ŽIVLJENJE KARTUZIJANCEV V ŽIČKI KARTUZIJI

Namen kartuzijanskega reda je bil v samoti in molku negovati duhovno in kontemplativno življenje (poglobljeno razmišljanje o duhovnih stvareh). Kartuzijanci so imeli zelo strog red. Približno ena tretjina dneva je bila namenjena ustni molitvi, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo.

Kartuzijanec

V Žički kartuziji so menihi vstajali poleti ob polnoči, pozimi pa kakšni dve uri pozneje. Vsak menih je imel svoj kos vrta, kjer je prideloval hrano za svoje potrebe, skrbeti je moral za svoje čebele in pridobivati med in vzgajati več vrst sadja, tudi južno. Skupaj so delali v vinogradu, obirali grozdje ter stiskali in vzgajali vino. Vsak zase je opoldne skuhal borno kosilo. Njihova prehrana je bila enostavna. Ob ponedeljkih, sredah in petkih je bil post ob kruhu in vodi. Mesa štirinožcev niso smeli uživati, jedli so ribe, rake in perutnino. Izjema so bili bolni menihi, ki so lahko jedli meso štirinožcev, prav poseben obrok zanje pa je bilo kuhano kozje meso v žafranovi juhi. Kosilo so zaključili z jabolkom, vsak menih je smel spiti po četrt  litra vina na dan.

Skupni kuhar je moral upoštevati stroga pravila: skrbeti je moral za absolutno čistočo pri pripravi hrane, vso posodo je moral vedno dobro pomiti, sadje in zelenjava je morala biti pokrita s čisto krpo, kruh pravilno spečen, solnice čiste in sol suha, noži niso smeli zarjaveti in v kuhinjo ni smel vstopiti noben gost.

V samostanu je v glavnem vladal molk. Menihi so se sestajali samo ob sobotah, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved.

Kasneje so imeli kuharje, ki so pripravljali številne preproste jedi. Menihi so recepte zapisovali v knjige in jih prenašali na nove rodove menihov ter med ljudi izven samostana. Pogosto so jedli močnate jedi, ob sobotah močno zabeljene štruklje. Jedli so zavit okrogel kruh, ki so ga imenovali kartuzijanska torta. Nadevana je bila z zelenjavo, ribami in gobami. Pogosto so jedli različne vrste juh, gob, zelenjava je bila na mizi vsak dan. Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red.  Kartuzija je postala bogata, življenje v samostanu ni bilo več v skladu s predpisanim redom, življenje kartuzijancev pa ni bilo zgledno.

Načrt očetove celice in vrta

Kartuzijani so nosili preprosto belo obleko iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg, do gležnjev segajoč talar in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet.


V spodnjem samostanu, v Špitaliču je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral je brate-laike in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in opravljali rokodelska dela. Ker so opravljali težka fizična dela, se jim ni bilo treba držati strogega posta.  skupaj so skrbeli za žitna polja; gojili so rž, piro in oves, manj pšenico; to so pozneje gojili za ”gosposki kruh”; imeli so skupni mlin in peke specialiste, ki so pekli najbolj bel kruh za opata, ovsenega za navadne menihe in novince,  rženega pa za zapornike.

Freska, ki so jo našli ob obnovi Žičke kartuzije

 V zgodnjem srednjem veku so bile začimbe redkost med ljudstvom, bile so drage in večini neznane. Menihi pa so jih poznali, čislali in uporabljali. Zelišča so preizkušali in jih izdatno uporabljali v svoji kuhinji; iz zelišč so pripravljali likerje, zlasti od začetka novega veka, ko so v Veliki kartuziji Chartreuse v Franciji pripravili znameniti digestivni liker chartreuse, sestavljen iz več deset različnih aromatičnih zelišč. Poznali in izdelovali so ga tudi v Žičah, kakor tudi liker benediktinec, ki je bil sestavljen iz konjaka, medu in številnih zelišč.


Eliksir za dolgo življenje: 6 l vina, 1 kg medu, dve žlici popra, žlica ingverja, štirje lovorovi listi, dva ščepca žafrana, 12 žajbljevih listov in dve vejici vinske rutice. Eliksir redno pijemo po požirkih…


ŽIČKA KARTUZIJA

Leta 1155 se je štajerski mejni grof Otokar III. odločil, da bo v dolini sv. Janeza ustanovil kartuzijo in kakšno leto kasneje so pričeli z izgradnjo lesenih poslopij, kasneje zidanih. Nastajajoča kartuzija je imela spodnji in zgornji samostan. Spodnji samostan je bil v Špitaliču. V njem so prebivali bratje-laiki,  v zgornjem samostanu, v sami Žički kartuziji, pa so prebivali bratje z zelo strogim redovnim življenjem. Samostan je dobil ime po bližnji vasi Žiče, dolina Žičnice pa po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku.

Žička kartuzija

Otokar III. je na silvestrovo leta 1164 umrl. Pokopali  so ga v samostanu, v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov sin Otokar IV. je uspešno nadaljeval očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj.


Legenda o nastanku Žičke kartuzije
Grof Otokar III. se je po vrnitvi iz križarske vojne udeležil lova na Konjiški gori. Med lovom je zagledal belo košuto in jo začel zasledovati. Ko je prišel do čudovitega kraja z močno energijo, je košuta izginila, Otokarja pa je lepota kraja premamila do te mere, da se je zleknil pod drevo. Zaspal je in sanjal moža, oblečenega v kameljo kožo, ki se je svetil bolj kot sonce. Predstavil se je kot Janez Krstnik in mu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, ustanovi kartuzijanski samostan. Otokar je svetniku obljubil, da bo naročilo izpolnil. Spečemu se je približevalo njegovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Preganjan zajec je zavetje poiskal v grofovem naročju. Otokar se je prebudil in presenečeno zavpil: “Zajec, glejte zajca!” Od takrat naprej so Slovenci poimenovali kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu pravijo “Zajcklošter”.

Po drugi različici se legenda o ustanovitvi Žičkega samostana še nadaljuje. Pravi, da se je mejnemu grofu Otokarju III. kraj Zajec zdel pretesen, zato je za samostan izbral drugo mesto, ob severnem podnožju Konjiške gore, na mestu današnjih Konjic. Ko je samostan s cerkvijo skoraj že pozidal, se je grofu Janez Krstnik ponovno prikazal. Svetnik ga je oštel, da ni držal obljube. Naročil mu je, naj cerkev, ki jo je zgradil, postane župnijska, kartuzijo pa pozida na novo na mestu, kjer se mu je prvikrat prikazal. Tako je šele v drugo Otokar III. zaukazal graditi kartuzijo na kraju Zajec.


16386_Vischer_861700368b05f17b2bd3c7e37650453e
Zajcklošter

Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z delom, ki je služilo preživetju redovne skupnosti:  z lekarništvom, zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom in steklarstvom.  Postavili so mlin na žrmlje, mlin na vodo in opekarno za žganje opeke. Samostansko steklarno so postavili v bližini špitalske cerkve. Bila je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. V spodnjem samostanu so ustanovili “hospital”, ki je služil negi bolnikov in oskrbi popotnikov in gostov. Po turškem opustošenju pa so ga preselili v zgornji samostan, v poslopje sedanjega Gastuža, ki je verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v Srednji Evropi.

Gastuž danes

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijino cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov.
Žička kartuzija je postala osrednji samostan svojega reda, v njem so oblikovali redovno politiko kartuzijancev in sprejemali vse pomembne odločitve. V letih delovanja Žičke kartuzije je zgodovinsko dogajanje povzročilo številne vzpone in padce v življenju kartuzije, nanj so vplivali turški vpadi, kmečki upori, razmah reformacije in nenazadnje tudi pregrešno življenje kartuzijanov samih. Leta 1782 pa je nastopil začetek konca kartuzije, ko je cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke kartuzije. Od takrat naprej je začela kartuzija postopoma propadati.

700-3
Pokopališka kapela

Zakaj je bil Janez Krstnik obglavljen?

Herod Antipa je vzel k sebi ženo svojega polbrata. Ime ji je bilo Herodiada in bila je Herodova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz povedal, da tega ne bi smel storiti.  Herod ga je dal vreči v ječo. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod praznoval svoj rojstni dan. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je, omamljen od njenega plesa in vina, obljubil vse, kar bi si želela. Po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika na krožniku. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil. Tako je Janez Krstnik dal življenje za moralno resnico. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo.