ŽIVLJENJE KARTUZIJANCEV V ŽIČKI KARTUZIJI

Namen kartuzijanskega reda je bil v samoti in molku negovati duhovno in kontemplativno življenje (poglobljeno razmišljanje o duhovnih stvareh). Kartuzijanci so imeli zelo strog red. Približno ena tretjina dneva je bila namenjena ustni molitvi, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo.

Kartuzijanec

V Žički kartuziji so menihi vstajali poleti ob polnoči, pozimi pa kakšni dve uri pozneje. Vsak menih je imel svoj kos vrta, kjer je prideloval hrano za svoje potrebe, skrbeti je moral za svoje čebele in pridobivati med in vzgajati več vrst sadja, tudi južno. Skupaj so delali v vinogradu, obirali grozdje ter stiskali in vzgajali vino. Vsak zase je opoldne skuhal borno kosilo. Njihova prehrana je bila enostavna. Ob ponedeljkih, sredah in petkih je bil post ob kruhu in vodi. Mesa štirinožcev niso smeli uživati, jedli so ribe, rake in perutnino. Izjema so bili bolni menihi, ki so lahko jedli meso štirinožcev, prav poseben obrok zanje pa je bilo kuhano kozje meso v žafranovi juhi. Kosilo so zaključili z jabolkom, vsak menih je smel spiti po četrt  litra vina na dan.

Skupni kuhar je moral upoštevati stroga pravila: skrbeti je moral za absolutno čistočo pri pripravi hrane, vso posodo je moral vedno dobro pomiti, sadje in zelenjava je morala biti pokrita s čisto krpo, kruh pravilno spečen, solnice čiste in sol suha, noži niso smeli zarjaveti in v kuhinjo ni smel vstopiti noben gost.

V samostanu je v glavnem vladal molk. Menihi so se sestajali samo ob sobotah, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved.

Kasneje so imeli kuharje, ki so pripravljali številne preproste jedi. Menihi so recepte zapisovali v knjige in jih prenašali na nove rodove menihov ter med ljudi izven samostana. Pogosto so jedli močnate jedi, ob sobotah močno zabeljene štruklje. Jedli so zavit okrogel kruh, ki so ga imenovali kartuzijanska torta. Nadevana je bila z zelenjavo, ribami in gobami. Pogosto so jedli različne vrste juh, gob, zelenjava je bila na mizi vsak dan. Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red.  Kartuzija je postala bogata, življenje v samostanu ni bilo več v skladu s predpisanim redom, življenje kartuzijancev pa ni bilo zgledno.

Načrt očetove celice in vrta

Kartuzijani so nosili preprosto belo obleko iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg, do gležnjev segajoč talar in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet.


V spodnjem samostanu, v Špitaliču je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral je brate-laike in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in opravljali rokodelska dela. Ker so opravljali težka fizična dela, se jim ni bilo treba držati strogega posta.  skupaj so skrbeli za žitna polja; gojili so rž, piro in oves, manj pšenico; to so pozneje gojili za ”gosposki kruh”; imeli so skupni mlin in peke specialiste, ki so pekli najbolj bel kruh za opata, ovsenega za navadne menihe in novince,  rženega pa za zapornike.

Freska, ki so jo našli ob obnovi Žičke kartuzije

 V zgodnjem srednjem veku so bile začimbe redkost med ljudstvom, bile so drage in večini neznane. Menihi pa so jih poznali, čislali in uporabljali. Zelišča so preizkušali in jih izdatno uporabljali v svoji kuhinji; iz zelišč so pripravljali likerje, zlasti od začetka novega veka, ko so v Veliki kartuziji Chartreuse v Franciji pripravili znameniti digestivni liker chartreuse, sestavljen iz več deset različnih aromatičnih zelišč. Poznali in izdelovali so ga tudi v Žičah, kakor tudi liker benediktinec, ki je bil sestavljen iz konjaka, medu in številnih zelišč.


Eliksir za dolgo življenje: 6 l vina, 1 kg medu, dve žlici popra, žlica ingverja, štirje lovorovi listi, dva ščepca žafrana, 12 žajbljevih listov in dve vejici vinske rutice. Eliksir redno pijemo po požirkih…


Leave a Reply

%d bloggers like this: