KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 7.DEL

Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. set_my_big_fat_greek_wedding_posterIz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex. a008c4dafb862760bb6f185a1ec58631
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃‍♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.

Miha v tajščini pomeni veliko veselja
Miha v tajščini pomeni veliko veselja

Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.

Najbolj srečna teta v vesolju
Najbolj srečna teta v vesolju

SI LAHKO DOBRA TAŠČA?

Ponedeljek, 16. januar je bil s strani tistih, ki se na depresijo spoznajo, napovedan kot najbolj depresiven😒😱😩😔😨 dan v letu. Takšno označbo dobijo vsi tretji ponedeljki v novem letu, preprosto zato, ker se do takrat vse dobre novoletne zaobljube pozabijo, ponedeljki pa so tako ali tako najslabši dnevi v tednu. O tem čivkajo vrabci 🐦🐦 na strehah in pojejo pesmi🎼 na radiu, tako kot na primer vsem poznana  I don’t like Mondays 🔫💣🔪. Sama se sicer ne nagibam k nobeni depresiji, prej obratno, prej bi rekla, da sem na drugi strani hriba Gaussove krivulje, imenovani evforija, zato sem bila dokaj dobro razpoložena, ko sem mojo snaho peljala v Maribor, na pregled z ultrazvokom. Kot sem že na nekem drugem mestu razložila, je moja snaha drugačna, ker je Tajka. In v Sloveniji ji ni lahko. Navajeno na drug način življenja, na drugem koncu sveta, jo tlačimo v naše standarde, v naše mere in razmere. Majhna kot je, je pod srcem nosila za naše razmere majhnega otroka, ki se je komaj uvrstil na spodnjo mejo rastne krivulje evropskih otrok. Verjetno so na Tajskem rastne krivulje drugačne in tam ne bi bil najmanjši. Vendar lestvica je lestvica, mi smo v Evropi, vnukov razvoj je bilo treba redno spremljati, zato sva se na najbolj depresivni dan v letu peljali na pregled z ultrazvokom, da so izmerili, če se Mihec še vedno drži na spodnji rastni krivulji ali je padel iz nje. Jaj so začela naša pravila in navade begati, postajala je negotova in zdelo se ji je, da ne zna nič prav delati, niti spati ne. Glede na to, da je bil najbolj depresiven dan v letu, ni bilo nič čudnega, da je med potjo izbruhnila svojo stisko in ker je bila njena stiska velika, je trajalo kar nekaj časa, da je prišla v celoti na plano:
“Zgleda, da že celo življenje spim narobe in tega sploh nisem vedela. Odkar pomnim sem spala na hrbtu, z rahlo pokrčenima nogama, kolenoma obrnjenima navzven in dvignjenima rokama, v komolcu pokrčenima💪💪 in položenima na vsako stran glave. Na hrbtu, na tleh pogrnjenih rogoznicah, spijo tudi vsi moji bližnji. Ko sem prišla v Slovenijo, sem začela spati na postelji, položaj pa sem ohranila isti. Položaju pri spanju nisem nikoli posvečala nobene pozornosti, zdaj pa mi je ginekologinja naročila, da moram zaradi velikega trebuha spati na desnem boku. Od takrat naprej nemirno spim. Ponoči me zbuja slaba vest, ker spim na hrbtu. Hočem se prevaliti na desno stran in mi nikakor ne uspe. Ne najdem naravnega položaja, kar naenkrat imam preveč rok in nog, postale so predolge in toge. Ker nisem več vedela kaj naj storim, sem pogledala Gašperja, ki je spal na boku, odkrila odejo in gledala kako ležijo njegove noge in roke. Trudila sem se, da bi jih postavila v isti položaj. Šele čez nekaj časa se mi je uspelo udobno namestiti na boku. Zaspala sem in glej ga vraga, čez nekaj časa sem se spet zbudila na hrbtu. Ponovila sem postopek: odkrila Gašperja, nastavila svoji nogi in roki tako kot jih je imel on, zaspala in se čez nekaj časa spet zbudila na hrbtu.” V bistvu me je sililo na smeh, ko sem si predstavljala kako se trudi nastaviti roki in nogi na način, ki se nam ne zdi nič posebnega in ga naredimo samodejno. Pa sem se zadržala in jo poskusila potolažiti:
“Nič se ne sekiraj, Jaj. Po moje je najboljše, da spiš tako kot si vajena. Kako pa spijo dojenčki na Tajskem?”
“Enako kot odrasli. Po tleh pogrnemo rogoznico, nanjo damo veliko brisačo, na veliko brisačo položimo dojenčka, namesto plenice mu damo malo brisačo in to je vse, kar za dojenčka potrebujemo. ” Pomislila sem na vse gore stvari, ki so že čakale v njunem stanovanju na malega Miheca.
Medtem, ko sva čakali pred ordinacijo, sem jo opazovala izpod obrvi. Sklenila sem, da ji moram olajšati in polepšati življenje tako daleč od njenega doma, v drugi kulturi. Želim ji biti dobra tašča sem pomislila in čakala, da vame udari strela⚡️⚡️, ker sem združila tako nasprotujoči si besedi. Spomnila sem se šale o novopečeni tašči, kateri sta se pred kratkim poročila sin in hčera. Na vprašanje prijateljice, kako se obneseta njuna zakona, ji je tašča začela ogorčeno razlagati, da je njen sin dobil eno izmed najbolj lenih žensk na svetu! Mora ji kuhati, prati in pospravljati. Kljub temu pa ga je čisto obnorela, saj jo vozi na večerje, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁. Prijateljica je ves čas zmajevala z glavo, saj se ji je fant res smilil. Ko pa jo je vprašala za hčerin zakon, se je tašča pohvalila, da je pa hči res imela srečo, da je dobila zlatega moža, ki ji vse naredi, skuha, opere, pospravi. Pa kako je pozoren, nosi ji rože💐 in bogata darila🎁, vsaj enkrat na teden pa jo pelje ven na večerjo. Ni se mogla načuditi, kako jo ima rad! 😀 Včasih sem se šali na glas smejala, zdaj pa iz nje bolj črpam nauk kot smeh. Starejši si, bolj moder postajaš. Upam, da tega mojega stavka ne bo prebrala Svetlana Makarovič in me potolkla, saj se spomnim njenih trditev izpred kar nekaj let (kako veliko let je v resnici nočeva vedeti niti ona niti jaz😜) , da mlad bedak z leti lahko postane kvečjemu star bedak, nikakor moder ( seveda je beseda moder tukaj vzeta v prenesenem pomenu, ker zagotovo ni zanemarila dejstva, da se lahko star bedak pač obleče v modro in dobesedno postane moder👕👖👔🤷‍♂️). Modrost mi je prinesla spoznanje (roko na srce, nekaj je pripomogel tudi Camino), da je v trenutku, ko se pojavi vprašanje, v tvoji bližini tudi odgovor, samo prepoznati ga moraš. Nehote sem ujela pogovor starejše gospe z drugo starejšo gospo, ki je bila verjetno njena mama:
“Se spomniš, kako je na bratrančevi poroki pred 25 leti pustila našega sinkota samega z moškimi, ki so pili za šankom 🍷🥃🍺 in se za dva dni odpeljala🚗 k svoji mami? Že takrat ga je hotela komandirati, pa se ji ni pustil.”
“V vseh 25 letih si je v tistih dveh dneh vsaj malo oddahnil od nje,” je z neizmernim sovraštvom izustila druga, mlajša, verjetno sinkotova sestra. In na to iztočnico se je vsul plaz, s pravo hudobijo sta pričeli udrihati po tej osebi, ki je bila verjetno njuna snaha in svakinja. Jaj ju je v njuni glasnosti prestrašeno gledala in v tistem trenutku sem bila vesela, da ne razume slovensko. Meni pa se je ta oseba, ki je pustila sinkota samega za šankom zazdela prav simpatična. Namesto, da bi grdo gledala na poroki, streljala s pogledi in sikala z besedami, se je umaknila iz prizorišča in dopustila možu, da popiva do onemoglosti. Z odhodom k svoji mami pa je preprečila prepir v naslednjem dnevu. Poleg tega z dobršno mero zaničevanja (do samega dejanja, ne do oseb) gledam na tista moška pijančevanja za šankom, ko navidezno drug drugemu nabijajo ego, ker sem prepričana, da nikoli nobenemu niti najmanj ne koristijo, kvečjemu povzročijo, da jih kakšen naslednik Ruglja okarakterizira, da so brez jajc🥚🥚, kakšna samska ženska pa jih poimenuje Slovenceljni👨. Zazdelo se mi je, da je imel sinko srečo, da si je v teh 25 letih lahko oddahnil od take mame in sestre. In skoraj je bil moj jezik👅 hitrejši kot moja pamet, bruhnil nesnago ven in z izbruhki povzročil kaos, pa so naju na srečo poklicali v ambulanto. Sklep, da se bom trudila biti dobra tašča pa je ostal in vame celo ni udarila strela⚡️.