KDAJ DOBIM VSE KAR POTREBUJEM?

Moj sokrajan, Ivan Gričnik, je na začetku svoje knjige z naslovom Moj Camino, zapisal citat iz svetega pisma:

»Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek. Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da ga bo Bog preskrbel. Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata.« (Mt 10,5-15; Mr 6,7-13).

… in ti priskrbel posteljo, si drznem dodati, ker je to dandanes za romarja zelo pomembna reč, vsekakor bolj kot je bila v času zapisovanja svetega pisma. Potrditev zgornjih besed začneš dobivati takoj, ko zakoračiš po poti. Eden za drugim se pričnejo vrstiti doživetja, ki potrjujejo, da Bog, Camino, stvarstvo, vesolje ali življenje, odvisno v koga ali kaj pač najbolj zaupaš, dejansko poskrbi za vse kar potrebuješ.

Takoj zjutraj se je tudi že izkazalo, da Camino res poskrbi za vse, kar na poti potrebujemo in da se je brez smisla obremenjevati (Vranjek, 2015).

To je bilo prvič, ne pa zadnjič, da so se stvari, ko sva nekaj rabila, zgodile kar same od sebe, samo želeti si jih je bilo treba (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

Odkar sem bolj pozorna na dogajanje okoli sebe, se mi tovrstne stvari nenehno dogajajo. Resnično dobiš, kar potrebuješ. Paziti moraš le, da se ne opiraš na želje, ki niso zares tvoje (temveč rezultat manipulacij medijev, politike, potrošništva, Cerkve, mode, tudi pričakovanj staršev …), temveč slediš svojim notranjim vzgibom (Škarja, 2017).

In zgodi se že nič kolikokrat potrjena resnica. Človeku se uresničujejo vse drobne želje. To se nama potrdi tudi tokrat (Steblovnik, 2012).

Ravno pravšnji čas. Kot vedno na Caminu. Vse ob svojem času in vse, kar potrebuješ. Komaj zadržim svojo radost, ko se mi znova in znova potrdi izkušnja zaupanja, ki pelje do uresničitve vsega, kar potrebujem (Artnik Knibbe, 2016).

»Kako neverjetno elegantno se vse skupaj rešuje,« mi ni šlo v glavo (Novak, 2004).

Na Caminu je poskrbljeno prav za vse, saj dobiva vse kar potrebujeva, ravno pravi trenutek (Steblovnik, 2010).

A izgleda, da je Camino poskrbel tudi za to (Brumec, 2016).

Človek resnično dobi to, kar si zaželi! (Steblovnik, 2010).

Angela varuha prosim za drevo, saj začutim, da mravljinčenje telesa ne sporoča čisto nič dobrega, in kmalu pred sabo zagledam nekaj dreves, pod njimi pa že dva romarja, ki sta se ravno tako odločila za počitek. Camino vedno poskrbi za vse, kar potrebuješ (Artnik Knibbe, 2016).

DSC_0505.jpg

Remškarjeva in Grešakova, ki sta se na Camino odpravili s svojima najstniškima hčerama, govorita o manifestaciji misli:

Manifestacije misli so na Caminu tako jasne, hitre in nedvoumne, da je včasih strašljivo. A velja jim vsa moja ponižna hvaležnost: bolj nazorne lekcije iz what you think is what you get skoraj ne bi mogli prejeti (Remškar & Grešak, 2017).

Poudarjata pa, da je treba razlikovati med željami in potrebami, da ni nujno, da se izpolnijo vse želje, zagotovo pa se izpolnijo tiste, ki so hkrati tudi potrebe.

A na Caminu se v vsakem primeru zgodi natanko tisto, kar je prav. Morda ne dobimo vedno tistega, kar želimo, prejmemo pa zagotovo to, kar potrebujemo (Remškar & Grešak, 2017).

In kaj konkretno si romar želi in dejansko tudi potrebuje?

A) HRANO

Spet sem čutil, da mi je bilo po Božji previdnosti naklonjeno to kulinarično darilo, ravno ko sem ga najbolj potreboval (McManus, 2018).

DSC_0406.jpg

B) VODO


V težavah kaj naj mu odgovorim se spomnim izreka iz svetih knjig: »Malovernik, prepusti se Gospodu. Ptice nebeške ne sejejo in ne žanjejo, Gospod vse stori zanje Tako bo poskrbel tudi za naju.« Nisva prehodila niti dvesto metrov ko sva prispela do tega izvira. On se danes sumi, da sem vedel za ta izvir, vendar je res nasprotno. Nisem imel pojma o izviru (Kapetanović, 2017).

In vse je kot naročeno. Ko ti zmanjka vode v čutari, že naletiš na kakšen vodnjak ob poti s pitno vodo. Kot bi nekdo preračunal. In hvaležno si natočiva vodo (Steblovnik, 2012).

Camino 1.jpg


Gričnik pa si ni zaželel in potreboval samo vode, sredi puste Mesete si je zaželel in očitno tudi potreboval – pivo:


Vročina se še kar nadaljuje in tako en dan hodim med samimi žitnimi polji. Pot se zelo vleče in zmanjkuje mi vode. Hodim in hodim, spredaj žitno polje, zadaj žito, levo žito in desno žito. Sama žitna polja, ki lahkotno valovijo v rahlem vetru. Iz žita se na trenutke oglašajo čisto posebni  glasovi podobni ptičjemu petju, ampak videl nisem ničesar. Na določenih odcepih so žito že pospravili in tu so zložene kocke iz slame, ki jih lepo zlagajo v ogromne kupe. Opazim, da je nekaj kock sena postavljenih drugače in takoj izkoristim priložnost ter se uležem  v senco na eno teh kock s prijetnim vonjem po svežem žitu. Očitno so romarji pred mano že vse pripravili. Pred menoj se vije neskončna ravna pot  – pravzaprav en čisto rahel in dolg ovinek v levo in en vzpon približno 10 višinskih metrov. Večkrat se mi v daljavi pojavijo slike s tistim znanim velikim zelenim dežnikom na katerem piše Laško pivo. Ko se nekaj korakov približam, pa nič, spet sama žitna polja …
Ko že ni videti konca se nasproti mene pripelje tovornjak hladilnik in šofer mi da dva piva. Enega spijem na dušek, drugega pa shranim za pozneje, ker nimam več vode. Ko končno najdem nekaj sence pod enim grmovjem se samo uležem z nahrbtnikom pod glavo. Tedaj šele opazim, da se mi približuje  romar in že na daleč opazim, da je popolnoma izmučen od poti in od vročine. Grem mu nasproti in ga vprašam, če bo eno hladno pivo. On me čudno pogleda in mi reče: »You’re crazy« ( Ti si nor). Nasmejim se in mu iz nahrbtnika ponudim hladno pivo. Človek ga izpije na dušek, objema me in kriči:« This is a miracle, this is a miracle …«( To je čudež. To je čudež…) (Gričnik, 2014).

C) POSTELJO

Ampak, ker sem zaupala in niti malo nisem podvomila, da v celi vasi ne bi bilo vsaj ene proste postelje, sem bila nagrajena (Vranjek, 2015).

Prijazno se mu zahvalim in ga potolažim, da ni skrbi, saj sem do te točke že dojela, da bo že prišlo na pot tudi primerno ležišče. Povsem sem spustila kontrolo. Ko mu želim že pomahati in se v mraku podati naprej, mi namigne, naj grem z njim. Pelje me navrh hotela do mansarde, kjer so še tri skupna ležišča, kopalnica ter stranišče (Artnik Knibbe, 2016).

In ker Camino hopacupa takoj izpolni želje, ki pridejo iz srca, sem ugledala sredi travnikov pred seboj alberg (Vranjek, 2015).

… najboljši možni alberg v bližini potrebujem, usmerite me tja. Ne bi verjela, če ne bi sama doživela. Dvesto, mogoče tristo metrov od avtobusne postaje proti katedrali sem zagledala alberg, v katerem je bila prosta samo še ena postelja (Vranjek, 2015).

Vsi so se mučili z iskanjem prenočišč. Sam nisem naredil koraka, spregovoril besede in vendar. Sobo sem imel tik pod glavnim trgom in dva dneva sta bila samo moja (Sluga 2017).

Kajti ko kljub vsem tem pomodrelim modrostim že resno mislimo, da ne moremo več, da bi bilo najbolje, da se kar obrnemo in gremo domov, ker da tega pa res ne bomo zdržale še devet dni, ker da so res živi norci tisti, ki se gredo te muke isusove cel mesec, ker da me pa že nismo take božjastno ubrisane, tečno takrat pufi, me lopne po glavi še zadnji stari dobri novodobni kliše: »Ko se predaš, se zgodi.« In valda. V tistem hipu takoj za naslednjim ovinkom pred nami vznikne majhna lesena hišica kot iz Marinke na kmetiji: pred njo lično pokošena zelenice, tu pa tam kakšna palmica, kamnita stezica. ki vodi do terase z lesenimi stoli in mizicami, stoji pa na hribčku in zato ji najverjetneje pripada tudi pogled na morje. Malo nižje ob cesti, kjer očarane obstanemo, pa še barvit napis: »Birds of every feather – welcome« (Remškar & Grešak, 2017).

DSC_0597.JPG

D) RAZNO:

MacLainovi in Glihi so misli priskrbele osvežujočo sapico:


Vsakič ko sem pomislila, da je prevroče, da bi bila še možna narediti naslednji korak, je okrog mene vzvalovila sapica (MacLaine, 2001).

Nepričakovani dogodki, ko ti misel prikliče nežno sapico, ko ti je najbolj vroče (Gliha, 2018).


Klugovi je Camino priskrbel robčke in bazen:


Ker Camino poskrbi, da imaš vedno pri roki, kar rabiš, ni čudno, da sem prejšnji dan iz skritega predala nahrbtnika potegnila robčke in jih dala v stranski žep (Klug, 2018).

Tale Camino res preseneča. Sredi polja ti ponudi tako razkošen bazen, če si le zares močno želiš (Klug, 2018).

Lepejevi slovensko besedo:

Zanimivo, ravno sem tožila, da pogrešam slovensko besedo, pa se prikažeta Dolana  (Lepej, 2009).

Ameriškima prijateljema, Grayu, ki je po Caminu potiskal prijatelja Skeesucka, ki je sedel v invalidskem vozičku, je Bog priskrbel varilca:

Bog nama je priskrbel celo varilca, ki je popravil odlomljeno kolo na vozičku (Gray & Skeesuck, 2018).

DSC_0458

In kaj je pogoj, da dejansko dobiš kar potrebuješ, da Bog, vesolje, Pot, stvarstvo ali življenje na sploh, odvisno v kaj pač verjameš, manifestira tvoje misli:

V teh nekaj dneh se je že neštetokrat dokazalo, da je treba samo zaupati in pot sama poskrbi za vse potrebno (Vranjek, 2015).

Ja to je to: ZAUPAJ. Vsak dan sem se izročil Njemu v roke in vsak dan je bilo poskrbljeno zame – ravno toliko kot sem rabil (Gričnik 2014).

Nobenega dvoma ni bilo, da mi govori Duh in mi sporoča: ne poskušaj več sam opraviti vsega, z lastnim naporom in samo s svojimi močmi; ne naprezaj se, zaupaj v Boga, stvarstvo in pot, da ti bodo zagotovili tisto, kar potrebuješ (McManus 2018).

Tudi vseprisotnost božje Previdnosti, ki sem jo odkril na Poti  in na svoje veliko presenečenje spoznal njeno visoko učinkovitost,  pripomore k rasti zaupanja, zlasti zaradi neverjetne sposobnosti, da  uredi vse od najmanjših materialnih podrobnosti. Zaupanje v  Previdnost pomaga, da se zapustimo, da vstopimo v držo sprejemanja, se obračamo zunaj sebe in opustimo nadzor (Potdevin 2013).

Vsenaokoli so simboli, povsod okoli nas, samo videti jih moramo, samo zaupati, zaupati. Postaviti si je treba cilj in zaupati (Vranjek 2015).

Čudil sem se, kako se je zasukal ta dan, ki je bil že na robu katastrofe, kako sem imel v tej vaški gostilni vse, kar sem potreboval, in kako so bila moja lastna čustva in predsodki največja ovira. To je bila poštena lekcija o zaupanju v Božjo previdnost, v dobroto, tudi v takih okoliščinah, ko se zdi kaj takega najmanj verjetno (McManus 2018).

Slej ali prej pa romar pohodnik pride tudi do spoznanja, da dobimo vse kar potrebujemo tudi na našem romanju skozi življenje:

Kopava se v energiji hvaležnosti ob spoznanju, kako življenje skrbi za naju na tej poti, potem pa se zaveva, da se to pravzaprav ne dogaja samo na Caminu (Steblovnik, 2010).

Tako na Caminu, kot tudi sicer v življenju, je poskrbljeno za vse. Le zaupati je treba. Brezpogojno zaupati (Vranjek, 2015).

In ta doživetja, ki prinašajo védenje, da vedno dobiš kar potrebuješ, okrepijo zaupanje – vase, v pot, v Boga, v življenje na sploh. Če upoštevamo dejstvo, da je zaupanje “lepilo” naših odnosov, je jasno, da Camino dejansko spreminja življenja nas, romarjev pohodnikov in prav tako tudi naše okolice.

In zdaj k moji prvomajski, drugi izkušnji Camina. V državnih in cerkvenih albergih seveda rezervacij prenočišč ni, kdor prvi pride, prvi melje, bolje rečeno spi. V zadnjih letih pa so se odprli številni novi “albergi” v privatni lasti, ki omogočajo rezervacije, ki pa veljajo samo do druge ure popoldan. Posledično sem ob mojem drugem Caminu že pri zajtrku opazila dokaj mrzlično telefoniranje po privatnih “albergih” in hitenje romarjev, da bi do druge ure prihiteli do rezerviranega “alberga”. Ta mrzličnost in hitenje, tekmovanje med romarji za prosto posteljo, me je sicer zmotilo, ker je vnašalo vsakdan v mojo romarsko “skuliranost”❄️❄️❄️, ampak kljub temu se nisem dala odtaliti😜 Z okrepljenim zaupanjem iz prvega Camina, sem hodila v svojem ritmu in tam, kamor sem prišla do večera, poiskala “alberg”. Nobeden me ni pričakal z napisom “Completo”, čeprav mi je Slovenec Jurij, ki sem ga srečala na poti omenil, da se na FB pojavljajo novice, da so vsi “albergi” ob poti zasedeni.


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki v strahu, da ne bo dobil prenočišča, le-tega že zjutraj rezervira in hiti, da bi do druge ure prispel v rezerviran “alberg”, prikrajšan za izkušnjo “dobiš kar potrebuješ” oziroma za doživetja, ki ga obogatijo z okrepljenim zaupanjem?”

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline. Ljubljana: Remco Knibbe.
Gliha, F. (2018). Camino de Santiago “v dveh delih” : 2017-2018. Grosuplje: Ekonos.
Gray, P., & Skeesuck, J. (2018). Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček. Ljubljana: Družina.
Gričnik, I. (2014). Moj Camino. Maribor: Ognjišče, Slomškova založba.
Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov. Dovže: ARR.
Kapetanović, I. (2017). Camino de Santiago: Romanje k svetemu Jakobu. Zagreb: Znanje d.o.o.
Klug, M. (2018). Camino Francés : moj poskus pobega od “brezsmislov” sodobne družbe. Maribor: Kopija – nova.
Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko. Ljubljana: Jutro.
MacLaine, S. (2007). Camino: po stezi zvezd. Maribor: Obzorja.
McManus, B. (2018). Odrešilna pot : z bremenom tragične izgube na Caminu. Ljubljana: Založba Dravlje.
Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Potdevin, J.-M. (2013). Resetiran: Mistična izkušnja poslovneža na pešpoti v Kompostelo. Ljubljana: Družina.
Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu. Tržič: samozaložba.
Sluga, R. (2017). V objemu poti: El Camino. Trst: Mladika.
Steblovnik, M. (2012). Vse samo zaradi neke cerkvice na koncu sveta : Camino Portugal. Celje: samozaložba.
Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode. Novo mesto: 5KA Izobraževanja.
Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta. Slovenj Gradec: samozaložba.

NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?

Ko sem v letu 2016 prvič prehodila Camino Frances, se nisem nič ukvarjala s vprašanjem v katerem “albergu” bom spala, kateri je dober in kateri ni – v kraju do katerega sem zvečer prišla, sem pač poiskala prvi prosti “alberg” in se nastanila.  In med temi naključno izbranimi “albergi” me je na celotni poti najbolj navdušil Albergue Verde. Doživetje sem opisala tudi v moji knjigi Camino:


V Puentu de Orbigo so štiri zavetišča, in ko smo v prvih treh naleteli na napis Completo, smo že kar malo v strahu, da bomo morali prehoditi še šest kilometrov do naslednje vasi z zavetiščem, pešačili proti četrtemu, ki je bilo malo ven iz vasi in stran od Jakobove poti. Premraženi, mokri, lačni in utrujeni od celodnevne hoje, saj smo naredili skoraj petintrideset kilometrov, smo se vzpeli po stopnicah proti zavetišču. Vrata nam je na stežaj odprl nasmejan Španec, nam zaželel dobrodošlico in nas povabil, naj vstopimo. Ko smo vstopili, smo vsi začeli vzdihovati od sreče, saj se verjetno človek nekako tako počuti, ko pride v raj. Stopili smo v velik, topel prostor s kaminom, v katerem je prasketal ogenj. Okoli kamina je bil narejen podest, na katerem so bile razporejene počivalne blazine. Desno od vhoda je bila kuhinja, kjer se je za štedilnikom sukalo pojoče dekle. Naravnost je pogled segel v spalnico s posteljami, na katerih so bile napete snežno bele rjuhe in blazine s snežno belimi prevlekami. Premražen, moker, lačen in utrujen ne potrebuješ ničesar drugega kot to, kar smo videli. Naši vzdihi zadovoljstva niso ponehali niti potem, ko smo stuširani, v suhih oblačilih poležavali zleknjeni na blazinah pred ognjem in čakali na večerjo.
Pojoče dekle iz kuhinje nas je povabilo za mizo. Povedalo nam je, da je pripravilo vegansko večerjo, ki nam bo zagotovo teknila, ker jo je pripravilo z ljubeznijo. Ker pa jih dajanje ljubezni bogati, želijo soljudem pot skozi življenje obogatiti, zato so nam pripravili presenečenje. V tistem sta skozi vrata stopila dva kitarista. Pela in igrala sta nam ob odlični večerji.

fullsizeoutput_14da
Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Na moji letošnji prvomajski etapi od Burgosa do Ponferade sem dnevno etapo namerno zaključila v Hospital de Orbigou, ker sem želela ponovno prenočevati v “albergu” Verde. Že ob vstopu skozi ograjna vrata se je izza vogala z nasmehom na obrazu in v pozdrav  iztegnjeno roko prikazal Mincho kot pravijo Jose Domingu. Že med njegovo dobrodošlico sem mu začela razlagati o mojem doživetju “alberga” izpred treh let, ki sem ga enačila z občutji ob prihodu v nebesa😀👼👼👼.

Ob tokratnem obisku je bilo za razliko od izkušnje pred tremi leti, toplo in sončno. Okna so bila odprta, sonce je grelo notranjost “alberga”, iz kuhinje je omamno dišalo, kuharica pa je med brkljanjem po posodah, na glas pripevala k prijetni glasbi, ki se je širila iz zvočnikov. In kaj še človek potrebuje po prehojenem dnevu na Caminu, po počitku ob čaju, ko stuširan, oblečen v udobno trenirko, pričakuješ okusno večerjo in te v spalnici čaka postelja s snežno belimi rjuhami? Joga, seveda. Kar štiri romarke smo se odločile, da smo sledile Minchu v učilnico joge, kjer smo po besedah mojega moža preživele skoraj uro sproščujoče joge pod Minchevim vodstvom. Če smo se pred vadbo počutile nebeško, smo se po vadbi božansko😜. Po vadbi nas je zvonček pricingljal k mizi in med serviranjem večerje nam je Mincho skupaj s prijateljem zaigral in zapel.

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

DSC_0455

JE NAHRBTNIK RES SAMO NAHRBTNIK?

Včasih so bili atributi romarja ogrinjalo, bisaga, lesena palica, buča za vodo, klobuk in školjka. Danes je ogrinjalo zamenjala pelerina, bisago nahrbtnik, bučo za vodo plastična steklenica, leseno palico sta zamenjali dve teleskopski karbonski palici, bistveno pa so se spremenila tudi romarjeva oblačila. Na bose noge si romar danes natakne brezšivne pohodniške nogavice in sodobno, zračno, lahko tudi nepremočljivo, pohodniško obutev.

Na romanju je imela včasih bisaga, danes pa ima nahrbtnik, prav posebno vlogo. Romar med potjo razvije svojevrsten odnos do njega:


“Za tistega, ki je pravkar prispel na Jakobovo pot, in še zlasti, če je ne namerava prehoditi zelo dolg del, je nahrbtnik preprosto … samo nahrbtnik. Za romarja, ki ga je dolgotrajna hoja že omehčala, pa je nahrbtnik njegov sopotnik, njegov dom, svet, ki ga nosi s seboj. Skratka, to je njegovo življenje” (Rufin, 2015).

“Nahrbtnik je zdaj del mene in zasluži si vse dolžno spoštovanje, čeprav sva potrebovala kar precej časa, da sva se navadila drug na drugega” (Vranjek, 2015).

“Z nahrbtnikom se že zelo dobro ujameva in zadnjih 200 kilometrov sploh ne čutim bremena. V resnici razvijem do te plastične torbe prav poseben odnos” (Artnik Knibbe, 2017).

“Zopet težka hoja po valoviti pokrajini, katere ni in ni konca. Pohodne palice odzvanjajo v enakomernem ritmu, nahrbtnik ječi … ” (Steblovnik, 2010).


V španščini se nahrbtnik imenuje mochila, kar so slovenski romarji kar hitro preimenovali v “mučitelj”.


“Na stopnišču hostla Black & White stojita najina nahrbtnika po špansko imenovana mochila (beri mučenje)” (Steblovnik, 2010).

“Korak za korakom, bolijo vsi prsti, nart, peta, kolena, noge so kot smreke, mochila ima eno tono! Šele ko odložim mochilo, začutim, kako me bolijo ramena” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Vseeno se »razmochiliva« ”(Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).


DSC_0464.jpgV nahrbtniku romar tovori vse kar potrebuje. Zelo pomembno za romarja je, da si ne naloži preveliko težo, ker vsak dekagram otežuje hojo.


“Da bi se izognila nepotrebni dodatni teži, imam s sabo samo par vsakega kosa opreme. Za racionalno odločitev optimizacije sem hvaležna vsak dan znova” (Božič, 2018).

“Na Caminu pa brez nahrbtnika ne gre, to mi je bilo takoj jasno. Zato sem začela skrbno preučevati, kaj sploh dati v nahrbtnik, da bom imela s seboj vse, kar bom nujno potrebovala, in bo čim lažji. Že sam nahrbtnik, ki sem ga kupila v ta namen, je bil zelo lahek (malo več kot 150 gramov) … ” (Brumec, 2016).


Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če bo še komu v pomoč: https://www.amazon.ca/Outlander-Packable-Lightweight-Backpack-Daypack/dp/B01MTTX472?fbclid=IwAR04OWMfEVcGG9NNw9deH6iNXH2r5z7dYRsjXEPWSXJ9XP-hi_obuRKou40
Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če vam je v pomoč kliknite.

Romar kaj kmalu ugotovi, da si je naložil preveč prtljage, da na poti toliko stvari niti ne potrebuje in da bi si moral naložiti samo toliko prtljage kot jo zmore nositi. Na mojem prvem Caminu sem v večih zavetiščih naletela na kotiček opremljen z napisom “Vzemi kar potrebuješ in pusti, kar lahko pogrešaš”, kjer so bile naložene stvari, za katere so romarji ugotovili, da jih ne potrebujejo več. Na mojem drugem Caminu sem srečala Slovenko, ki je v takem kotičku pustila bundo, njen bratranec, s katerim je romala, pa je nekaj odvečnih stvari zapakiral in jih po pošti poslal domov.


“»Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš!«, je močno spremenil moje dotedanje mišljenje” (Novak, 2004).


Ko romar miselno “opravi” s prtljago, ki jo nosi s seboj, se med soočanjem s samim seboj, ki se dogaja med hojo po širni pokrajini, začne spraševati, kaj vse tovori s seboj skozi življenje. Ugotovi, da gre za kup nepotrebnih stvari, za nepotreben tovor v obliki zamer in sodb, za nepotrebne odnose z določenimi ljudmi, ki ga bremenijo, mu jemljejo energijo, njihova teža pa ga pritiska k tlom. In po vrnitvi domov, začne izpuščati stvari in odnose, ki jih ne potrebuje.


“Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako zadnja leta podarjam vse, česar res ne potrebujem” (Artnik Knibbe, 2017).

“Nekateri vidiki Poti so malo trajnejši, mene se je dlje držala filozofija mochile. Še več mesecev po vrnitvi sem razmišljal o svojih strahovih širše, glede na vse svoje življenje. Hladnokrvno sem preučil to, kar dobesedno prenašam na hrbtu. Izločil sem veliko predmetov, načrtov in pritiskov z različnih strani. Poskusil sem se razbremeniti, da bi lahko z manj napora dvigoval mochilo svojega življenja” (Rufin, 2015).

“Prisilim se, da ne le zaznam, temveč tudi začutim, kako malo je potrebno za preživetje in pravzaprav lepo življenje. Potrebuješ nahrbtnik, le en ubogi nahrbtnik stvari, potrebuješ pitno vodo, nekaj hrane in streho nad glavo — pri čemer ugotoviš, da sta velikokrat dovolj že majhno zavetje kolibe in spalna vreča” (Škarja, 2017).

“Miran odpiše: »Viš, kako dobr vidš lekcije, ki jih caminarji obdelujemo. Pridno, tud gvišno, bremena odložiš in navezanosti, pogrešanja obdelaš, ker zato zaidemo v narekovaju na Camino, zgleda.«” (Lepej Bašelj, 2009).

“Vsako obsojanje sebe in drugih, vse zamere, jezo, strahove, ki jih nosimo v sebi, ter obremenjevanje s preteklostjo ali prihodnostjo je samo dodatno breme, ki nas tako kot nahrbtnik tišči k tlom” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven” (Steblovnik, 2010).

“Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja. […] Tako danes, nekaj dni po vrnitvi, stojim pred pomembnimi nalogami. Prezračiti lastne koncepte. Izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad” (Remškar & Grešak, 2017).

“Ko svoje imetje na ramenih oziroma bokih nosiš šest do sedem ur, se zaveš vsake malenkosti, ki je odveč. Kakšna simbolika je v tem! Ali resnično potrebujemo vse, kar kot hrčki kopičimo v svojem življenju; svojih omarah?” (Božič, 2018).

“Iz omare sem vzela prvi kos oblačila. Koliko časa ga že nisem nosila? Zagotovo eno leto. Postavila sem ga na posebno mesto, na mesto, kjer se je povečeval kup na račun povečanja prostora v omari. Zagotovo sem vsaj razpolovila število oblačil. Naslednja žrtev so bili čevlji. Potem torbice. In naslednja kreme. Petra, resno, šest različnih čistilnih tonikov za obraz? Ali še nisi slišala za — vodo?” (Škarja, 2017).

“»Preboj« čez Pireneje sem razumel kot neke vrste krst, za celovito preobrazbo iz vseh dobrin vajenega potrošnika v asketskega romarja pa je bilo potrebnih še nekaj dni, da sem se čisto zares privadil na to, da nosim vse, kar potrebujem, s seboj na hrbtu, predvsem pa na to, da dejansko ne potrebujem nič drugega, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo, kar sem v teoriji vedel že prej, dojeti to v praksi pa je res fantastično doživetje” (Novak, 2004).


V letu 2016 sem prehodila moj prvi Camino od Saint Jean Pied de Porta do Finistere. Takrat me je mož spremljal na prvem delu poti od SJPP do Burgosa, med letošnjimi prvomajskimi prazniki pa sva skupaj prehodila etapo od Burgosa do Ponferade. Po prvem Caminu sem sicer sklenila, da ne bom več šla, ker je bilo prelepo, da bi se ponovilo. Ampak, ker sem pač Slovenka, pojem veliko zarečenega kruha, in sem tudi tega. Ugotovila sem, da so bili pomisleki zaman, ponovno je bilo prelepo, ampak tokrat drugače prelepo.

Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Me je pa zmotila ena reč, ki jo ob mojem prvem Caminu še nisem opazila. Verjetno je že obstajala, ampak še ni bila tako razširjena, da bi pritegnila mojo pozornost. Vsaj na začetku poti ne. Mogoče šele zadnjih sto kilometrov pred Santiagom. Gre za storitev prevoza prtljage, ki so jo koristili “kratkometražniki”, kot jih je domiselno poimenovala slovenska romarka Steblovnikova.  Sistem je zastavljen dokaj enostavno in učinkovito. V kuverti pustiš pet evrov, nanjo napišeš v katerem prenočišču te naj prtljaga čaka, sam pa se lahkih nog odpraviš po poti naprej. Francoski romar Jean-Cristophe Rufin, drugi najmlajši član Francoske akademije, francoski zdravnik, diplomat, zgodovinar in pisatelj v potopisni izpovedi o Caminu, ki ima v slovenščini naslov Večna Jakobova pot, opisuje storitev Mochila-Express takole:


“V teh revnih pokrajinah so znali izkoristiti naval romarjev in jim ponujajo vrsto spretno izbranih in prav njim namenjenih uslug. Med drugim prevoz prtljage (Mochila-Express). Ta sistem taksijev za prevoz prtljage pohodnikom omogoča, da se znebijo nahrbtnika, ki jih potem že čaka na etapnem počivališču. Ko sva odkrila, da to obstaja, sva si lahko razložila pojav, ki naju je osupnil takoj, ko sva prišla na Francosko pot. Redki romarji, ki sva jih tam srečala, ker je bilo že pozno, so imeli na hrbtu samo čisto majhne, napol prazne nahrbtnike, pravšnje za na sprehod. Najprej sva občudovala skrajno skromnost teh popotnikov brez prtljage. Naju je pa zmotila neka podrobnost. Četudi so nosili s seboj komaj kaj več kot izredno majhno culo indijskih sadhujev, so bili oblečeni elegantno in čisto. Sprva se nama je to zdel pravi čudež, preden sva dojela, da je to preprosto dobrodejen učinek organiziranega prevoza prtljage. Ti pohodniki na hrbtu namreč niso nosili tako rekoč ničesar, ker jih je njihov tovor vsakič pričakal v zavetišču” (Rufin, 2015).


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki uporablja na poti Camino de Santiago storitev Mochila-Express, prikrajšan za razmislek o teži, ki jo tovori s seboj skozi življenje in je posledično prikrajšan tudi za opisan učinek poti, ki sem ga poimenovala “odstranjevanje odvečne prtljage iz življenja”?”


Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu.Tržič: samozaložba.

Rufin, J.-C. (2015). Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti.Ljubljana: Modrijan.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode.Novo mesto: 5KA Izobraževanja.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

DSC_0550.jpg