Staša Lepej se je obula v težke planinske gojzarje, za nahrbtnik zataknila slovensko zastavico, si ga oprtala in se v juliju 2006 odpravila na Camino , ker “…jo je nekaj silovito gnalo tja med pšenična polja, vinograde, včasih tudi dokaj nezanimivo in dolgočasno pokrajino.” Zanjo je bilo romanje notranje potovanje, čiščenje duše, iskanje najglobljega duhovnega smisla in samopoznanja. Uresničitev sanj. In tako je naslovila tudi knjigo o svoji poti: Camino, moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.
Skozi knjigo sem s Stašo Lepej hodila po poti Camina kar nekaj korakov za njo. Želela je biti sama s seboj, se spoznati in očistiti svojo dušo. Tudi zvečer se ni kaj rada družila z ostalimi. Pojedla je, oprala perilo, odgovorila na SMSe in naredila zapiske. Po poklicu je bila odvetnica in doma je bila vedno tudi urejena kot odvetnica. Navajena je bila nositi kostime, visoke pete in si redno ličiti obraz. Pri pakiranju nahrbtnika pa so kostime zamenjale pohodniške hlače in majice, salonarje pa športni copati. Seveda je vzela s seboj šminko, maskaro in barvice za oči, a na Caminu je kaj hitro ugotovila, da tega sploh ne potrebuje. Na nasvet prijatelja pa je vzela s seboj dokaj nenavaden klobuk ( bolje turban), ki na pogled ni bil bogve kaj, a je bil zelo uporaben: plenico. Zmočena in ovita okoli glave je bila odlična zaščita pred vročim španskim soncem, ki ti je neusmiljeno žgalo na glavo. Zaradi povečanih fizičnih naporov, ki jih prestajaš na taki poti, se je oskrbela s tabletami kalija, magnezija in C vitamina in jih dnevno dodajala svoji prehrani. S seboj je vzela tudi zeliščne SOS tablete iz galganta, za skrajno silo, če noge ne bodo šle več in bo glava odpovedovala. Galgant je rastlina, ki sodi v družino ingverjevk. Užiten je njen  podzemni del. Precej podoben je ingverju, vendar s to razliko, da je nekoliko svetlejše barve in ima tanjšo lupinico. Po okusu je svež galgant bolj blag kot ingver, njegov vonj pa spominja na smrekove iglice. Hildegarda je galgant imenovala začimba življenja, ki vam lahko vlije več moči od energijske pijače ter vas ohranja budne. In zato je Staša tabletke galganta tudi vzela s seboj. Tudi čepki za ušesa so našli svoj prostor v nahrbtniku, saj telo ob takih fizičnih naporih potrebuje dovolj spanja, v množičnih spalnicah v albergih ( tako Španci imenujejo zavetišča za romarje) pa se znajo ponoči pojaviti tudi kakšni moteči zvoki.

Rada sem hodila za njo. Prikupila se mi je s svojim razmišljanjem. V celoti se je razkrila. Premislila svojo preteklost. Podoživela svoje težke trenutke. Se spovedala. Nisem jokala z njo, ko so se ji solze ulile same od sebe (tako kot se na Jakobovi poti mnogim romarjem), zaradi posebne energije in čiščenja duše. Prvič se ji je to zgodilo že v Lourdesu, ki ga je obiskala spotoma, na poti do izhodišča v francoskem Saint Jean Pied de Portu. Z njo sem jokala, ko se je spominjala smrti svoje hčerke, še dojenčka, v njenih študentskih časih. Že preden je odhajala na to pot, je vedela, da jo poklic odvetnice preveč obremenjuje z vso negativno energijo raznoraznih sporov, ki jih je za svoje stranke morala urejati na sodišču. Med potjo je stalno preverjala ali je že izšel razpis za mesto notarja v Zagorju ob Savi, na katerega je želela kandidirati in preostanek svoje delovne dobe preživeti v psihično manj obremenilnemu poklicu. Na poti je hrepenela po nakupu hiške, ki jo je občudovala že od otroštva in je bila naprodaj. Fizične napore je z veliko mero vztrajnosti premagovala in skrbela, da je njeno fizično telo dobilo dovolj energije, kar na Caminu niti ni tako enostavno. Španci imajo namreč v času našega kosila siesto, trgovine in gostilne pa so takrat zaprte. Tako, da ti tudi nič ne pomaga, če se v trenutku, ko si tvoje telo želi glavnega dnevnega obroka, nahajaš v mestu ali na vasi. Odvisen si od tega, kar imaš v nahrbtniku. Smejala sem se, ko je sestradana in dehidrirana v Pamploni na dušek spila 2 ( z besedo dva) litra ore in v hipu zmazala kremšnito. To je bila res prava Žeja in Lakota. Ko je priromala do Santiaga, pa je bila lažja kar za nekaj kilogramov.

Na Cruz de Ferru ni odložila samo svojih, ampak tudi skrbi svoje hčere in sina, saj sta ji zaupala svoja kamna, da jih je pritovorila in priložila na goro skrbi romarjev iz celega sveta. V trenutku, ko je odložila sinove skrbi v Španiji, je on v Sloveniji dobil službo.
Na Poti je spoznala, da ne bi želela živeti bistveno drugače kot živi, da je pot, po kateri hodi, zanjo edino pravilna. Ta pot jo je učila živeti in uživati tukaj in zdaj. Po prihodu domov pa se ji je začel, tako kot vsakemu romarju, dogajati njen Camino . Uresničili sta se ji obe želji: postala je notarka in lastnica ljubke hišice, ki jo je občudovala že iz otroštva. Kdo bi vedel, če ji je pri vsem tem pomagalo tudi to, da je prehodila Jakobovo pot?