MOJ VNUK NE MARA KURJIH TAC

Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.

Jaj ima zelo goste in črne lase
Moja snaha Rumyai je Tajka

Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”

Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.

Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic

Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”

Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu

Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.

Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah

Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.

HURA, TRST JE BIL NAŠ

Pred leti je bilo eno izmed maturitetnih vprašanj iz slovenščine: Kdo je prebivalka Trsta? In spomnim se zanimivega odgovora enega izmed maturantov: zamejska Slovenka. Še zdaj se sprašujem, koliko točk je dobil(a) za ta odgovor?

Nekatere Tržačanke so dejansko še danes zamejske Slovenke, čeprav se je od časov, ko je bil Trst najbolj naš, njihovo število bistveno zmanjšalo. Trst je bil najbolj naš leta 1910, ko je bil največje slovensko mesto. V njem je prebivalo kar 56.000 Slovencev, 4.000 več kot v Ljubljani. Trst je bil malo manj naš, jugoslovanski, 43 dni po 2. svetovni vojni, od 1.5.-12.6.1945.

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/

 

PUBEC DANES VASUJE V LJUBLJANI


Zdaj pa že toliko let živim na Štajerskem, da sem in se počutim prava Štajerka. Zato ni nič čudnega, da imam veliko mero lokalpatriotizma, saj ta, k nam Štajercem, obeh spolov, tudi sodi. Glede na abecednik slovenskega jezika, vsem poznanega po skrajšanem imenu SSKJ, lokalpatriotizem pomeni “veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine“ in ta isti abecednik za lažjo predstavo, kaj to je lokalpatriotizem, uporablja pridevnik štajerski.

Da je temu tako ni nič čudnega, saj se ga nalezeš (lokalpatriotizma mislim😉)že v trenutku, ko ješ krofe na Trojanah, na štajerski meji. To pa počnemo vsi Štajerci, ko gremo preko Trojan. Bi znalo biti, da tisto marelično marmelado, ki je v trojanskih krofih tam, kjer bi morala biti ura (vsaj Ljubljančani mislijo tako), kuha kakšen ekstremni štajerski lokalpatriot.

Saj veste tisto zgodbo, ki bi se lahko zgodila katerokoli jutro, ko se toti Štajerci v kolonah valijo sklepati posel v metropolitansko Ljubljano. Na tisto katerokoli jutro, je Štajerc še skoraj na tešče prišel k Ljubljančanu in mu začel tako lepo v kupčkih💩💩💩 nalagati besedo, ki se na Štajerskem začne na d…, po ljubljansko pa se ji globalizirano reče ‘šit’. Še ves mačkast je pubec rekel:

“Ti moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Veš, včeraj smo pubeci pili tam nekje blizu Ritoznoja, ko sem pa prišo domov, pa sem opazo, da mi je nekdo ukrado uro.” In Ljubljančan se je začel delati zelo čustveno empatičen:

“Grozn, zlo mi je žou zate …”, pa ga je pubec hitro prekinil:

“Jebeš ti to. V Ritoznoju je nevarno. Podobno kot v Črni gori.  Če daš roko iz aviona, ko letiš nad Črno goro ali če daš roko iz avta, ko se pelješ skozi Ritoznoj, pač ostaneš brez ure. Ampak danes zjutraj, sem se ustavo na Trojanah. Naročo sem si eno duplo kavo,”

med dobesednima navedkoma moram pripomniti, da imamo Štajerci radi vse tekočine ‘duplo’

“in krof. Spijem malo kave in špuknem, ker je bla vroča. Vgriznem v krof in ne boš verjel, veš kaj je blo noter?” Seveda Ljubljančan, res da s kančkom nejevere, vpraša:

“Tvoja ura?” Pubec pa ga mirno vpraša:

“Kaka ura? Marelična marmelada menda. Kaj bi pa druga blo v krofu?” Pri tem si je pa mislil: “Toti Ljubljančani so pa res smotani. Še stare vice jim z lahkoto prodaš.”

Ja, taki so toti Ljubljančani. Štajerc bi rekel, da rahlo butasti, na drugi strani pa tako napuhnjeni, da živijo v prepričanju, da Ljubljana meji z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, ker si pač lastijo celotno Slovenijo. Da ne omenjam, da imajo Ljubljančani Štajerce za kmete in mislijo, da je Beaujolais edino in najbolj nobel mlado vino, ker je pač francosko. Pri tem se sploh ne zavedajo, da je ‘božulee’ kot se @jo, ki je narejen iz gemaja, poln metilnega alkohola, ki smo si ga mi Štajerci že skusili na lastnih možganih s šmarnico. Zato se z mentalnim zdravjem ne igramo več. Začeli smo delati Pubeca, iz žlahtnih sort, svežega, iskrivega, mladostnega, živahnega, takšnega kot pač vsi štajerski pubeci so.

Lani je Pubec prišo z Martinom samo na Štajersko, danes pa se je odpravil vasovat v Ljubljano. Po načelu: če jim lahko prodamo stare vice, jim bomo pa še mlado vino. Štajerske dekline smo se za trenutek spraševale, če naj bomo ljubosumne, ker so šli naši pubeci vasovat k finim mestnim damam iz naše metropole. Ampak res samo za trenutek. Zavedle smo se, da tako kot naši pubeci vedo, kaj je to žlahtna kapljica, vedo, kaj so to ta prave dekline😜.

OZRITE SE OKOLI SEBE

Valentin Steblovnik
Valentin Steblovnik

Jesen skozi oči Valentina Steblovnika.  In z besedami  Marilyn Monroe:

“ Oblikovalci me želijo oblačiti kot Pomlad, v lahna, zračna, valujoča oblačila. Ampak jaz se ne počutim kot pomlad. Počutim se kot topla, rdeča Jesen.“ Ali z besedami Mary Ann Evans, bolje poznane kot George Eliot:

“Slastna jesen! Moja duša je zvezana s teboj in, če bi bil ptica, bi letel okoli zemlje v iskanju tvoje zaporednosti.”

Ali z besedami …

MIRJANA IN MIRKO STA NAJBOLJŠI PAR

Odkar ju poznam, ju poznam kot par. Nič čudnega, saj sta tudi njuna imena par. Mirjana in Mirko. Nekega pomladnega dne sta potrkala na vrata moje pisarne, ona ljubka, s klobučkom, on šarmanten, z edinstvenimi brki, na obeh koncih zavozlanimi in privihnjenimi navzgor. Ali pa tudi ne. Včasih sta konca, še vedno zavozlana, zravnana kot vodna gladina, kot bi ju Mirko poravnal s pomočjo  “vaservage”, kot pravimo na Štajerskem vodni tehtnici.

Kmalu za tem, ko sem ju spoznala, se je zgodil vrhunski dogodek. Bili smo gostje na njuni večerji, v njunem stanovanju, v katerem so stene izpolnjene z lepimi slikami, ki jim delajo družbo police, polne dobrih knjig, v njuni pravljici, v katerem se v ušesa zliva v srce segajoča klasična glasba in nosnice vpijajo omamne vonjave, ki se širijo iz Mirkotovega ateljeja: kuhinje.Tam ustvarja.

Tam živi v pravljici z naslovom Lonček kuhaj, ups, hitro moram popraviti. Pisker kuhaj. Mirko je namreč Mariborčan in v Mariboru je seveda lonček pisker in nikakor drugače. Mirko ve, kaj mora brbotati v piskrih, se dušiti v piskrčkih in se zapekati v pečici. Tudi kaj mora steči po grlu in poplakniti kot dih tanek Carpaccio, Morskega lista à la Bogomir, svileno božajočo prilogo,  in nebeško rahel Soufflé à la Mimi. Rdeče vino, ki ga je izbral k glavni jedi, me je v simfoniji s krvjo, ki se je v drobnih potočkih pocedila iz medaljona in se v grlu pomešala z žlahtno kapljico, tako zelo navdušilo, da sem si prazno steklenico izprosila za domov. Zame je postala simbol skladnosti okusov.Mirko ustvarja s telesom in dušo. In s svojimi edinstvenimi brki. Z veliko mero domišljije. In duhovitosti. Hvaležna sem mu, da je mojemu možu zaupal recept za snežke za Snežko, saj vedno znova uživam v okusu jedi. 

Mirjana živi v pravljici z naslovom Mizica pogrni se. Tako dobro, kot Mirko ve, kaj in kako vreči v piskre, tako dobro, Mirjana ve, kako hrano in pijačo postreči. V izbranem porcelanu in kristalu seveda. Zato ni čudno, da sta najboljši par. Tako porcelan in kristal, kot tudi Mirjana in Mirko. Dopolnjujeta se njuni življenji in dopolnjujeta se njuni pravljici. In kaj še potrebujeta drugega, da bi živela srečno do konca svojih dni? Prav ničesar.

Mirjanin grad je v Mariboru, na Grajskem trgu 2 in tam kraljuje za slavno,  najlepše pogrnjeno mizo. To sta spoznala tudi predstavnik vrhunskega porcelana Weimar in predstavnik Arnstadt kristala, ki sta jo na njenem gradu obiskala.

MOŠKI ZNAJO Z LASMI

Vsa leta sem živela v prepričanju, da so moji lasje neukrotljivi. Sicer sem bila hvaležna moji mami za gene, ki so mi prinesli izredno goste, blond in naravno skodrane lase. Celo zelo hvaležna, saj so mi moji lasje prinesli moža. Še ko je bil kratkohlačnik, si je zastavil dva življenjska cilja: da bo imel blondinko za ženo in nemški avto. In ker se v življenju vedno uresničijo naše otroške življenjske projekcije, je v trenutku, ko me je prvič zagledal z blond, skodranimi dolgimi lasmi, vedel, da sem ta prava zanj.
Rada imam svoje lase. Od nekdaj imam dolge. Mogoče je celo nekje globoko, v mojem kolektivnem nezavednem, vtisnjena zgodba o Samsonovi izgubi superiorne moči potem, ko mu je Dalila odrezala lase. Verjetno bo na tem nekaj resnice, saj sem se na kratko ostrigla samo enkrat. Bilo je že davno, takrat, ko je bil moj sin Gašper star dve leti. Ko me je zagledal, z resda ljubko, vendar kratko frizuro, je planil v tako silovit jok, da sem ga komaj potolažila.

“To ni moja mami,” je zajokal in potolažil se je komaj čez lep čas, v mojem objemu, ko je ugotovil, da se ta oseba s kratkimi lasmi, zna objemati točno tako kot njegova mami. Z leti so se moji naravni kodri malo poravnali, lasje postali malo krepasti, kar precej potemneli in joj, prejoj, zadnje leto so začeli celo siveti ( le zakaj? 🙂 ), zato so redni obiski pri frizerju postali nuja. Tako zaradi barve (mož se je poročil z blondinko, zato moram taka tudi ostati) kot zaradi rahlo krepastih las. Poleg tega si že celo življenje želim ravnih las. Prijateljica, ki ima po naravi ravne lase in si želi skodranih, mi je pred nekaj leti podarila bon za frizerja z naslednjimi besedami:
“Novi frizerski salon so odprli. Frizira moški, Turk. Ne zna slovensko, zna pa frizirat! “ Pri tem je odobravajoče zažvižgala. Mora pa res biti dober, da Mojco pripravi do žvižganja, sem si mislila in se še isti dan naročila na številko 040 809 000. Tako lepo številko si seveda takoj zapomniš.
Frizer me je že v prvo očaral. V črnih lakastih čevljih je drsel po marmornatih tleh, pod prsti pa so mu plesali ženski lasje, točno tako, kot jim je on dirigiral.

Ples čevljev in las
Ples čevljev

Ime njegovega salona ni bilo naključno izbrano. Hair dance. Seveda je iz mojih las naredil popolno frizuro. Brez besed.

Pogovarjala sem se samo z Ano, ki je znala slovensko.

In tako sem se pri oblikovanju frizure prepustila moškim rokam. Nekako je v meni celo začelo zoreti prepričanje, da lahko samo moške roke ukrotijo moje lase.

Večkrat, ko sem prišla “po frizuro”, več slovenskih besed je uporabljal moj frizer, za katerega še vedno nisem vedela, kako mu je ime. Ano sem pogosto slišala, da je uporabila besedo Aškim, ko se je pogovarjala z njim in sčasoma sem nekako začela sklepati, da mu je ime Aškim. Malo me je sicer begalo, ker je tudi sam Aškim velikokrat uporabil besedo Aškim, ko se je pogovarjal z Ano. Pa sem si razložila, da mogoče Turki, ko govorijo o sebi, uporabljajo namesto jaz, svoje ime. Kako bi pa lahko vedela, saj je bil on prvi in edini Turk, ki sem ga poznala.

Nekega dne, ko je Ana za trenutek odšla, sem rabila njegovo pomoč. Poklicala sem ga:
“Aškim!” Začudeno me je pogledal in v tistem je vstopila Ana, ki se je začela na ves glas smejati. Vedela sem, da je nekaj narobe.
“Kaj mu ni ime Aškim?” sem jo začudeno vprašala.
“Saj ti dovolim, da ga kličeš Aškim, čeprav mu je ime Mustafa. Aškim je turška beseda za dragi ali draga.”
“Ha, ha, ha,” sem se začela smejati in upala, da se bom vgreznila v zemljo, tako me je bilo sram.

Prejšnji teden se je Hair dance preselil v nov lokal, nasproti City-ja v Mariboru, na Ulico Vita Kraigherja 10. Tam lasje plešejo pod Mustafovimi rokami, tako kot plešejo njegovi črni lakasti čevlji po marmornem podu. Sedaj zna oboje, slovensko in frizirati. In to tako, da celo mene pripravi do tega, da tako tiho, ko me nihče ne sliši, zažvižgam moji frizuri v ogledalu. Moški znajo z lasmi.
Mustafa je še vedno Anin Aškim, njegova Ana je še vedno njegova Aškim. Pod srcem nosi že drugega njunega otroka, že drugega njunega Aškima. Nisem se vgreznila v zemljo, vem pa, kaj po turško pomeni Aškim.

Aškim Ana in Aškim Mustafa
Aškim Ana in Aškim Mustafa