V NEBESIH

Prva stvar, ki me je prešinila ob misli, da potujem v Hong Kong, je bila negotovost v obliki vprašanja: ”Je Hong Kong angleški ali kitajski?” Takoj sem poguglala in ugotovila, da je že od 1997 kitajski. Leta 1984 sta Kitajska in Velika Britanija podpisali sporazum po katerem je celotno nekdanje ozemlje Hong Konga pod britansko kolonialno oblastjo s 1. julijem 1997 postalo Posebno administrativno ozemlje Ljudske republike Kitajske. Letos bo torej že dvajset let. V skupni deklaraciji je Kitajska obljubila, da na ozemlju Hong Konga ne bo uveljavila kitajskega socialističnega gospodarskega sistema in da bo Hong Kong vsaj še do leta 2047, užival visoko stopnjo avtonomije v vseh zadevah, razen na področju zunanje politike in obrambe.
Druga stvar na katero sem pomislila ob besedi Hong Kong (če zanemarim King Konga), pa so bili nebotičniki. Če me je New York s svojimi osemstotimi nebotičniki, ki merijo nad sto metrov precej impresioniral, me je Hong Kong, ki jih ima več kot dva tisoč, impresioniral do skrajnosti.
Znaka 香港 (heung gong) pomenita dišeče pristanišče, mesto pa izgleda bolj kot pristanišče nebotičnikov, ki se dotikajo neba na obeh straneh Viktorijinega zaliva. Hong Kong je po zaslugi njihove čarobne nočne osvetlitve dobil vzdevek Biser orienta, zaradi ob večerih ožarjenega nebesnega svoda pa Azijsko svetovno mesto.

V Hong Kongu je doma feng šu, princip petih elementov: zlata, lesa, vode, ognja in zemlje, skupnosti pri kateri nič ne manjka, zato prinaša vse, kar si želimo: srečo, zdravje, dobre odnose, uspešno opravljene izpite takšne in drugačne vrste, tistim najbolj verujočim, ki namesto v kromosome verjamejo v feng šu, pa prinese celo novorojenčka moškega spola. Veliko stavb je brez štirinajstega in štiriindvajstega nadstropja, ker številki fonetično zvenita kot ”ti moraš umreti” in “umreti je lahko“. Ne vem, zakaj so se tako odločili saj je prva trditev točna v vseh primerih in na časovno dimenzijo sploh ne vpliva (enkrat pač, nikjer ni besede kmalu ali zdaj), druga pa je celo zaželjena, saj če že moraš, je v redu, da se to zgodi na lahek način.
Tako kot marsikje na svetu (ne verjamem pa, da povsod) imajo prebivalci Hong Konga radi bogastvo, zato naravnost obožujejo številko 18, ki ga prinaša, številko 28, ki ga prinaša na hiter in lahek način in 168, ki ga prinaša za vedno. Nekako se mi vsiljuje misel, da ti potemtakem številka 1828168 na hiter in lahek način prinese bogastvo in to za vedno, če pa dodaš še številko 369, ki prinaša dolgoživost, ta za vedno zelo dolgo traja.
V Hong Kongu si ne podarjajo ur in ne servirajo hrušk na poroki. Dati uro fonetično pomeni udeležiti se pogreba, postreči s hruško pa pomeni ločitev, tako prvega kot drugega pa si ne želi nihče na svetu, tudi prebivalci Hong Konga ne.
Večina prebivalcev tega mesta ne odpira dežnika v prostoru, ker po neki razumljivi logiki verjamejo, da se v njem skriva duh, ki se boji sonca. Kam bi se pa lahko skril še bolj na varno? Mora tega duha je zagotovo v slovenski rimi ‘sonček sije, dežek gre’.
Podobno kot v Sloveniji tudi v Hong Kongu zlomljeno ogledalo prinese sedem let nesreče, kar je v sedanjih časih, ko v Benetkah ni več golobov, zelo nesrečna reč. Še preden so mestne oblasti prepovedale prodajo hrane za golobe in jih na ta način izgnale, so bile Benetke rešitev zlomljenih ogledal, ker je že od nekdaj in tudi vedno bo veljalo, da ti golob, ki se na Markovem trgu usede na tvojo ramo, prinese sedem let sreče. Na tak način se nesreča iz ogledala lahko izniči z na rami sedečim golobom in ker je sedem let dolga doba, bi se topogledno splačalo potovati tudi iz Hong Konga v Benetke.
Če si v Hong Kongu zaželite, da bi se vam pocedile sline, zagrizite s svojimi zobmi v okusni dim sum, kitajski prigrizek, ki ga servirajo v malih bambusovih košaricah na pari. Dim sum spada v tradicionalno kitajsko kuhinjo, grižljaji pa so oblikovani dobesedno v velikosti enega grižljaja, ki so še okusnejši, če jih zalivaš s čajem.

Vsi, ki Hong Kong zelo dobro poznajo pravijo, da v primeru, če imate ob njegovem obisku tako skopo odmerjen čas, da lahko naredite samo eno stvar, potem obiščite Vrh, The Peak. Če pa je časa dovolj za več stvari, se morate prav tako najprej povzpeti nanj. Zaradi hladnejšega zraka je od nekdaj privlačil bogate in slavne, zato se je že v kolonialnih časih tam oblikoval ekskluzivni del mesta. V sedanji dobi ohlajevanja s klimami pa množice na 552 metrov visoki Vrh, ki ima prav tako kot hongkonški zaliv ime po angleški kraljici Viktoriji, privlači najbolj spektakularen razgled na nebotičnike na svetu. Če poslušaš dovolj pazljivo, lahko pod seboj zaslišiš vrvenje Azijskega svetovnega mesta. Podnevi se pogled širi preko nebotičnikov Viktorijinega zaliva vse do zelenih hribov Novih Teritorijev, v zgodnjem večeru pa se nebesni svod, še preden se prerodi v svetlikajoče se morje svetlobe, rožnato in pomarančno obarva. Ob najinem obisku je bilo krasno, meglenemu ozračju navkljub. Kako lepo šele mora biti v jasnih nočeh! Kdor se na Viktorijin vrh povzpne s Peak Tram (Vršnim tramvajem? 🙂 ) bo doživel bombastično vizualno izkušnjo, pri kateri zaradi zornega kota potnika v tramvaju, hongkonški nebotičniki drsijo mimo okna na neverjeten način. V obliki nakovala oblikovan stolp na Vrhu, The Peak Tower, ima veliko razgledno teraso z imenom Nebesna terasa 428 (le kaj neki pomeni ta številka?), na kateri že po njenem imenu lahko sklepaš, kje se nahajaš. Pa vendar ne samo po imenu. Kje pa bi bil drugje, če z vrha gledaš na stolpnice, ki se tikajo neba?

One thought on “V NEBESIH

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s