RODBINA WINDISCHGRÄTZ IN KONJICE

Grb rodbine Windischgrätz

Rodbina Windischgrätz je ime dobila po Slovenj Gradcu  (Windischgrätz je nemško ime za Slovenj Gradec). Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti obsežna posestva in gradove, saj so z jugoslovansko agrarno reformo izgubili skoraj 8000 hektarjev. V Konjicah so imeli v lasti grad Konjice, dvorec Trebnik in Žičko kartuzijo.

Knez Hugo Weriand Windischgrätz in njegova žena Christiane Marie, rojena von Auersperg, ena izmed treh najpremožnejših dedinj v Avstro-Ogrski, sta zasnovala eno najpomembnejših plemiških rodbin 19. in 20. stoletja na naših tleh. Imela sta enajst otrok.

Knez Otto Weriand Hugo Windischgrätz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko

Kneginja je bila na konjiškem na splošno znana po svoji dobroti. Čeprav je zime skupaj s soprogom preživljala na Dunaju, je poskrbela, da je vsak da 50 konjiških šolarjev dobilo juho in kruh za malico, za božič pa je obdarila revne konjiške otroke z oblekami in sladkarijami.


Christiane je Konjičanom ostala v lepem spominu, opisuje zgodovinarka Aleksandra Boldin v članku iz časopisa Delo: »Tu je živela po smrti moža leta 1920. Bila je umetnica, ukvarjala se je s slikarstvom, bila je zelo razgledana. In priljubljena med domačini. Windischgrätzi so veliko dali na dobrodelnost in so ob božiču in drugih praznikih vedno obdarovali revne konjiške otroke, jim kupovali šolske potrebščine. Bila je res velika ženska po svojih dejanjih, ne samo po plemiškem stanu.«


Christiane je po moževi smrti v letu 1920, živela  v dvorcu Trebnik. Naslednje leto, v marcu 1921, je vdova postala tudi druga pomembna in slavna Konjičanka, ki je slovela po svoji človekoljubnosti in dobrodelnosti. To je bila Adelma Vay de Vaya, ki je živela v dvorcu na drugem koncu Konjic, v Baronvaju. Dve slavni in bogati ženski, dve vdovi, ena z enajstimi otroki in druga brez, sta istočasno živeli vsaka v svojem dvorcu v Konjicah.

Dvorec Trebnik

Knez Hugo Weriand Alfred je imel sestro Marijo, ki je zaslovela po arheoloških izkopavanjih med leti 1904-1915 v Sloveniji. Najdbe je hranila na Bogenšperku, njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti pa se na osnovi dražbe, ki je bila v letu 1934 v ZDA, danes nahaja predvsem v Peabody Museum v Cambridgeu in v Ashmolean Museum v Oxfordu.


Christianina vnukinja Lotti Henley, ki se je na dvorcu Trebnik rodila in tam tudi odraščala, ga je kakšno leto nazaj ponovno obiskala. Zdel se ji je malo drugačen, saj se ga je spominjala manjšega. V šali je pripomnila, da je mogoče zrasel. Svoj tukajšnji dom je kot najstnica zapustila med drugo svetovno vojno. V letu 1943  jo je mama poslala kot negovalko na severno italijansko fronto, kjer je izkusila vse grozote vojne, tudi hudo lakoto. Pravi, da tega ne privošči nikomur več, zato je zasnovala projekt s katerim zdaj, pri njenih 92-tih letih, v Londonu nahranijo tudi 1000 brezdomcev na en večer. Z njim je pošteno prekosila babico pri številu nahranjenih lačnih ust.

Lotti Henley, rojena kot princesa Windischgrätz

Družina je med vojno pomagala partizanom in skrivala nekatere izmed njih pred gestapom. Kljub temu so Christianinega sina in zeta ubili partizani. Sina niso nikoli našli, zet pa je bil vse do leta 1991 pokopan na pokopališču v Slovenskih Konjicah zgolj z napisom »pax« (latinsko mir).


Vodja rodbine Hugo Vincenc Windischgrätz je takoj po koncu vojne v Trstu navezal stike s tamkajšnjimi predstavniki nove slovenske revolucionarne oblasti in se pri njih pozanimal o možnosti vrnitve. Svetovali so mu, naj gre zadeve uredit v Ljubljano, kamor je res poslal svojega brata, a se ta iz Ljubljane ni nikoli več vrnil. Kmalu zatem je izvedel, da so vsi člani rodbine uvrščeni na tako imenovano črno listo in da so jim vrata v Slovenijo in Jugoslavijo zaprta.


 

Leave a Reply

%d bloggers like this: