PONOVNO ROJSTVO ?

Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)

Častni profesor psihiatrije in nevrobioloških ved Bruce Greyson

Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v  nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.

Ekipa univerze iz Virginije  je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva.  Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.

Ian Stevenson s pomočjo prevajalca intervjuva deklico v mali indijski vasi

Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12,  vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.

Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da 􏰌􏰂􏰉􏰋􏰆􏰕 􏰬􏰋􏰂􏰀􏰈􏰓možgani 􏰈􏰎􏰄􏰀􏰄 􏰗􏰎􏰋􏰐􏰊􏰂proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki􏰖􏰄􏰖􏰅􏰂􏰋􏰄􏰀:

  1. Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine􏰇􏰃􏰁􏰈􏰉, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je  identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.

    Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.

    James Leininger se je pogosto igral s letali

    Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.

    Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah

    Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .

    James Huston in James Leininger

    Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.

    James Leininger s staršema

    Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.

    James Leininger s sestro Jamesa Hustona

    Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal,  da je resnično njen, ponovno rojeni brat.


  2. Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki  za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.

    Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.

    Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade

    Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.


    Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni  zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo


    Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je  normalno levico.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.38
    Lekh Pal z roko Hukum Singh

    Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.


  3. Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so  tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
  4. Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.

    Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.07
    Roki Myint Thein, burmanskega dekleta

    Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska􏰀􏰖􏰉􏰐􏰐 oblačila.


    Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.

“MIŠJI KAKEC” ZA ZDRAVLJENJE SRČNIH BOLEZNI

Moja Maša je prav po evropsko navezana na svojo mamo, name. Če se obe ne nahajava v radiju 100 kilometrov, ponavadi zboli. Če odpotujem v tujino jaz, dobi angino. Če odpotuje v tujino ona, dobi prehlad z zmerno vročino okoli 38 stopinj, ki ponavadi traja en teden. To se je potrdilo tudi zdaj, pri njenih triindvajsetih letih, ko se je za mesec dni odpravila na Kitajsko, v 7,432 milijonski Čangša, na poletni študij tradicionalne kitajske medicine. Pričakovano je zbolela takoj po prihodu na Kitajsko, tako da je na prvi študijski dan v bolnico prišla z vročino.

Vsakodnevni jutranji sestanek

Seveda so “tradicionalci” njen problem takoj prepoznali in jo najprej pozdravili, da je s študijem sploh lahko začela. Na trebuhu so ji v leseni škatli zažgali zelišča, po hrbtu pa so ji dali nekakšne prilepke, ki so ji pustile modre kroge še naslednjih deset dni.

Odtisi po “cuppingu”, ki so ostali vidni deset dni

In še isti dan sta prehlad in vročina izginila. Rekla sem ji, da bi na osnovi te izkušnje morali dopolniti slovenski rek, ki pravi, da prehlad traja en teden, če greš k zdravniku pa sedem dni, z “če greš h kitajskemu zdravniku pa mine takoj,” pa se ji moja domislica ni zdela duhovita in me je zavrnila:

“Saj sem vzela dva lekadola.” Očitno je že okužena s farmacevtskim virusom, saj obe dobro veva, da so njeni “mamotožni” prehladi trajali v skladu z rekom, vročino pa si je z lekadolom vedno zbijala ves teden ali sedem dni.

V bolnici je na izmenjavi 24 študentov, za oddelek s tradicionalno kitajsko medicino pa sta se odločila dva, oba Slovenca, poleg Maše tudi Jan iz Ljubljane.

Jan

Na oddelku so slovenska študenta zelo resno vzeli, dodelili so jima dopoldanskega mentorja in popoldansko mentorico, ki se ves čas ukvarjata z njima. Že prvi dan sta morala preskusiti akupunkturo, najprej na sebi.

Prvi poskus akupunkture

In že prvi dan jima je njun dopoldanski mentor, zdravnik, za katerega Maša trdi, da “ve vse” , plačal kosilo.

Kosilo dobrodošlice na oddelku

Dobila sta študijsko literaturo v angleščini, poučevali so ju teorijo, zadeve pa ste preizkušala najprej na sebi, potem drug na drugem, nazadnje pa tudi na pacientih.

a9afa3ed-f316-4ae9-b367-bc4662eb833e7b3dafd4-d5d3-46b4-9e17-35a5d13c7ff6514b7c80-7471-42b0-8e9b-b7a289099bd92e237059-2fab-4afe-981b-c5db8abac490eea37fae-dc4a-44b1-ae70-6eacf0526d87170746f6-3ff4-47f2-8508-698b58b4d84e05e1361a-1dbe-4c9c-8bb9-cecf66975ee9bf64dee2-2866-4f33-82a0-889b4b39ef32

Peljali so ju na ogled lekarne z zdravili tradicionalne kitajske medicine. V enem izmed predalov imajo tudi posušen “mišji kakec” kot je napisala Maša, ki ga uporabljajo kot zdravilo za srčne bolezni. “Kakec” se prekuha in spije kot čaj. Prikazali pa so jima tudi starodaven način tehtanja zelišč.5dccf6e5-0900-4fa6-a4b4-833cccdaf38b0b543e95-8a23-4ee8-9f02-e290d2794f92fd33616b-02c5-4121-96a7-cdd7470a61faNa oddelku so ves čas polno zaposleni. V času odmora pa lahko počivajo v za to namenje- nemu prostoru.2cde3c65-fd3e-4162-bd80-e401d628c44f590f7e1b-15a5-44a9-a648-e848a68cb0ba7ccff40f-0e54-4150-9646-7e7d87165227Z Janom sta kar nekaj časa posvetila učenju masaže za zbijanje vročine pri otrocih. Se jima je zdela zelo uporabna reč. Mogoče pa se bo Mašin farmacevtski virus na Kitajskem malo zmanjšal?

Masaža za zbijanje vročine

Na oddelku, kjer sta preživljala praktično ves dan, sta se počutila zelo domače. S kitajskimi sodelavci pa so se družili tudi zvečer.

cd8edbc5-5435-45a2-827b-9ef6d667f751498d0517-7e30-42c1-ba6f-368be526ca91 (1)712cd390-ee34-465a-869f-a97d3e091c704490c2fc-98df-4d4e-9589-b78cbe0efdd0Včasih je njun mentor pripeljal na večerjo tudi svojega sina.Na karaokah pa je tudi zapel …

 

Pred odhodom na oddelek z rehabilitacijo pa sta Maša in Jan pogostila nove prijatelje s torticami.

PRIIMEK BRUMEC

Priimek je pomembna reč. Z njim se rodimo in odraščamo. Ne samo, da se nas prime, postane del nas in mi del njega. Iz tega razloga si pred malenkost manj kot enaintridesetimi leti, na dan, ko sem se omožila, nikakor nisem mogla predstavljati, da bi ga čez noč spremenila. Odločila sem se, da bom mojemu dekliškemu priimku moževega samo dodala.

Brzela so leta v zakonu, rodila sem dva otroka s priimkom Brumec, vse bolj sem se oddaljevala od dekliškega priimka in se enako kot moji trije, čutila Brumec. Zaradi dveh priimkov sem imela tudi vrsto praktičnih zapletov: ime in priimek je bil tako dolg, da pogosto v okencih namenjenih za vpis ni bilo dovolj prostora, zato je bilo treba uporabljati razne skrajšave, vedno so me spraševali ali je med priimkoma pomišljaj, prišlo je do zamenjave vrstnega reda, včasih sem bila zavedena pod U, včasih pod B, preden si je nekdo zapisal moj elektronski naslov, sem se morala kar truditi s pojasnjevanjem kje se nahaja pika in kje ne … Nekega dne sem se odločila, da bom poenostavila zadevo. Ker mi je oče že umrl, sem poklicala brata, nosilca priimka Udovič in ga vprašala, če se mu zdi primerno, da iz mojega imena odstranim moj dekliški priimek. Nekako po občutku se mi je zdelo, da za ta korak potrebujem njegovo privoljenje. Ker se je strinjal, sem odšla na upravno enoto in za 50 € (v primeru ločitve bi bila sprememba brezplačna), to tudi naredila. Tast je ob pridobitvi nove Brumečke prinesel steklenico penine, da smo s popitimi mehurčki proslavili dogodek. Sedaj sem samo Brumec.

Na srečanju so bili tudi najmljajši nosilci priimka Brumec: Martin, Matija in Miha

Priimek Brumec izvira iz besede “brúma”, ki si jo naj bi Slovenci sposodili iz nemščine že v 9. stoletju. Prvotni pomen besede naj bi bil »pošten, pravičen, priden, koristen«, šele kasneje, v času protestantizma, naj bi beseda dobila nov pomen: “pobožnost”.  Nemška beseda je religiozni pomen dobila z Luthrom, prav tako je bila pri Trubarju “brúma” pravi teološki termin. Kasneje beseda zaradi njenega nemškega izvora ni bila več zaželjena.

Iz besede “brúma” je izveden pridevnik “brúmen”,  kar zastarelo pomeni “pobožen” in šaljivo “prizadeven, vnet”. Iz pridevnika je preko vzdevka nastal priimek Brumen.


Pesem iz Višnje gore:

Pa še praviš, da res ni,
Počakaj, saj ti povem,
Kako je bil brumen Adam,
Dokler je bil on sam.

Pesem iz Suhorja:

Jest sem ena brumna žena,
rada v cerkev grem.
Zapijem firkelj vina,
pa po cesti grem.


Presežnik besede “brúma” je sestavljen s slovenskim prefiksom naj- : najbrumnejši.


Pesem iz Gornje Savinjske doline pripoveduje o fantu, ki ga zapušča dekle s kopico otrok. Odloči se živeti pobožnejše:

Otrokom bom dal bajto čez,
vse svoje premoženje,
pol’bom začev pa jaz peljat
najbrumnejše življenje.


Priimek Brumec je nastal s tem, da so besedi dodali priponsko obrazilo ec, ki pooseblja nekoga, ki je izstopal po pobožnosti, verjetno  tudi po pridnosti, poštenosti, koristnosti, prizadevnosti in/ali vnetosti (jaz bi dodala, da to zagotovo velja še danes😜).

4.2.2017 so Brumeci proslavili rojstvo najmlajšega člana družine, s katerim se je slovenska kri družine pomešala s tajsko krvjo družine Mittatha

Latinsko pomeni “bruma, brumae” najkrajši dan, zimski solsticij, lahko tudi položaj sonca v času zimskega solsticija ali tudi zimski hlad. 


Priimek Brumec naj bi bil razširjen tudi v sosednji Hrvaški. V Međimurju se naj bi pojavil v letu 1638 v različici Brumecz v kraju Jalšovec. Tam ga razlagajo s pomočjo nemške besede “brummen”, ki pomeni “godrnjati, mrmrati”.

Po podatkih slovenskega statističnega urada je v Sloveniji 452 oseb s priimkom BRUMEC, od tega največ, 312 v Podravski regiji in 87 v Savinjski regiji. Med vsemi priimki je priimek BRUMEC po pogostnosti uvrščen na 717. mesto.

Ribiči pa so zaslužni za novo slovensko besedo, glagol “brumanje”, ki pomeni obliko lova manjših vrst rib. Poteka tako, da daš v mrežo od krompirja en dan staro mešanico peska in premečkane sardele. V to zmes lahko dodaš tudi razmočen kruh, jo zgostiš z drobtinami ali za boljši vonj dodaš ribje olje, kakšno konzervo sardel ali košček sira Zdenka.

brumanje s, vir: I; povezave: najdi.siPrimer: Skratka, mole se zdaj da v večjem številu ujeti le na izkušenim ribičem znanih lokacijah, pri čemer pomaga predvsem brumanje (zmleta sardela v krompirjevi vreči, ki jo po vrvici spustiš na dno, nato pa dvigneš za kakšen meter).

AVTORICA – AVTORICI

Naključje je napeljalo še eno novo poznanstvo. Letošnjo pomlad sva obe s Tino Hrast ‘zarobili’ vsaka svoj literarni prvenec. Še več, ujeli sva se tudi tematsko. Obe sva v ospredje postavili žensko, pa naj si bo to v vlogi matere, hčere, prijateljice, strokovne pomočnice, sestrske duše …

Tinina pripoved Moj porod, moja izbira je avtobiografsko delo. Z bralcem brez zadržkov deli močna čustva, dejstva, pomisleke, želje, soočenja. Nagovarja nas v prvi osebi in v sedanjem času, kar daje dogodkoma, kakor sta nosečnost in porod, še dodatno težo. Vse ženske vemo, kako ‘prav’ je narediti kakšno stvar po svoje. Tina takole opisuje svojo pot k porodu pod domačo streho: Podala sem se na nepoznan teren in sanjalo se mi ni, kaj bo moj naslednji korak.Obrnila sem se k svojemu notranjemu smerokazu. Drobnemu, tihemu glasku iz ozadja, ki me vedno vodi – če sem mu le pripravljena prisluhniti. Njegov temni nasprotnik, moj notranji kritik, ki se vedno prikrade kot senca, ga je neštetokrat poskušal utišati. (Vir: Tinin blog)

Notranji glas je Tino vodil od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pa vse do poroda in še nekaj mesecev čez, v varno zavetje doule Tite ter babic Špele in Nine. V pojasnilo: doula je laično izobražena oseba, ki spremlja nosečnico (ali par), nudi hkrati praktično in čustveno podporo.Tina je v svoje roke vzela dvoje življenj: svoje in Mašino (ki je bila tekom pomembnih odločitev še v varnem zavetju trebuščka), posredno pa tudi usodo svoje prve hčere in moževo, ki bi se v primeru zapletov še kako spremenili. Skozi Tinino pripoved spremljamo notranji dialog ženske, ki vedno nekaj dvomi in se bori z raznimi predsodki, kakor tudi njeno soočenje z osebami, ki predstavljajo previla ali norme ali socialno sprejete postopke. Velika odločitev vedno pomeni veliko odgovornost. Tina je na svoji poti poiskala in našla prave zaveznike. Zelo me je navdušilo dejstvo, da je pritegnila tudi starejšo hči Lano. Kdor je že vzgajal najstnice, ta ve, kako zelo pomembno je to. Lana je dobila svojo besedo tudi v knjigi, kjer med drugim pravi: Dva meseca sem se odločala, ali bi bil med porodom doma ali bi odšla k babici in dedku z našo psičko Eli.Prišla sem do odločitve, da ostanem doma in na lastne oči vidim, kako je lepo, ko pride na svet dojenček z novim življenjem.

Po porodu, ko je bilo opravljeno poslanstvo do dojenčice Maše, je Tina naredila še nekaj čudovitega; vzela si je ‘čas zase’. Po treh mesecih sta bili babici Špela in Nina zopet pri njej, a tokrat samo zanjo. Skupaj so šle skozi obred ‘zapiranje kosti’, o katerem je Tina zapisala: Špela in Nina me začneta povijati s trakovi… Občutek imam, da me v resnici na novo postavljata skupaj in vse skrbi, ki so me prej obremenjevale, kar nekam izginejo.

Knjigo Moj porod, moja izbira toplo priporočam in svetujem, da obiščete tudi spletno stran avtorice Tine Hrast.

P.s. kadar ženske govorimo o porodih, bi se nam posušil jezik, če ne bi dodale, kaj svojega. Torej, moj prvi porod je bil znanstvena fantastika, ker sem bila prepričana, da igram v grozljivki in bom umrla. Mož ni bil zraven, ker to ni bilo v modi. Želela sem si, da bi bila ob meni mama. Ta čas, ko sem bila v porodnišnici, je moj oče poskrbel, da je naša mačka ‘odšla’ od doma. Tudi moje kosti so šle skupaj, le da mi je steznik nadela kar mama …

Pri drugem porodu sem bila vesela, da sem bila sama. V celoti sem zaupala ‘super babici’, ki je obvladovala nabito polno porodno sobo. Zdravnik je vstopil le za minuto s telefonskim imenikom pod pazduho, da jo je vprašal za nek priimek ali številko. Čista resnica. Še dobro, da nisem imela zraven moža – temu zdravniku bi trda predla.