OD KOD KONJICAM IME?

Vsa krajevna imena konjiškega okraja so slovenska, kar kaže na to, da so ga nedvomno poselili slovenski predniki. Nekateri kraji imajo ime po legi ali kakšni značilnosti okolice (Blato, Brdo), drugi označujejo določeno lastnost prebivalcev (Tepanje), Konjice pa so eden izmed tistih krajev, ki so dobili ime po živalih.

Naši predniki so konje opazovali, jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil s konji hitrejši, močnejši, skupaj z njimi je bil bitke, skupaj z njimi je živel in umiral. Beli konji naj bi bili v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. V mitologiji starih narodov je bil znamenje sončnega božanstva. Ko je konj postal stalni spremljevalec človeka in so ga začeli uporabljati kot jezdno žival, je bil prikazan kot izbranec, ki nosi vojskovodje, vladarje in razne junake. Tudi božanstva so pogosto jezdila konje, ki so imeli nadnaravne sposobnosti. Konja sta imela tudi slovenska sončna bogova Svetovit in Radogost. Imel ga je tudi sveti Jurij, prav tako kot zmaja in sulico, reči, ki so jih imeli tudi poganski bogovi. Zelo verjetno je, da so misijonarji  konjiško cerkev posvetili svetemu Juriju zato, da bi se naši predniki hitreje privadili novi veri. Beli konj je prinesel  svetega Jurija, ki je prinesel pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal zmaja, ki je predstavljal staro, preživelo. Na ta način je omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, nastale so Konjice. O tem govori tudi legenda o nastanku Konjic.

white-horses


Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.
V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. ( vzeto iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice na spletni strani z naslovom Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin na povezavi )


 

Ena misel o “OD KOD KONJICAM IME?

Leave a Reply

%d bloggers like this: