ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ…

Damir v njegovem zadnjem prispevku iz Indije piše o tem, da odgovor na vprašanje “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” zagotovo pozna maharadža.

Zlati trikotnik Indije. Delhi, Agra in Džaipur. Tako kot imata Delhi in Agra, tako ima tudi Rožnato mesto svoje pravljice. Rožnata barva Rožnatega mesta v deželi Radžastan, pomeni neizmerno dobrodošlico gostu. S to barvo pokažejo, da so vas veseli, da vas cenijo, ker prihajate k njim v Džaipur kot gost, kot turist, kot prijatelj. Čeprav je mesto zaradi enotnega odtenka te sveže rožnate barve drugačno kot Agra in Delhi, je poskočno (podobno kot kultni Pink Panter iz risanke), vihravo, navihano, polno templjev, rezidenc, svečano in kičasto, polno oblečenih slonov, iz košar in ob piščali plesočih kober, šahovih skritih soban, hodnikov in haremov, soban z ogledali…., istočasno pa grozljivo umazano. Umazanija je kljub svežini rožnate barve, ki jo obdaja, ravno tako del kulturološke enotnosti Indije, njihovega načina življenja, pojmovanja, filozofije in njihov zaščitni znak. Čista, sveža in brezmadežna je edino rožnata barva hiš, ograj, džamij, minaretov in rezidenc.

Džaipur je glavno mesto indijske zvezne države Radžastan. Od New Delhija je oddaljen približno 200 kilometrov. Do njega prideš po “avtocesti” iz Agre ali Delhija. Avtoceste so spet ena posebnost Indije. Imajo vse značilnosti avtocest v evropskem merilu, z dvema pasovoma v eno smer in dvema pasovoma v nasprotno smer, oznake in prometni znaki pa so indijska posebnost. Zaščitnih ograj ob avtocesti ni, prav tako avtoceste prečkajo vse lokalne in stranske ceste. Tudi krave, ovce, prašiči in kokoši okoliških kmetov, ki iščejo priboljške, se lahko vključijo v promet in se znajdejo na poti avtomobilov. To nobenega ne moti. Avtomobili vozijo po levi strani (angleški vpliv) in da je zmeda še večja, se vozniki sporazumevajo z rokami, z žvižgi, s trobljami , mahanjem z roko, asistenti voznikov (obvezen pogoj), ki se nagibajo skozi okna, celo do pasu, mahajo, ustavljajo voznike nasproti vozečih avtomobilov…..skratka, imajo svoja nepisana pravila, ki jih samo oni poznajo.  Obcestnih motelov je na pretek in imaš občutek, da vsi, ki so si s podkupnino ali kako drugače, priborili možnost, da ga zgradijo, to počnejo počasi, leno in brez načrta. Veliko jih je šele v začetnih fazah gradnje in samo peščica motelov dejansko obratuje. Imaš občutek, da bo avtocesta kmalu postala ulica motelov.  Policajev pa mrgoli, na vsakem vogalu ustavljajo avtomobile samo z mahanjem rok in ne s fluorescentnim stop znakom, enostavno jih pokličejo k sebi s kazalcem ali z roko. Vozniki se morajo ustaviti, sicer jih peljejo v zapor, iz katerega redko pridejo živi. Njihovi zapori imajo posebne pogoje bivanja, ki sodijo malo še v prazgodovino, malo pa v sredino 16. stoletja in v katerih se ne želi videti nobeden. Cena takšnega policijskega ustavljanja je odvisna v marsičem tudi od pogajanj med “osumljencem” in oblastjo, vendar vedno in zmeraj, določen kup denarja, na črno konča pri policajih v žepu. Zato se tam splača biti policaj. Policaji so bogata kasta Indijcev.unnamed-62

V Džaipurju je več posebnih palač. Znamenita Hawa Mahal, City Palace Džaipur, Amer Fort v centru mesta, ob glavni roza ulici, podobna piramidi, z značilnim velikim zidnim ekranom (high screen wall),  zgrajena tako, da so vse kraljeve soproge in ostale priležnice harema imele čudovit razgled na glavno cesto, procesije, kolone, festivalne povorke, vojake ob vrnitvi iz zmag ali porazov. Občudovale so jih, same pa niso bile videne. Pred pogledi so jih ščitile posebne rešetke, ki so jih zakrivale. Bila je zgrajena leta 1799. Dal jo je zgraditi maharadža Sawai Pratap Sing, ki je bil vnuk maharadže Sawai Jai Singh II.,  ustanovitelja Džaipurja.

Nekoliko izven Džaipurja, na hribčku nad mestom, se nahaja čudovita utrdba, bivališče dinastije Rajput Maharajas. Do tega lepega mesta po hribčku navzgor jahaš na hrbtu slonov, ki se leno pozibavajo v svojem vsemogočnem, tihem ritmu, ogromni, lepi, počasni, pihajo, mahajo s svojim dolgim rilcem, ki te bežno poboža po nogah in te včasih z njim tudi popljuje. Vse živali so ženskega spola, zaradi svoje umirjenosti in stabilnega značaja. S sloni moškega spola je samo križ. Enkrat na leto imajo nekontroliran izbruh testosterona, ki je lahko poguben za vse. Če ne zadovoljijo sle in ne poljubijo najmanj pet ženk, podivjajo in pomendrajo, pobijejo in porušijo, vse kar jim je na poti. Tako neizmerna in nevarna je njihova moška narava. Za velikimi ušesi imajo te ženske “voznika” upravljalca, goniča slonov, ki nič ne reče, samo s palico požene slonico, zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Na dvorišču palače Amer Fort razjahajo in te spustijo na tla. Utrdba je prepolna velikih soban z razgledom na Rožnato mesto in na poseben otoček v sredini reke, ki zgleda kot jezero,  in parka, ki je posebnost mesta Džaipur. Svetovno znan, s simetrično posajenimi vrtnicami, grmičevjem  in jasminom.unnamed-71

Ja, lep je ta otoček, ki svojo lepoto razkriva, in lepa je ta utrdba, ki svojo lepoto zakriva. Znotraj debelih sten skriva soproge, konkubine in priležnice, ki se v palači sprašujejo o svoji lepoti. Na ta svoja vprašanja pa dobijo tudi odgovore. Živijo dobesedno v zrcalnih sobanah. Sobane so z zrcali obdane v celoti. Stene, stropi, tla, vse. Znamenite, svetovno znane sobane z ogledali. Prebivalke teh soban se z zrcali pogovarjajo, se v njih opazujejo in jih sprašujejo: ” Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” Maharadža je odgovor na to vprašanje vsekakor poznal.

TADŽ MAHAL – PRAVLJICA O VELIKI LJUBEZNI

Damir se je pri Tadž Mahalu, simbolu večne ljubezni, zavedel, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je prava ljubezen večna in neminljiva. Piše:

Tadž Mahal, indijski arhitekturni presežek, biser svetovne kulturne dediščine, je neverjetna arhitekturna mojstrovina. Skonstruiran z vsemi mogočimi geometrijskimi simetrijami in proporci zlatega reza, naštudiranimi iz strani takratnih velikih arhitektov, matematikov in astronomov, ustvarja popoln videz, ne glede na to, iz katerega kota ga opazuješ. unnamed-39Optično se oddaljuje, če se mu fizično približuješ in približuje se, če se od njega fizično oddaljuješ. Igra zapeljevanja med moškim in žensko. Obdan je s posebnim belim indijskim, Makaronas marmorjem, ki se obnaša kot granit, saj je trd, nepropusten za vodo, odporen na plesen in rjo. Na soncu se sveti v vseh odtenkih sončne svetlobe, od zlate do mavrične, obsijan s senco pa kraljuje v vseh petdesetih odtenkih sive, ki se spreminjajo glede na kot pogleda. Včasih je popolnoma svetel, včasih temen, potem je zlat, bleščeč, rožnat, srebrn, vedno je nežen, zmeraj občudovan. Z različno svetlobo, s sončno ali temno, spreminja razpoloženja kakor ženska. Posebnost te mojstrovine iz davnih časov, so štirje minareti, molilni stolpi, ki okvirjajo grobnico. Vsi minareti so malo odmaknjeni izven rastra. Podobno kot konstruktorje znamenitega poševnega stolpa v Pisi, je tudi konstruktorje minaretov Tadž Mahala, k temu gnala previdnost. Mojstrovina je namreč zgrajena na potresnem območju Agre. Ob potresnem sunku bi se lahko minareti podrli, saj se je to pogosto dogajalo z visokimi stavbami tistega časa, ko so Tadž Mahal konstruirali. Ker so bili minareti rahlo nagnjeni, njihov material pri morebitnem rušenju ne bi poškodoval glavne zgradbe, kupolo in telo Tadž Mahala. Spomenik večnosti bi tako ostal nepoškodovan in cel.

Kakor v pravljicah Bollywooda, tudi lepota geometrijskih simetrij, proporcev in oblik govori, da je Tadž Mahal popolnoma drug, prav tako pravljični svet Indije, vendar opredmeten v mojstrovini, resničen in stvaren. Zamislil si ga je nekdo, ki si je to lahko privoščil, šah Džahan, vladar imperator z neizmerno močjo in bogastvom, v spomin svoji tretji ženi, ki mu je rodila štirinajst otrok in jo je neizmerno ljubil. unnamed-53Zadnjega, štirinajstega otroka naj bi mu rodila na bojnem polju, med osvajalno vojno. Kot v bollywoodski pravljici jo je na smrtni postelji, po porodu, med njenimi zadnjimi izdihljaji, stokajočo, v trenutkih, ko duša zapušča telo, vso bledo, milostno vprašal po njeni zadnji želji. Ona mu je počasi,  s komaj premikajočimi ustnicami, skromno odgovorila, da je nima. On je kljub temu vztrajal, moledoval in jokal. Objel jo je, si v naročje položil njeno umirajočo glavo in k njenemu obrazu primaknil svoj, od hlipajočih solz namočen obraz, moledujoče in jo ponovno, z vso močjo ljubezni, poprosil naj mu izda njeno zadnjo željo. Potem je zaslišal šepet njenega šibkega glasu, ki je drhteče odgovoril, da je njena zadnja želja, da bi skrbno vzgajal njunih štirinajst otrok, v spomin na njo in njuno večno ljubezen pa naj zgradi majhen mavzolej v senci dreves, da jo bo lahko vedno imel pri sebi in v srcu. Ko mu bo najtežje v življenju, naj pride na njen grob, se ji izjoka in izpove. Potem je prenehala dihati. Telo se ji je skrčilo v zadnjem smrtnem krču. Obrnila je lice proti svojem ljubljenem in ga nemo pogledala. Takrat je spoznal, da je njeno srce prenehalo biti, da je duša zapustila telo za vedno. Spoznal je, da je umrla, da je ne bo več, da je ostal sam. Ves žalosten, ganjen, prizadet in razvrvan od bolečin je jokal dolgo, dolgo v noč. Hlipajoč glas in njegov jok naj bi se slišal kilometre daleč. V spomin na njo in njuno večno ljubezen, je dal zgraditi mogočen tempelj, mavzolej, v katerem bosta pokopana oba in v katerem bosta lahko ostala za vedno skupaj. Poimenoval ga je Tadž Mahal, kar v prevodu pomeni moja ljubezen. Stvaritev je bila dokončana še za njegovega življenja. Sam je ukazal, da se vsem gradbenikom, umetnikom, arhitektom, matematikom in astronomom odsekajo roke, da podobne mojstrovine ne bi mogli ustvariti nikoli več. In tako je tudi bilo. Kljub velikemu številu potomcev, se ni mogel obdržati na oblasti do konca svojih dni, ampak so mu, kakor se to pogosto zgodi,  to onemogočili lastni otroci, ki so se med sabo, v krutih dvornih spletkah, pobijali za oblast. Obdržal se je samo najstarejši sin, ki je v bistvu pospravil ostale konkurente, brate in sestre, očeta pa je dal zapreti v zapor, kjer je tudi umrl. Na koncu so ga le položili ob njegovo Tadž Mahal, kjer sta skupaj danes in v večnosti.
Množice iz celega sveta drvijo gledat ta resnično krasen spomenik, ki je posebnost Indije in ena od najlepših stvaritev, ki jo Indija premore.

Je pod strogo zaščito policije in civilnih varnostnikov. Celoten postopek varnostnih ukrepov je dokaj zapleten. Do spomenika prideš samo z njihovimi električnimi avtobusi. Podrobno pregledajo torbe, žepe in te tudi pretipajo. Tadž Mahal, ponos Indijcev, so poskušali razstreliti že večkrat. Indijci so jezni na Afganistance in Pakistance, ker se od tam rekrutirajo teroristične skupine, ki jih pošiljajo vsepovsod po Indiji. Po teh poteh so tudi v preteklem obdobju zgodovine potekali vdori osvajalcev, konkvistadorjev in zavojevalcev, ki so bili njihov večni sovražnik. Tako je tudi zdaj. Indija je večnacionalna država, ki je zedinjena in enotna, pa vendar so še vedno tendence različnih vej muslimanske vere, da bi jo ponovno razdelile. Vse, prav vse sedanje vere, izhajajo iz enotne in prvotno ene muslimanske vere. So kot razdeljeni bratje, ki se bojujejo za oblast. Zato poskušajo uničiti Tadž Mahal, simbol večne ljubezni, pri tem pa se ne zavedajo, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je edino ljubezen močna, enotna, in neminljiva.

INDIJA NA PLANETU BOLLYWOOD

Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.

Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. unnamed-25Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ,  ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. unnamed-26Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.unnamed-24

Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… unnamed-30Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!unnamed-31
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. unnamed-29Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože,  bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.

Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.unnamed-27

DELHI IN SYDNEYJSKA OPERA

Damir, ki je blog 50 odtenkov življenja obogatil s svojim doživljanjem Avstralije, je tokrat odletel v Indijo. In vlekel vzporednice med obema celinama. Iz vozlišča sveta, Dohe, je odletel na eno in drugo celino. In v New Delhiju našel sydneyjsko operno hišo. Damir piše:

Qr218, Doha, Qr 564, še tri ure in pol leta nas loči od letališča Indire Gandhi v New Delhiju v Indiji. V Dohi smo bili pred par meseci, ko smo potovali v Avstralijo. Vse me še spominja na  takratni prestop na letalo za Melbourne. Vse gre po istem postopku. Imamo uro in pol prostega časa (transfer time), ki  smo ga tudi tokrat porabili za sprehod med luksuznimi trgovinami, obdanimi s pisanim marmorjem in granitom katarskega letališča. Po ogledu razporeda leta, me je začela skrbeti vrnitev domov, čeprav se bomo vračali šele čez osem dni. Takrat bomo imeli zelo malo časa za prestop, manj kot smo ga imeli pri vračanju iz Avstralije, ko smo imeli na razpolago celih 50 minut, pa smo komaj ujeli letalo za Zagreb. Če ne bi tri kilometrsko razdaljo do gate-a, skozi katerega se nam je odpirala pot domov, pretekli, bi odletelo brez nas. Tekli smo petnajst minut, razporejeni  na dvestometrsko razdaljo, da se ne bi izgubili. Prvi, ki  je pritekel do gate-a, je prepričal osebje, da so počakali na ostala dva. Čez osem dni bomo imeli pri vrnitvi iz Indije samo 30 minut. Kako bo takrat? Bomo zamudili ali nas bodo počakali, ker smo dokaj velika skupina šestindvajsetih? Lets wait, for reasonable suprise.

Nekateri iz množice dvaindvajsetih milijonov

Pravijo, da je New Delhi 22 milijonsko mesto, čeprav pravih podatkov o resničnem številu prebivalcev nimajo. Kot v vseh deželah tretjega sveta, je tudi tukaj povprečna gostota prebivalstva skoraj “2 prebivalca na cm2 ” površine :-). Dobesedno nimajo kje stati, bivati in živeti. Indija je država z 1,3 milijarde prebivalcev, je na drugem mestu po velikosti v svetu, takoj za Kitajsko. Po površini je na sedmem mestu. Drenjanje je nepopisno. Vsak kotiček zemlje, tal, pokopališč, kanalizacije, mostov, ulic, avtomobilov……., dobesedno vse je zasedeno. Tam ni zapuščenih hiš in avtomobilov, vse je okupirano, čeprav ne služi svojemu prvotnemu namenu. Glede na njihov način življenja in bivanja so bili prav gotovo inspiracija za film Dead man walking. Ljudsko življenje ne pomeni nič. Vsak zaposleni ima svojega asistenta, ta pa spet svojega in tako naprej v nedogled. Kot vijačnica genoma, kot genom in DNA in genom in RNA. Birokracija je tukaj doživela svoj preporod, katarzo in absurd. Smešna, nesmiselna in tragikomična. Postala je sama sebi namen. Našla je svoj zlati trikotnik in postala je kot Gilgameš in Mahabharata, postala je neskončna veriga vseh verig, postala je velika burleska. Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, je za njih diletant.

Ogromnost stavb New Delhija

Stavbe in templji novega dela Delhija so sistemsko planirani, ogromni in arhitektonsko dovršeni, z elementi spiritualnega neskončnega kroga, ki se začne z rojstvom, živi z življenjem na zemlji in se ne konča s smrtjo, ampak s ponovno vrnitvijo na zemljo z reinkarnacijo, lahko tudi v drugačni in ne zmeraj ljudski podobi, mogoče kot pes, lev, mačka, slon, mogoče tudi kot dihur.
V Delhiju osupne znameniti Lotosov tempelj, simbol plodnosti, ljubezni in ženske neskončne lepote. Ko sem ga zagledal, mi je takoj postalo jasno, kako daljnosežne posledice je imela pomarančna ideja danskega arhitekta Utzona, na osnovi na tla padlih olupkov. Ne samo, da je nastala sydneyjska svetovna atrakcija The Opera House, iranski arhitekt, ki živi v Kanadi, Fariborz Sahba, je moral dobiti ob pogledu na opero, idejo za Lotosov tempelj tukaj v Delhiju, ki nedvomno spominja nanjo.

Lotosov cvet v dveh različnih dobah cvetenja, na dveh različnih kontinentih

Moral ga je videti, moral je vedeti za sydneyjsko opero. Sydneyjska opera je enaka, enako grajena, iz podobnih materialov, z enakimi okni in keramičnimi ploščicami, enakega videza, enakih razmerij samo, da imajo pomarančni olupki sydneyjske opere obliko razformiranega, že skoraj odcvetelega lotusovega cveta, delhijski tempelj pa je podoba zaprtega lotosovega cveta.