50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

V standardni postavi smo se peljali k skupnim prijateljem na obisk🚙, Iztok in Veljko spredaj👬, midve z Zlatko zadaj👭. Razvneli sva se ob pogovoru, v kateri trgovini v Benetkah sva videli modro rebrasto pleteno kapo z modrim krznenim cofom in izvezenimi kristalčki v obliki drobnih snežinkic, ki bi jo nujno potrebovala kot dodatek k mojemu temno modremu športnemu outfitu, ker ima pripadajoča prešita temno modra bundica s kapuco enak vzorec izvezenih kristalčkov na rokavih in obžalovali, ker je kapa ostala v Benetkah zaradi Iztokove superjazovke, ki je samo poblisnila iz njegovih oči, mi preprečila nakup in povzročila nepopravljivo travmo, ker sedaj pač nimam popolnega outfita, ko sva postali popolnoma pozorni na pogovor🗣🗣, ki se je odvijal spredaj. Popolnoma pravim zato, ker naju je življenje z njima že toliko izučilo, da morava biti stalno delno pozorni, se pravi s kotičkom očesa👁 in delčkom ušesa👂, in biti pripravljeni na nujni preklop k popolni pozornosti, da lahko pravočasno preprečiva kakšne neumnosti.  Dvakrat sva na dopustu v tujini to čuječnost opustili in obakrat sva utrpeli škodo. Na Kreti, ko sva se zatopili v butik z ženskimi torbicami, medtem pa sta se moška neopazno izmuznila v trgovino z moškimi pasovi in našla dve mladi prodajalki iz Srbije, ki sta jima prodali polno vrečo moških pasov različnih dolžin, ki jima bodo zadostovali za to in vsa nadaljnja življenja, za takratni in vse nadaljnje obsege pasu, ki bi jih lahko kadarkoli imela. Čeprav bo Veljkov verjetno vedno enak, saj mu je njegov špartanski način življenja obseg pasu zmanjšal na minimum, da bi pa v tem ali kakšnem drugem življenju ne bil Špartanec, se mi ne zdi možno.  V njuni vnemi nakupovanja sta pozabila na čas in posledično smo zamudili ladjico, ki je vozila na Otok ljubezni😍. Drug tak primer se je zgodil v New Yorku, na legendarnem stopnišču vrhovnega sodišča. Za trenutek sva ošvrknili bližnje izložbe👗👚👒👜, pa sva jih že zagledali na vrhu stopnišča v živahnem pogovoru z dvema mladima slovenskima pravnicama. Iztok je pri tem raztegoval usta v tako širok nasmeh, da sem se začela spraševati, če se nisem poročila z mačko🐱 v žaklju, saj kaj takega pri njem še nikoli nisem videla. Pogovor je trajal neprimerno dolgo🙄🙄, saj smo zamudili modno revijo v Fashion districtu. Najprej sva se čudili, kako je možno, da prideta dva Konjičana v New York in tam na stopnišču sodišča naletita na dve slovenski pravnici, ki sta bili, roko na srce, zelo mladi, luštni in prijetni, potem pa sva sklenili, da morava imeti stalen nadzor 24/7 nad njima. In to je povzročilo zastoj v pogovoru o modri kapi, da sva skrivoma prisluhnili Iztoku:

“Ti, kaj si videl silvestrske slike iz opere?”

“Vau, videl in ostrmel! Saj bolje zgledava kot agent 007. Si ti videl tisti najin pogled? Neubranljiv. Pa celoten izgled? Magično privlačen.”

“Pa še kako res. Samo nekaj moti.”

“Vem, kaj misliš. Najini👵👵 sta skupaj več stari kot 8👧👧🏼👧🏾👧👧🏻👧🏼👧🏽👧 njegovih. Si misliš, da bi se Bond slikal s takimi starimi?” in sta planila v neukrotljiv smeh. Veljko je čez nekaj časa komaj izdavil:

“Seveda, to moti …” nisem slišala nadaljevanja, ker se je moja samopodoba začela pogrezati v negativne vrednosti, zato je moj id izklopil sluh🙉. Z Zlatko sva, sicer že vsega hudega vajeni, utihnili🙊🙊. Čez nekaj časa sem ji le siknila:

“Ti pa še šovinistično razlagaš, da je moški najlepši okrasek ženske,” kot da bi bila ona kaj kriva, da nisva tiste prekrasne, mlade kandidatke 👸👸👸 za miss🤢, ki z osupljivo snežno belim nasmehom😁 povedo, da je njihova največja želja, da ne bi bilo lakote na svetu in se zavzemajo za krpanje ozonske luknje, ne pa da se ukvarjajo s tem, kje so videle modro kapo. Za Zlatko ne vem, jaz sem se pa počutila kot zadnja smet, ki ni niti toliko vredna, da bi bila odvržena na smetišče. Pa ne za dolgo. Moj napuhnjeni ego je vzel v roke škarje in platno in se spravil na delo. Ko sem pravemu agentu 007 v očeh prebrala, da sem njegov okrasek jaz, ne glede na moja leta, se je moja samopodoba dvignila v višave, nazaj na svoje mesto.