V CROCSIH NA KONCU SVETA

 

Na kocu poti je Fisterra
Na koncu poti je Fisterra

Prav na koncu poti, na obali Atlantskega oceana, polni školjk, seveda tudi Jakobovih, je kraj Fisterra, po latinsko Finisterre, konec sveta, ki je bil konec sveta samo včasih, danes je pa samo po imenu. Zemljo smo ljudje izmerili, izrisali, popisali in poslikali po dolgem in počez, in ugotovili, da Finisterre ni niti konec sveta niti najzahodnejša točka celinske Evrope, saj je ta Cabo da Roca na Portugalskem (09° 30′ 02.727″ W).

Začetek Atlantskega oceana
Začetek Atlantskega oceana

Od kraja Fisterra do rta Finisterre poteka pot po Costa da Morte, Obali smrti, ki jo obdajajo neplovne vode.

Obala smrti
Obala smrti

Danes je tam svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Pred davnimi časi so ga postavili Kelti, ki so še verjeli, da  rt Finisterre predstavlja konec sveta. Tam so opazovali zaton sonca in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše iz življenja v smrt. Danes se tam sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Z Marjano sva se slikali ob kamnu z oznako 0 km do cilja in se mimo svetilnika spustili proti obali.

V Crocsih na koncu sveta
V crocsih na koncu sveta

Na pobočju so bili razsejani romarji, ki so čakali na sončni zahod. Nekateri so stali ob ognju in kurili oblačila. Težko sem se odločila, kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj pa naj jih sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice. S seboj sem iz Slovenije pritovorila še majico, v kateri je bilo nakopičeno zlo, ki so mi ga v zadnjem letu prizadejali ljudje. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim in odpustim. Simbolično sem ga skurila in za vedno opravila z njim.

Kurjenje romarskih oblačil
Kurjenje romarskih oblačil

Sonce je zašlo in mrak je legel na konec sveta. Po kopanju, sežigu oblačil in opazovanju sončnega zahoda je bil čas, da grem spat. Naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

In o tem napisala knjigo, ki jo lahko kupite tukaj http://primus.si/camino

Knjiga CAMINO
Knjiga CAMINO

 

SVA RES PRESTARI ZA AGENTA 007?

V standardni postavi smo se peljali k skupnim prijateljem na obisk🚙, Iztok in Veljko spredaj👬, midve z Zlatko zadaj👭. Razvneli sva se ob pogovoru, v kateri trgovini v Benetkah sva videli modro rebrasto pleteno kapo z modrim krznenim cofom in izvezenimi kristalčki v obliki drobnih snežinkic, ki bi jo nujno potrebovala kot dodatek k mojemu temno modremu športnemu outfitu, ker ima pripadajoča prešita temno modra bundica s kapuco enak vzorec izvezenih kristalčkov na rokavih in obžalovali, ker je kapa ostala v Benetkah zaradi Iztokove superjazovke, ki je samo poblisnila iz njegovih oči, mi preprečila nakup in povzročila nepopravljivo travmo, ker sedaj pač nimam popolnega outfita, ko sva postali popolnoma pozorni na pogovor🗣🗣, ki se je odvijal spredaj. Popolnoma pravim zato, ker naju je življenje z njima že toliko izučilo, da morava biti stalno delno pozorni, se pravi s kotičkom očesa👁 in delčkom ušesa👂, in biti pripravljeni na nujni preklop k popolni pozornosti, da lahko pravočasno preprečiva kakšne neumnosti.  Dvakrat sva na dopustu v tujini to čuječnost opustili in obakrat sva utrpeli škodo. Na Kreti, ko sva se zatopili v butik z ženskimi torbicami, medtem pa sta se moška neopazno izmuznila v trgovino z moškimi pasovi in našla dve mladi prodajalki iz Srbije, ki sta jima prodali polno vrečo moških pasov različnih dolžin, ki jima bodo zadostovali za to in vsa nadaljnja življenja, za takratni in vse nadaljnje obsege pasu, ki bi jih lahko kadarkoli imela. Čeprav bo Veljkov verjetno vedno enak, saj mu je njegov špartanski način življenja obseg pasu zmanjšal na minimum, da bi pa v tem ali kakšnem drugem življenju ne bil Špartanec, se mi ne zdi možno.  V njuni vnemi nakupovanja sta pozabila na čas in posledično smo zamudili ladjico, ki je vozila na Otok ljubezni😍. Drug tak primer se je zgodil v New Yorku, na legendarnem stopnišču vrhovnega sodišča. Za trenutek sva ošvrknili bližnje izložbe👗👚👒👜, pa sva jih že zagledali na vrhu stopnišča v živahnem pogovoru z dvema mladima slovenskima pravnicama. Iztok je pri tem raztegoval usta v tako širok nasmeh, da sem se začela spraševati, če se nisem poročila z mačko🐱 v žaklju, saj kaj takega pri njem še nikoli nisem videla. Pogovor je trajal neprimerno dolgo🙄🙄, saj smo zamudili modno revijo v Fashion districtu. Najprej sva se čudili, kako je možno, da prideta dva Konjičana v New York in tam na stopnišču sodišča naletita na dve slovenski pravnici, ki sta bili, roko na srce, zelo mladi, luštni in prijetni, potem pa sva sklenili, da morava imeti stalen nadzor 24/7 nad njima. In to je povzročilo zastoj v pogovoru o modri kapi, da sva skrivoma prisluhnili Iztoku:

“Ti, kaj si videl silvestrske slike iz opere?”

“Vau, videl in ostrmel! Saj bolje zgledava kot agent 007. Si ti videl tisti najin pogled? Neubranljiv. Pa celoten izgled? Magično privlačen.”

“Pa še kako res. Samo nekaj moti.”

“Vem, kaj misliš. Najini👵👵 sta skupaj več stari kot 8👧👧🏼👧🏾👧👧🏻👧🏼👧🏽👧 njegovih. Si misliš, da bi se Bond slikal s takimi starimi?” in sta planila v neukrotljiv smeh. Veljko je čez nekaj časa komaj izdavil:

“Seveda, to moti” nisem slišala nadaljevanja, ker se je moja samopodoba začela pogrezati v negativne vrednosti, zato je moj id izklopil sluh🙉. Z Zlatko sva, sicer že vsega hudega vajeni, utihnili🙊🙊. Čez nekaj časa sem ji le siknila:

“Ti pa še šovinistično razlagaš, da je moški najlepši okrasek ženske,” kot da bi bila ona kaj kriva, da nisva tiste prekrasne, mlade kandidatke 👸👸👸 za miss🤢, ki z osupljivo snežno belim nasmehom😁 povedo, da je njihova največja želja, da ne bi bilo lakote na svetu in se zavzemajo za krpanje ozonske luknje, ne pa da se ukvarjajo s tem, kje so videle modro kapo. Za Zlatko ne vem, jaz sem se pa počutila kot zadnja smet, ki ni niti toliko vredna, da bi bila odvržena na smetišče. Pa ne za dolgo. Moj napuhnjeni ego je vzel v roke škarje in platno in se spravil na delo. Ko sem pravemu agentu 007 v očeh prebrala, da sem njegov okrasek jaz, ne glede na moja leta, se je moja samopodoba dvignila v višave, nazaj na svoje mesto.

dsc_0735-e1483268261266-1
Z agentoma 007 v barvah
Z Bondoma 007
Črno – beli z agentoma 007

 

PRAZNUJ, KAR IMAŠ

Nedvomno je sreča v srečanju s tako pozitivno osebo, kot je Snežana. Bil je sončen a hladen zimski dan, ko sva se zatekli na toplo v Central kafe. Zelo sem bila vesela, da Snežane ni motil lesketajoč se prah, ki ga je sonce dvignilo pod strop. Zelo zanemarjena znanka me je namreč podučila, da se s prahom ukvarjajo samo nepotešene ženske. Ne bomo več o tem.

Snežana je žarela od sreče, ker je njeno ustvarjanje rodilo sad. V roke mi je položila svojo knjigo z vonjem po svežem tisku: CAMINO. Prvič sem bila navdušena nad njeno vsebino in sedaj še nad izgledom. Vsebino sem poznala iz objav na blogu in ‘predbranja’ potopisa. Knjiga je Snežanina ‘velika čarovnija’. Povsem se strinjam s pisateljico Elizabeth Gilbert, ki pravi: ustvarjajte zaradi sebe, če bodo vaše stvaritve všeč še komu drugemu, pa tudi prav.

Izšla je tudi moja
Knjiga Camino je izšla

Vesela sem, da smo imeli konec leta vsak svojega ali celo več razlogov za praznovanje. Spomnila sem se na besede Alenke Rebula in Josipe Prebeg (citat v nadaljevanju), ko sem stala pred domačo hišo. Tisto toplo, sončno popoldne sem pod velikim borom zibala spečega vnučka v vozičku. Na bor se je vsula jata drobnih ptic. Najina prisotnost jih ni niti malo motila. Njihovo čebljanje in poglobljen otroški sen so bili melem za mojo dušo.

img_6386
Pogled na Zreče, Urša Škornik

Zlatka je v zadnjih treh postih zaželela srečo intervjujancem, ki so v svojih življenjih našli razlog za praznovanje, in so bili pripravljeni svoja spoznanja deliti z nami. Moj namen danes pa je, da zaželim veliko lepega v novem 2017 vsem bralcem in potencialnim intervjujancem, ki so se nam uspešno ‘izmikali izpod peresa’.

Skupaj z Alenko in Josipo praznujmo, kar imamo:

“Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v življenju zelo malo prazničnih trenutkov. Zato praznujmo, kar imamo ta hip.

Kdor ima zdravlje, naj praznuje zdravje. Nenadomestljivo je in nima cene.

Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.

Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju. Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.

Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.

Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.

Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.

Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.

Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zaluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.

Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.

Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.

Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani. Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vrt, ki razkošno cveti.

Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del

Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.

Če smo žalostni, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.

In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.”

Alenka Rebula in Josipa Prebeg

ZAKAJ CAMINO PRIVLAČI MODERNEGA ČLOVEKA?

In zakaj je na poti vsako leto več romarjev, iz različnih držav vsega sveta, vseh starosti, ras, tako tistih brez vere, kot tistih različnih veroizpovedi?

Enostavno vemo
Združil nas je Camino

Na tej poti presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ki ga v našem vsakdanjem življenju ni. Od tod tista posebna navdušenost vseh nas, ki smo se vrnili s poti. In posebno razumevanje med nami, ki smo to občutje že doživeli. Enostavno vemo. Tudi to, da mora to vsak doživeti sam, ker se tega občutja z besedami ne da opisati. Čeprav poskušamo. Enostavno prekipeva in se v slapovih besed izliva na papir. In ena za drugo izhajajo knjige o Caminu.

Izšla je tudi moja
Izšla je tudi moja

Začutila sem, da je zdaj nastopil trenutek, da osebno spoznam Valentina in Mirjano, ki sta nastopila v moji knjigi, še preden smo se osebno spoznali:

“Namesto na poti na letališče sem noč preživela na celjski urgenci. Od tam sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot. Med telefoniranjem sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala s slik v njuni knjigi o Caminu, ki sem jo prebrala v sklopu priprav na romanje. V živo ju nisem še nikoli videla, zato sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zdel primeren trenutek, da se spoznamo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
In združile so nas knjige

Začutila sem, da je nastopil trenutek, da osebno spoznam mojega sokrajana Ivana Gričnika, ki sem ga spoznala skozi njegovo drobno knjigo o Caminu, se spomnila nanj na Poti in dogodek zapisala v mojo knjigo:

“Spomnila sem se zgodbe, ki jo je med pešačenjem po peklenski vročini na Mezeti doživel Slovenec Ivan. V svoji knjižici opisuje, kako je pešačil in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj – od sonca, od spodaj – od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler v rokah ni začutil njunega ledenega hladu, ni bil najbolj prepričan, ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem je prišel po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, ali bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril: “You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem, pa ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti in skakati po poti: “This is a miracle, this is blody miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Uporabila sem “kaminščino” …

Zaželela sem si, da drugič, tokrat po Caminu, srečam Bojano Vranjek, ki sem jo spoznala na dan, ko sem kupila letalske karte za svoj odhod na Jakobovo pot in se jo večkrat spomnila na Poti:

“Na predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjeno rdečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj sem spoznala, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, teh znanilcev sprememb in transformacije, sporočale in potrjevale, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Po poti je nabirala peresa, znamenja angelov, kot pravi sama. Kar nekaj časa je posvetila močni energetski točki, ki je bila samo nekaj metrov oddaljena od mene, pri osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcro. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stranskih stebrov na vhodnih vratih tako vroč in drugi tako zelo hladen.
“Bojana, zdajle sem spila kavico v Torres del Riu in grem potipat stebra v tukajšnjo cerkev. Ti sporočim, kakšno temperaturo imata. Metuljev še nisem videla, peres še nisem našla. Drugače neznansko uživam. Lepo bodi,” je bilo to, kar sem ji morala napisati. Po večerji sem pogledala na FB in našla Bojanin odgovor: “Snežana, za metulje je verjetno še premrzlo. Se vsak dan spomnim nate in upam, da boš celotno pot prehodila brez snega. Še malo, pa boš na Mezeti, zdaj, ko je vse zeleno, bo še večji užitek za oči in telo. Si otipala razliko? Še zdaj mi je v spominu. Buen Camino in objem.” Bojana, ja, sem otipala razliko, steber levo od vhodnih vrat je bil bistveno toplejši od desnega. Tudi glede metuljev imaš verjetno prav in je za njih, za te simbole transformacije, res še premrzlo. Kljub temu sem danes pred Logronom videla dva bela metuljčka, dve lastovki, ki še ne prineseta pomladi, ki sta se spreletavala ob poti. “

Valentin in Mirjana
Ko sem jaz hodila po Caminu še niso ponujali “menu peregrino”

Seveda Camino druženja ne more biti brez moje sestrične Marjane, s katero sva prehodili 1.177.333 korakov po Caminu, o čemer sem zapisala 74.416 besed, od katerih je kar 188 z njenim imenom:

“Prišla sem do podeželske ceste, ob kateri je bil bar s teraso. Zagledala sem Marjano, ki je sede za eno izmed miz sama pila kavo.
“Marjana, kaj misliš, bodo učinki Camina trajni?” Ne da bi kaj dosti premišljevala, mi je odgovorila:
“Ja, verjamem, da bodo trajni.”
“Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, pravijo, da se trajno spremenijo, ker so občutili globlji pomen življenja.”
“Tudi tukaj na Caminu občutiš globlji pomen življenja.”
“Ne vem. Imam občutek, da sem premočno ujeta v vsakdanji, racionalni svet. Preokupirana s stresom, skrbmi in problemi, ki mi rušijo notranje ravnovesje in omejujejo življenjski pogled.”
“Zato pa je treba živeti krepostno življenje, ker se le tako učinkovito prilagajaš številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. S krepostmi dobiš prožnost in notranjo moč, ki te ščitita pred zunanjimi vplivi. Tako v svoji notranjosti postaneš stabilen, miren in uravnotežen. Kreposti so nam bile položene že v zibelko. Imamo jih vsi, samo na površje jih moramo potegniti.” Marjana, Marjana. Kako je tebi vse enostavno. Imaš odgovore na vsa vprašanja. In to take, ki jim ne morem ugovarjati. Tvoja vera je trdna kot kamen.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Bojana je v navdušenju sklenila roki
Zamišljen Valentin
Valentin se je zamislil, ko smo se spomnili Slovenca, ki ga je Camino obdržal za vedno
Združil nas je Camino
Spoznali smo posebno občutje
Nasmejano slovo
Še se bomo srečevali

Foto: Valentin in Mirjana

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 3. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Sem prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč.” (medicinska sestra in poslovna sekretarka Renata Gabrovec, zaposlena na Rdečem križu v Slovenskih Konjicah)

“Lahko bi se zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.” (popotnik po Islandiji, Robert Malič)

“Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb.” (prof. za grafiko in risbo ter likovni umetnik Samuel Grajfoner; foto: Branimir Ritonja)

“Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase.” (univ. dipl. ekonomistka Snežana Brumec, avtorica knjige Camino)

“Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo.” (odvetnik Velimir Cugmas)

“Vodi me rek: “Za dežjem vedno posije sonce.” (prof. dr. Vlasta Hus, habilitirana za specialno didaktiko začetnega naravoslovja in družboslovja)

“Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.” (študentka prava, Zala Mernik)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 2. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Že od nekdaj sem govorila, da se bom poročila kot moja starša – na plaži, ker se mi je to ob poslušanju njunih zgodb zdela najbolj super ideja.” (dipl. umetnostna zgodovinarka, stilska svetovalka in blogerka, Jana Krajnc)

“Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.” (kardiologinja Julija Tepeš)

“Na splošno sem zelo odprt človek, pa naj gre za študente, moje kolege ali nekoga, ki ga prvič srečam na ulici.” (dr. psihologije, pevka pri triu Katrinas, Katarina Habe)

“Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci časopisa po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!” (o svoji mami Julki Tajnikar, pesnici iz Slovenskih Konjic, pripovedujeta njeni hčerki Lenka Lunder in Jelka Tajnikar; foto: iz osebnega arhiva)

“Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, sledi faza prilagajanja in tesnobe, nakar se začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem hvaležna usodi za vse doživeto.” (dipl. psihologinja, knjižničarka, ki trenutno živi v Nemčiji, Lili Škornik)

“Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi. Mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo o njih drugi.” (dipl. arhitektka, pisateljica in ilustratorka slikanic Manica K. Musil)

“Avtomobil popolnoma razdrem. Vsako komponento posebej obnovim, da je kot nova. Ko je avto dokončno restavriran, mora biti tak, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne.” (mag. filozofije in absolvent 2. st. umetnostne zgodovine ter restavrator avtomobilov, Marcel Cugmas)

Kjer ni posebej navedeno, sem fotografije posnela Zlatka.

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 1. del!

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ”  /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Vsi otroci lepo rišejo. Razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo.” (likovna umetnica, red. prof. Anka Krašna)

“Če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.” (pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar)

“Otrokom povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Nimam pa časa z njimi gledati risank, a včasih počnem tudi to.” (lastnica gostišča Kralj v Slovenskih Konjicah, Blanka Mernik)

“Poklicno delo predstavlja krono mojega delovanja. Celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka.” (pedagoginja, red. prof. dr. Branka Čagran)

“Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla, tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih.” (univ. dipl. ing. prometa, Danica Ravnjak, dobitnica nagrade Managerkam prijazno podjetje leta 2015) (Foto: iz osebnega arhiva)

“Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale.” (red. prof. dr. Dragica Haramija, prof. za mladinsko književnost)

“Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.” (strojni tehnik in čebelar Gašper Brumec)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)