50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Eno izmed mojih globokih prepričanj je, da je važna volja in vztrajanje. V vseh teh letih so me preizkušali manjši, večji, največji in ogromni, takšni in drugačni padci, kljub temu pa se je moja volja z leti kvečjemu okrepila. Nikoli ne mečem pušk🔫 v koruzo🌽, saj nobene nimam (niti puške niti koruze), že vse življenje pa zelo pogosto hodim na led. Po vseh teh padcih pa je nastopil v mojem življenju trenutek, ko se je začelo maslo obilno raztapljati po moji življenski poti👍. Skoraj bi lahko rekla, da se je razlezlo po celotni širini poti. Gladko sem podrsavala po maščobni podlagi, ko se je v reki stopljenega masla pojavil problemček v obliki čeri. V pomivalnem stroju je začela zastajati voda. Črpalka enostavno ni izčrpala vode. Že vrsto let sem poznala zlato pravilo, da v primeru, ko se zmeša nečemu, ki namesto možganov vsebuje elektroniko, najprej reč izklopiš in jo ponovno vklopiš, pa se vse uredi samo od sebe (ljudje žal on/off tipke nimamo, ko se nam enkrat zmeša, zmešani tudi ostanemo). To sem vedela že takrat, ko sva kupila najinega prvega, zadnjega in nikoli več mercedesa, v časih povojne Bosne, ko je po Sloveniji krožila šala, po Sarajevu pa Mujo, v mercedesu, z eno roko na volanu, z drugo pa naslonjeno na odprto okno. Da se zelo očitno važi je opazil vsak, tudi Haso, ki je Mujotu že od daleč zavpil:
“Ej, Mujo, se važiš, ker imaš mercedesa?”
“Pa kakšen mercedes, budalo jedna,” mu je nič kaj prijazno odvrnil Mujo, “kaj se bom važil z mercedesom, v Sarajevu ga ima vsak. Ampak roke, Haso, obe roki pa nima vsak.”
V Sloveniji nismo imeli tako hudih vojnih posledic, obe roki sta bili takrat pravilo, mercedese pa so že pregovorno imeli “gasterbajterji” in mesarji, katerim smo se pridružili še novopečeni “venmetalci”, kamor so naju z Iztokom uvrstili sokrajani. In če sva že imela določen status, sva seveda morala imeti tudi ustrezen statusni simbol🚙. Privoščila sva si mercedesa🚙 in se iz trgovine z avtomobili odpeljala naravnost na Dunaj, da bi preskusila nakup. Kar lezla sva narazen od pomembnosti, ko sva se zelo dobro razpoložena vozila po širokih avstrijskih cestah. Poleg tega sva se počutila zelo varna, verjetno približno tako, kot se počutiš v tanku, saj sva cesto pred seboj opazovala preko mercedesovega merka, besedo, ki se je iz slovenščine skoraj izgubila, saj so naši fantje vojsko služili v Jugoslaviji, kjer prav tako nihče ni vedel kaj je to merek, vsi so pa vedeli kaj je to nišan in kakšne vrste nišan ima mercedes.

Kar naenkrat pa se je začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega. Najin novi ponos je zmanjšal hitrost na 50 km/h 🚜 in naj je Iztok še tako pritiskal na pedalko za plin, se ni zgodilo nič😤😤. Najprej sem pomislila, da so pametni Nemci naredili avto, ki samodejno vozi po omejitvah, pa sem kaj hitro zavrgla to misel, ker ni imela nobene logike, saj ni bilo nikjer sledu o kakršnikoli omejitvi, prehitevali pa so naju vsi, še tisti, ki so zjutraj, ko sva krenila iz Maribora, sladko spali😴. Iztok je z vso silo pritiskal na pedal za plin in začel s potnimi kapljicami na čelu ugotavljati, da je nekaj narobe z elektroniko. Predlagala sem mu naj podobno, kot bi v takem primeru storil z mobitelom, avto izklopi in ponovno vklopi. Ponavadi v prvo mojih nasvetov ne upošteva, ker kam bi pa prišli, če bi babe komandirale, takrat pa je bilo drugače. Sam se ni spomnil nobene druge rešitve, voda nama je pa drla v grlo od sramote😳😳, zapeljal je na odstavni pas, ugasnil avto, ga ponovno prižgal in zadeva je delovala. Na poti na Dunaj in nazaj sva morala še nekajkrat ponoviti vajo. Šele čez čas so ugotovili, da je bila kriva neka črpalka.
In kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna (analogno to velja za Snežano), zato sem pomivalni stroj ob prvih težavah takoj resetirala, kar po slovensko pomeni ‘ponastavila napravo’. Niti reset niti ponastavitev ni nič pomagala. Voda je ponovno ostala v stroju. Iztok je s pomočjo brisače odstranil zastalo vodo iz stroja, vklopil pomivalni stroj in ponovno je v njem ostala voda. Staknila sva glavi🤔🤔, se posvetovala in soglasno ugotovila, da je podobno kot pri mercedesu kriva črpalka in bo treba poklicati serviserja, do takrat pa bo treba pomivati posodo na roke 🙄.
Čez nekaj dni je zjutraj, kmalu zatem, ko se je Iztok odpravil od doma, zazvonil zvonec. V perspektivi moje najstniške travme sem bila v tistem trenutku še gola. Že od sedmega razreda osnovne šole namreč k moji obleki spadajo tudi namazane trepalnice.To me je naučila neka moja vzornica iz najstniških let, ki me je srečala na tisti dan, ko se mi je zjutraj tako mudilo v šolo, da nisem imela časa niti za umivanje zob, kaj šele za mazanje trepalnic👁👁. Zaskrbljeno me je začela izpraševati, če sem kaj resno bolna ali se mi je kaj hudega zgodilo, ker tako grozno bledo, celo prozorno zgledam. Na moje pojasnilo, da nimam namazanih trepalnic se je zgrozila in prisegala, da bi si jih ona namazala tudi preden bi tekla v zaklonišče, če bi sredi noči začel zavijati alarm zaradi bombnega napada. In ker je bilo njeno mnenje zakon, so namazane trepalnice postale moje cesarjevo oblačilo, čeprav se je cesar počutil oblečen, bil je pa gol, jaz sem se pa počutila gola, čeprav sem bila oblečena. Zakomplicirano. Slej ali prej bom morala po tem vprašanju obiskati psihoterapevta.

Tisto jutro sem stekla k vratom v prepričanju, da se je Iztok vrnil po kakšno pozabljeno stvar, kar se je zelo pogosto dogajalo. On me je seveda lahko videl golo, zato sem odločno odprla vrata na steržaj, istočasno pa je kar izletelo iz mene:
“Enkrat boš še glavo pozabil😡.” Besede so se zaletele v serviserja, vsaj tako sem sklepala po kovčku z orodjem, ki ga je imel v rokah. Pa ne samo zaletele. Tudi odbile so se od njegove neprebojne fasade😑. Samo pokimal mi je v pozdrav in krenil proti kuhinji. Takoj sem sprevidela, da je eden izmed tistih zelo pomembnih ljudi, ki rešujejo svet in držijo zemljo na njeni tirnici okoli sonca. Moj, ponavadi napuhnjen in napihnjen ego me je takoj vznemirjen opozoril:
“Obeta se spopad. On vodi 1:0⚽️. Si res morala neobvladano besneti pri odpiranju vrat? In gola stati pred tujci? S tem si me čisto potlačila. Kako se naj gol borim z njim?”
“Si bova že kaj zmislila,” sem ga tolažila in se spraševala kdo je sploh tisti, ki ga tolažim in kdo tisti, ki tolaži. Samozavestni serviser se je takoj lotil dela in kaj kmalu je s pincetnim prijemom potegnil droben kamenček iz črpalke in mi ga pomolil pred oči:
“Ne vem kdo pri vas pere kamne v pomivalnem stroju!😑” Moj ego, ki v sili nikoli ni kaj prida razmišljal, se je odločil za laž.
“Jaz zagotovo ne,” sem hitela razlagati in v mislih preklinjala, ker sem lonce od rož preslabo splahnila, preden sem jih dala v stroj. “Mogoče so se pa sčasoma naredili črpalkini kamni. Če ima lahko kamne žolč, ne vem zakaj ne bi imela kamnov črpalka. In še dobro, da lahko te vrste kamnov odstrani serviser, ki ga hvala bogu ni treba čakati tako dolgo kot bi čakala na operacijo žolčnih kamnov, ” sem mu hotela celo malo polaskati. Njegov obraz pa je ostal kamnit in zgledala sem prav bedno. Verjetno je gluh, sem pomislila. Ali pa je moral vedno brez besed poslušati mamo, ki mu je kvasila ne vem kakšne neumnosti in ni smel pokazati, kaj si misli o njih, ker bi v tem primeru lahko priletelo kaj okoli ušes. Takoj sem zavrgla to misel, ker pri taki mami ne bi njegova samopodoba segala do neba, kar je bilo več kot očitno v njegovem primeru.
Odprl je sosednja vrata elementa in zahvaljevala sem se vsem, tudi onemu tam zgoraj, čeprav ne verjamem vanj v tako izrazito personificirani obliki, da sem dobila preblisk in temeljito sčistila notranjost elementa s kantama za smeti, ko mi je Iztok napovedal obisk serviserja. Notranjost je zasijala zloščena kot operacijska soba😅. Zabila sem mu prvi gol⚽️. To sva začutila oba. Moj ego se je že začenjal samovščečno napihovati, serviser pa brezizrazno odvijati neki del pri sifonu. Rekel je:
“Bi lahko dobil vedro😑?” V tistem me je spreletelo😳. Kakšna elektronika in črpalka, kriv je zamašen odtok. Prinesla sem mu vedro in se ugrezala od sramote, ko sem gledala kakšna svinjarija je padla v vedro. Začela sem sama sebe opravičevati, da čiščenje sifona ni bilo med gospodinjskimi opravili, ki bi me jih naučila mama. Kljub temu sem s slabo vestjo od strani pogledovala serviserja, ki se je pri čiščenju držal približno tako kot nekdo, ki razmišlja o sklepnih mislih njegove doktorske disertacije. Bila sem že čisto dotolčena saj sem ostala brez edinega igralca. Moj ego ne samo, da se je umaknil iz napada, umaknil se je tudi izpred mojega gola in se zavlekel na klop, kjer je čakal na dokončni poraz. In v tistem je serviser prešel v finish. Ne vem zakaj pri vragu je začel odstranjevati lajsno, ki je v slovarju štajerskega knjižnega jezika v slovenščino prevedena kot letev. Le kateri del pomivalnega stroja bi lahko našel pod okrasno letvijo, pritrjeno na podnožju kuhinjskih elementov? Poleg tega se mi je prejšnji teden polil golaž po tleh, pa ga je verjetno kaj steklo tudi pod element 😦😓😰😱. Ni bil samo golaž, pod letvijo je bilo zasušene hrane in pijače za normalno družinsko kosilo. Preostale so mi samo še poteze iz obupa. Potegnila sem eno izmed njih in v upanju, da le ni gluh, sem rekla:
“To so moje skrite zaloge hrane. V primeru lakote, bi z njo lahko za en dan podaljšala življenje celotni družini.”. Tako kot je on reagiral na dovtip, verjetno reagirajo ljudje, ki nimajo niti kančka smisla za humor😑. Se pravi sploh ne reagirajo. S kamnitim obrazom Michelangelovega Davida, vendar z ne tako popolnimi potezami in rahlo manj skodranimi lasmi, je letev pritrdil nazaj in mi za čiščenje sifona zaračunal 40 evrov😑. Mogoče pa je res imel doktorat?