POJEDINA NA KONJIŠKEM GRADU

Pred skoraj 533-imi leti, natančno 27. maja 1485, se je na konjiškem gradu odvijala imenitna pojedina. Na povabilo oskrbnika gradu, Friderika Holleneškega, mogočnega in plemenitega gospoda, je tedanji škof s svojim spremstvom obiskal Konjiški grad, kjer se je gostitelj izkazal z vrhunskim kosilom s kar enajstimi hodi. Pojedino je Paolo Santonino podrobno opisal, njegovi “Popotni dnevniki 1485-1487” pa so velikega pomena za slovensko zgodovinopisje. In s čim se je Friderik Holleneški izkazal kot gostitelj?

Pojedino so začeli s sladko in brezmesno jedjo, z rezanci, politimi s sladko smetano in izdatno potresenimi s sladkorjem. Naslednjih osem jedi je bilo mesnih ali ribjih. Najprej so jih pogostili s kopunom, ki ga danes skoraj ne poznamo več niti po imenu niti po okusu. Kopun je mlad skopljen petelin, njegovo meso je veliko bolj okusno, sočno in mehkejše kot meso petelina.

Pečen kopun

Nekdaj je pečen kopun pomenil prispodobo izobilja. Pripravljali so ga na gradovih in za praznične priložnosti v samostanskih kuhinjah, zato ni nič čudnega, da so kopuna izbrali za dobrojedce visokega stanu. Kopuna so v  glavnem premazali z medom in spekli, na konjiškem gradu pa so postregli dušenega, skupaj z dušenimi kokošmi. Sledile so postrvi, ki jih Santonino v svojem zapisu ne more prehvaliti. Naslednja jed – zelje, zabeljeno s slanino, pa naj je bilo kislo ali sladko, jim očitno ni teknilo. V petem hodu so postregli s pečenim kozličkom in v šestem s krapi, za katere Santonin pravi, da so bili okusni, ampak ne tako kot italijanski.

Krapa skoraj ne najdemo več na naših krožnikih

Krapi so bili v preteklosti precej bolj čislani kot so v današnjih dneh. Kartuzijani v Žički kartuziji so jih imeli pogosto na jedilniku, pripravljali pa so jih na različne načine: kuhali so jih, pekli, dušili in prekajevali. Včasih so jih nadevali s kaprami, prelili s koprovo ali česnovo omako in jih ponudili z domačo gorčico. Priljubljena jed sta bili tudi krapova žolca in krapove ikre, lahko bi rekla krapov kaviar,  ki so ga servirali z oljem in kisom.

Žafran je drag kot žafran

Naslednja jed, kozje meso, je bilo pripravljeno v žafranasti juhi, ker pa je bil žafran že od nekdaj drag kot žafran, so si ga privoščili samo bogati. V osmem hodu so postregli z rakovimi kroglicami, predvidevam, da so bile narejene iz mesa potočnih rakov.

Današnje krvavice

“Meso v temi” je jed, ki se je z leti izgubila z naših jedilnikov, ali pa so iz nje nastale krvavice ali kašnice, saj ne poznam druge jedi, kjer bi meso kuhali v krvi. 

Cvrtnjak

Za konec sta ostali še dve brezmesni jedi: cvrtnjak in ješprenjeva juha. Cvrtnják je še danes jed iz jajčnega testa, ocvrta na maščobi.

santo-nino
Paolo Santonino

Nejasen mi je Santoninov zapis, ki pravi, da so jim ob cvrtnjaku z žajbljem ponudili jurčke, ki so bili še bolj okusni kot gozdne gobe, zato je sklepal, da so domače. Zadnja jed je bila neke vrste ričet, ker z luščenjem ječmena dobimo ječmenovo kašo, ki ji v nekaterih delih Slovenije pravijo ješprenj, danes pa ga pretežno uporabljamo za ričet. K vsem jedem so postregli beli kruh, ki je bil pripravljen z veliko mleka in masla, da je bil primeren za gospodo. Postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, pili so malvazijo, ki je vse spravila v dobro voljo.


Paolo Santonino je podrobno opisal pojedino na konjiškem gradu:

“Potlej smo odšli v obednico, kjer je stala nared ne ena, ampak več miz, obloženih z vrtnicami, cvetjem in dišečim zelenjem. Gostom so najprej prinesli sveže sladke smetane, polite čez kup rezancev in čez in čez potresene s sladkorjem; ta jed je bila res sladka in slastna. Drugič pitan kopun in več kokoši, dušenih in serviranih v lastnem soku; tretjič so prišle že dolgo pričakovane v času posta v rogaški dolini močno pogrešane postrvi; že pogledatij ih je bilo veselje, jesti pa še bolj. Četrtič, drobno narezano zelje s kosom slanine ali špeha; te jedi smo se zdržali skoraj vsi, da bi kaj ostalo za kuharja. Petič, pečen kozliček v spremstvu treh ali še več piščancev, šestič so se pripeljale druge večje ribe v omaki, ki jim pravimo krapi; okusni so, vendarne kot krapi v naši Italiji. Sedmič, kozje meso, ki je plavalo v žafranasto rumeni juhi; osmič, bobki iz zgnetenega mesa rakov, ocvrti na maslu v ponvi in na koncu zabeljeni s praženo čebulo in dišavami; ker je bila ta jed nekaj novega, je je ostalo prav malo, zakaj držali smo se pregovora, ki pravi: novost človeku godi. Na devetem mestu so postregli z novo jedjo iz mesa, po mojem kuhanega v krvi, ki ji sicer pravijo „meso v temi”. Desetič, cvrtnjak z žajbljem in več jurčkov, ki bi jih človek na prvi pogled imel za gozdne gobe, toda njih imenitni okus je povedal, da so domače; noben ni ostal cel, da bi lahko povedal drugim, kaj ga je doletelo. Enajstič so prinesli oluščen ječmen, kuhan v mastni juhi, pa rahel in bel kruh; postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi.”


 

Leave a Reply

%d bloggers like this: