GROF IVAN ERAZEM TATTENBACH, LASTNIK KONJIŠKEGA GRADU

Grof Ivan Erazem Tattenbach je bil rojen v letu 1631 v nemški plemiški družini, ki je imela v lasti gospostva, gradove in posesti vzdolž hrvaške meje in v notranjosti Spodnje Štajerske. Med drugim  je bil  lastnik gradu Konjice in dvorca Trebnik.

Dvorec Trebnik

Mladi grof je bil izobražen, leta 1650 je na Univerzi v Grazu dosegel filozofski bakalavreat. Govoril je vsaj tri jezike. Poleg nemščine in latinščine je govoril in pisal tudi slovensko. Slovenščino je uporabljal kadar je imel opravka s svojimi podložniki. Prizadeval si je, da bi Habsburžani dali slovenščini večjo veljavo na spodnjem Štajerskem.

Ivan Erazem Tattenbach

Pri načrtovanju družine ni bil preveč uspešen. Samo v prvem zakonu z Judito Eleonoro grofico Frankopan, rojeno grofico Forgâcs, se mu je rodil sin Anton, z Ano Terezo grofico Schenau nista imela otrok.

Ivana Erazma Tattenbacha niso opisovali s pozitivnimi pridevniki. Veljal je za lahkomiselnega, častihlepnega, omejenega, nečimrnega, nestanovitnega, strahopetnega, pohlepnega in razuzdanega človeka.

Bil je avstrijski vladni svetovalec. Položaj svetnika v notranjeavstrijski vladi mu je dal politično moč ni pa imel plemiške omike in ne vladarskega položaja. Do prvega in obljube drugega, se je prebil s pomočjo prijateljevanja s hrvaškimi plemiči Zrinjskimi in Frankopani, kar je privedlo do dveh usodnih dogodkov. Zaljubil se je v ženo Petra Zrinjskega, Ano Katarino.

Poročen je bil z grofico Ano Terezijo Forgačevo, za katero pa je malo maral, dasiravno je bila duhovita in bistroumna gospa. Naš Tattenbach je bil namreč zelo lehkomišljenega in razuzdanega življenja, družil se je s soprugo hrvat­skega bana Zrinskega, z grofico Ano Katarino, rojeno Frankopaninjo. Ni se toraj čuditi, da so ga ogerski zarotniki toliko lebko za svoje hudobne, izdajalske načrte pridobili.

Ana Katarina je mladega, lepega in premožnega grofa Tattenbacha začela prevzgajati v evropsko omikanega plemiča in ga navduševati za sodelovanje v proticesarski zaroti.

Ana Katarina Zrinska

Bila je uspešna, zato je Ivan Erazem Tattenbach leta 1667 Zrinjskemu pisno zaprisegel sodelovanje v zaroti proti cesarju in ogrskemu kralju Leopoldu I. , zaprisegel je »biti zvest in stanoviten do zadnjega diha, njegove namere na vse možne načine z besedo in dejanjem pospeševati in ga tako v sreči kot v nesreči nikdar ne zapustiti, tudi če bi bilo treba žrtvovati življenje«. In to je bil ta drugi dogodek, ki ga je na koncu stal glave.


Hrvatska banica, Katarina Zrinska je odločno podpirala protihabsburško politiko svojega soproga. V času Zrinsko-Frankopanske zarote je opravljala zaupna poslanstva, po nekaterih virih naj bi bila celo njen začetnik in gonilo. Po zlomu zarote so jo ujeli in internirali v dominikanski samostan v Gradcu, kjer je leta 1673 umrla.


Peter Zrinjski mu je bil obljubil, da mu bo v primeru uspešnega upora, podelil naslov štajerskega vojvode ali mu dal v last celjsko grofijo. Priprave na zaroto so trajale skoraj tri leta, medtem pa so na podlagi poročil Tattenbachovega nezvestega sluge Baltazarja Riebla, na Dunaju izvedeli za njihove namere.


Baltazar Riebel, ki naj bi bil po rodu Lah, je bil najljubši služabnik Ivana Erazma Tattenbacha. Njegova izdaja naj bi bila poleg uradniške obveze tudi plod maščevanja, ker ga je Tattenbach vrgel v ječo z obdolžitvijo, da ga je hudo ogoljufal pri oskrbi gozdov, da je sekal in prodajal les na svojo roko, podpiral lovske tatove in sam lovil. Čez čas si je premislil, zato so Riebla izpustili brez tožbe in zaslišanja. Riebel naj bi bil  s Tattenbachom v sporu tudi zato, ker naj bi Tattenbach onečastil Marijanico, njegovo zaročenko. 


21. marca 1670 so grofa Tattenbacha ob prihodu v Gradec aretirali. Po aretaciji je bil v preiskovalnem zaporu, medtem so mu oblasti že zaplenile celotno premoženje. V gradu v Konjicah in v dvorcu Trebnik je bilo veliko dragocenosti, ki so jih z dobro zastraženimi vozovi odpeljali v Gradec. Samo srebra je bilo za 595 funtov (270 kg).

Grad Konjice iz časov Ivana Erazma Tattenbacha

Odpeljali so tudi vse zlato, srebrno in kristalno posodo ter posodo iz jaspisa, vso zlatnino in ostale dragotine. Izpraznili so shrambo in orožarno, odpeljali so zaloge žita, vina, medu in vse orožje.

Usmrtitev

Ivana Erazma Tattenbacha so spoznali za krivega veleizdaje in ga obsodili na izgubo plemstev in vseh posestev, odsekanje desne roke in usmrtitev z mečem v treh udarcih. 40 let starega Ivana Erazma Tattenbacha so 1. decembra 1671 obglavili na trgu pred mestno hišo v Gradcu. Pokopali so ga ob cerkvi dominikancev pri sv. Andreju.

Dne 1. dec. v jutro so bila vsa mestna vrata v Gradcu eno uro več zaprta, nego navadno in vso vojaštvo bilo je komandirano. Mrtvaški oder se je bil postavil na dvoru mestne hiše. Tattenbach je mirno nanj stopil, oprt na patra, svojega tolažnika v zadnjih urah. Lepi, ponosno­ ošabni šele 40 let stari mož je stal tu bled, upog­njen in siv, kakor starček. Zahvalno je sezvedel, da se mu je odsekanje desne roke milostljivo spregledalo. Klečečemu se je s tremi udarci glava odsekala. Zdaj je začelo po vseh cerkvah zvo­niti.

Tattenbachov rabelj je bil Hans Moser, ki je bil na slabem glasu, da je vedno pijan, zato svoj poklic slabo opravlja. Tudi sodbo usmrtitve v treh udarcih v primeru Tattenbacha ni dosledno opravil. Pri prvem je jekleno rezilo zadelo predel med levim ušesom in vratom. Pri drugem je zadel levo ramo. Podobno je bilo tudi pri tretjem poskusu. Pri tem je Ivan Erazem Tattenbach zakričal svoji zadnji besedi »Jesus, Maria!«, nato pa pod težo še enega udarca nezavesten padel na tla. Tako je rabelj šele s četrtim zamahom na odru ležečega Ivana Erazma rešil muk.

Ivan Erazem Tattenbach

Zgodbo grofa Ivana Erazma Tattenbacha je zapisal Josip Jurčič v  prvem slovenskem zgodovinskem romanu.

2 misli o “GROF IVAN ERAZEM TATTENBACH, LASTNIK KONJIŠKEGA GRADU

Leave a Reply

%d bloggers like this: