato, mesto, ki domininira na hribčku nad dolino reke Arno. San Miniato je poznano kot mesto belih tartufov. V njegovi okolici se najdejo beli tartufi, ki so še toliko bolj cenjeni in dražji kot črni tartufi.  V zadnjih treh tednih novembra imajo celo  festival belih tartufov. Takrat se spomnijo orjaka, ki ga je nek srečnež izkopal leta 1954, tehtal pa je celih 2520 gramov, malo več kot poltretji kilogram. Poslali so ga kot darilo ameriškemu predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju. Nobeden pa ne ve, kolikim ljudem in na kakšen način, so ga v Beli hiši postregli.
O San Miniatu pa je Mirjana zapisala, Valentin pa ga je “pofotkal” takole:

San Miniato
Čarobna Toskana

Čarobno Toskano je treba doživeti … zato sva se odločila za enotedensko bivanje na srednjeveški kmetiji blizu San Miniata, odkoder sva se odpravila vsak dan nekam na potep. Pot do Rezidence Corniano Vacanze je krasila čudovita narava in pozdravilo naju je polje maka.

Pozdravilo naju je polje maka
Pozdravilo naju je polje maka

V rezidenci Corniano sva doživela lep sprejem. Apartman je na veliki kmetiji, na najvišjem griču naokoli, od koder je lep pogled na toskanske griče. No, ta “srednjeveška kmetija” ima čudovito okolico z bazenom …

Srednjeveška kmetija
Srednjeveška kmetija
Čudovita okolica z bazenom
Čudovita okolica z bazenom

OBISK KRAJA SAN MINIATO

Najprej sva obiskala San Miniato, majhen kraj na hribu, ki je lučaj od najine enotedenske namestitve na kmečkem turizmu Residence Corniano Vacanze, kjer naju obdajajo gozdovi, vinogradi in oljčni nasadi.

San Miniato
San Miniato

Že od daleč naju je pogled nanj osvojil, ko pa sva prispela tja, naju je dodatno očaralo slikovito staro mestno jedro ter mir in vedrina domačinov. V majhni restavraciji sva si privoščila toskanske jedi, pripravljene iz svežih lokalnih sestavin. Dobro podprta sva se odpravila na potep po mestecu, ki ima polno lepih kotičkov in se vzpela še na stolp Torre di Federico II.

Ves kompleks stoji na grebenu San Miniato gričev. Uživala sva v čudoviti panorami, ki se razteza od gora, pa vse do gričev Sienese Pisani. Vidljivost je bila dobra in pogled nama je segel celo do obale Pise.

Skratka … prišla sva v toskanski raj!

Prišla sva v toskanski raj
Prišla sva v toskanski raj