V CROCSIH NA KONCU SVETA

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

ZAKAJ CAMINO PRIVLAČI MODERNEGA ČLOVEKA?

In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Enostavno vemo
Združil nas je Camino

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Izšla je tudi moja
Izšla je tudi moja

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
In združile so nas knjige

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Uporabila sem “kaminščino” …

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Valentin in Mirjana
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Bojana je v navdušenju sklenila roki
Zamišljen Valentin
Valentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vedno
Združil nas je Camino
Spoznali smo posebno občutje
Nasmejano slovo
Še se bomo srečevali

Foto: Valentin in Mirjana

MOJ CAMINO V SLIKI

Saint-Jean-Pied-de-Port je Sveti Janez ob vznožju Pirenejev
Saint-Jean-Pied-de-Port je Sveti Janez ob vznožju
V uradu za "peregrine"
V uradu za “peregrine”
Vodnjaki so na gosto posejani ob poti
Vodnjaki so na gosto posejani ob poti
Po mestih so bile navadno oznake vdelane v tlak
Po mestih so bile oznake vdelane v tlak
camino-52
Camino
camino-45
Camino
camino-46
Camino
camino-52
Camino
camino-54
Camino
camino-56
Camino
camino-59
Camino
camino-65
24
camino-89
39
46
46
47
47
61
61
94
94
101
Camino
107
Camino
108
Camino
113
Camino
119
Camino
130
130
131
131
137
137
159
159
163
163
166
166
171
171
173
173
178
178
179
179
183
183
184
184
194
194
196
196
197
197
202
202
212
Camino
205
Camino
206
Camino
210
Camino
Zaradi boleče ahilove tetive sem hodila v crocksih
Zaradi boleče ahilove tetive sem hodila v crocksih
230
230
237
237
Camino
Camino
Camino
Camino

Drugi del slik  https://50odtenkov.com/2016/10/01/camino-2/

Tretji del slik https://50odtenkov.com/2016/10/01/camino-3/

Četrti del slik https://50odtenkov.com/2016/10/01/camino-4/

SODOBNI ROMAR

Ne vem, zakaj Zlatka povezuje Camino z mazohizmom. Si predstavlja romarja lačnega, mokrega, v blatu, s krvavimi žulji, kako se obnemogel šibi pod težo nahrbtnika? Daleč od tega, da bi bil sodobni romar mazohist. Sodobni romar je opremljen z vrhunsko športno opremo, prepoznavnih svetovnih znamk, ki ji dež, mraz in veter ne morejo do živega; z nepremočljivimi, a kljub temu zračnimi čevlji, s pelerinami z varjenimi šivi, skozi katere ne prodre niti kapljica, z brezšivnimi nogavicami, ki skoraj zagotovo ne delajo žuljev, če pa se kljub temu kakšen pojavi, ima sodoben romar pri roki obliže, s pomočjo katerih žulj čudežno izgine. Sodobni romar ima dovolj denarja, da uživa zadostne količine raznovrstne hrane, in dovolj osveščen, da ve, kakšne prehranske dodatke potrebuje ob povečanem telesnem naporu, in jih tudi dodaja v svojo romarsko prehrano. Sodobni romar spi v lepo urejenih albergih s čistimi kopalnicami in WCji, s sveže opranimi rjuhami in prevlekami za blazine. V albergih je tudi wi -fi . Nek Nemec je omenil, da je to nuja, saj je sodobnemu romarju “…wi- fi more important than fresh water”. Sodobni romarji nimajo trpečih obrazov, saj so si kar malo egoistično privoščili razkošje, lahko bi celo rekli pravo razvajanje. Zase so si vzeli najredkejšo dobrino v današnjem svetu – čas. In to kar mesec dni. Svojemu telesu so privoščili neomejeno gibanje v naravi, kar imamo ljudje že v genih. Sonce, voda, zrak, svoboda. Kaj pa še potrebujemo?

Na Caminu smo v večini dve starostni skupini romarjev: mladi, še brez otrok, po končanem faksu in starejši, z že odraslimi otroki. Prvi želijo razmisliti, kaj si sploh želijo v življenju, preden si ustvarijo svojo materialno eksistenco in družino, vmesna generacija z malimi otroki manjka, starejši pa si vzamejo čas za predah. Seveda je kar nekaj izjem. Eno smo srečali tudi mi, mlado romarko iz Nemčije s svojim sinkom Henrikom, ki ga po Caminu vozi z vozičkom.

image

Na Caminu si vzameš čas za premislek. Tako skrbno, kot sem premislila, kaj bom vzela s seboj na Camino, tako skrbno je potrebno razmisliti, kaj tovoriš v svojem nahrbtniku skozi življenje. Narediti je treba selekcijo med vso to navlako, ki se je sčasoma nabrala in za katero včasih sploh ne veš, od kje se je vzela. Že ko se pripravljaš na Camino, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ veliko stvari. Vendar morajo biti skrbno izbrane. Posvetiš se kvaliteti, ne kvantiteti. Telesu privoščiš gibanje, svojim čutilom dovoliš čutiti, možgane prestaviš v prosti tek. In se predaš Poti.

Sodobni romarji smo povezani. Povezuje nas klic Camina in povezuje nas to, da smo ga poslušali in naredili prvi korak. Vsi pa upamo, da nas bo sprejel. In nas ne bo izpljunil že pred koncem. Ali obdržal za vedno. To se je žal zgodilo našemu sorojaku pred sedmimi dnevi. Včeraj smo naleteli na križ z njegovim obeležjem na koncu vzpona pred vasico Lorca. V albergu so nam povedali, da je umrl v trenutku, tako da mu romarji, ki so bili za njim, niso mogli pomagati. Na včerajšnji dan bi praznoval 60 let. Na križ smo privezali slovensko zastavo. Verjetno je prvi Slovenec, ki ga je Camino obdržal za vedno.

image

SNEŽANA SE JE POSLOVILA IN ODŠLA NA CAMINO

Če spremljate blog 50 odtenkov življenja, veste, da se je Snežana že dolgo intenzivno pripravljala za svojo pot Camino. Najprej je doma temeljito počistila hišo in uredila okolico, pogostila sorodnike in prijatelje, prebrala nešteto knjig, napisala prav toliko prispevkov o njih, zbrala je vse mogoče informacije o vremenu, nadmorskih višinah, prenočiščih, prehrani, optimalni prtljagi, prijetnih in neprijetnih presenečenjih na poti ipd. Če je danes ni ugriznil pes, če je niso ustavili snežni zameti, če se ni stepla s soromarji, je oz. bo po mojih predvidevanjih prehodila prvih 100 kilometrov. Ves čas njenih priprav sem jo vztrajno in odločno odvračala od zamisli, da bi se odpravila na pot mazohizma, kot jo jaz razumem. Prvi sms (ker nimava veliko časa, pogosto komunicirava po najhitrejši poti) z omembo Camina mi je poslala 9. januarja tega leta in potem je bila besedica Camino zapisana v sms skoraj vsak dan. Včasih v njen sms, včasih v moj. Sprva mi je grozila ona, in sicer da bom morala z njo, če ne bom bolj poskrbela za svoje zdravje in počutje, potem sem ji jaz začela najprej povsem nežno svetovati, naj raje bere Junga, kot da se odpravlja na božjo pot, kasneje pa groziti, kaj vse se ji bo zgodilo, če me ne bo ubogala in namesto na Camino odšla z mano v shopping v Milano, London in Pariz. Poleg tega bi morali ob obletnici lanskega potovanja za prvomajske praznike nujno odpotovati v New York. Ker je niti te ponudbe niso omamile, sem jo spomnila, da bo zaradi Camina zamudila še zadnjo operno predstavo v letošnjem abonmaju; najin blog bodo okupirali neznani dopisniki; ugotovila bo, da ne more živeti brez sveže manikiranih nohtov in pobarvanih las; neznansko bo pogrešala okus svoje filane paprike… Pri tem svojem početju sem imela pomagače. Tudi druge prijateljice so bolj ali manj odkrito (sicer nobena tako odkrito kot jaz) pokazale svoje neodobravanje z njeno odločitvijo; birmanka jo je spomnila, da je bila letos velika noč prej kot običajno, in Snežana se je ustrašila, da bodo prenočišča še zaprta; frizerka ji je namesto »ravne frizure« naredila »košato nefrizuro«. Malce ji je začelo nagajati zdravje, a se ji je že čez nekaj dni poboljšalo. Ko me je vprašala, če sem tako prijazna in bom v času njene odsotnosti nadzirala njenega moža, ter sem ji povsem jasno povedala, da te naloge zaradi tega, ker je njen mož vreden greha, nikakor ne prevzamem, se je odločila, da ga raje vzame s seboj. Podobno spretno je odpravila tudi druge prepreke. Ne da bi ji to rekla niti da bi se tega sama povsem zavedala, sta njena hčerka in sin sporočala, da jo potrebujeta doma. Snežana je svoj odhod prestavila ze nekaj dni, uredila vse potrebno in nepotrebno (za vsak slučaj) in tako so razlogi za prej opisane signale (s tem pa tudi signali) izginili in lahko se je nekega jutra trmasta, kot je ☺, ob 2:30 ponoči odpravila s svojim možem in culico na rami »lahkih nog naokrog«.

Snežana s culico

No, ja, culico je verjetno pustila doma. Podarila sem ji jo na poslovilnem srečanju. V njo sem dala dve energetski tablici. Nesmiselno bi bilo, da ju ne bi Snežana pojedla že doma, saj je morala izredno paziti, da njena prtljaga ni bila težja od 4,1 kg, kolikor se ji je zdelo še sprejemljivo nositi s sabo na tako dolgo pot, odvečne kilograme telesne teže pa bo tako s hojo (kot upa ;-)) izgubila.

Snežana nam je pokazala, kaj vse je možno spraviti v nahrbtnik, težek 4,1 kg

Snežana tudi name pred odhodom ni pozabila. Me je zaposlila s pisanjem tega prispevka kljub temu, da je pričakovala, da bom napisala kaj proti njeni Poti. Bo to prispevalo k pluralnosti najinega bloga, je še rekla.

Srečno Pot in pot! ☺

PIRENEJI

Herkul je bil v bistvu tragična oseba. Plod Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, ki je srdito branila pravice svojih zakonskih otrok.

In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen vrhovni boginji? Težko seveda. Opraviti je moral dvanajst težkih del. In pri enem izmed njih je zlorabil gostoljubje na najhujši možni način. V njem je prevladala njegova temna stran, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Herkul našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Začel je grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Skalna pregrada, ki loči Iberski polotok od ostale Evrope. Skalna pregrada, ki loči Francijo od Španije.
Preko Pirenejev so romali romarji pred našim štetjem in romajo v našem štetju. Ob njihovem vznožju na francoski strani je Saint Jean Pied de Port, ki je izhodišče Jakobove poti, ki jo imenujejo tudi Camino Frances. Od tu se vzpneš v najnapornejši dan Camina, saj prvi dan opraviš največji vzpon celotne poti.

Nadaljujte z branjem