NA OBISKU PRI KRUPPovih

Posvečeno Snežani in Iztoku ter zreškim kovačem.

Snežana in Iztok sta zagnano spremljala vsa TV nadaljevanja o rodbini Krupp – razen zadnjega dela. Ko sem jima povedala, da sem bila v Essnu na obisku pri tej eminentni družini, sta hitela z vprašanji: Kako so? Kje so? Koliko bogastva imajo?

krupp1

“Draga Snežana, Alfried Krupp von Bohlen und Halbach, njegovi ženi Annelise in Vera kot tudi sin Arndt (1938-1986) niso več živi. Za seboj so pustili … VSE!”

IMG_1164

Zreške kovače pa omenjam zato, ker so bili Kruppovi tako rekoč pionirji in botri kovaške industrije v Evropi. Ker ima internet na voljo zelo veliko zgodovinskih dejstev, bom v tem članku izpostavila le nekaj malenkosti, ki so me v muzeju najbolj impresionirale.

Prvi in zadnji potomec dinastije sta imela enako ime Arntd. Prvi Arndt je prišel v Essen iz Nizozemske 1587 leta in obogatel z nakupom zemljišč, ki so ostala brez imetnikov po epidemiji kuge. Zadnji Arnt pa je ostal brez lastnega imetja po smrti svojega očeta, ker se je (moral) odpovedati dediščini . Seveda ni obubožal; z dvemi milijoni evrov na leto je imel zagotovljeno razkošno, a kratko življenje  (48 let).

V osemnajstem stoletju se je kar trikrat zgodilo, da so moški voditelji dinastije umrli pred ženami. Le-te so bile primorane nadaljevati s posli in se pri tem celo odlikovale: Helene Amalie je prišla v družino 1751. Po šestih letih je vdovela in prevzela vodenje holdinga. Železarski obrti (predvsem izdelovanju orožja) je dodala predelavo volne, rudarstvo in novejše kovačnice. Petronella Krupp je bila mati petih otrok in je vodila koncern na prelomu v 19. stoletje. Dočakala je 82 let. Theresse Krupp so po možu ostali le dolgovi in štirje otroci. Da je uspela rešiti dejavnost, je ustanovila svoje podjetje in najela kredite pri svojem očetu. Njena desna roka je bil sin Alfred. Danes nepojmljivo je dejstvo, da ga je mati vključila v posle že pri štirinajstih. Kasneje je imel le enega sina Friedricha Alfreda – Fritza(1854-1902), ki je uredil posestvo in pompozno vilo Hugell, kot je na ogled še danes.

Na zadnji sliki pa je Fritzova hči Bertha, ki je kot najstnica prevzela in v celoti posedovala, takrat t.im. delniško družbo, za očetom, usmrčenim v italijanskem ujetništvu.

Na njihovem posestvu, pod ogromnimi bukvami, se skriva tudi ljubka Spatzenhaus ali vrabčja hiška. Oče Fritz, ki se je odlikoval po človekoljubju, jo je postavil za Bertho in sestro Barbaro. V njej sta se igrali in vodili svoje gospodinjstvo.

Moj mož se je v muzeju zagledal v računovodske knjige, mene pa so pritegnili lestenci, igle, ladjedelništvo, komunalne rešitve in celo sveder.

 

Kot rečeno so se v Kruppovem koncernu menjavala krizna obdobja z blestečimi vzponi. Do leta 1959 je Alfriedu Kruppu (Berthinemu najstarejšemu sinu) uspelo premagati povojne težave. S 125.000 zposlenimi po celem svetu je bil na četrtem mestu med nemškimi koncerni. Temu je seveda sledila še zadnja kriza, leta 1966. Glede na splet okoliščin: gospodarska kriza, davčna politika, sinova nezainteresiranost za posel in huda bolezen, se je Alfried odločil, da posel v celoti preoblikuje v korporacijo državnega pomena in sklad za podporo tehničnemu napredku (izobraževanju).

VillaH

speisesaalhuegel
Vila Hugel. Zgoraj: sprejemna dvorana; spodaj: jedilnica

 

MIMI V MUZEJU IGRAČ

Mimi nam pošilja pozdrave iz Nemčije. Tokrat je njen prispevek napisan v predbožičnem vzdušju, diši po punču in medenjakih, govori o nostalgiji, materinski ljubezni in čarobnosti otroštva.

Sedaj smo pa že tako daleč, da se pred prazniki ne da več skriti.  Najbolj so pohiteli prodajni centri, sledila je osvetlitev ulic, postavitev tržnic in – kar  je najlepšega – prižgal se je sijaj v  otroških očeh. Predpraznični čas vedno znova prinese prijeten nemir v naš vsakdanj. Resnici na ljubo, smo ženske totalno nemirne že ves december – napisati je treba neskončen seznam obdarovancev, nakupiti ali izdelati dragocena darila, pisati voščilnice, napeči goro keksov, izbrskati najbolj originalne recepte, organizirati …

Moje stanovanje ponuja pogled na razsvetljen božič iz dveh povsem različnih zornih kotov. Ko stopim iz kuhinje na balkon, stojim nad božično tržnico, razsvetljeno do te mere, da jemlje vid. Takoj na vhodu se vrti star vrtiljak ob glasbeni spremljavi posnetih pesmi otroških zborov. Kako domiselno in prisrčno. Levo in desno so stojnice s sveže pripravljenimi kulinaričnimi dobrotami. Malo naprej sedita dve pletilji, ki predstavljata starodavno obrt ter prodajata kape, rokavice, nogavice, šale in vse, kar pozimi prav pride. Nad naslednjo uto vidim krasno izrezljan napis Lesna obrt. V vseh ozirih nam daje les pozimi svojevrstno toplino. In na sredini veselega dogajanja je uprizorjena mala gostilna s toplimi napitki, primernimi za ta čas.

Ko sem prejšnji večer stopila do šanka in naročila punč, me je stara teta v narodni noši zabodla s pogledom: »A za otroka?« V tistem trenutku je v moji glavi zmanjkalo elektrike. Tema, zadrega, spoznanje, da sem v danih razmerah brez otrok. »Ne, ne,« sem v hipu vklopila varovalko, »je lahko z alkoholom.« Med srkanjem napitka sem razmišljala, kakšne medvedke smo ženske. Kot da bi bile ustvarjene samo zaradi otrok, vzgajane za toplino doma. Očitno mi je poleg alkohola stopil v glavo tudi božič z velikim paketom nostalgije.

 

Presenetljivo, da na tržnici ni naprodaj igrač !?! Takoj sem pomislila: “Le kaj ima v tej zvezi povedati gospod Google?” Vtipkam: božični sejem, ime mesta in igrače. Neverjetno! Kako romantično!

Vstanem od računalnika in se sprehodim na drugo stran stanovanja. Na balkonu, ki vodi iz spalnice, se zagledam v mestno obzidje. Lesena polkna na srednjeveškem stolpu so široko odprta. Razsvetljeni prostori dajejo slutiti pravljično notranjost. To je muzej igrač, ki je čez zimo zaprt – razen v času božiča.

Sem že v škornjih s kapo na glavi – kot otrok, ki je odkril veliko presenečenje. V muzeju je vse polno otrok. Ob njih čepijo starši in pripovedujejo zgodbe iz svojega otroštva. V trenutku sem bila mala punčka, ki je pod jelko zagledala svojo prvo pupo. Šele sedaj vem, kako zelo je bila srečna moja mama, ko me je občudovala na tisti božični večer. V muzeju je vse polno lesenih hiš z odprto zadnjo steno, da se vidijo miniaturna stanovanja z do potankosti izdelanimi detajli.  Iz napisov je razbrati, da so razstavljene tudi igrače izpred sto let. Spomnim se, da mi je mama pripovedovala, kako se je kot mala punčka igrala s sosedovimi otroki. Njihovi starši so bili zelo premožni, lastniki takratne železarne v Štorah. Mama jih je pogosto peljala k sebi domov na domačo »košto« k toplemu ognjišču.

Ojej! Iz zadnje vitrine v muzeju srepo strmi vame Barbie doll. Perfect! Kot vedno! Na steni poleg vitrine je teksta za celo knjigo!?! To me spomni na mojega moža, ki ne da iz rok Playboya in se pretvarja, da čita članke. Vseeno potegnem iz žepa očala. Če sem že tu, mi ne bo škodilo malo izobraževanja. Poglej si ti njo, Barbie babnico! Ženska je tri leta starejša od mene! Dobro se drži. Tudi jaz, če si nataknem visoke petke, spnem lase v čop na vrhu glave, oblečem dve številki premajhno bluzico in minico in pritajim svetlobo, nič ne zaostajam! 🙂


Pravzaprav v muzeju manjka ena res dragocena pupa, ki je bila Barbina predhodnica: Lilli Puppe od Maxa Wisbrodta iz leta 1955. 🙂

Dragi bralci bloga, starši in stari starši, naj bo za konec še en babičin nasvet: Če želite svoje malčke na božični večer res presenetiti in razveseliti, jim na podstrešju (ali v kleti) pričarajte muzej igrač.

Mimi