50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Taipei je mesto gneče z dobrim poltretjim milijonom prebivalcev. Odkar so v 17. stoletju zanj postavili temelje kitajski trgovci, je bil okupiran z različnimi pomorskimi zavojevalci, Nizozemci, Španci in Japonci, ki so vsak po svoje vnesli vanj svoje navade in razvade, zato je Taipei danes svetovljansko poslovno in turistično mesto, v katerem domačini tekmujejo za prostor, ki ga pri tleh in v višinah zasedajo nebotičniki. V tej borbi na vsakem koraku, tako enim kot drugim, odžirajo vsako pridobljeno ped motoristi, ki so dokaj nevarni, ker so pač močnejši kot pešci, poleg tega pa jih je v Taipeiju kot listja in trave v Sloveniji.
Tajvan me je presenetil, ker sem iz ne vem kakšnega razloga pričakovala, da že na prvi pogled zaostajajo v razvoju. Pa sem se že po izkrcanju iz ladje priklopila na tajvanski brezplačni wi-fi, s pomočjo katerega sem v parih sekundah na blog naložila 25 slik. Njihova glavna postaja, ki združuje avtobusno, železniško in avtobusno postajo pa je bolj čista in urejena kot marsikatero evropsko letališče. Globalizacija je šla tako daleč, da v nakupovalnem centru niti po črkah ne moreš spoznati, da se nahajaš v Tajvanu, lahko bi bil tudi v New Yorku ali Londonu.

V lepem vremenu se po mestu z lahkoto orientiraš s pogledom na Taipei 101, v kitajščini 臺北101 / 台北101, ki je 509 metrov visok nebotičnik v Taipeju. Seveda, če ni megle ali nizke oblačnosti. Midva sva imela smolo z meglo, zato sva se morala orientirati s pomočjo zemljevida. Prav tako iz devetinosemdesetega nadstropja, kjer je na 382 metrov nad tlemi razgledna terasa namenjena razgledovanju Taipeija z vrha proti tlem, na vse štiri strani neba, nisva kaj prida videla. Taipei 101 je bil polnih šest let, vse do leta 2010, ko je moral predati krono Burdža Kalifu, najvišji nebotičnik na svetu. Na vrh se povzpnete z dvigalom japonskega proizvajalca Toshiba, s katerim so leta 2004 postavili svetovni rekord dviga s hitrostjo 69,6 km/h, 1010 m/min ali 16,83 m/s, v vsakem primeru vrtoglavo hitro.

V prostranem parku sredi Taipeija se nahaja ogromna spominska dvorana, ki je posvečena Čang Kaj-Šeku, narodno gledališče in koncertna dvorana. Ob ogromnem Čang Kaj-Šekovem kipu se vsako polno uro menjuje straža, čudovito zasajen park kitajskih razsežnosti pa je poln mirnih kotičkov, ki so še tako potrebni sredi hrupnega mesta.

V spominskem templju številnim kitajskim žrtvam iz vseh vojn, v Martyrs’ Shrine, je protokol menjave straže ob vsaki polni uri še daljši in bolj svečan kot v Čang Kaj-Šekovi spominski dvorani. Ko sem opazovala pogled stražarjev, ki polno uro strumno in negibno stojijo na straži, sem dobila občutek, da se spustijo v neko posebno meditativno stanje, saj njihov pogled sega skozi, z očmi pa niti ne trepnejo. Sama sem poskusila vzdržati pogled čim dlje, ne da bi trepnila z očmi, pa mi ni uspelo niti za minuto.

V Narodnem muzeju v Taipeiju se nahaja največja zbirka predmetov iz kitajske kulturne in umetniške dediščine, več kot 600,000 eksponatov, ki so leta 1931 pričeli svojo pot bega iz Prepovedanega mesta, najprej pred japonsko invazijo, na jug države in leta 1949, v času državljanske vojne še naprej, v Taipei na Tajvan. Za vsak slučaj so jih umaknili pred komunisti. Sedaj morajo Kitajci potovati na Tajvan, če si hočejo ogledati del svojega nacionalnega bogastva, podobno kot si Slovenci v Avstriji ogledujemo svoj knežji kamen in v Nemčiji Brižinske spomenike.