UJETNICA

… veste kaj pravijo o Tihem Oceanu? Da nima spomina. Tudi jaz si ta trenutek želim, da ne bi imela spomina. Žal je moja resničnost drugačna. Počutim se kot posušena narcisa v vazi, ki je že zdavnaj sklonila glavo. Narcisa, ki čaka, da jo kdo vsaj spoštljivo vrže v smeti. Je res to zgodba na kateri želim, da temelji in raste moje življenje?

Vsaka bolečina prihaja iz neraziskane zgodbe o nas samih, kdo smo bili in kaj smo počeli v preteklosti. Zgodba, ki si jo konstantno ponavljamo, postane naša resničnost. Je, kot seme, ki ga vsak dan skrbno zalivamo in bo zraslo v svojo vrsto. Bolj kot zgodbo ponavljamo, močnejša postaja, bolj vpliva na naše odločitve v prihodnosti in posledično na naše izkušnje v njej.

Razmišljam o svoji zgodbi. Začnem izgubljati nadzor nad svojimi čustvi in nujno jih moram spet obvladati, zato jih potlačim. Zopet ta moj dolgoletni prijatelj » nadzor«. Zakaj ne pustim čustvom, da me preplavijo in na glas povem Resnico, ki jo čutim, že vsaj zadnjih deset let življenja s svojim partnerjem. Hočem narazen … hočem ločitev … Hočem vstran od njegove hladnosti polne skrivnosti. Občasnih strah vzbujajočih izbruhov in njegovih grobih, poniževalnih besed, ki se zarežejo v moje srce kot oster nož zareže v meso. Vedno bolj boli. Znotraj sem mrtva. Počutim se nezaželjeno, niti omembe vredno žensko, ki svojo kruto Resnico skriva za urejeno zunanjostjo. Pa vendarle zakaj nihče ne opazi mojih žalostnih oči? Mogoče zato, ker enostavno nisem vredna? Mogoče nihče ne pomisli, da je ravno pekel, ki ga preživljam zadnja tri leta, vzrok moje odmaknjenosti od vseh in da zaradi tega ugaša žar v mojih  očeh. Vsi me vidijo kot princesko, ki ima vse in se ravno zaradi vsega obilja išče že celo življenju, ker drugega dela pač nima. Če ne bi imela dveh brazgotin na telesu, bi bila verjetno popolna, kot je navzven popolno moje življenje. Brazgotine lahko prenesem, še posebno tiste zunanje, nihče pa ne govori o tistih notranjih, ki se ne vidijo. Tistih zaradi katerih je v meni vse zlomljeno. Ravno zaradi teh notranjih brazgotin, odprtih in krvavečih ran ne vem, če sem sposobna ločitve, očitkov, pogledov, obsojanja, ki sodijo temu zraven. Že zdaj sem raztrgana na koščke in res ne vem koliko udarcev in novih ran še lahko zdržim. Že večkrat sem si priznala resnico o svojih občutkih in čustvih toda še večkrat sem to Resnico prekrila z izgovori, lastno krivdo in verjela drugim, da sem lahko srečna glede na to kaj vse imam. Ja, res je…veliko ljubezni imam, le da jaz tej ljubezni pravim »nadomestki ljubezni«. So stvari, ki jih imamo, da sami sebi mečemo pesek v oči. Zakaj je potem toliko ljudi nesrečnih, osamljenih, depresivnih, bolnih, če pa imajo vse te luksuzne stvari? Zakaj sem potem tako sestradana ljubezni, zakaj čutim, takšno lakoto po njej? Vprašam se ali je kaj narobe z mojim srcem? V globini svoje biti vem, da ni in da hrepenim po edini sili vesolja, ki je ustvarila vse in to moje srce zelo dobro ve. Pa čeprav mu že toliko let lažem in ga ne poslušam oziroma ga celo želim utišati. Srce pa mi nežno, mirno in vedno znova govori, da ljudje živimo, upamo, verjamemo, čutimo …. zato, ker LJUBIMO. Saj vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti. Prav vsi.

IMG_4641
Kletka je bila iluzija. Sedaj ptica razpira krila. Pripravljena je, da prvič vzleti …

Zakaj potem trkam že toliko let na vrata srca mojega moža in se ne odprejo. Nikoli. Kljub veri, kljub upanju, ki še vedno ni umrlo. Naenkrat me prešine. Slišim Glas … trkaš na napačna vrata! Je to res? Lahko sprejmem Resnico, ki tako boli, pa čeprav niti slučajno toliko kot zatiranje sebe in lastnih občutkov, ki so rezultat moje otopelosti. Vem le, da nikoli ne želim izgubiti iskric v očeh, pa ravno te iz dneva v dan ugašajo. Vedno manj jih je. A res hočem sprejeti takšno življenje – brez ljubezni in živeti v laži do konca življenja? Seveda ne … pa vendarle to vztrajno počnem. Zakaj znižujem standarde? Zakaj sem se zadovoljila z nečem slabšim, če pa vem, da sem vredna veliko boljšega. Zakaj sem sprejela in pristala na nekaj kaj je bilo na začetku najine veze zame nesprejemljivo?  Vredna sem se počutiti ljubljeno, zaželjeno, ponovno živo in vredno ljubezni. Pika.

Moj mož ima nad mano moč, ker ve kaj me najbolj boli. Že velikokrat sem  mu odprla srce, mu pokazala svojo ranljivost, on pa je to le izkoristil, da mi je lahko zadal še več  bolečine. Ve, da me njegova tišina in ignoranca, kot da ne obstajam, najbolj prizadeneta in po tiho ubijata, pa vseeno to počne. Koliko krutosti, sem še sposobna prenesti, preden si bom priznala, da je takšen do mene, ker mu pustim, da je. Ker si mislim, da me nihče ne more imeti rad, takšno krhko, čutečo in polno ljubezni do vseh. Zakaj ljudem dovolim, da me prizadenejo? Kdaj bom končno uporabila svojo moč, ki jo imam več kot si želim priznati? Mogoče me jo je strah uporabiti, ker če jo bom, bo veliko ljudi šokiranih nad vulkanom, ki se skriva v meni.

Mislim, da sem počasi ozavestila, da se zame ne bo potegnil nihče dokler se sama ne bom potegnila zase. Vsaj enkrat moram narediti tisto kar si želim in ne tisto kar drugi pričakujejo od mene. Postaviti si moram izzive, saj le tako bo moja duša zrasla. Stara sem 38 let in ničesar si ne želim bolj kot, da bi obstajal nekdo, ki bi me zaščitil, tako kot me ni nikoli nihče. Verjetno ravno zaradi tega jaz vedno ščitim druge, ker vem kako je, če nisi nikoli zaščiten. Jaz pa se vedno počutim krivo, če prosim koga, da kaj naredi zame. Oče me je vzgojil, da moram znati narediti vse sama, da bom močna v svetu, kot je danes. In vse do danes je Nikolina ostala močna na zunaj. Ko bi le starši, moj mož in drugi vedeli, kako krhka sem dejansko od znotraj. Da me gane vse, da čutim čustva, energijo drugih, pa čeprav ne rečejo niti besede. Vedno sem tukaj, da jih potolažim, objamem, vzpodbujam … Kdo pa potolaži, objame in vzpodbuja mene? A veste, da mi nobena oseba ne pride na misel … mogoče zato ker je v tem trenutku ni. Razen moja dva sinova prepoznata mojo žalost v mojih očeh, vem, da jo čutita, zato sta tudi moja dva največja zaveznika, ki že zdaj razumeta vesoljne zakone bolje, kot jih bo moj mož kdajkoli. On čuti ljubezen samo do svoje firme. Kako to boli. Trudim se da nekako zdržim na nogah zaradi teže tega bremena. Bremena biti tiha, prijazna in pridna punčka, ki je vedno vsem na razpolago in vsem pomaga, samo da bodo vsi zadovoljni. Od nekdaj se ravnam po reku: “Pomagaj, še preden bi te za to kdo prosil“ in “Nikoli ne povleci nikogar v svoje sranje.“

Spet me zajame prekleta tišina. Žalostna sem in moje telo to čuti. V tej žalosti in tišini čutim in poslušam , kako mi srce mirno bije v prsih in se sprašujem, zakaj ne reagira? Nikoli ne reagira. Ali je morda mrtvo? Mogoče…Mogoče sem mrtva jaz? A kako naj spustim tako pomembno osebo, ki predstavlja tako velik del mojega življenja, moje preteklosti in mojih spominov? Koliko večerov me še čaka, ki se bodo končali s to še predobro znano tragično tišino? Koliko spominov si bom še ustvarila, ki se jih sploh ne želim spominjati?

Mislim, da sem se ujela v nekaj, čemur nisem kos. Ali pa samo mislim, da nisem.

Sovražim, da me preteklost tako sunkovito odpelje nazaj v žalost, ki bo najbrž vedno del mene.

Zopet moj Glas: NE PRENAŠAJ SRANJA OD NIKOGAR … AMPAK NIKOGAR! TVEGAJ ZA BOŽJO VOLJO!

A veste kdo sem? Nekdo, ki bi v resnici potreboval tisoč objemov, da bi se vsaj malo izbrisala žalost, ki jo nosim na svojih ramenih.

Končno bi se morala postaviti zase in udariti nazaj, ampak me tako kot večino nas, tega nikoli niso naučili, zato raje na znotraj umremo. Se ne vidi. Menim, da je čas, da se nehamo skrivati pred drugimi, saj tako nihče ne more videti kako ljubke, čudovite duše, smo vsi v Resnici.

Sita sem moževih hladnih pogledov. Utrujena sem od najinih dvogovorov, ki so dejansko vedno moji samogovori. Sita sem svojih čustvenih izpovedi glede tega kako čutim, saj me enostavno ne razume in me ne sliši, ali pa me v resnici ne želi slišati niti razumeti.

Pripravljena sem, da grem svojo pot, stran od teh nočnih mor, ki me strašijo. Pripravljena sem, da grem stran od tega sveta, v katerem živim.

Pomen teh besed razumem iz dna srca. Vprašanje je le ali sem dovolj močna, da to res izpeljem? Kdor dojame RESNICO, jo bo delil z drugimi, zato jo jaz sedaj delim z vami. Takšen načrt je naredilo Vesolje, da bi med ljudi vrnilo LJUBEZEN…

Leave a Reply

%d bloggers like this: