BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti. Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

MOJ VNUK NE MARA KURJIH TAC

Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.

Jaj ima zelo goste in črne lase
Moja snaha Rumyai je Tajka

Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”

Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.

Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic

Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”

Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu

Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.

Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah

Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.

HURA, TRST JE BIL NAŠ

Pred leti je bilo eno izmed maturitetnih vprašanj iz slovenščine: Kdo je prebivalka Trsta? In spomnim se zanimivega odgovora enega izmed maturantov: zamejska Slovenka. Še zdaj se sprašujem, koliko točk je dobil(a) za ta odgovor?

Nekatere Tržačanke so dejansko še danes zamejske Slovenke, čeprav se je od časov, ko je bil Trst najbolj naš, njihovo število bistveno zmanjšalo. Trst je bil najbolj naš leta 1910, ko je bil največje slovensko mesto. V njem je prebivalo kar 56.000 Slovencev, 4.000 več kot v Ljubljani. Trst je bil malo manj naš, jugoslovanski, 43 dni po 2. svetovni vojni, od 1.5.-12.6.1945.

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/

 

PUBEC DANES VASUJE V LJUBLJANI


Zdaj pa že toliko let živim na Štajerskem, da sem in se počutim prava Štajerka. Zato ni nič čudnega, da imam veliko mero lokalpatriotizma, saj ta, k nam Štajercem, obeh spolov, tudi sodi. Glede na abecednik slovenskega jezika, vsem poznanega po skrajšanem imenu SSKJ, lokalpatriotizem pomeni “veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine“ in ta isti abecednik za lažjo predstavo, kaj to je lokalpatriotizem, uporablja pridevnik štajerski.

Da je temu tako ni nič čudnega, saj se ga nalezeš (lokalpatriotizma mislim😉)že v trenutku, ko ješ krofe na Trojanah, na štajerski meji. To pa počnemo vsi Štajerci, ko gremo preko Trojan. Bi znalo biti, da tisto marelično marmelado, ki je v trojanskih krofih tam, kjer bi morala biti ura (vsaj Ljubljančani mislijo tako), kuha kakšen ekstremni štajerski lokalpatriot.

Saj veste tisto zgodbo, ki bi se lahko zgodila katerokoli jutro, ko se toti Štajerci v kolonah valijo sklepati posel v metropolitansko Ljubljano. Na tisto katerokoli jutro, je Štajerc še skoraj na tešče prišel k Ljubljančanu in mu začel tako lepo v kupčkih💩💩💩 nalagati besedo, ki se na Štajerskem začne na d…, po ljubljansko pa se ji globalizirano reče ‘šit’. Še ves mačkast je pubec rekel:

“Ti moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Veš, včeraj smo pubeci pili tam nekje blizu Ritoznoja, ko sem pa prišo domov, pa sem opazo, da mi je nekdo ukrado uro.” In Ljubljančan se je začel delati zelo čustveno empatičen:

“Grozn, zlo mi je žou zate …”, pa ga je pubec hitro prekinil:

“Jebeš ti to. V Ritoznoju je nevarno. Podobno kot v Črni gori.  Če daš roko iz aviona, ko letiš nad Črno goro ali če daš roko iz avta, ko se pelješ skozi Ritoznoj, pač ostaneš brez ure. Ampak danes zjutraj, sem se ustavo na Trojanah. Naročo sem si eno duplo kavo,”

med dobesednima navedkoma moram pripomniti, da imamo Štajerci radi vse tekočine ‘duplo’

“in krof. Spijem malo kave in špuknem, ker je bla vroča. Vgriznem v krof in ne boš verjel, veš kaj je blo noter?” Seveda Ljubljančan, res da s kančkom nejevere, vpraša:

“Tvoja ura?” Pubec pa ga mirno vpraša:

“Kaka ura? Marelična marmelada menda. Kaj bi pa druga blo v krofu?” Pri tem si je pa mislil: “Toti Ljubljančani so pa res smotani. Še stare vice jim z lahkoto prodaš.”

Ja, taki so toti Ljubljančani. Štajerc bi rekel, da rahlo butasti, na drugi strani pa tako napuhnjeni, da živijo v prepričanju, da Ljubljana meji z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, ker si pač lastijo celotno Slovenijo. Da ne omenjam, da imajo Ljubljančani Štajerce za kmete in mislijo, da je Beaujolais edino in najbolj nobel mlado vino, ker je pač francosko. Pri tem se sploh ne zavedajo, da je ‘božulee’ kot se @jo, ki je narejen iz gemaja, poln metilnega alkohola, ki smo si ga mi Štajerci že skusili na lastnih možganih s šmarnico. Zato se z mentalnim zdravjem ne igramo več. Začeli smo delati Pubeca, iz žlahtnih sort, svežega, iskrivega, mladostnega, živahnega, takšnega kot pač vsi štajerski pubeci so.

Lani je Pubec prišo z Martinom samo na Štajersko, danes pa se je odpravil vasovat v Ljubljano. Po načelu: če jim lahko prodamo stare vice, jim bomo pa še mlado vino. Štajerske dekline smo se za trenutek spraševale, če naj bomo ljubosumne, ker so šli naši pubeci vasovat k finim mestnim damam iz naše metropole. Ampak res samo za trenutek. Zavedle smo se, da tako kot naši pubeci vedo, kaj je to žlahtna kapljica, vedo, kaj so to ta prave dekline😜.