Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)
Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.
Ekipa univerze iz Virginije je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva. Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.
Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12, vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.
Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da možgani proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki:
- Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.
Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.
James Leininger se je pogosto igral s letali Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.
Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .
James Huston in James Leininger Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.
James Leininger s staršema Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.
James Leininger s sestro Jamesa Hustona Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal, da je resnično njen, ponovno rojeni brat.
- Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.
Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.
Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.
Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo
Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je normalno levico.
Lekh Pal z roko Hukum Singh Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.
- Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
- Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.
Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.
Roki Myint Thein, burmanskega dekleta Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska oblačila.
Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 