NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?

Ko sem v letu 2016 prvič prehodila Camino Frances, se nisem nič ukvarjala s vprašanjem v katerem “albergu” bom spala, kateri je dober in kateri ni – v kraju do katerega sem zvečer prišla, sem pač poiskala prvi prosti “alberg” in se nastanila.  In med temi naključno izbranimi “albergi” me je na celotni poti najbolj navdušil Albergue Verde. Doživetje sem opisala tudi v moji knjigi Camino:


V Puentu de Orbigo so štiri zavetišča, in ko smo v prvih treh naleteli na napis Completo, smo že kar malo v strahu, da bomo morali prehoditi še šest kilometrov do naslednje vasi z zavetiščem, pešačili proti četrtemu, ki je bilo malo ven iz vasi in stran od Jakobove poti. Premraženi, mokri, lačni in utrujeni od celodnevne hoje, saj smo naredili skoraj petintrideset kilometrov, smo se vzpeli po stopnicah proti zavetišču. Vrata nam je na stežaj odprl nasmejan Španec, nam zaželel dobrodošlico in nas povabil, naj vstopimo. Ko smo vstopili, smo vsi začeli vzdihovati od sreče, saj se verjetno človek nekako tako počuti, ko pride v raj. Stopili smo v velik, topel prostor s kaminom, v katerem je prasketal ogenj. Okoli kamina je bil narejen podest, na katerem so bile razporejene počivalne blazine. Desno od vhoda je bila kuhinja, kjer se je za štedilnikom sukalo pojoče dekle. Naravnost je pogled segel v spalnico s posteljami, na katerih so bile napete snežno bele rjuhe in blazine s snežno belimi prevlekami. Premražen, moker, lačen in utrujen ne potrebuješ ničesar drugega kot to, kar smo videli. Naši vzdihi zadovoljstva niso ponehali niti potem, ko smo stuširani, v suhih oblačilih poležavali zleknjeni na blazinah pred ognjem in čakali na večerjo.
Pojoče dekle iz kuhinje nas je povabilo za mizo. Povedalo nam je, da je pripravilo vegansko večerjo, ki nam bo zagotovo teknila, ker jo je pripravilo z ljubeznijo. Ker pa jih dajanje ljubezni bogati, želijo soljudem pot skozi življenje obogatiti, zato so nam pripravili presenečenje. V tistem sta skozi vrata stopila dva kitarista. Pela in igrala sta nam ob odlični večerji.

fullsizeoutput_14da
Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Na moji letošnji prvomajski etapi od Burgosa do Ponferade sem dnevno etapo namerno zaključila v Hospital de Orbigou, ker sem želela ponovno prenočevati v “albergu” Verde. Že ob vstopu skozi ograjna vrata se je izza vogala z nasmehom na obrazu in v pozdrav  iztegnjeno roko prikazal Mincho kot pravijo Jose Domingu. Že med njegovo dobrodošlico sem mu začela razlagati o mojem doživetju “alberga” izpred treh let, ki sem ga enačila z občutji ob prihodu v nebesa😀👼👼👼.

Ob tokratnem obisku je bilo za razliko od izkušnje pred tremi leti, toplo in sončno. Okna so bila odprta, sonce je grelo notranjost “alberga”, iz kuhinje je omamno dišalo, kuharica pa je med brkljanjem po posodah, na glas pripevala k prijetni glasbi, ki se je širila iz zvočnikov. In kaj še človek potrebuje po prehojenem dnevu na Caminu, po počitku ob čaju, ko stuširan, oblečen v udobno trenirko, pričakuješ okusno večerjo in te v spalnici čaka postelja s snežno belimi rjuhami? Joga, seveda. Kar štiri romarke smo se odločile, da smo sledile Minchu v učilnico joge, kjer smo po besedah mojega moža preživele skoraj uro sproščujoče joge pod Minchevim vodstvom. Če smo se pred vadbo počutile nebeško, smo se po vadbi božansko😜. Po vadbi nas je zvonček pricingljal k mizi in med serviranjem večerje nam je Mincho skupaj s prijateljem zaigral in zapel.

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

DSC_0455

JE NAHRBTNIK RES SAMO NAHRBTNIK?

Včasih so bili atributi romarja ogrinjalo, bisaga, lesena palica, buča za vodo, klobuk in školjka. Danes je ogrinjalo zamenjala pelerina, bisago nahrbtnik, bučo za vodo plastična steklenica, leseno palico sta zamenjali dve teleskopski karbonski palici, bistveno pa so se spremenila tudi romarjeva oblačila. Na bose noge si romar danes natakne brezšivne pohodniške nogavice in sodobno, zračno, lahko tudi nepremočljivo, pohodniško obutev.

Na romanju je imela včasih bisaga, danes pa ima nahrbtnik, prav posebno vlogo. Romar med potjo razvije svojevrsten odnos do njega:


“Za tistega, ki je pravkar prispel na Jakobovo pot, in še zlasti, če je ne namerava prehoditi zelo dolg del, je nahrbtnik preprosto … samo nahrbtnik. Za romarja, ki ga je dolgotrajna hoja že omehčala, pa je nahrbtnik njegov sopotnik, njegov dom, svet, ki ga nosi s seboj. Skratka, to je njegovo življenje” (Rufin, 2015).

“Nahrbtnik je zdaj del mene in zasluži si vse dolžno spoštovanje, čeprav sva potrebovala kar precej časa, da sva se navadila drug na drugega” (Vranjek, 2015).

“Z nahrbtnikom se že zelo dobro ujameva in zadnjih 200 kilometrov sploh ne čutim bremena. V resnici razvijem do te plastične torbe prav poseben odnos” (Artnik Knibbe, 2017).

“Zopet težka hoja po valoviti pokrajini, katere ni in ni konca. Pohodne palice odzvanjajo v enakomernem ritmu, nahrbtnik ječi … ” (Steblovnik, 2010).


V španščini se nahrbtnik imenuje mochila, kar so slovenski romarji kar hitro preimenovali v “mučitelj”.


“Na stopnišču hostla Black & White stojita najina nahrbtnika po špansko imenovana mochila (beri mučenje)” (Steblovnik, 2010).

“Korak za korakom, bolijo vsi prsti, nart, peta, kolena, noge so kot smreke, mochila ima eno tono! Šele ko odložim mochilo, začutim, kako me bolijo ramena” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Vseeno se »razmochiliva« ”(Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).


DSC_0464.jpgV nahrbtniku romar tovori vse kar potrebuje. Zelo pomembno za romarja je, da si ne naloži preveliko težo, ker vsak dekagram otežuje hojo.


“Da bi se izognila nepotrebni dodatni teži, imam s sabo samo par vsakega kosa opreme. Za racionalno odločitev optimizacije sem hvaležna vsak dan znova” (Božič, 2018).

“Na Caminu pa brez nahrbtnika ne gre, to mi je bilo takoj jasno. Zato sem začela skrbno preučevati, kaj sploh dati v nahrbtnik, da bom imela s seboj vse, kar bom nujno potrebovala, in bo čim lažji. Že sam nahrbtnik, ki sem ga kupila v ta namen, je bil zelo lahek (malo več kot 150 gramov) … ” (Brumec, 2016).


Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če bo še komu v pomoč: https://www.amazon.ca/Outlander-Packable-Lightweight-Backpack-Daypack/dp/B01MTTX472?fbclid=IwAR04OWMfEVcGG9NNw9deH6iNXH2r5z7dYRsjXEPWSXJ9XP-hi_obuRKou40
Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če vam je v pomoč kliknite.

Romar kaj kmalu ugotovi, da si je naložil preveč prtljage, da na poti toliko stvari niti ne potrebuje in da bi si moral naložiti samo toliko prtljage kot jo zmore nositi. Na mojem prvem Caminu sem v večih zavetiščih naletela na kotiček opremljen z napisom “Vzemi kar potrebuješ in pusti, kar lahko pogrešaš”, kjer so bile naložene stvari, za katere so romarji ugotovili, da jih ne potrebujejo več. Na mojem drugem Caminu sem srečala Slovenko, ki je v takem kotičku pustila bundo, njen bratranec, s katerim je romala, pa je nekaj odvečnih stvari zapakiral in jih po pošti poslal domov.


“»Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš!«, je močno spremenil moje dotedanje mišljenje” (Novak, 2004).


Ko romar miselno “opravi” s prtljago, ki jo nosi s seboj, se med soočanjem s samim seboj, ki se dogaja med hojo po širni pokrajini, začne spraševati, kaj vse tovori s seboj skozi življenje. Ugotovi, da gre za kup nepotrebnih stvari, za nepotreben tovor v obliki zamer in sodb, za nepotrebne odnose z določenimi ljudmi, ki ga bremenijo, mu jemljejo energijo, njihova teža pa ga pritiska k tlom. In po vrnitvi domov, začne izpuščati stvari in odnose, ki jih ne potrebuje.


“Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako zadnja leta podarjam vse, česar res ne potrebujem” (Artnik Knibbe, 2017).

“Nekateri vidiki Poti so malo trajnejši, mene se je dlje držala filozofija mochile. Še več mesecev po vrnitvi sem razmišljal o svojih strahovih širše, glede na vse svoje življenje. Hladnokrvno sem preučil to, kar dobesedno prenašam na hrbtu. Izločil sem veliko predmetov, načrtov in pritiskov z različnih strani. Poskusil sem se razbremeniti, da bi lahko z manj napora dvigoval mochilo svojega življenja” (Rufin, 2015).

“Prisilim se, da ne le zaznam, temveč tudi začutim, kako malo je potrebno za preživetje in pravzaprav lepo življenje. Potrebuješ nahrbtnik, le en ubogi nahrbtnik stvari, potrebuješ pitno vodo, nekaj hrane in streho nad glavo — pri čemer ugotoviš, da sta velikokrat dovolj že majhno zavetje kolibe in spalna vreča” (Škarja, 2017).

“Miran odpiše: »Viš, kako dobr vidš lekcije, ki jih caminarji obdelujemo. Pridno, tud gvišno, bremena odložiš in navezanosti, pogrešanja obdelaš, ker zato zaidemo v narekovaju na Camino, zgleda.«” (Lepej Bašelj, 2009).

“Vsako obsojanje sebe in drugih, vse zamere, jezo, strahove, ki jih nosimo v sebi, ter obremenjevanje s preteklostjo ali prihodnostjo je samo dodatno breme, ki nas tako kot nahrbtnik tišči k tlom” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven” (Steblovnik, 2010).

“Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja. […] Tako danes, nekaj dni po vrnitvi, stojim pred pomembnimi nalogami. Prezračiti lastne koncepte. Izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad” (Remškar & Grešak, 2017).

“Ko svoje imetje na ramenih oziroma bokih nosiš šest do sedem ur, se zaveš vsake malenkosti, ki je odveč. Kakšna simbolika je v tem! Ali resnično potrebujemo vse, kar kot hrčki kopičimo v svojem življenju; svojih omarah?” (Božič, 2018).

“Iz omare sem vzela prvi kos oblačila. Koliko časa ga že nisem nosila? Zagotovo eno leto. Postavila sem ga na posebno mesto, na mesto, kjer se je povečeval kup na račun povečanja prostora v omari. Zagotovo sem vsaj razpolovila število oblačil. Naslednja žrtev so bili čevlji. Potem torbice. In naslednja kreme. Petra, resno, šest različnih čistilnih tonikov za obraz? Ali še nisi slišala za — vodo?” (Škarja, 2017).

“»Preboj« čez Pireneje sem razumel kot neke vrste krst, za celovito preobrazbo iz vseh dobrin vajenega potrošnika v asketskega romarja pa je bilo potrebnih še nekaj dni, da sem se čisto zares privadil na to, da nosim vse, kar potrebujem, s seboj na hrbtu, predvsem pa na to, da dejansko ne potrebujem nič drugega, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo, kar sem v teoriji vedel že prej, dojeti to v praksi pa je res fantastično doživetje” (Novak, 2004).


V letu 2016 sem prehodila moj prvi Camino od Saint Jean Pied de Porta do Finistere. Takrat me je mož spremljal na prvem delu poti od SJPP do Burgosa, med letošnjimi prvomajskimi prazniki pa sva skupaj prehodila etapo od Burgosa do Ponferade. Po prvem Caminu sem sicer sklenila, da ne bom več šla, ker je bilo prelepo, da bi se ponovilo. Ampak, ker sem pač Slovenka, pojem veliko zarečenega kruha, in sem tudi tega. Ugotovila sem, da so bili pomisleki zaman, ponovno je bilo prelepo, ampak tokrat drugače prelepo.

Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Me je pa zmotila ena reč, ki jo ob mojem prvem Caminu še nisem opazila. Verjetno je že obstajala, ampak še ni bila tako razširjena, da bi pritegnila mojo pozornost. Vsaj na začetku poti ne. Mogoče šele zadnjih sto kilometrov pred Santiagom. Gre za storitev prevoza prtljage, ki so jo koristili “kratkometražniki”, kot jih je domiselno poimenovala slovenska romarka Steblovnikova.  Sistem je zastavljen dokaj enostavno in učinkovito. V kuverti pustiš pet evrov, nanjo napišeš v katerem prenočišču te naj prtljaga čaka, sam pa se lahkih nog odpraviš po poti naprej. Francoski romar Jean-Cristophe Rufin, drugi najmlajši član Francoske akademije, francoski zdravnik, diplomat, zgodovinar in pisatelj v potopisni izpovedi o Caminu, ki ima v slovenščini naslov Večna Jakobova pot, opisuje storitev Mochila-Express takole:


“V teh revnih pokrajinah so znali izkoristiti naval romarjev in jim ponujajo vrsto spretno izbranih in prav njim namenjenih uslug. Med drugim prevoz prtljage (Mochila-Express). Ta sistem taksijev za prevoz prtljage pohodnikom omogoča, da se znebijo nahrbtnika, ki jih potem že čaka na etapnem počivališču. Ko sva odkrila, da to obstaja, sva si lahko razložila pojav, ki naju je osupnil takoj, ko sva prišla na Francosko pot. Redki romarji, ki sva jih tam srečala, ker je bilo že pozno, so imeli na hrbtu samo čisto majhne, napol prazne nahrbtnike, pravšnje za na sprehod. Najprej sva občudovala skrajno skromnost teh popotnikov brez prtljage. Naju je pa zmotila neka podrobnost. Četudi so nosili s seboj komaj kaj več kot izredno majhno culo indijskih sadhujev, so bili oblečeni elegantno in čisto. Sprva se nama je to zdel pravi čudež, preden sva dojela, da je to preprosto dobrodejen učinek organiziranega prevoza prtljage. Ti pohodniki na hrbtu namreč niso nosili tako rekoč ničesar, ker jih je njihov tovor vsakič pričakal v zavetišču” (Rufin, 2015).


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki uporablja na poti Camino de Santiago storitev Mochila-Express, prikrajšan za razmislek o teži, ki jo tovori s seboj skozi življenje in je posledično prikrajšan tudi za opisan učinek poti, ki sem ga poimenovala “odstranjevanje odvečne prtljage iz življenja”?”


Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu.Tržič: samozaložba.

Rufin, J.-C. (2015). Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti.Ljubljana: Modrijan.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode.Novo mesto: 5KA Izobraževanja.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

DSC_0550.jpg

SARABRAJ IN CAMINO

Na Caminu sem se ves čas spraševala kdaj me bodo oblile solze, ki so spontano oblivale ostale romarje in katero bo tisto najbolj pomenljivo nenavadno srečanje, ki mi ga je pripravil Camino. Med potjo sem se še najbolj nagibala k temu, da je to Giovanni, ker mi je šel na začetku strašno na živce s svojimi razpredanji o trpljenju, vendar sem ga na koncu poti izločila, ker razen tega, da je romal z možem svoje sestrične, podobno kot sem jaz s sestrično svojega moža, druge povezave z njim nisem našla.

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.”

2604
Iskriva in igriva

Celotno pot pa me vsakodnevnemu pričakovanju navkljub, tudi solze niso oblile. Tako nenavadno srečanje kot solze so se mi zgodile šele po prehojenem Caminu.

IMG_2561
Da bi bila vsaj stara, grda in debela

Skoraj istočasno z mojo knjigo Camino je izšla knjiga Tjaši Artnik Knibbe, ki je podobno kot moja, potopisna izpoved o prehojeni poti. Ne samo, da sva obe v istem času izdali knjigi z isto temo, obe sva celo izbrali istega distributerja. To spoznanje me je šokiralo v trenutku, ko sem knjige dostavila distributerju. Tamkajšnji zaposleni sem s ponosom izročila vroč izvod moje knjige, ki je še dišal po črnilu in čigar naslovnica se je oljnorepično bleščala v zlatih odtenkih. Malomarno je vzela mojo knjigo v roke in s pridihom dolgočasja izustila: ”Aha. Še ena knjiga o Caminu.” Naslednji trenutek je zdolgočasenost izginila iz njenega obraza, stekla je do police s knjigami in mi hlastno podala izvod knjige, o katere avtorici je zasanjano govorila: “Poglejte, to je napisala naša Tjaši, poglejte njen božanski obraz na naslovnici. In kakšne lepe besede je zapisal o njej Ivan Gričnik na platnici. Saj res, kaj ni Ivan vaš sokrajan … ” iz nje se je vsul neskončen hvalospev tej ženski, ki je s svojo knjigo že ob samem izidu zasenčila mojo. Po glavi mi je rojilo: “Grozljivo, kakšna krivica se mi je zgodila. Kako je to mogoče? Pa kako neumen, v bistvu debilen naslov ima njena knjiga! Ranljiva? Ha, ha, ha …” V mislih sem začela pomilovati samo sebe in z jezo sem zrla v Tjašin mili obraz, ki je sijal z naslovnice. Kakšna krivica! Da bi le bila moja tekmica stara, grda in debela, s krompirjastim nosom in nogami na X. Bilo bi mi veliko lažje. Ampak ne, mlajša je od mene, simpatična, z ljubkim nosom in vitko postavo. Kakšna krivica! In sokrajan Ivan! Sem ga do sedaj imela za normalnega, pa očitno ni, če takšni afni napiše: “Tjaši, hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način in priznam, da sem svetlobno leto za tabo. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo … ” Res so se mu skisali možgani!😜🤪

Poleti sem se odločila, da bom njeno knjigo kljub blesavemu naslovu vseeno prebrala. S težavo sem sprejela, kako gladko mi je steklo branje, kako sem avtorico razumela, se vživela v njene misli, čustva in občutke. Popolnoma sem sprejemala njeno razmišljanje in se strinjala z njo z vsem, razen z eno besedo, z besedo, ki je zvenela tuje, šibko in nepotrebno: ranljivost. Nisem hotela priznati njenega obstoja, iskala sem njene nadomestke in morebitne zamenjave, vse dokler nisem naletela na besedilo, ki je pojasnilo to moje ravnanje:

Družba nam nenehno polni um s podobami posameznikov, ki naj bi bili »srečni«, »močni«, »trdi« in tudi na zunaj že vsi skoraj nečloveških atletskih sposobnosti nindže in sočasno v nebo vpijajoče narcisoidne lepote boginje Helene. Solzav smrkav obraz v tej realnosti nima kaj početi. Če pa že, je treba takšnega posameznika nemudoma poslati na terapijo, delavnice joge, seminarje, branje tone knjig, učenje od ostalih »modrecev«. Skratka, takoj ga je treba vpeti v delovanje, da morda ne bi za trenutek sebi dovolil biti.”

2618
“Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu“

Dokončni preobrat se je zame zgodil v Leonu. Sarabraj je tam srečala romarko, pri kateri se je podobno kot pri njenem pokojnem bratu razvila mejna osebnostna motnja,  ki je bila kombinirana z odvisnostjo od droge.

Bolj zrem v njene oči, bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Enaka hrepenenja, enaka bolečina, enaka želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga je doživela, me strese. Solza, ki steče po licu, je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po vsem svetu, ko je nemočno klical, da bi bil viden, in cepetal, da bi bil ljubljen.”

Popolnoma me je prevzelo sočutje do osebe, ki v mojem življenju nemočno kliče, da bi bil viden in cepeta, da bi bil ljubljen, ker ne opazi vse silne pozornosti in ljubezni usmerjene  vanj. Maska perfekcionizma je odpadla, kontrola je spustila, v globine potlačena ranljivost je privrela na plano in se izrazila v potokih solza. Spoznala sem, da je Sarabraj “tisto” moje nenavadno srečanje.

Sočutje dojamem kot globoko zavedanje resnice in ne fizično čutenje za trpljenje ter položaj drugega, sočasno pa popolno razumevanje nastalih razmer in sprejemanje pomembne vloge bolečine na poti. Sočutje izhaja iz vrline nevtralnega uma, ki ne sodi in se ne upira nastali situaciji. Sočutje se giblje tiho in neslišno, a za sabo pušča močno sled svetlobe. Sočutje dopušča vse fasete ranljivosti in ji nežno briše čelo, ko je bolečina na vrhuncu. Sočutje gleda globoko v oči in iz srca šepeta, da sprejema, da ljubi čisto vse, kar vidi. Sočutje ne reagira na silo in vstopi v prostor, če je povabljeno. ”

DSC_0017 copy
Moje nenavadno srečanje, ki mi ga je prinesel Camino po Caminu

SREČANJE V VIPAVSKEM KRIŽU

V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.

DSC_0002.jpg
Prvo vseslovensko srečanje romarjev je bilo v Vipavskem Križu

Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.

DSC_0021
V Vipavskem Križu se nas je zbralo preko dvesto romarjev

Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.

DSC_0009
Lep dan nas je zvabil na nekajkilometrski pohod po okolici Vipavskega Križa

Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”


… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”


DSC_0052
Ivan Gričnik

Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.

DSC_0029.jpg
Francesco in njenega moža je Camino preizkušal v strpnosti

Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “

DSC_0051.jpg
Vsiljivec, ki je preskušal strpnost Franceskinega moža je bil Ivan Gričnik, Konjičan, ki je v prvi vrsti blažen med romarkami

Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!

DSC_0028.jpg
Metodij Rigler je skupaj s svojo ženo legenda Jakobove poti v Sloveniji

Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.

DSC_0027
Rado Sluga, avtor knjige V objemu poti, v kateri se dve poglavji nanašata na njegova dva romanja po Caminu

Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.

DSC_0034.jpg
S Stašo sva se veselili, da sva se tudi osebno spoznali

“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)

Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.

DSC_0017.jpg
S Sarabraj sva istočasno izdali knjigo o Caminu

Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.

DSC_0056.jpg
Legenda Jakobove poti, Marjeta Rigler, se veseli ponovnega srečanja z jakobčki, ki bo 19.10. 2019 v Slovenskih Konjicah

 

 

UJETNICA

… veste kaj pravijo o Tihem Oceanu? Da nima spomina. Tudi jaz si ta trenutek želim, da ne bi imela spomina. Žal je moja resničnost drugačna. Počutim se kot posušena narcisa v vazi, ki je že zdavnaj sklonila glavo. Narcisa, ki čaka, da jo kdo vsaj spoštljivo vrže v smeti. Je res to zgodba na kateri želim, da temelji in raste moje življenje?

Vsaka bolečina prihaja iz neraziskane zgodbe o nas samih, kdo smo bili in kaj smo počeli v preteklosti. Zgodba, ki si jo konstantno ponavljamo, postane naša resničnost. Je, kot seme, ki ga vsak dan skrbno zalivamo in bo zraslo v svojo vrsto. Bolj kot zgodbo ponavljamo, močnejša postaja, bolj vpliva na naše odločitve v prihodnosti in posledično na naše izkušnje v njej.

Razmišljam o svoji zgodbi. Začnem izgubljati nadzor nad svojimi čustvi in nujno jih moram spet obvladati, zato jih potlačim. Zopet ta moj dolgoletni prijatelj » nadzor«. Zakaj ne pustim čustvom, da me preplavijo in na glas povem Resnico, ki jo čutim, že vsaj zadnjih deset let življenja s svojim partnerjem. Hočem narazen … hočem ločitev … Hočem vstran od njegove hladnosti polne skrivnosti. Občasnih strah vzbujajočih izbruhov in njegovih grobih, poniževalnih besed, ki se zarežejo v moje srce kot oster nož zareže v meso. Vedno bolj boli. Znotraj sem mrtva. Počutim se nezaželjeno, niti omembe vredno žensko, ki svojo kruto Resnico skriva za urejeno zunanjostjo. Pa vendarle zakaj nihče ne opazi mojih žalostnih oči? Mogoče zato, ker enostavno nisem vredna? Mogoče nihče ne pomisli, da je ravno pekel, ki ga preživljam zadnja tri leta, vzrok moje odmaknjenosti od vseh in da zaradi tega ugaša žar v mojih  očeh. Vsi me vidijo kot princesko, ki ima vse in se ravno zaradi vsega obilja išče že celo življenju, ker drugega dela pač nima. Če ne bi imela dveh brazgotin na telesu, bi bila verjetno popolna, kot je navzven popolno moje življenje. Brazgotine lahko prenesem, še posebno tiste zunanje, nihče pa ne govori o tistih notranjih, ki se ne vidijo. Tistih zaradi katerih je v meni vse zlomljeno. Ravno zaradi teh notranjih brazgotin, odprtih in krvavečih ran ne vem, če sem sposobna ločitve, očitkov, pogledov, obsojanja, ki sodijo temu zraven. Že zdaj sem raztrgana na koščke in res ne vem koliko udarcev in novih ran še lahko zdržim. Že večkrat sem si priznala resnico o svojih občutkih in čustvih toda še večkrat sem to Resnico prekrila z izgovori, lastno krivdo in verjela drugim, da sem lahko srečna glede na to kaj vse imam. Ja, res je…veliko ljubezni imam, le da jaz tej ljubezni pravim »nadomestki ljubezni«. So stvari, ki jih imamo, da sami sebi mečemo pesek v oči. Zakaj je potem toliko ljudi nesrečnih, osamljenih, depresivnih, bolnih, če pa imajo vse te luksuzne stvari? Zakaj sem potem tako sestradana ljubezni, zakaj čutim, takšno lakoto po njej? Vprašam se ali je kaj narobe z mojim srcem? V globini svoje biti vem, da ni in da hrepenim po edini sili vesolja, ki je ustvarila vse in to moje srce zelo dobro ve. Pa čeprav mu že toliko let lažem in ga ne poslušam oziroma ga celo želim utišati. Srce pa mi nežno, mirno in vedno znova govori, da ljudje živimo, upamo, verjamemo, čutimo …. zato, ker LJUBIMO. Saj vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti. Prav vsi.

IMG_4641
Kletka je bila iluzija. Sedaj ptica razpira krila. Pripravljena je, da prvič vzleti …

Zakaj potem trkam že toliko let na vrata srca mojega moža in se ne odprejo. Nikoli. Kljub veri, kljub upanju, ki še vedno ni umrlo. Naenkrat me prešine. Slišim Glas … trkaš na napačna vrata! Je to res? Lahko sprejmem Resnico, ki tako boli, pa čeprav niti slučajno toliko kot zatiranje sebe in lastnih občutkov, ki so rezultat moje otopelosti. Vem le, da nikoli ne želim izgubiti iskric v očeh, pa ravno te iz dneva v dan ugašajo. Vedno manj jih je. A res hočem sprejeti takšno življenje – brez ljubezni in živeti v laži do konca življenja? Seveda ne … pa vendarle to vztrajno počnem. Zakaj znižujem standarde? Zakaj sem se zadovoljila z nečem slabšim, če pa vem, da sem vredna veliko boljšega. Zakaj sem sprejela in pristala na nekaj kaj je bilo na začetku najine veze zame nesprejemljivo?  Vredna sem se počutiti ljubljeno, zaželjeno, ponovno živo in vredno ljubezni. Pika.

Moj mož ima nad mano moč, ker ve kaj me najbolj boli. Že velikokrat sem  mu odprla srce, mu pokazala svojo ranljivost, on pa je to le izkoristil, da mi je lahko zadal še več  bolečine. Ve, da me njegova tišina in ignoranca, kot da ne obstajam, najbolj prizadeneta in po tiho ubijata, pa vseeno to počne. Koliko krutosti, sem še sposobna prenesti, preden si bom priznala, da je takšen do mene, ker mu pustim, da je. Ker si mislim, da me nihče ne more imeti rad, takšno krhko, čutečo in polno ljubezni do vseh. Zakaj ljudem dovolim, da me prizadenejo? Kdaj bom končno uporabila svojo moč, ki jo imam več kot si želim priznati? Mogoče me jo je strah uporabiti, ker če jo bom, bo veliko ljudi šokiranih nad vulkanom, ki se skriva v meni.

Mislim, da sem počasi ozavestila, da se zame ne bo potegnil nihče dokler se sama ne bom potegnila zase. Vsaj enkrat moram narediti tisto kar si želim in ne tisto kar drugi pričakujejo od mene. Postaviti si moram izzive, saj le tako bo moja duša zrasla. Stara sem 38 let in ničesar si ne želim bolj kot, da bi obstajal nekdo, ki bi me zaščitil, tako kot me ni nikoli nihče. Verjetno ravno zaradi tega jaz vedno ščitim druge, ker vem kako je, če nisi nikoli zaščiten. Jaz pa se vedno počutim krivo, če prosim koga, da kaj naredi zame. Oče me je vzgojil, da moram znati narediti vse sama, da bom močna v svetu, kot je danes. In vse do danes je Nikolina ostala močna na zunaj. Ko bi le starši, moj mož in drugi vedeli, kako krhka sem dejansko od znotraj. Da me gane vse, da čutim čustva, energijo drugih, pa čeprav ne rečejo niti besede. Vedno sem tukaj, da jih potolažim, objamem, vzpodbujam … Kdo pa potolaži, objame in vzpodbuja mene? A veste, da mi nobena oseba ne pride na misel … mogoče zato ker je v tem trenutku ni. Razen moja dva sinova prepoznata mojo žalost v mojih očeh, vem, da jo čutita, zato sta tudi moja dva največja zaveznika, ki že zdaj razumeta vesoljne zakone bolje, kot jih bo moj mož kdajkoli. On čuti ljubezen samo do svoje firme. Kako to boli. Trudim se da nekako zdržim na nogah zaradi teže tega bremena. Bremena biti tiha, prijazna in pridna punčka, ki je vedno vsem na razpolago in vsem pomaga, samo da bodo vsi zadovoljni. Od nekdaj se ravnam po reku: “Pomagaj, še preden bi te za to kdo prosil“ in “Nikoli ne povleci nikogar v svoje sranje.“

Spet me zajame prekleta tišina. Žalostna sem in moje telo to čuti. V tej žalosti in tišini čutim in poslušam , kako mi srce mirno bije v prsih in se sprašujem, zakaj ne reagira? Nikoli ne reagira. Ali je morda mrtvo? Mogoče…Mogoče sem mrtva jaz? A kako naj spustim tako pomembno osebo, ki predstavlja tako velik del mojega življenja, moje preteklosti in mojih spominov? Koliko večerov me še čaka, ki se bodo končali s to še predobro znano tragično tišino? Koliko spominov si bom še ustvarila, ki se jih sploh ne želim spominjati?

Mislim, da sem se ujela v nekaj, čemur nisem kos. Ali pa samo mislim, da nisem.

Sovražim, da me preteklost tako sunkovito odpelje nazaj v žalost, ki bo najbrž vedno del mene.

Zopet moj Glas: NE PRENAŠAJ SRANJA OD NIKOGAR … AMPAK NIKOGAR! TVEGAJ ZA BOŽJO VOLJO!

A veste kdo sem? Nekdo, ki bi v resnici potreboval tisoč objemov, da bi se vsaj malo izbrisala žalost, ki jo nosim na svojih ramenih.

Končno bi se morala postaviti zase in udariti nazaj, ampak me tako kot večino nas, tega nikoli niso naučili, zato raje na znotraj umremo. Se ne vidi. Menim, da je čas, da se nehamo skrivati pred drugimi, saj tako nihče ne more videti kako ljubke, čudovite duše, smo vsi v Resnici.

Sita sem moževih hladnih pogledov. Utrujena sem od najinih dvogovorov, ki so dejansko vedno moji samogovori. Sita sem svojih čustvenih izpovedi glede tega kako čutim, saj me enostavno ne razume in me ne sliši, ali pa me v resnici ne želi slišati niti razumeti.

Pripravljena sem, da grem svojo pot, stran od teh nočnih mor, ki me strašijo. Pripravljena sem, da grem stran od tega sveta, v katerem živim.

Pomen teh besed razumem iz dna srca. Vprašanje je le ali sem dovolj močna, da to res izpeljem? Kdor dojame RESNICO, jo bo delil z drugimi, zato jo jaz sedaj delim z vami. Takšen načrt je naredilo Vesolje, da bi med ljudi vrnilo LJUBEZEN…

PETRA ŠKARJA IN CAMINO

Na nekem drugem mestu sem zapisala: Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so ga poimenovali sreča. Tako imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kje srečo najdemo. V srečanju!

Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje. Tako je bilo tudi pri Petri, ki se je prvič odpravila na portugalski Camino, od Porta do Santiaga. Ko je pot prehodila, se je zavedela, da to ni to, da bo morala na pot še enkrat: “Tam, na dežju pred katedralo, sem vedela, da se bom ob prvi priložnosti spet podala na Camino. A takrat na celotno pot.” In se je, že čez tri mesece. V štiridesetih dneh je prehodila 1000 kilometrov, od Iruna do Fisterre in nazaj do Santiaga de Compostele.

Njeno nenavadno srečanje, njeno zrcalo, je bila Danka. In seveda – že od vsega začetka ji je šla strašno na živce: “Danka je. Imena si nisem zapomnila, pa tudi želje po tem nisem imela. Na žalost gre tudi ona vse do Fisterre, tako kot jaz. Upam, da je ne bom veliko srečevala.” Seveda se je Petra uštela. Usodi se pač ne izogneš. Vztrajno sta se srečevali in ugotavljali, kako podobni sta si: obe pijeta kavo s sojinim mlekom, z veseljem grizljata tablice z oreščki, obe ne jesta mesa, obe s knjigo v roki potrpežljivo čakata na odprtje zavetišča in obe uživata v zgodnjih jutrih. In seveda, obe imata enako travmo iz otroštva.

V skladu s Camino rekom “first you walk Camino, than Camino walks you”, za katerega ne najdem ustreznejšega, za ušesa dovolj melodičnega in smiselno pravilnega slovenskega prevoda kot je “najprej ti prehodiš Camino, potem Camino prehodi tebe”, se je tudi za Petro Camino pričel, ko se je vrnila domov. Po dolgem tehtanju je zbrala zavidanja vreden pogum in pred celotno Slovenijo razkrila svojo ranljivost in otroško travmo. Si predstavljam, koliko strahu je morala premagati, koliko pomislekov zavreči in koliko moči zbrati za ta korak, težji od vseh skupaj, ki jih je naredila po Caminu. Trdno verjamem, da ne čuti obžalovanja, saj je bil to edini način, da je razbremenila svoje srce in povrnila lesk v njene oči.

Naj končam z njenim opisom ljudi, ki hodijo po Caminu: “To niso ljudje, ki nikoli ne padejo, temveč ljudje, ki po padcu ne ostanejo na tleh, se ne smilijo sami sebi in ne krivijo drugih za nastalo situacijo. To so ljudje, ki kljub bolečini in joku vstanejo, poberejo koščke razbitega sebe in s pozitivno naravnanostjo hodijo dalje. Ne trudijo se ne jokati, ne čutiti bolečine. Trudijo se le ne ustaviti se na tej poti. Hodijo in hodijo in hodijo. In znajo se smejati!”

Dostopite do njene strani s klikom na sliko.

PONOVNO ROJSTVO ?

Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)

Častni profesor psihiatrije in nevrobioloških ved Bruce Greyson

Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v  nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.

Ekipa univerze iz Virginije  je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva.  Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.

Ian Stevenson s pomočjo prevajalca intervjuva deklico v mali indijski vasi

Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12,  vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.

Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da 􏰌􏰂􏰉􏰋􏰆􏰕 􏰬􏰋􏰂􏰀􏰈􏰓možgani 􏰈􏰎􏰄􏰀􏰄 􏰗􏰎􏰋􏰐􏰊􏰂proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki􏰖􏰄􏰖􏰅􏰂􏰋􏰄􏰀:

  1. Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine􏰇􏰃􏰁􏰈􏰉, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je  identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.

    Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.

    James Leininger se je pogosto igral s letali

    Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.

    Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah

    Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .

    James Huston in James Leininger

    Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.

    James Leininger s staršema

    Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.

    James Leininger s sestro Jamesa Hustona

    Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal,  da je resnično njen, ponovno rojeni brat.


  2. Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki  za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.

    Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.

    Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade

    Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.


    Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni  zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo


    Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je  normalno levico.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.38
    Lekh Pal z roko Hukum Singh

    Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.


  3. Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so  tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
  4. Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.

    Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.07
    Roki Myint Thein, burmanskega dekleta

    Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska􏰀􏰖􏰉􏰐􏰐 oblačila.


    Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.