Brez večjih težav se kar nenadoma znajdem na vrhu. Cruz de Ferro, železni križ, 1505 m. Tukaj romarji   simbolično odlagajo razne predmete in se s tem simbolično razbremenijo svojih križev in težav. Po keltski tradiciji   so romarji odlagali kamne na vrhovih, kot je ta in prosili gorske bogove, naj jim pomagajo, da bodo varno prešli    gorovje. V rimski dobi se je takšno verovanje nadaljevalo, kamne pa so imenovali murias, po bogu Merkurju, zavetniku popotnikov. Na vrhu hriba je visoka gomila iz kamnov, ki so jih tja znosili romarji. Gomila postaja vsako leto večja. Na njenem vrhu stoji visok hrastov steber, na katerem je skromen železni križ (Lepej Bašelj, 2009).

Tu je železni križ ali Cruz de Ferro, ki je najvišji vrh Camina in je izjemno znamenje tisočletnega romanja in sodi med najstarejše verske simbole na poti. Pod križem je polno položenih kamnov od romarjev, ki jih prinesejo od doma in poleg teh kamnov tudi midva položiva svoja iz reke Savinje, s simboliko, da odvrževa vse skrbi in težave. Tu za mene pregovor dobi svoj smisel, da se mi je kamen odvalil od srca. Vse skupaj je zelo ganljivo in doživeto. Kar zamisliš se nad tem, kako se ti tako neznaten obred vtisne v dušo (Steblovnik, 2010).

... se vzpenjam do v moje srce vrezan simbol Camina. Nič spektakularnega. Planota, obrobljena z borovim gozdom. Na njej večji kup prinesenega kamenja, v katerega je zaboden visok leseni drog, na njegovem vrhu preprost lesen križ. Kaj je v tem, da bi me prevzelo? Zelo veliko. Sem številni pridejo potrdit svojo vero, izkazat upanje, izreč zahvalo, zaprosit za oprostitev in blagoslov. Želel sem biti sam, ko bom pod križem pustil svoj četrti kamen, na katerem piše Ivan 2016. Vzel sem ga s kupa ob rojstni hiši in ga skrbno shranil v žepu nahrbtnika. Nosil sem ga 2700 kilometrov. Zdaj ga puščam kot dokaz, da sem odvrgel vse svoje grehe, slabosti in napake (Kapetanović, 2017).

Gospod, naj ta kamen, simbol mojih naporov na romanju, ki ga polagam na podnožje Rešiteljevega križa na sodni dan pretehta na stran mojih dobrih del. Naj se tako izvrši (Kapetanović, 2017).

To je križ, kjer že stoletja vsak, ki gre mimo, pusti svoj kamenček, ki ga je prinesel od doma in tako tudi simbolično odloži in pusti za seboj svojo preteklost in se pripravi na preporod prihodnosti (Vranjek, 2015).

Do najvišje točke na Caminu, kjer stoji Cruz de Ferro oziroma železni križ, nisem prinesel kamna, kot to veleva romarska tradicija. To pa zato, ker je postala ta gesta rutinska oziroma čredna, tega pa ne maram. Ob podobnih situacijah sem vedno reagiral drugače od večine, pa čeprav je bilo treba plavati proti toku oziroma priti do določene »točke« po daljši in zahtevnejši poti. Tak sem in nenazadnje me je takšna narava tudi pripeljala na Camino (Novak, 2004).

… sem se podala naprej proti Cruz de Ferro, na posebno sveto mesto na Caminu, kjer romarji puščajo osebne predmete, slike in kamenje iz svojih dežel ali poti. V žepu tisti dan nimam slike ali kamenja, saj svoje breme izpustim že dolgo pred tem (Artnik Knibbe, 2017).

Za veliko romarjev ta obred pomeni simbolično olajšanje duše. Tudi zame je. Vsak od nas je racionalno in iracionalno bitje hkrati. Tako kot potrebujemo izzive racionalnega, rabimo tudi ‘ventile’ iracionalnega. S pomočjo obredov krepimo vero, ljubezen in upanje, potrebujemo in opravljamo pa jih vsi (Brumec, 2016).

Obelisk stoji na umetnem hribu, ki je zgrajen iz malih kamenčkov, ki so jih sem znosili romarji. Nasip je visok 7m in dolžine 30m. Ne vem, ne morem opisat kaj se dogaja, le preprosto snamem nahrbtnik in poletim v njegov objem. Ko se nekoliko umirim, grem po nahrbtnik in se slikam s slovensko zastavo (Gričnik, 2018).

Pred vzponom na Cruz de Ferro sem skrbno pripravil listek s tremi željami. Ob križu je kup kamenja, ki ga popotniki prinesejo, navadno iz kraja, od koder so prišli. Sam sem listek porinil pod kamen in si zaželel uresničitev prošenj. Tistim, ki so morda bile prošnje uslišane, naj povem, da moje niso bile (Sluga, 2017).

V tišini noči poromam proti Cruzu de Ferro. Od daleč me pozdravi njegova spokojnost in tišina.Toliko solz, bolečine, prošenj, gorja in mnogih nam nerazumljivih grozot leži tu. ln Zemlja je tiha. Vabi te, da odložiš svoje breme, se prikloniš vsemiru za dano milost in prisluhneš vseobčestvu […] Odložili smo breme, bili lažji, očiščeni. Pa vendar se stare bolečine odprejo in solze poromajo skozi nas, ko mislimo, da smo jih posušili (Udovič, 2012).

V vasi se nisva ustavljala, saj ni bilo ničesar, kar bi pritegnilo oko in pozornost. Mahnila sva jo proti najvišji točki na poti Camina, na Cruiz de Fero. To je visok križ, ob katerem popotniki v znak zahvale, da so prišli do tu, puščajo različne predmete: kapice, majice, robčke, pisma s sporočili, do kamenja, ki ga nosijo na poti vse do tu. Tudi moj kamenček, ki se je v vasi Sansol nepričakovano pojavil od ne vem kod že, sem pustil tukaj. Gre za vraževerje, ritual, nekaj, kar delajo vsi in nihče ne ve, zakaj. (Močnik, 2009)

Romarji so v dolgih letih vsak s svojim kamenčkom dobesedno zgradili ogromno gomilo. Po njej sem stopila do vrha in pod kamen položila miniaturno rožnato mošnjico z mojim kamenčkom in ostalimi drobnarijami ter svetinjico, ki so mi jih na pot dali prijatelji in sodelavci z željo, da jih pustim tam v njihovem imenu. (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

… na tem prostoru bolečin, solza, strahu in trpljenja ne najdeva nič pozitivnega, zato jo na hitro ucvreva naprej (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

Vzpon na Manjarin z odvrženimi nepotrebnimi stvarmi ob križu (Štuhec, 2011).

Sredi ravnice stoji nekaj metrov visok kup kamenja, na njegovem vrhu pa visoko deblo s križem.  To je torej znameniti Cruz de Ferro na višini 1505 m.  Tla okrog in sam steber sta polna najrazličnejših predmetov, ki so jih odvrgli romarji; zastave, rute, šali, školjke, fotografije, kape, deli oblačil, igrače, ure, čevlji, podpisani kamni …   Prava množica domislic. Kaj vse v življenju bremeni človeka (Kvaternik, 2015).

Napočil je trenutek. ko sva iz žepov potegnila vsak svoj kamen, ki sva ga nosila iz Slovenije. Vrgla sva ju na kup kamenja. ki simbolizira vse skrbi, križe in težave, ki jih s seboj prinašajo romarji. Mislim, da je tu dobil smisel pregovor: Kamen se mi je odvalil od srca. (Rigler & Rigler, 2004).

Po rahli hoji v hrib sva se čez eno uro ustavili pri Cruz de Ferro. To je sveti kraj z železnim križem na majhnem hribčku iz samih kamnov. Peregrinosi verjamejo, da če pustiš tam kamenček z listkom, na katerem je napisana tvoja želja, se bo ta želja uresničila. Tudi midve sva pustili vsaka svoj kamenček z željami. Pustila sem tudi tri kamenčke od prijateljice Slavice in njene hčerke, ki sta mi jih dali pred mojim odhodom. Na tistem kraju sem začutila res neko posebno energijo. Energijo upanja, ki jo s svojimi željami tam ustvarjajo peregrinosi (Jernejčič, 2014).

Cruz de Ferro je najina naslednja točka saj o njem vsi vodiči pišejo, da leži na višini 1500 m in je pomembna točka na Caminu (Jenko Simunič & Jenko, 2014).

Lesen steber z železnim križem sredi kupa kamenja. Koliko bremen je odloženih tu. Spominskih plošč, slik preminulih, spominskih trakov …  Koliko zgodb! Kljub navidezni teži, ki bi jo lahko prinesla vsa ta bremena, pa sem začutila prijetno energijo. Kraj ni deloval morbidno ali težko. Prej zelo osvobajajoče (Božič, 2018).

Upam, da res drži. da na Cruz de Ferru skupaj s kamenčki odložiš tudi svoje skrbi in težave. Želim si, da bi mi to dejanje prineslo kaj srčnega miru. Res je lepo, mi gre skozi glavo in danes po dolgem času v hoji dobesedno uživam. Končno zagledam hribček iz kamenja s križem na sredini (Klug, 2018).

Že od daleč zagledamo železni križ, pritrjen na vrhu visokega lesenega droga. Ob njegovem vznožju je visok kup kamnov – mora jih biti vsaj milijon. Ko se približamo, začutimo v zraku nenavadno breme (Gray & Skeesuck, 2018).

Tudi  tukaj,  ob kupu  kamenja  pod križem,  vlada  neko posebno vzdušje, ki sicer ni tako težko, a je vseeno občutno drugačno od tistega v okolici. Kot da smo prestopili neko nevidno mejo. Poleg nas je še nekaj drugih romarjev, ki vsi spoštljivo molčijo (Gray & Skeesuck, 2018).

Kamen, ki ga romar zase ali za druge prinese in pusti na Cruz de Ferro naj bi pomenil, da je s tem simbolično odložil vsa svoja bremena (Gliha, 2018).

Ko sem se počasi spuščal z vrha proti vznožju kupa, je mlajša gospa pokleknila k lesenemu drogu na kateremje železni križ, ga objela in začela neutolažljivo jokati. Jokala je tako močno in tako žalostno, da so nam skoraj vsem več kot dvajsetim drugim peregrinom, ki smo se v tistem času nahajali tam okrog, po licih pritekle solze (Gliha, 2018).

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Gliha, F. (2018). Camino de Santiago “v dveh delih” : 2017-2018.Grosuplje: Ekonos.

Gray, P., & Skeesuck, J. (2018). Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček.Ljubljana: Družina.

Gričnik, I. (2018). Od Santiaga do Assisija.Maribor: Ognjišče, Slomškova založba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Jenko Simunič, N., & Jenko, B. (2014). Najina pot.Ilirska Bistrica: samozaložba.

Jernejčič, N. (2014). Moja pot : Camino de Santiago.Šmarješke Toplice: samozaložba.

Kapetanović, I. (2017). Camino de Santiago: Romanje k svetemu Jakobu.Zagreb: Znanje d.o.o.

Klug, M. (2018). Camino Francés : moj poskus pobega od “brezsmislov” sodobne družbe.Maribor: Kopija – nova.

Kvaternik, S. (2015). Moje romanje : po poti sv. Jakoba v Santiago de Compostela.Ljubljana: samozaložba.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Močnik, U. (2009). V 14 dneh do konca sveta : popotovanje v notranji mir : Camino.Borovnica: samozaložba.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Rigler, M., & Rigler, M. (2004). Blagor vama, uboga reveža : romanje po poti svetega Jakoba v Kompostelo.Ljubljana: samozaložba.

Sluga, R. (2017). V objemu poti: El Camino.Trst: Mladika.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Štuhec, J. (2011). Preko Pirenejev do Atlantika: Camino nekoliko drugače.Križevci pri Ljutomeru: samozaložba.

Udovič, V. (2012). Sem živ, hodim in sem srečen : potopis romanja na Camino.Ljubljana: samozaložba.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.