50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. Iz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex.
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃‍♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.

Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.