ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

SODOBNA ZGODBA O ADAMU IN EVI

Ta dan je Adam prišel domov prej kot običajno. S službo je končal, zadovoljen in vesel, da je sklenil dober zavarovalniški posel, novo življensko zavarovanje, obenem pa je bil nesrečen, ker mu je ena od pomembnih strank odpovedala dogovorjeni obisk. Bil je lastnik zavarovalno-posredniške nepremičninske hiše, ki je delala za več zavarovalnic in prodajala nepremičnine na trgu. Stranke je imel po vsej Sloveniji. S svojo privatno firmo je bil zadovoljen, uspešen in prepričljiv. Svoboden delovni čas je bil zanj neprecenljiv. To ni pomenilo, da je delal malo, pomenilo je, da je delal kolikor je želel. Včasih je moral na teren k strankam tudi popoldan, včasih,  je ostajal v službi dolgo v noč, zlasti če je bilo potrebno razložiti vse podrobnosti in pasti, ali posel skleniti. Moral je narediti normo oziroma jo preseči, ker je samo to štelo.

639a87c0-0046-44bb-b1d6-7444d072d8a8-244-000000195fee6a9c_tmp
Soproga Nadja je bila že dva dni na službenem potovanju. Bila je produktni vodja v farmacevtski družbi, ki je poslovala in prodajala zdravila po celem svetu. Velikokrat je morala kot predstavnica in primarni vodja izvajati promocijo in pospeševati prodajo. Bila je produktni vodja za vzhodnoevropske države.
e23c67f4-0839-4bf1-9a0f-5f864359961c-244-0000001a64723e65_tmp

Tudi ona je bila pogosto odsotna od doma, dvakrat do trikrat na mesec celo za več dni skupaj. Zaradi bližine vseh pomembnih lokacij, bližine centra in vseh avtocestnih križišč, sta si  kupila stanovanje v prekrasni barvasti terasasti stolpnici na Hacquetovi 1a,  v Ljubljani. Stanovanje je bilo šestsobno, več kot sta trenutno potrebovala. Velika dnevna soba z razgledom na grad, velika odprta kuhinja, ki se je široko odpirala v dnevno sobo, primerno velike spalnice, glavna in še tri nekoliko manjše. Prostorna kopalnica je imela jacuzzi, razkošno tuš kabino in parno savno, dva kabineta, širok hodnik iz katerega si dostopal v vse prostore ter dvigalo do garaže v kleti. Tam sta imela tri parkirna mesta. Stanovanje je imelo še veliko, večnamensko nadkrito teraso s čudovitim razgledom na center in stari grad, telovadnico in primerne garderobne omare za oba. Rada sta živela prijetno, umirjeno, v estetsko izpopolnjenem okolju. Tudi zato sta izbrala stanovanje v zadnjem nadstropju terasaste stolpnice, svetlo, s poudarkom na sodobnosti in s posamičnimi kosi starega pohištva, ki so celotni ureditvi dajali pridih domačnosti, topline, dobrega počutja in feng šui ezoterike.

ee8c0167-82ae-409e-885f-ebe0440434cc-244-0000001e1050bef6_tmp

Levji delež k ureditvi je prispevala Nadja. Adam je imel določene pripombe, ki sta jih sporazumno razrešila in uredila stanovanje točno tako kot sta si dejansko želela. Izbira opreme in celoten proces od nakupa do vselitve je trajal skoraj dve leti. Oba sta se veselila, da bosta končno zaživela na svojem in v okolju, v katerem bosta za vedno srečna. Poročena še nista bila, prav tako še nista imela otrok, čeprav se je Adamu zdelo sumljivo, ker  se je Nadja zadnji mesec vedno dlje zadrževala v kopalnici in ji je bilo občasno  slabo. Bila je bleda, delovala je utrujeno in izmučeno. Potovanja in odsotnosti je čedalje težje prenašala. Ni je želel naravnost vprašati, vendar je vedel, da mora biti, imel je občutek, da je, želel si je to, želel je slišati samo en stavek: “Noseča sem Adam !!”  Zakaj mu še ni povedala …?? Zagotovo mu bo, ko se vrne, ma ne, sam jo bo vprašal, je razmišljal v dvigalu na poti v stanovanje. Poroko sta načrtovala v kratkem, čez nekaj mesecev, pred poletjem, v mesecu maju, ker je to njun najljubši in najprijetnejši mesec, mesec, obdan z razcvetelim razkošjem, žuborečimi potoki, dišečimi livadami, mesec prepoln življenja. Ptički, ki pojejo in žvrgolijo, čebele, ki letajo iz cveta na cvet, krasna prebujena narava, v kateri sta nadvse uživala. V maju sta se tudi spoznala in zaljubila. Do usodnega da ju je ločilo še par mesecev, zato je bila to njuna glavna tema pogovorov. Želela sta si majhno in veselo poroko v ožjem družinskem krogu. Priprave nanjo so šle že proti koncu.

9803fe23-72b9-4eb8-8088-b3662a0c0b14-244-0000001f4b6a19bd_tmp

Adam je bil pogosto sam  doma. Ob Natalijinih odsotnostih se je počutil osamljenega, kljub temu, da sta se pogosto pogovarjala preko Face Time-a, Facebooka, Twitterja in elektronske pošte. Pri tem sta se neskončno zabavala in smejala. Takrat, ko je ni bilo, je delal več kot običajno, saj je izbiral stranke, ki so bile najbolj zahtevne in s katerimi se je moral dolgo pogovarjati, jim razlagati neskončne možnosti zavarovanj ali prednosti te ali one nepremičnine. Na tisti dan pa mu je ena stranka odpovedala dogovorjeni termin. Prišel je v svoje veliko, svetlo, stanovanje z razgledom in je pričakoval da bo dan preživel popolnoma sam. No ja, v stanovanju ni bil popolnoma sam. K njima se je pred letom dni priselila Natalijina mlajša sestra, triindvajsetletna Eva.

9e5b75c1-539a-4754-b730-b1665075725d-244-0000002109ca95c6_tmp

Prišla je iz Radeč. Natalija in Eva sta otroštvo preživljale v tem majhnem mestu ob reki Savi, kjer si vedno lahko slišal šumenje mogočne reke. Kamorkoli si se obrnil, vedno si zagledal gmoto vode, ki je neustavljivo drla. Natalijina sestra je bila študentka novinarstva. Poleg študija se je ukvarjala z manekenstvom, designom, modeliranjem … Bila je samska in bila je prava lepotica. Postavna, lepih svetlo zelenih oči, ki so prav vpadljivo izstopale, te “pribijale” in ti jemale dih do te mere, da osebe v katere so bile usmerjene niso imele več ne želje in ne volje, odmakniti pogled. Postale so začarane, hipnotizirane. Njen obraz, predvsem pa njene nenavadne oči, so ji dajale videz bitja z drugega planeta, iz neke druge eksotične dežele, imel si celo občutek, da si jih videl pri neki drugi živalski vrsti, kači, kuščarju, mogoče vranu. Nenadoma si dobil preblisk, da je nemogoče, da ima človeško bitje takšno barvo oči. Globina zelenega pogleda, lepota njenega obraza in celotne postave te je nemudoma odpeljala v mistične, pravljične dežele, kjer so živeli princi in princese, kjer so ljudje s čarobnimi napoji postajali omamljeni in nerazsodni, se pretvarjali v druge vrste ali ostajali za večno, ali do prvega poljuba negibni, zaledeneli ali začarani v globokem snu. Zagledan v ta par oči, v lepoto obraza in postavo boginje, si začel ubogati in izpolnjevati vse njene želje in ukaze. Ta čarovnija je trajala samo tako dolgo, dokler si bil sposoben zdržati moč teh nadnaravno zelenih oči. Če nisi mogel odmakniti glavo stran, si bil njen za vedno. Tega se je zelo dobro zavedala tudi sama in čedalje pogosteje je Adama poskušala ujeti.

eae06b21-bba3-4071-9954-26d6d171e326-222-0000001684b37d69_tmp
Imela je neverjetne obline, neverjetno postavo in vsak moški mimo katerega se je sprehodila jo je moral opaziti, moral se je obrniti nekako nagonsko, v trenutku presenečen nad barvo njenih oči, ki so mu se potem, ko je šla mimo, vtisnile v spomin in podzavest in o katerih je še dolgo razmišljal. Napovedovali so ji bleščečo prihodnost, “gold digger-ja”, človeka, ki ji bo uresničil sanje. Vendar se ta napoved ni uresničila.

3ab2878d-2ef2-411e-bd58-5a46aa76d4b8-428-0000003c6b7dd74c_tmp

Predstava o idealni ženski, s popolno postavo in lepoto, je v vsakem moškem ukoreninjena, genetsko določena in predstavlja ideal ženske kot matere, ki bo plodna, sposobna hraniti, vzgajati in skrbeti za otroke, potomce. Moški ne potrebuje metra v roki, s katerim bo iskal idealne ženske mere 90x60x90, on to vidi, občuti in čuti na vsaki ženski. S svojim pogledom, ki vedno ocenjuje, mu možgani avtomatično določijo metrične enote in širši ali ožji izbor potencialnih partneric in matere njunih otrok. Ta vizualna ocenitev je vsekakor samo prvi aspekt, prvi izbor in prva instanca morebitnega kasnejšega stika. Za poglobljen stik prepoln hormonalnega prežemanja in trajnejšega odnosa pa je pomembno še veliko drugih aspektov in ujemanj. Najprej je treba zadovoljiti vseh  pet čutil: vid, sluh, vonj, okus in otip. To je kot jed, ki je pred teboj na korožniku in jo izbiraš z vsemi čutili, samo ena ali dve pa postaneta tvoji najljubši …
928a35e4-b54c-4355-9f4d-b17f2c9e7608-244-000000452a457694_tmp

Natalija je bila na poti od srede. Z letalom je odpotovala iz Benetk v Varšavo, vrnila pa se bo v petek. Čez vikend bosta skupaj odšla v toplice, se kopala, uživala in obnovila svoje moči. Tega sta bila prepotrebna, je pomislil, ko je zaslišal odločen Evin glas: “Tebe ljubim, ti si mi všeč,” Zagledal jo je med vrati, kako ga predira z očmi in pobesil je pogled. Vedno se mu je dozdevalo, da je temu tako. Eva ga je vedno gledala bolj zavzeto in dalj kot druge. Vedno se mu je nasmihala in vedno je opazil to znamenito iskrico v njenih očeh. “Tebe ljubim in tebe hočem,” mu je ponovno rekla. “Želim te neskončno ! Pridi v mojo sobo. Poglej!” Zavihala je dolgi in širok pulover, ki ji je segal do sredine beder. Bila je neskončno seksi. Bila je pravljična. Lasje so ji padali do ramen, gosti, valoviti, kostanjeve barve, naravni. Zelene oči so ji žarele. Z roko je naenkrat segla pod pulover in slekla tangice. Vrgla mu jih je v obraz in rekla:” Pridi, čakam te v postelji !!!”

0920ff72-04b1-440c-bcca-f86821e87d8e-244-0000002262e93cb3_tmp

Pulling knickers downVes napet je gledal za njo, ki je odhajala proti svoji sobi. Nenadoma je kot hipnotiziran stekel v dvigalo, se z njim odpeljal do garaže in stekel proti avtomobilu. Med potjo je imel občutek, da ga bo razneslo, da mu bo počila glava. Čutil je utripajočo bolečino v glavi, v prsih, zmanjkovalo mu je sape, tresel se je. Po obrazu so mu polzele kapljice znoja. Postajal je omotičen. Prijel je za kljuko, odprl vrata avtomobila, ko je zaslišal poznan glas, ki ga je ogovoril: “Hej, Adam, pa si le doma!” Zagledal je taščo in tasta, ki sta mu ravnokar prihajala nasproti. Nenajavljena sta prišla na obisk, ravno danes in ravno ob tem posebnem času.
14126ddd-a203-4313-b626-75289ad5f9d0-244-0000003b84189661_tmpKonec zgodbe. Ja, res je konec zgodbe. Ste presenečeni, radovedni, ali imate občutek, da je nekaj ostalo nedorečeno. A je res konec zgodbe …??? Kaj pa sporočilo? Zgodba je vsekakor poučna in ima svoje sporočilo. “KAŠEN JE NAUK TE ZGODBE???”
3d small people - complicated questionOdgovorov je več, vendar samo eden je jasen, nedvomen in preprost. “ZARADI SVOJE VARNOSTI IN VARNOSTI DRUGIH, IMEJ VEDNO KONDOME V AVTOMOBILU !!!”

272a2c23-0baf-4325-9045-25ac2d8b866a-244-0000003cff217d21_tmp

8065ce0d-80dd-4417-9b6b-f46a2b7a07bd-244-0000003d5cc4f87d_tmp

ČRNA MUCA

Omnia mutantur, tempora mutantur, hōjōki, bolj znana kot Heraclitusova Pantha rei – vse teče in vse se spreminja – jasno pove, da je vse, narava, svet, vesolje, vse, spremenljivo in da nikoli ni dogajanje nekega trenutka, enako tistemu trenutku, ki sledi. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isti rečni tok, je rekel ta jokajoči, obskurni filozof iz Ephesusa, ki je živel med letoma 536 in 475 pred našim štetjem. Kakor tudi drugi filozofi tistega časa, ki so živeli v vroči Grčiji, je tudi on v hladu, pod široko krošnjo jesena, sede ali polleže, naslonjen na zofo, ob skodelici mentinega čaja, ob petju čričkov, v miru, v prijetni tišini in šumenju morja, veliko razmišljal in prišel do spoznanja, da je ves človeški smisel v neponovljvosti časa in prostora. Vse kar obstaja v nas, v vesolju, v univerzumu in kjerkoli v življenju, je unikum. Pantha rei!!! Izrečeno, doživeto ali storjeno, je neponovljivo. Kakor rečni tok, dvakrat narediti identično enako je nemogoče.

img_0360
Heraklitov doprsni kip iz marmorja
img_0361
Heraklitov portret, olje na platnu
img_0362
Jokajoči filozof ob spoznanju minljvosti

Hipokrat iz Kosa je v istih življenjskih okoliščinah, v hladu jesenove široke krošnje, domislil in zapisal prisego, danes imenovano po njem, Hipokratovo prisego in tako postal oče sodobne medicine. Na otoku Kosu prodajajo Hipokratovo prisego kot spominek, uokvirjeno s posušenimi jesenovimi listi.

img_0363
Hipokrat, litografija
img_0364
Hipokrat, olje na platnu

Nekdo drug, tisočletja kasneje, v našem času in po našem štetju, je imel čisto drugačne težave in čisto drugačne pomisleke. On nikakor ni bil filozof, mislec ali prerok in nikoli ni odkril znamenitih besed, ki so popolne in se lahko nanašajo na vse kar smo in kar je bistvo vsega stvarstva, začetka in konca življenja. Še najmanj pa je bil filozof, zdravnik ali raziskovalec. Njemu sploh ni bilo pomembno, kaj je najprej nastalo, jajce ali kokoš, vesolje ali univerzum, moški ali ženska …

img_0365
Obdan z navadnimi skrbmi

Bil je v svojem svetu, obdan s trenutnimi, navadnimi skrbmi, skrbmi otroka, šolarja, osnovnošolca nižjega razreda. In to je bilo tistega dne, najverjetneje v ponedeljek, ko je Luka prinesel v šolo svojo muco.

To ni bila navadna muca. Mišika je bila čisto posebna muca. Imela je dolgo, črno, skodrano dlako, ki je pod roko delovala mehko, nežno, podobno kot kožušček, ki je narejen iz angora volne. Nisi in nisi je mogel nehati božati.

Luka je imel Mišiko najraje pri sebi in ob sebi. Ponoči se je ugnezdila na odeji pri njegovih nogah in včasih se mu je dozdevalo, da jo sliši smrčati. Predla je, vedno in zmeraj, ko jo je božal in ni prenehala še nekaj časa potem, ko je z božanjem odnehal. V kuhinji se mu je motala okrog nog, dokler ni izsilila kakšen košček priboljška, mesene palčke, sir ali enostavno košček svežega kruha z maslom. Po navadi je skočila na stol, se usedla in čakala še en, in še en, in še en … priboljšek. Ni imela mere. Ni znala prenehati, zato je vedno potreboval kar nekaj časa, da jo je prepričal, da ne bo dobila nič več. Ko mu je to uspelo, je skočila dol in se izgubila v temi. Potem jo je dolgo iskal in nikjer je ni mogel najti, ne v hiši, ne od zunaj, kot da bi enostavno izginila, kot da bi se stopila s temo.

“Miša! Miiiššaaaa, Miiiiiiiššaaaa …!!!” jo je klical in njegovi klici so še dolgo odzvanjali v noč. Miše pa ni bilo. Izginila je, se izgubila, čeprav je vedel, da so vsa okna zaprta, vsa vrata zaklenjena in da nobeden od domačih ni šel ven. Miša je z neko čudežno čarovnijo odšla in je enostavno ni bilo nikjer. Izginila je, tako, kot je prišla v njihov dom. To se je zgodilo nekega poznega jesenskega dne.  Pojavila se je od nikoder, naenkrat jo je zagledal na oknu, vso lačno in suho. Revše se je stegovalo proti njemu, na drugi strani okenske šipe in prosilo, da ga nahranijo in spustijo v hišo. Luka ji je prinesel košček svežega kruha, namazanega z maslom in skodelico vode. Takoj se mu je zazdela zelo prikupna, čeprav je bila suha in sestradana. Nekako je le nagovoril mamo, da jo obdržijo. Potem, ko se je ustalila, ko se je navadila na redno prehrano, ko je njena dlaka postala svetleča, igriva in prijetna, se je pogosto izgubila neznano kam. In se čez nekaj časa tudi čudežno spet pojavila. Kar naenkrat, kot s čarovnijo, iluzijo ali kot, da je bila z nekim posebnim trikom pripeljana odnekod, z nekega drugega planeta, z vesoljske ladje, z drugega sveta, iz neke mistične dežele … kot da je bila teleeksportirana in čez nekaj časa teleimportirana.

Verjame se, da črne mačke ne prinašajo nič dobrega. Verjame se, da so demoni, ki nam prinašajo nesrečo. Povezane naj bi bile s čarovnicami, in če nam katera prekriža pot, naj bi to zagotovo pomenilo nekaj slabega. Če prečka našo pot, prepreči, da bi naša duša po smrti poletela v nebo. To je v bistvu prava razlaga, čeprav mislimo, da nam črna mačka prinaša nesrečo v osebnem in materialnem življenju.

Praznoverje je staro toliko kot človeštvo. Je vera v nadnaravne sile in moči, ki jih moramo spoštovati in jih v nobenem primeru ne smemo izzivati, ker bi se nam to maščevalo v materialnem, socialnem, sociološkem, kulturološkem pa tudi v preživetvenem smislu. Veliko je takšnih in drugačnih prepovedi ali urokov, vendar najbolj mistične so bile vedno in zmeraj bodo, tiste o črnih mucah. Same po sebi, predvsem pa zaradi svoje elegance, samovšečnosti in neke posebne ezoterične mističnosti, med ljudmi vedno vzbujajo misli o obstoju nadnaravnega, zato pravimo, če ti črna mačka prečka cesto, moraš pljuniti trikrat, da odženeš urok, ki ti ga je namenila.

Luka je v šolo prinesel svojo prijateljico, črno muco, iz čisto drugačnih nagibov, razlogov in prepričanj. Zbal se je za njeno življenje in preživetje. Ni treba niti opisovati, da se je v razredu takoj zgrnila množica otrok okrog njega in njegove živalce. Vse je zanimalo, zakaj jo je prinesel. Eni so jo božali, predvsem punčke, fantki pa so stali okrog njega in se veselo hihitali. Najbolj razkurjena in najbolj vznemirjena zaradi tega nenavadnega dogodka, je bila seveda učiteljica, ki se je takoj razburila in vse ostale učence poslala v klopi.

“Kaj se to dogaja, Luka? Zakaj si prinesel v razred črno muco? Ti poredni fant, kaj te je popadlo? Bom morala poklicati tvojo mamo, da mi bo razložila kaj se s tabo dogaja!” je vsa razkačena sopla učiteljica.

img_0372
Povej že enkrat, zakaj?

Luka jo je ves skrušen in z velikim strahom opazoval in še bolj stiskal svojo Mišiko, ki bi najraje odskočila in se izgubila v temi, tako kot to zna samo ona.

“Oprostite tovarišica, nisem imel druge izbire, moral sem jo prinesti v šolo!”

“Zakaj, zakaj si jo moral prinesti sem?” je vpila tovarišica in celo dvignila desnico in zažugala z kazalcem. “Povej že enkrat, zakaj?”

“Vem da je nenavadno, vendar se mi je Mišika zasmilila. Zjutraj, ko sem se odpravljal v šolo, sem slišal očeta, kaj je mami zašepetal na uho.”

“Kaj, kaj se greš, kaj govoriš neumnosti !!!” se je drla tovarišica in še vedno žugala. “Kaj je bilo doma, kaj si slišal, kaj je oče govoril mami, pa še na uho?” je vpila.  Luka jo je še bolj ponižno in s strahom pogledal in nadaljeval.

“No, ja, hm, ne vem, slišal sem očeta govoriti nekoliko skozi stisnjene zobe, zasoplo in jezno, obenem pa je mamo držal okrog pasu ter jo čvrsto stiskal in privijal k sebi:

“Mmmmmmm, mmmmmmm, miška, ko bo šel tamau danes v šolo, ti bom požrl muco!!!”

img_0373
… ti bom požrl muco!

V razredu je nastala čudna tišina. Vsi so obnemeli. Tovarišica je imela na široko odprte oči, na široko je odprla usta. Imel je občutek, da se je čas ustavil. Kot da bi bil v matrici, mogoče v nekem drugem času in prostoru, nekem paralelnem svetu, iz katerega vse opazuje samo od strani. Vsi so bili tu, vsi so imeli odprte in vsi, prav vsi, čudno razširjene oči. Vsi so gledali proti njemu. Prav čutil je njihove poglede na svoji koži. Kot da bi ga to zbadalo, peklo in bolelo. Ni razumel, zakaj? Kaj se je zgodilo? Zakaj so obnemeli? Kakšne čarobne besede je pravkar izgovoril? Vedel je samo eno, zanesljivo in zagotovo, spet je bila vsega kriva Miša. Že zato,  ker je bila črna in je imela rumene oči. Spet je uporabila svojo magično moč in čarovnijo, ki jo je pridobivala skozi stoletja. Ja, muca Miša je bila spet kriva za vse.

PRAVLJICA O ZLATI RIBICI

Predstavljajte si situacijo zvečer, po 18. uri. Ravnokar ste prišli domov iz službe in gromozansko ste lačni. Odprete hladilnik in nič. Pozabili ste ga napolniti. Hladilnik je prazen.

unnamed-12
“…….., hladilnik je prazen!”

Izrečete blago kletvico, kasneje pa ste v dilemi. Ne veste, ali bi ostali lačni doma, tvegali krče in pekoče zbadanje v želodcu ob dveh zjutraj (takrat se dokazano izloča največ klorne kisline), ali bi raje skočili v bližnjo trgovino ali restavracijo in nekaj na hitro pojedli. Obstaja tudi tretja možnost. Pokličete dostavljalca, ki vam pripelje pico, hamburger, ocvrte perutničke, čevapčiče, rebrca,…… za posladek lahko krofe, tortico…….., vse po želji.

Po statistiki ste se najverjetneje odločili za slednje, vsaj 85% vprašanih se jih. Zakaj vam to pravim??? O tem malo kasneje. Naj vam še prej povem zgodbo o zlati ribici. Zlata ribica ljudem izpolnjuje želje. Če jo ujameš, ti izpolni tri želje. V moji zgodbi sta dve zlati ribici, ki imata čarobno moč. Zgodba gre takole: Dve ribici se srečata daleč, daleč v globokih vodah oceana. Ena lepa, suha, zlata in bleščeča, druga debela, okrogla, napihnjena, močna in zaripla. Najprej se gledata kot da sta se že nekje videli,  nato se ustavita in se obrneta ena proti drugi. Debela reče suhi:

” Midve se poznava, a ne?!” Suha jo najprej opazuje, gleda, kliče slike iz spomina, pa reče:

” Ja, ja, ja, zdi se mi, da se spomnim, kitajsko morje, Pri morskem konjičku, mislim, da sva jedli cabombo… “.

“Ja res je,” reče debela in se nasmehne. Suha se začudi:

” A nisi bila takrat malo drugačna – mislim, bolj, hmm….no ja, saj veš, mislim….vitka ……?”

” Vem, vem, kaj misliš,” reče debela in utihne. “Veš, to je čudna in prav posebna zgodba. Nekam bi morali v miru sesti, da bi ti jo lahko povedala.” Suha je nekaj časa molče razmišljala. Potem je rekla:

“Ok, itak imam časa na pretek, sediva tjale, v kavarno Pri zlati ribici.” In tako sta tudi naredili.
Se sprašujete, kako je povezana zlata ribica s hamburgerji, pico in podobno hrano..??

unnamed-26
Zlata ribica izpolni tri želje

Hja, v bistvu zelo ….
Človek spreminja način življenja in se prilagaja potrebam sodobne potrošniške družbe, kjer je kapital v ospredju. Vsaka kapitalistična država mora biti potrošniško naravnana, ker ji vlada, jo mobilizira in jo stimulira kapital. Kapital za uresničitev svojega cilja potrebuje potrošnike. Dobro plačani srednji sloj je gonilna sila kapitalizma. Temu sloju pa je potrebno udobje, dom, hiša, stanovanje, avtomobil, morebiti vikend ali čoln in vsekakor hitra prehrana, saj posameznik ne sme porabiti preveč časa za hranjenje med službo. Vsekakor mora biti sit in zadovoljen z svojim načinom življenja, s svojim statusom, delovnim mestom….. Seveda mora imeti vse.

Restavracije s hitro prehrano so tovarne nasičenih in transmaščobnih kislin ter sladkarij, ki so odgovorne za vse gorje, ki jih povzročajo človeškemu organizmu. Biti morajo v bližini delovnih mest, pri roki, na razpolago in to takoj. Vse to je pripeljalo do skrajnih bizarnosti. Hoteli za ljudi srednjega sloja kapitalsko naravnanih držav ne nudijo več zajtrka, kosila in večerje, klasičnih storitev, ki so bile še nedolgo nazaj normalen del hotelske ponudbe. Tega ni več. To je omogočeno še izključno v hotelih, namenjenih bogatemu sloju, za ustrezno visoko ceno. Srednji sloj si tega ne more privoščiti. Z odpiranjem številnih restavracij, verig nakupovalnih centrov s hitro hrano, z njeno bizarno dostopnostjo, so človeka potisnili v drugo skrajnost razvoja, začeli so proizvajati debele ljudi, zasvojence s hrano. Tovrstna hrana povzroča odvisnost, podobno kot droge heroin, kokain, nikotin……in seks…. Gledano s strani kapitala logična podrejenost. Po drugi strani je logična tudi povezanost te prehrambene verige s pojavnostjo bolezni in vseh biolezenskih zapletov, ki jih ta odvisnost povzroča. Povedano drugače, več debelih, več bolezni, večji je zaslužek vseh v verigi prepričevanja, preprečevanja in zdravljenja te psihično metabolne bolezni.

Mastno služijo vsi – farmacevtska industrija, zavarovalnice in zdravstvo, zdravniki, modna industrija, prehrambena industrija, kozmetika …….vsi, prav vsi po vrsti . Tudi drugi segmenti zaslužkarjev prodajalcev in izumiteljev vedno novih dietnih režimov, prodajalci knjig, klinike in sanatoriji za zdravo prehrano in hujšanje, oglaševalska industrija…….. Imaš občutek, da so vsi prisesani na zdravljenje debelosti in zdravljenje debelih…. Kapital ima svojo logično povezanost in krog je sklenjen.


Zasvojenost s hrano, tako kot vsaka druga zasvojenost ni dobra. Posledice vsake oblike zasvojenosti so ogromne, tudi seksualne. Vse odvisnosti pahnejo človeka v bizarno življenje, ki se vrti v začaranem krogu in iz katerega se redkokdo vrne v normalno življenje zdrav in normalen. Statistično je dokazano, da se 95 % ljudi, zdravljenih zaradi debelosti, po gromozanskih naporih in ogromnih denarnih vložkih vrne na stara pota in se ponovno zredijo. Ozdravijo le redki. Vendar to ne skrbi nikogar, kljub temu da na dolgi rok debelost počasi in zanesljivo razjeda tako posameznika, kot tudi družbo v celoti. Zanimiv podatek je, da so ženske bolj zasvojene s hrano kot moški, prav tako so bolj debele. Moški pa hitreje umirajo za posledicami debelosti. Ta podatek je prav tako zelo pomemben. Ker ženske veliko dajejo na svojo zunanjost, je celotna industrija pomlajevanja, od plastično-kiruške, aplikativne silikonsko-botox terapije in celulitičnega odstranjevanja (tukaj vodi kozmetična in plastično kirurška industrija), usmerjena prav v ta segment, ki je tako dobičkonosen. Moški zaradi evolutivno razvojnih značilnosti človeške rase v tem segmentu ne prinašajo skoraj nič. Ženska je ta, ki izbira partnerja in očeta svojih otrok. Posledično mora biti lepa in privlačna. Zaradi te “lepote” in prikupne seksi zunanjosti ima večjo ponudbo in s tem možno široko izbiro moških in partnerjev. Ali se vse ženske obnašajo etično in se zadovoljijo samo z enim partnerjem, ali to svojo lepoto, urejenost in plastično-implantatno poudarjene atribute zunanjosti izkoriščajo tudi v druge namene, je poglavje zase.

Slovenija že dolgo ne zaostaja za kapitalističnim svetom. Trend naraščanja debelosti ima deset kratnik povečanja.

Zlati ribici pa še vedno sedita v kavarni in se pogovarjata:

“A veš, da je meni tega dovolj. To izpolnjevanje želja, to nikamor ne pelje. Znorela bom!” pravi suha.

“Meni govoriš,” pravi debela. “Poglej, kam me je to pripeljalo. Poglej, kakšna sem. Debela, grda……..” začne jokati in ihteti. Suha jo tolaži, jo drži za plavut in jo sočutno gleda.

“Ne ženi si tega toliko k srcu. Vse bo še OK!”

“Kako bi lahko bilo vse v redu ?”  zaihti debela. “Nikoli ne bo. Poglej, kaj sta mi ta dva nesramneža nazadnje naredila.”

“Kako to misliš?  Kdo ti je kaj naredil?” vpraša suha začudeno.

Debela se močno razjoče. Ootem se le pomiri in začne svojo izpoved:

“Se spomniš, ko sva se prejšnje leto odpravili iz tiste restavracije in se razšli?”

Suha nemo odkima z glavo.

“Vsa vesela, srečna sem zaplavala proti površju oceana, da bi občutila še malo sonca na lastni koži, da bi imela popoln dan. Nato pa… naenkrat…. Očitno sem spregledala trnek in naenkrat puff… Takoj sem bila na površju in zagledala sem debelega, neobritega srhljivega možakarja, ki je očitno lovil tune, velike ribe ali kaj podobnega. Zagrabil me je in stisnil v dlan.  Gledal me je razočarano. Razmišljal je, kaj bi z mano. Zraven njega je stal še debelejši moški, grozno poraščen. Tudi on me je začudeno gledal. Takoj mi je bilo jasno, da moram nekaj ukreniti. Tistemu, ki me je izvlekel, sem povedala veselo novico, da nisem samo navadna zlata ribica, ampak sem čudežna zlata ribica in izpolnjujem želje, ne samo ene, celo tri. Rekla sem mu, naj mi pove prvo. Gledal me je hladno in razočarano, me obračal, preverjal, ocenjeval mojo velikost in težo, se odkašljal in mi rekel: Ne seri. Potem me je odvrgel v morje.”
Hmmmm, ta možnost pridobivanja na telesni teži iz naše pravljice ni verjetna, ni fiziološka in ni resnična. Vendar se moramo kljub temu vprašati, če zlate ribice s to čudežno močjo vendarle obstajajo… Čudeži se le dogajajo. Zamislimo si, če bi dobili to redko priložnost in ujeli svojo zlato ribico, bi si zagotovo želeli samo eno: on, da bi bil bogat (kot ribič), ona pa, da bi bila lepa (kot ribica). 🙂

 

KO HARRY SREČA SALLY

Začnimo z uganko: “V mestu ne gori nobena luč, na avtomobilih ne gori nobena luč, temnopolti človek, oblečen ves v črno, prečka cesto. Voznik avtomobila se je ustavil, ker ga je videl. Kako ga je lahko videl???”
Velikokrat se zgodi, da je rešitev tu, pred nami, pred našim nosom, pa je ne vidimo. Ne vidimo je, ker ne razmišljamo enostavno, ker zmeraj mislimo, da je rešitev daleč, da je komplicirana in da enostavno ne zmoremo, ali pa si enostavno želimo, da je tako. Enostavne rešitve za dosego nekega cilja so zmeraj najboljše rešitve, kakor tudi v življenju. Enostavneje, preprosteje, si razložimo določene teme, znanstvene članke, recenzije, znanstveno gradivo, lažje nam bo. Hitreje se bomo učili, vsi nas bodo razumeli, pa še veliko manj časa bomo porabili za vse. Ostalo nam bo veliko več časa za druge reči, zato z enostavnostjo tudi racionaliziramo s časom in prostorom.
Poglejmo naslednjo uganko:

unnamed-2
Polji A in B sta enake barve

A si lahko predstavljate, da sta polji A in B na šahovnici enake barve..??? Misliteeee, da sta reess….????? Niste gotoviii…??? A sta ress enake barve….. ???? Ma nistaaaaaa….!!!! Neee, nikakor nista ….!!!! Lahko je vse samo potegavščina in zavajanje, z namenom, lahko je vse skupaj laž..???? V bistvu sta ress.. …!!! Ne verjamete…????
Vse te uganke in iluzije uporabljamo vsi in vsepovsod na takšen ali drugačen način…!!!! Človek si nenehno izmišljuje, ima bujno domišljijo in laže… Laž in resnica se na koncu ujameta. Neke raziskave so pokazale, da se laž v večji ali manjši meri uporablja v medsebojnih odnosih, komunikaciji in poslovnih odnosih, umetnosti……, vsepovsod, v več kot šestdesetih odstotkih. Pokazale so tudi, da sta laž in resnica na koncu le eno in  isto… izrečena tako ali drugače, z enim namenom ali drugim, se povežeta in nam sporočita tisto, kar želimo slišati, videti, dojeti. Poznamo nekaj vrst laži. Lažemo lahko z namenom zmanjšanja napetosti v odnosih ( npr. nisem mislil to, kar sem povedal, mislil sem popolnoma drugače…), konvencionalne, s katerimi želimo ohraniti dobre medsebojne odnose (izgledaš perfektno, prava spomladanska rožica si, mislim si, dišeča vrtnica…!!!!), zavajajoče, s čimer želimo z nekom navezati intimen odnos ( čutim, da si mi všeč, čutim to posebno kemijo med nama… ljubim te…!!!!!!…, hočem tee…!!!.), laži pretiravanja ( zabavali smo se čudovito, vaša hiša je čudovito urejena…), laži opogumljanja, ki jih praviloma izrečemo zaradi opogumljanja nekoga, da to počne še naprej (srček ti tako čudovito kuhaš, pišeš, rišeš, igraš, ….). Nemogoče je biti popolnoma iskren in vsakemu povedati resnico v oči. Recimo, da rečete kolegici ali osebi, ki ste jo slučajno srečali: ” Gospa, vi pa res izgledate stari, grozno kako ste se postarali…..” ali: ” danes ste tako grdo oblečeni kot kakšna cipa….” ali “gospod, danes izjemno smrdite…..” in kam bi nas ta resnica pripeljala. Ves čas bi bili v konfliktnih situacijah, nobeden nas ne bi maral, z vsakim bi se kregali, prepirali, celo trpeli in bili pod gromozanskim stresom, braneč ta okop “resnice” do kraja. Enostavno bi bili zelo nepriljubljena oseba. Torej, medsebojni odnosi nas silijo, da lažemo. Pravila laganja so celo zapisana v bontonu, v splošnih pravilih medsebojnih odnosov, celo v pravu, zakonih…..Če ne lažemo, nismo družbeno sprejemljivi…!!! Očitno nas družba in okolje prisiljuje v laž. Pravijo celo, da se laž pojavi, ko otrok spregovori. Z lažjo otrok spozna, da se bo izvlekel iz neprijetnih okoliščin. Resnica bi mu prinesla kazen, celo klofuto, izvlečena ušesa in še marsikaj…

image
Izvlečena ušesa

 Včasih je nevarno govoriti resnico, saj lahko naredi nepopravljivo škodo. V vseh medsebojnih odnosih, interakcijah in ne samo politiki, ljubezni, službi, trgovini tudi v umetnosti se uporabljajo laži z namenom izboljšanja percepcije, sporočil in umetniške posebnosti dela. Tako te posebne umetniške slike olja na platnu dosegajo neprecenljive vrednosti.

Dva portreta dveh? dam

Picasso in Braque, začetnika največje smeri v umetnosti, sta leta 1907 začela ustvarjati sporočilne, iluzionistične podobe narave, življenja, ljudi, vojn, ljubezni, odnosov, situacij…, sveta, ki jo vsak posmeznik tolmači po svoje, na svoj način gleda sliko, iz tega ali onega zornega kota. Podobe narave in predmeti so bili slikani v obliki kock-kubusov, od tod kubistična smer v umetnosti, imenovana KUBIZEM.

unnamed-5
Guernica

Na podoben način, z realističnimi podobami, v umetnostni smeri REALIZMA, lahko naslikaš kamen, drevo, živali, takšen ali drugačen predmet, možgani pa na sliki vidijo popolnoma drugačen motiv kot smo ga narisali…

unnamed-6
Podeželska idila? Brkati moški?
unnamed-7
Viadukt? Ladje?
unnamed-8
Morski sireni? Galeb? Posušeno drevo ob morju?

Vse torej ima svoj namen. Tudi naši možgani nam lažejo. Lažejo lahko z namenom, da bi nam ustvarili privid nečesa, da nas obvarujejo, da nam povedo, da moramo zbežati, oditi z mesta dogodka (čeprav se nič posebej nevarnega ne dogaja), z namenom ohranjanja nas in življenjske integritete kot takšne. Zato imamo strah, paniko in laž kot samoobrambni mehanizem, s katerim zavarujemo osebnost, dostojanstvo, telo, življenje…

Včasih celo namerno preslepimo možgane zaradi zabave, veselja, iluzije, izmišljamo si razne trike, premagujemo nerazumljive nadnaravne ovire, ki na videz nimajo nič skupnega s fizičnim, gravitacijskim svetom Zemlje. Tako postanemo heroji, zvezde, junaki.  Nekaterim je to celo poklic, s katerim dobro in lepo zasluži.

unnamed-11
“The Handcuff king”

Prvi veliki zaslužkar, velika zvezda, iluzionist Erik Weisz … hahahahaha ….. (zdaj razmišljate kdo je to…), svetovno znan kot prvi in edini iluzionist trikov s pobegom. Namerno nisem in ne bom povedal njegovega pravega umetniškega imena in priimka. Pod umetniškim imenom ga pozna cel svet. Uporabljal je različne pripomočke, verige, kovinske škatle, vodo, dal se je celo živ zažgati in je s trikom pobegnil sam pred sabo…. Postal je institucija in tako gromozansko slaven kot malo kdo danes. Še vedno krožijo legende in pravljice o njegovi nadnaravni moči. Umrl je 31.10.1926 zaradi posledic takoimenovane “trebušne angine”, vnetja in perforacije razlitega slepiča, in kasneje sepse. Bil je znan kot “The Handcuff king” .

Možgani, nas ali sami sebe slepijo na vse načine, zato lažemo in si izmišljamo. V večji ali manjši meri je to namerno in zaradi koristi. Ali je to prav ali ne? Vsi se bomo strinjali, da ne. Tudi raziskave potrjujejo, da je prav zaradi laži veliko skrhanih odnosov in zakonov. Zato je narava poskrbela, da vsaj nekaj na našem telesu in v nas, ni zlaganega. To je govorica telesa. Po Alanu Peaseu, govorica telesa pravzaprav nikoli ne more biti lažna zaradi neujemanja pomembnih gest, mikrosignalov, ki jih oddaja telo, z izgovorjenimi besedami. Tako so odprte dlani znak iskrenosti, toda ko vam prevarant na ta način skupaj z nasmehom izgovarja laž, ga nehote izdajo mikrokretnje. Očitno je, da imajo človeški možgani mirujoč varnostni mehanizem, ki se odzove, ko se sporočila, dobljena z gestami, ne ujemajo z “besedilom”. Skratka kadar lažemo, nas izda govorica telesa. Razen če nismo notorni, izurjeni in profesionalni lažnivci.

unnamed-10
Prevara?

Če nekaj časa gledamo to sliko opazimo, da smo spet prevarani. Kockasto ozadje se premika, kot da bi gledali kockasti raster, ki drsi sem in tja. To nas zabava, zakaj je to tako niti ni pomembno, pomembno je, da je to zabavno, mistično in si ne moremo pojasniti zakaj. Tudi noč ima svojo moč. V kolikor noč zamenjamo za dan, potem razumljivo opazimo temnopoltega človeka, ki prečka cesto, čeprav je oblečen v črno. Tudi Harry Houdini je bil zabaven, še zdaj je legenda in prvi veliki čarovniški mag z večno slavo. Pravzaprav, vsi smo čarovniki, eni manj, eni več, eni treniramo in eni smo samouki. Vsekakor pa nas čarovnije, iluzije, laži…., seks, rock and roll, razveseljujejo, dokler ne spoznamo resnice in se nas laž ne dotakne…, do takraat……

Tako kot v filmu, ko je Harry srečal Sally. Vedno si postavljamo hamletovska vprašanja  in smo vedno pred večno dilemo ali se bo zgodila ljubezen  ali ne oz. personificirano ali prijatelja oziroma sovražnika lahko postaneta ljubimca?…… Zakaj pa ne..!!!!!

MEMENTO

Povedal bom eno srhljivo zgodbo, ki se je dogajala v nekem davnem času, na samotnem kraju, na podeželju, v jeseni, polni neprijetnosti kot so megla, vonj sveč, pokopališč in turobni dnevi brez sonca. Tista jesen je bila še posebej srhljiva. Listje je odpadlo še bolj zgodaj, dnevi so bili krajši, še hitreje je padla tema. Ljudje so se odpravljali spat ob prvih meglicah. Ulična razsvetljava je oddajala skrivnostno, megleno svetlobo, vse je bilo vlažno in gnilo. Po deblih drevoreda se je cedila smola in ovijala krošnje kot pajčevina. Vsak hrup, vsaka kaplja, ki je padla na tla, vsak lajež psov, vsak korak, vse je odmevalo. Moral si imeti dobro izostren sluh in dober spomin, da si slišal ali vedel, od kod zvok prihaja in komu pripada. Da si hodil ponoči skozi ta temačen, meglen in samoten kraj, si moral imeti pogum. Zgodba je res iz nekega davnega časa, časa zgodb, spominov in časa, ko sta mističnost jeseni in pravljična tema, imeli svoj pomen. To je bil še čas, ko ni bilo avtomobilov, avtobusov in motorjev. Edino prevozno sredstvo so bili vlaki, kolesa in noge. Kolesa so si lahko privoščili samo redki. To je  bilo obdobje, ko ni bilo dela, ljudje na podeželju so nekako še živeli, ostali pa težko. Delo državnih uslužbencev je bilo cenjeno. Delo železničarja, ki razporeja in spušča kompozicije, jih ustavlja in spet dovoli odhod, je bilo ne samo cenjen, ampak tudi dobro plačan poklic. S takratnim mesečnim prihodkom se je šest članska družina dobro preživljala, zlasti če se je “glava družine” še dodatno ukvarjal s poljedelstvom, čebelarstvom ali kakšno drugo pridobitno dejavnostjo, ki je družini prinašala materialno varnost in blagostanje. Glavna oseba te zgodbe, železničar, je  pot od službe do doma opravil peš, v vseh letnih časih, pozimi, poleti, jeseni in spomladi. Srhljivost njegove poti je bila v tem, da je moral vsak dan, prav vsak dan, v vseh letnih časih in vseh svojih delovnih izmenah, po jutrih, dnevih in nočeh, hoditi mimo …… pokopališča.1Ja, na poti domov, prav tako na poti v službo, je moral prav vsak dan hoditi mimo mestnega pokopališča. Zjutraj in podnevi ta pot ni bila posebej zanimiva, vedno je bil nekdo na pokopališču, hodil mimo, urejal ali čistil grobove. Noči, ja noči, so bile problematične….

Velikokrat se nam sicer dogaja ali zgodi, da nekaj slišimo, vidimo, čutimo ali celo tipamo, kar nima stvarne podlage v realnosti. Že star pregovor govori, da so v strahu velike oči, kar pomeni, da je prav strah moderator naših pretiranih čustev in celotnega zapletenega fiziološkega procesa izločanja stresnih hormonov od adrenalina, kortizola, noradrenalina…..2
“Malo čustev ima tak vpliv na naše obnašanje in počutje kot strah” začenjajo svoje poglavje King, N. J., Hamilton, D. I. in Ollendick, T. H. (1988), angleški psihologi, opisujoč fobije iz behavioristične perspektive v svoji raziskovalni študiji “Phobias”. Ne opisujejo samo, kako ti strahovi nastajajo, opisujejo tudi, kako te strahove premagamo. Večinoma se moramo soočiti z njimi, ali jih premagovati s humorjem. Zato je tako pomemben smeh in s smehom zaničevanje strahu, kakor tudi vseh drugih težav, celo depresivnih motenj. V ta namen je bila razvita terapija s smehom.
Hahahaha, hahahaha, hahahahaha…….. , odzvanja velikokrat po klubih joge smeha, ustanovljenih z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja posameznika. Tam se udeleženci na silo smejejo in s ponavljanjem smeha vplivajo na izločanje endorfinov, notranjih hormonov sreče, ki razveseljujejo, osrečujejo in odganjajo strah, tesnobo, depresijo…. izboljšujejo imunski sistem posameznika.
Dokazano je, da ljudje, ki se smejijo in so veseli, živijo dlje. Iz samega smeha, sreče in veselja se je razvila posebna znanost.  Wikipedija začenja svoje poglavje o smehu tako: “Smeh je slišno ali vidno izražanje veselja, zadovoljstva in sreče. Povzročijo ga neresni, smešni in zabavni dogodki, ki so lahko besedni ali vizualni, ter drugi stimulatorji, kot npr. žgečkanje. To, kar se v ljudskem izročilu že dolgo ve, je sedaj potrdila tudi znanost: smeh je najboljše zdravilo. Ljudje, ki na življenje gledajo z vesele plati, redkeje zbolijo, saj smeh spodbudi številne biokemične procese, ki pozitivno vplivajo na telo in dušo. Medicinska stroka, ki proučuje vpliv smeha na zdravje in psihološko stanje, se imenuje gelotologija.”4Če dodamo še druga pozitivna čustva in dejanja, si tako pomagamo do pravega ekvilibrija življenja. Vse funkcionira bolj in posredno vpliva na naše zdravje, lepoto in srečo. Recimo, če vzamemo za primer žensko telo. Žensko, ki je spolno zelo  aktivna, lahko prepoznaš že na pogled. Njeno telo postane lepše, vitkejše, podvoji se izločanje estrogena, to pa posledično okrepi njene lase, ki dobijo bleščeč lesk in sijaj. Koža postane mehkejša, nežnejša in se hitreje čisti.5
Desetletna študija, v kateri je sodelovalo tisoč žensk srednjih let, ki jo je izvedla univerza na Irskem, je pokazala, da reden seks podaljšuje življenje.

Ženske, ki so doživljale orgazme pogosteje in konstantno, so imele pol manjšo umrljivost glede na tiste, ki so bile manj spolno aktivne.  Slednje pripisujejo stalnemu zniževanju stresa zaradi večjega izločanja estrogena. Tudi druga pozitivna čustva, pozitivne misli in pozitivne zaznave, vplivajo na naše zdravje in so eliksir za dušo.7

Zdaj pa nazaj na našo zgodbo, k našemu železničarju.

Nekega jesenskega dne, po nočni izmeni, se je, kot že vrsto let, nekaj ur po polnoči, vračal domov. Hiše so bile v globoki temi, samo posamične mestne luči so gorele. Vse je bilo tiho, prav vse. Slišalo se je samo oddaljeno hukanje sov, teh nočnih plenilcev, ki so prežale na svoj plen in z izostrenim nočnim vidom opazovale miške, ki so zbezljale iz svojih skrivališč.

8Megle so se te jeseni začele zgodaj. Nisi mogel videti razločno na daleč, vidljivost je bila zmanjšana. Ja, bil je začetek oktobra.9Kot vsakič, ko je hodil mimo pokopališča, je tudi tokrat občutil neko nelagodje, v trebuhu je začutil pritisk in v grlu cmok. Ponavadi je to premagoval z globokim dihanjem in vdihi, ki jih je zadrževal, kolikor je le mogel. Še nekaj ga je motilo, ta poseben vonj pokopališč. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj tako čudno dišijo, zaradi izgorelih sveč, cipres ali…!!!! Ni se upal pomisliti na kaj tretjega… Te noči ga je v trebuhu stiskalo bolj kot ponavadi. Imel je občutek, da se bo nekaj zgodilo. Začutil je mravljince po celem telesu, ki so se mu spuščali proti nogam. Stopala so mu odrevenela, komaj se je premikal naprej. Na sredini poti, ravno pod mestno svetilko, ki je oddajala megleno svetlobo, je že od daleč zagledal silhueto človeške podobe, ženske ali moškega, ali ……., sklonjeno, ki je v klečečem položaju, kot da bi molila, bila naslonjena na sveže zasut grob. 10Slišal je jok in ihtenje. Stisnilo ga je, začutil je močnejše utripanje srca, usta je imel polna sline, imel je občutek, da mu bo razneslo glavo. Kaj naj zdaj počne, ali naj zakriči, ne bodo ga slišali, saj vsi globoko spijo, mestni psi so itak močno lajali, zdelo se mu je, da bolj kot po navadi. Odločil se je za edino možnost, zbežal je, kolikor so ga nesle noge…. 11Šele po kakšnem kilometru je upočasnil. Srce mu je še vedno močno utripalo, v glavi je čutil neznosen pritisk. Prišel je domov. Doma so vsi spali. Umil se je in šel tudi sam spat. O vsem tem ni imel namena nobenemu razlagati. Na dogodek je kasneje pozabil. Mislil je, da se mu je samo dozdevalo, da je bil utrujen, saj je zadnje čase bilo delo bolj naporno. Ponovno so prišle nočne izmene, dogodki so se ponavljali. Vedno so bili isti. Vedno, ko je šel mimo sveže zagrnjenega groba, vedno ob treh po polnoči, je zagledal enako klečečo, jokajočo in ihtečo silhueto. Vedno ga je stisnilo v želodcu, vendar zmeraj manj, in nekako se je navadil. Pač oseba, ki je izgubila sina ali moža in se s tem ni mogla sprijazniti, si je mislil. Nekega dne ga je premagala radovednost, ni se več bal, samo vedel je, da mora priti stvari do dna, saj ga je to dogajanje razjedalo. “Na koncu koncev ta jokajoča oseba potrebuje pomoč, tolažbo “, si je mislil, “samo toplo besedo ji naklonim in se bo umirila”.

12

Po koncu dnevne izmene se je odpravil na pokopališče. Pogledal je nagrobnik. Res je, umrl je mlad moški v starosti petintrideset let, čudnega imena in priimka, ki si ga nikakor ni mogel zapomniti. Vse je potrdilo njegove sume, da gre za jokajočo mater ali soprogo, ki se ni mogla sprijazniti z njegovim prezgodnjim odhodom. Odpravil se je domov. Dolgo je razmišljal, kaj naj naredi. Ni več mogel živeti tako naprej, ni več mogel poslušati neutolažljivega joka in ihtenja. Razmišljal je, kaj bo naredil, nekaj je le moral ukreniti. To ni bil plod strahu in prividov, dogajanje je bilo resnično. Zato je bil odločen. Naslednjič se bo odpravil do nje in jo potolažil. Vprašal jo bo, zakaj tako uporno joče. Poskušal ji bo pomagati.

Tako se je tudi zgodilo. Naslednjič, ko se ja vračal iz nočne izmene, jo je že od daleč slišal ihteti. Odločen je stisnil pesti in pogumno odkorakal proti njej. Hitro se ji je približal. Stal je za njenim hrbtom. Odprl je usta in jo ogovoril:” Gospa, zakaj ste tako žalostni, zakaj tako jočete? Želel bi vam pomagati……!!!” Naprej ni mogel govoriti več. Zastal je. Odprl je usta od presenečenja in v trenutku okamenel. Strah in mravljinci so mu izpolnili celo telo, vsak kotiček telesa, vsako poro. Pred njim se je dogajal prizor, ki ga niti v sanjah ni mogel predvideti, videl jeeee…….., videl jeee…., videl je…….sebe, svoj lik, ki se razblinja v meglicah.13

LEGOLAND

Redkokateri zemljan se še ni igral s čisto navadno otroško igračo, z Lego kockami. Če dobro premislim, niti ni navadna igrača, lahko je zelo enostavna, lahko pa je zelo zakomplicirana.

Legoland
Legoland

Zakaj pa je tako uspešna, intrigantna in zakaj se vsi, prav vsi, radi igrajo ali so se vsaj enkrat igrali z njo? To je preprosto vprašanje ali pa ni preprosto vprašanje, vse je odvisno od tega iz katerega zornega kota opazujemo.

L6
Razstavljeno

Vzemimo na primer življenje na zemlji, ker o značilnostih življenja na drugih planetih še ni mogoče razpravljati, saj je to še velika uganka. O vesolju se nam, zahvaljujoč vsemogočnim teleskopom in Hubblu in Kepplerju…. in sondam, ki tam krožijo, samo nekaj svetlika. Poznamo sicer veliko stvari, vendar še vedno ne poznamo bistva, kako je vesolje nastalo (samo domnevamo, da je nastalo z  velikim pokom), kaj sploh vesolje je in kaj sploh je univerzum.

Vesolje
Vesolje

To niti ni toliko pomembno za moje razmišljanje oziroma v neki meri tudi je. Večplastnost in medsebojna soodvisnost vsega in vseh na planetu Zemlja in v vesolju pa je bolj v tem, da smo neposredno involvirani v življenjska dogajanja tukaj. Vse, čemur smo neposredne priče, soustvarjalci in verižni členi, nam dokazuje, da je vesolje en veliki organizem. Poznamo več plasti življenja in sicer na mikronivoju, našim očem nevidno in na makronivoju, našim očem vidno. Na mikronivoju najdemo življenje majhnih mikroorganizmov, ki imajo enake zakonitosti življenja kot mi,  na makronivoju.

Makronivo
Makronivo

Vse je vezano v verigo rojstev, življenja in smrti. Vsak življenjski nivo, določene velikosti ne opazi ali vidi, ampak ga čuti na svojem habitatnem nivoju in brez njega ne more živeti. Tudi mi čutimo vplive mikronivoja, čeprav ga ne vidimo s prostim očesom. Npr. razne fermentacije, vretja, gnitja, bolezni, okužbe, celo naš imunski sistem in naše življenje je odvisno od mikroorganizmov našega črevesja…… Tako npr. nivo življenja virusov, reda velikosti od 20-300 nm, gledano pod elektronskim mikroskopom, prikaže oblike, ki nas osupljajo. Vidimo podobo vesolja, življenja, rojstev in smrti.

Vesoljski prostor virusov
Vesoljski prostor virusov

Obstaja pa tudi življenje na domnevno še nižjem nivoju od virusov, nivo prionov, molekularne mase 35-36 kDa. Ti organizmi beljakovine, znani kot povzročitelji bolezni “norih krav”, niso vidni niti z elektronskim mikroskopom, nam ljudem edinim še dosegljivim pripomočkom, za opazovanje tega miniaturnega, nano in mikro sveta.

Če gremo še naprej oziroma še bolj v globino, recimo temu na dno življenja oziroma na njegov začetek, pridemo do domnevno najmanjšega delca, ki je osnova vsega in spet nivo naj-naj-naj-manjšega nivoja in za katerega še vedno znanstveniki niso gotovi, ali je res najmanjši (ker tako hitro razpade), Higgsov bozon reda velikosti 125 GeV/c2. Lahko, da obstaja še manjši.

Higgsov bozon
Higgsov bozon

Bozon je bil odkrit pred nekaj leti, točneje 12.07.2012 . Ta razvpiti delec je osnova nekega nam še vedno nedojemljivega nivoja. Naj bi bil “božji” delec, stvarnik. Lahko bi naštevali še in še in še več , npr. svet bakterij, ki je spet večji od sveta virusov in za katerega ljudje ne potrebujemo elektronskega mikroskopa, dovolj je navadni imerzijski, namizni, svetlobni mikroskop.

Ljudje smo proti vsemu temu vsekakor giganti in vsi ti mikrosvetovi so spet v sožitju z našim makroorganizmom in so nastanjeni tudi v nas, v našem organizmu in so sestavni del nas. Obstajajo tudi drugi mikrosvetovi, ki niso direktno povezani z nami, ampak živimo skupaj v soodvisnosti, npr. svet živali, svet rastlin, podvodni svet……

Naš sončni sistem
Naš sončni sistem

Poglejmo zdaj konstelacijo vesolja (človek je v primerjavi z velikostjo vesolja vprašanje, če ne nivo Higgsovega bozona). Okrog sonc, ki so izvir življenja, so planeti, skupek sonc in njihovih planetov tvori galaksijo in tako naprej. Celo planeti se rojevajo in umirajo. Ponavadi umrejo, ko umre sonce, ali pa jih počisti oziroma poje črna luknja, mogoče zato, ker so postale spremenjene in nevarne organizmu vesolja iz takšnih ali drugačnih razlogov. So postale rakaste??

Črna luknja
Črna luknja

Neverjetna podobnost s človeškim organizmom. Tudi človeško telo ima recimo temu svoje “čistilce” rakastih in drugih nekoristnih in umrlih celic, virusov, bakterij, prionov….. makrofage in limfocite, ki so sestavni del obrambnega in zaščitnega dela človeškega organizma, ki nas ščiti, od vseh teh nepridipravov, ki so v nas in okrog nas, ki bi prišli k nam v naš organizem in ga uničili. Tudi človeške celice imajo svoje sonce.

Mitohondrialna sonca -sonca celic
Mitohondrialna sonca -sonca celic

Ima ga vsaka celica organizma, ki jih je okrog 100 bilijonov in so reda velikosti od 10-20 mikrometrov. Imajo svoj veliki izvor energije, ki jim omogoča preživetje. Mitohondriji, proizvajalci ATP-ja ( adenozin trifosfata), proizvajalci enormne kemične energije, takoimenovane elektrarne, prepotrebne za celični obstoj in posledično za obstoj človeškega organizma. V celoti mitohondriji, naša sonca združena s svojimi celicami, predstavljajo naš organizem…..galaksijo…???

Galaksija
Galaksija

In vse se tako ponavlja. Dovolj je, če pogledamo posnetke virusov oziroma bakterij pod mikroskopom, svetlobnim ali elektronskim in imamo občutek, da gledamo, zvezde, sonce in luno, planete vesolja torej.

Virusno vesolje
Virusno vesolje

Postanemo celo malce romantični. Vendar očitno je temu tako in se vse, prav vse, na vseh nivojih, nam znane oblike življenja, ponavljajo. Planet Zemlja in njeni prebivalci so sestavni del vesolja in nedvomno so del tega velikega organizma ter zagotovo s svojim obstojem in življenjem vplivajo na njegov razvoj, obstoj in življenje. Ali bo planet Zemlja postala rakasta celica vesolja in tako tarča njegovih čistilcev, črnih lukenj….???? Težko, da bomo doživeli, pa vendar. Tudi v vesolju se vse ponavlja, to potrjujejo novejša spoznanja o ustroju in organizaciji življenja planetov, vesolja in univerzuma. Čeprav imamo občutek, da se vse dogaja svobodno in po naši volji, se nič ne dogaja tako. Vse je podrejeno eno drugemu, vse je povezano eno z drugim, vse je v soodvisnosti, eno brez drugega ne more in vse se ujema kot kaj….?????? ….. Kot Lego kocke.

Sestavljeno
Sestavljeno

Vse paše eno na drugo, eno z drugim in eno v drugo, vse je v soodvisnosti in se lahko poveže. Povezano na tak ali drugačen način se popolnoma ujema. Končni cilj pa je jasen. Pomembno je nadaljevanje življenja. A se zato lahko vprašamo zakaj je ta igrača tako uspešna, zanimiva in zakaj nam je tako blizu? Zakaj se tako radi v igri z njo sproščamo, zabavamo in si treniramo in izostrujemo um???? Odgovor je okrog nas in v nas samih. Odgovor je popoln in edini. Odgovor je jasen in nedvoumen. Ali ga poznamo – to pa je drugo vprašanje!

PODARIŠ ROŽO IN OSVOJIŠ ŽENSKO

Ta prekrasni cvet, plod azijske tropske rastline Bombax ceiba ali svilenega bombažnega drevesa ( silk cotton tree), si lahko predstavljate kot poskus genetske transformacije in hkrati kot znanstveni poskus ljubezenskega osvajanja na čaroben način. Pogledaš, povohaš, poješ in si ujet. Roža, itak že sama po sebi, darovana ljubljeni ali zaužita kot začimba, v posebni, specifično začinjeni juhi “nam ngiao” z velikimi rezanci, predstavlja izraz večne ljubezni in zvestobe. Tako genetsko spremenjena s petimi oziroma desetimi poljubčki, pa je prispevek k znanstvenemu poskusu osvajanja in večne ljubezni, brez vpliva normalnih feromonskih dražljajev. Je alkemični poskus kako simpatijo ali ta pravo “bejbo” s poljubčki primamiti, jo obdarovati s cvetom, ko pa ga poje še v juhi, je ujeta za vedno. Meni je uspelo, poskusite tudi vi.

Podari ženski cvet, skuhaj ji juho, pa bo tvoja celo življenje
Podari ženski cvet, skuhaj ji juho, pa bo tvoja celo življenje

ALKEMIJA LJUBEZNI

 

unnamed-81

V življenju smo bili vsaj enkrat zaljubljeni, vsaj enkrat v globoki ljubezni in vsaj enkrat v globoki ljubezenski krizi. Takrat se sploh nismo zavedali, kako zapleten proces je bil to! Najprej se nam je v grobem pomenu, na začetku zaljubljanja, zaljubljenosti in kasneje ljubezni, dogajala vizualizacija, potem očesni stik, vonjave in potem…. se nam je zgodil naš ideal lepote, zaljubljeni smo bili. Ali bo imel ta vznemirjajoči proces dogajanja ugoden rezultat za oba, ali bosta oba enakega mnenja in nagnjenj, ali bosta oba za stvar in se bo obema zgodil isti ideal lepote…… eeee…to pa je “million dollar question”.

Vprašanje za milijon dolarjev
Vprašanje za milijon dolarjev

Mnoge in velike študije, veliki in zapleteni raziskovalni procesi znanstvenikov, od psihologov, fiziologov, seksologov, psihiatrov, farmacevtov, kliničnih psihologov, psihoterapevtov, do parfumeristov, kozmetične industrije in celo modnih kreatorjev ….. vsi prav vsi se trudijo in želijo razvozlati ta zapleten proces spogledovanja, osvajanja, vzajemne privlačnosti, na koncu zaljubljenosti in ljubezni.

Vsaj dve leti
Vsaj dve leti

Kot kulminacija te slepote, te sreče in pričakovanja, je seksualna potešitev, doživljanje orgazma in s tem želena ali nezaželena reprodukcija vrste. Vsekakor se mora ta potešitev dogajati večkrat, vsaj dve leti pravijo, da bo namerna reprodukcija vrste uspešna.

Prav zaradi teh konstelacijskih in nagonsko nezavednih nujnosti in dejanj, ki nas ženejo, pa si ne moremo kaj, so se razvile različne teorije, zakaj je temu tako. Od hormonalne do fiziološke, od feromonske do ezoterične, od humanistične do genetske, ki je tudi najzanimivejša, jo je zapisal Richard Dawkins, behaviorist, etolog, in evolucijski biolog, v svojem znanstveno filozofskem delu Sebični gen. Da smo ujetniki lastnih genov je morebiti tudi res, saj smo na pogonu te vijačnice, ki kot lajna ponavlja eno in isto po palindromskem zaporedju: CTAG, ATCGAT, GCTA…… “Bistvo je, da osnovna enota naravnega izbora niso vrste ali organizmi, temveč geni”,  je zapisal v svoji knjigi in zaintrigiral celi svet. Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene.

Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene
Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene

Vsi bi seveda želeli razumeti, zakaj nas nekdo privlači, zakaj nam je nekdo všeč in zakaj nekoga preprosto obožujemo, ga želimo ljubiti in biti z njim do konca življenja. Z obvladovanjem tega procesa ljubezni, bi vsi poznavalci te formule mastno zaslužili. Preprosto bi bili bogovi nad bogovi, gospodarji nad gospodarji in ljubimci nad ljubimci ter ljubice nad ljubicami. Imeli bi monstruozno moč, bili bi celo bolj močni kot predsedniki držav, državni voditelji, poveljniki in generali in bili bi iskani bolj kot zlato in diamanti, celo bolj kot morebitni poznavalci formule za večno življenje. Na koncu, če dobro razmisliš, kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni. Če pa globlje razmislimo, komu je vse skupaj sploh to mar in zakaj bi sploh do tega prišlo. Čeprav je to skoraj ena od mnogih velikih človeških skrivnosti, seveda poleg formule za večno življenje in formule za ozdravitev raka in še kaj … si vsi v bistvu le želimo, da ostane vse tako kot je.

Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni
Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni

Imam občutek, da bi z razkritjem te velike človeške in pomembne skrivnosti, s predvidljivostjo, znanstvenim procesom, s čudežno tabletko, pokvarili vso to mističnost, nepredvidljivost, na koncu za razvoj ljubezni prepotrebne metuljčke v trebuhu, hrepenenja, popolno nerasodnost zaljubljenosti, nestrpno pričakovani orgazem kot kulminacijo hrepenenja in seveda za ženske tako pomembno nosečnost…. vse bi pokvarili in uničili. Z eno samo tabletko in enim samim razprševanjem po nosu, ali nadišavljanjem z nekim znanstvenim in seveda čudežnim, feromonskim parfumom ali ovohavanjem v ta namen genetsko spremenjene rože, bi enostavno moški ali ženske pritegnile neizmerno pozornost želenega ali zaželene in bi ga popolnoma podredili, preslepili in brezpogojno zasužnjili do konca.

Problem bi bil ta, da bi to čudežno tableto, to viagro ljubezni ali ta čudežni vonj ali napoj, morali uporabljati vseskozi, saj bi ljubljenega ali ljubljeno morali držati v nekem stanju anestezije in umetne nerazsodnosti.

Anestezija
Anestezija

Potem bi se pojavilo vprašanje stranskih učinkov in posledic stalne uporabe zdravil, vprašanje morebitnih placebo učinkov ali pa sploh rezistence na vzeta zdravila, kakor tudi koncentracije učinkovine in tako potrebe po morebitnem povečanju doz. Vprašanje bi seveda bilo, kaj bi se zgodilo, kadar bi moč eliksirja popustila ali bi intenziteta ljubezni ostala enaka, ali ne bi umetno navezana oseba popihala takoj in pri priči, ko bi se nivo učinkovine v krvi zmanjšal in bi tako nivo privlačnosti in ljubezni močno upadel. Tako ljubljeni ali ljubljena ne bi bila več to kar je in kar smo si pod vplivom teh umetnih tabletk, parfumov ali napojev predstavljali. Celo bi se lahko zgodilo, da bi se prestrašila, kričala ali tresla od strahu, če bi takšna umetno ljubljena oseba, bila čisto drugačnega videza, postave, oblin ali starosti kot smo si prej predstavljali.

Očkova princesa
Očkova princesa

Življenje bi se obrnilo na glavo in normalnega življenja z vsemi slabostmi in nepredvidljivostmi, ne bi bilo več. Nenadne in nepričakovane zaljubljenosti , najprej z metuljčki, nato kulminacije in potem nosečnosti ne bi bilo več, o tem naravnem procesu bi samo sanjali. Ali bi lahko tako živeli?  Verjetno težko. Vse bi bilo odvisno od tega, kako bi se naši geni na to odzivali in ali bi se lahko prilagodili, ali bi bili dovolj popustljivi in ne toliko sebični kot so zdaj.

Smo samo neskončni mikrobi vesolja
Smo samo neskončni mikrobi vesolja

Evolucija se torej ne generira v smeri genetskega prilagajanja in popustljivosti, ampak v smeri neusmiljenega boja za življenje in tega kar v bistvu smo, da skozi zadovoljevanje potreb, z urejanjem ekonomsko-materialnega statusa, ohranjamo socialno zdravstveno ravnovesje…. in vsaj v ljubezensko seksualni sferi, predstavlja tisto kar je najpomembnejše, najzanimivejše in najbolj vznemirjajoče v nastajanju ljubezni. Brez vsega tega ne bi bilo življenje zanimivo, mogoče ne bi nastali zanimivi in že ponarodeli pregovori, da po dežju posije sonce, mala je dala, če nočeš ti, bodo druge tri….. Vsekakor ne bi bili to, ker smo, samo miniaturni prebivalci planeta Zemlja in neskončni mikrobi vesolja.