V PODZEMNEM SVETU MISKOLC – TAPOLCA

unnamed-81Damir, ki je blog obogatil s prispevki iz Avstralije in Indije, se je tokrat odpravil veliko bližje. Z avtom je odpotoval v sosednjo državo, na Madžarsko. Z zanimanjem sem prebrala njegov prispevek, ki je po mojem mnenju skoraj v celoti nastal na poti do Miskolc-Tapolca. Zanimivo, kaj vse med potjo razmišljajo moški. Prav tako me je presenetilo, da moški, ne samo da opazijo zavese, znajo celo določiti iz katerega časovnega obdobja izvirajo. Damir piše:

Za vse je kriva Mojca Mavec. Res je, če ne bi gledal njenega potopisnega prispevka, nikoli ne bi vedel, da ta podzemni svet hedonizma, uživanja, razvrata in omame sploh obstaja. Nikoli ne bi vedel da obstaja Miskolc -Tapolca.

Eno od najbolj razvpitih in popularnih turističnih mest, ena od največjih atrakcij na Madžarskem, zgodovinsko sega že v obdobje, ko so to področje naseljevali Slovani. Že takrat so koristili ta 150 metrov dolg, topli, podzemni svet vrelcev, za osvobajanje telesa in duha, in že takrat so ga potrebovali zaradi prekomernih adrenalinskih stresnih dogajanj vsakdanjika. Prvič je ta svet omenil Anonimus, notar in kronik madžarskega kralja Bele III., ki se je vedno podpisoval kot “P. dictus magister”. V svojem glavnem delu “Gesta Hungarorum”, ki ga je napisal v letih od 1200-1230 v latinščini, je opisoval vsa dogajanja v madžarski zgodovini, od začetkov 9. stoletja naprej, ko so Madžari , ki so bili po poreklu Ugrofinci, na čelu z Arpadom Velikim, prvim madžarskim vladarjem, začeli naseljevati to področja Balkana, današnje Madžarske. unnamedTemu znanemu kroniku, pisatelju, pomembni osebi madžarske zgodovine, ki ga v zgodovinskih spisih omenjajo kot Anonimusa, ker nikoli ni objavil svojega imena in priimka in je vedno vse spise podpisoval kot “P. dictus magister”, so postavili spomenik v čast, pomembnost in slavo v mestnem parku v Budimpešti.

Na poti v Miskolc – Tapolco nismo imeli občutka drugačnosti. Po tej zeleni deželi se kraljevsko pelješ po lepih novih avtocestah. Nekateri tudi več kot 130 km na uro, kolikor je omejitev hitrosti. Občasno se po obvoznicah ali zožitvah, dovoljena hitrost zmanjša na 110 km, ali manj, na 90 km na uro. Posebni železni loki čez cesto, ki so obdani z vsemogočimi kamerami in radarji, upočasnijo voznike na dovoljeno hitrost. Tako naenkrat nastanejo zastoji in vse se umiri, vsi začnejo voziti počasi, umirjeno, občutek imaš, da celo s strahom. Iz slovenske strani proti Budimpešti, v mesecu maju redko naletiš na kakšnega voznika. Verjetno so kasneje, v mesecih letnih dopustov junija, julija in avgusta nepregledne kolone, ko se iz držav bivšega vzhodnega bloka vsujejo na hrvaško morje, mogoče kdo tudi na slovensko morje. Takrat je verjetno zelo gost promet in vzhodnjaki s svojmi paradnimi zahodnimi znamkami avtomobilov, kažejo svoje še neizživete mačistične strasti, ko preizkušajo ceste in avtoceste  ferrariji, maseratiji, mercedesi, lamborginiji, rolce royci in seveda bmw-ji in audiji…. kot da bi avtocesta postala dirkalna steza voznikov formula ena.Tudi tukaj v Miskolc – Tapolcah, s ferrariji, ki bruhajo oglušujoči zvok, ker so brez dušilcev zvoka, da se jih sliši na daleč, surovo prehitevajo voznike ubogih trabantov, wartburgov, renaultov, hyundajev in hond ter jih v dirkaškem slogu steze formule ena, puščajo izmikajoče in uboge ob strani cestišča, daleč, daleč za sabo. In kdo je kriv, da se ne znajdejo, da so le pošteni uslužbenci, zdravniki, inženirji, pravniki in državni aparatčiki in ne izsiljevalci, zvodniki in narkodilerji.

Bolj se približuješ prestolnici Madžarske, Budimpešti, bolj narašča promet. Čeprav so obvoznice štiripasovnice, se promet na obvoznici tako zgosti, da se po polžje premikaš v koloni. Potem, ko se odcepiš proti Miškolcu, že mimo odcepa za Srbijo in Beograd, cesta postane spet bolj prazna in se lahko voziš po omejitvah 130 km na uro oziroma po ustaljenem pravilu upočasnitve ob kvadratnih lokih s kamerami in radarji, ki se vidijo od daleč. Še ena posebnost nadzora je na madžarskih avtocestah. To so avtovinjete. Najkrajša avtovinjeta je za 10 dni, stane okrog 13 evrov in se ne lepi na vetrobransko steklo. Na potrdilu mora biti pravilno napisana tvoja registrska oznaka, ki jo nadzorujejo z obcestnimi kamerami iz DARS-ovih avtomobilov. V kolikor te ne zaznajo na računalniku, ki stalno posodablja stanje, te ustavijo in oglobijo. Kazni so visoke in poučne. Zato potrdila o nakupu, z zapisano tvojo registrsko tablico, nikakor ne smeš izgubiti.

Tudi na Madžarskem kraljujejo privilegiji in kastna razslojenost. Pravila veljajo samo za navadne državljane, za tiste s ferrariji in podobnimi mrcinami to ne velja. Tukaj so oni globoko vkoreninjeni v oblast in politiko in so praktično v svojem oblaku prava in pravic. Tukaj denar, poznanstva, privilegiji in korupcija niso in verjetno nikoli ne bodo izkoreninjeni.

Ko vidiš in spoznaš Miškolc kot mesto, njegove prebivalce, njihov način oblačenja, “way of life”, imaš kljub vsej tej napredni tehnologiji in napredku v razvoju občutek, da se je vseeno tukaj čas ustavil. Kot da bi živeli v zgodovini, nekje pred dvajsetimi leti. Vse deluje kot v matrici “time has been frozen”. Oblačenje, življenje, hiše, fasade, vse je pod patino zgodovine, tudi nove hiše, lokali in restavracije, obarvane z barvo temnih petdesetih odtenkov sive, temno zelene, bordo in rjave. Lokali okrašeni z zavesami iz časov Habsburžanov, predvsem Marije Terezije. Z ničemer nisi impresioniran. Ni nobenega WAUUU efekta v arhitekturi, v mestu imaš občutek, kot da se sprehajaš mimo reke uniformnosti. Kljub evropski prisotnosti, Miškolc ne kaže nekega vznemirjenja, vse je tiho, mirno in kljub Lidlom, Hoferjem, Sparom in Shoping Cityju, ni občutiti potrošniške mrzlice, lokali samevajo, uslužbenci pa brez delovne vneme posedajo, se pogovarjajo ali stojijo nemo čakajoč stranke, ki jih ni in ni od nikoder. Kupna moč je očitno tukaj kljub visokim evropskim evro-cenam (na Madžarskem še nimajo evra) v hotelih, toplicah, restavracijah, trgovinah, na psu, je dobesedno ni. Kupna moč srednjega sloja, največjih masovnih potrošnikov, je v Miškolcah minimalna. Edini gostje v tukajšnjem hotelu Calimbra Wallnes, so Čehi, Slovaki, Poljaki in tu in tam kakšen Madžar. Nemcev in ostalih zahodnjaških gostov ni. Ljudje tavajo brez nasmeška na obrazu, redko te pogledajo v oči in se ti nasmehnejo, so brez zvedavih pogledov in večinoma zamišljeno gledajo v tla. Tudi pripadniki osebja hotela te čudno gledajo, se zadržano smejijo in so narejeno prijazni….. Ne vem kako to, a imaš občutek, kot da bi še vedno bila tajna služba na delu.

Potem pa podzemni hodniki, topla voda in resnični WAUUUU efekt podzemnega kopališča Tapolc. Po opravljeni formalnosti nakupa kart, preoblačenju v garderobi, se vzpneš na teraso, od koder je lep razgled na to podzemlje. Resnično zagledaš slike iz reklam za toplice, vidiš kamnite stene iz katerih teče izvirska topla voda, ki pada proti bazenu, ki se začne ob vznožju stene in vijugavo konča v podzemlju. Nato široki hodnik, napolnjen z vodo, ki vodi v globine zemeljskih katakomb, konča pa z velikim bazenom, ki je obdan z vijoličnimi lučmi, imitirajoč jamo pekel. Bazen je poln separejčkov, vdolbin in vijoličastih luči, ki bolj skrivajo kot razkrivajo in razgrejejo domišljijo do vrelišča. Je idealno mesto in zavetišče za zaljubljene, željne avantur in intimnega stiskanja. Tukaj nudijo tudi možnost nočnega kopanja, ki je cenejše. Poleg kopanja ponuja podzemni svet tudi savno. Za razliko od naših savn, je tukaj dovoljen vstop samo oblečenim in nikakor ne golim uporabnikom savne. Pod rjuho, ki jo dobiš za ogrniti v savni, moraš obvezno obleči kopalke…  Hja, še veliko je posebnosti, ki pa jih moraš doživeti, preizkusiti, občutiti in videti na lastne oči.