50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Nikakor nisem več hotela doživeti more morja prahu v soju svetlobe policistove baterijske svetilke, zato sem se nemudoma lotila dela. Dnevno sem si od študija priškrnila eno uro za brisanje prahu z mokro krpo, produktivnost študija pa primerno temu dvignila za eno uro/dan. Posledično sem dokaj hitro do potankosti obvladala že zlajnane tri reči, Freudov id, ego in superego.

Od nekdaj sem imela velike težave z vsakim od njih. Z Mašinim idom že od malega, saj je eksplodiral vedno, ko je minilo že toliko časa od njenega zadnjega obroka, da bi že lahko kmalu postala lačna. Poudarek je na lahko (ni pa nujno) in kmalu (ne pa zdaj). Postala je sitna, prepirljiva in od obupa, ker si je mislila, da ne bomo pravočasno ugotovili kaj je narobe z njo,  se je metala po tleh😱😝😤. Hvala bogu, da smo se po nekaj mesecih vendarle nižje pogovorno zrajtali, v čem je problem.  Od takrat naprej so se v moji torbici valjali koščki kruha, kakšen piškot, jabolko ali banana. V trenutku, ko ji je id odprl usta ali jo hotel vreči na tla, sem jih zaprla s tistim, kar sem v torbici najprej zagrabila. Na tak način se je z njenim idom dalo shajati.

Da pa kaj povem o mojem idu, moram najprej razložiti, kaj id ali po slovensko ono, je. Moj napuhnjeni jaz mi preprečuje, da bi še nadalje uporabljala besedo ‘ono’, ki spominja na tisto srednjespolno osebo, ki si ne zasluži niti imena, zato ji pravimo onè, poleg tega pa je beseda id veliko bolj sprejemljiva, saj moj jaz v svoji napuhnjenosti visoko čisla predvsem latinščino. Torej, id je zadolžen samo za prvinske stvari, kot je na primer, da te prisili jesti umrle soljudi, če strmoglaviš sredi Antarktike z avionom, zmrzuješ v “pelcu” tvoje umrle sopotnice na desni in se ji v mislih zahvaljuješ, ker za časa svojega življenja ni spremljala mode, ker če jo bi, bi vedela, da pravo krzno že zdavnaj ni več moderno in bi v tem primeru bil prisiljen zmrzovati v sicer modnem, vendar kratkem in tankem, ali v najboljšem primeru malo debelejšem in na zvon krojenem dolgem plašču. Istočasno si kuriš ogenj, ki si ga prižgal z vžigalnikom tvojega umrlega sopotnika na levi, ki je bil kadilec in je imel srečo, da ni umrl od pljučnega raka, hkrati pa ti močno kruli po želodcu, ker že tri dni nisi nič jedel, reševalcev pa ni od nikoder. V tem primeru id mahne po glavi superego in ukaže egu naj nekaj poje, če ne bo njega in njegove napuhnjenosti konec. Ego seveda racionalno izbere kakšno mlajše meso, na izgled zelo zdravega in mrtvega sopotnika, po možnosti s trebuha, ker je kljub mrtvosti in zmrzali, tam meso najmehkejše. Istočasno superego svojemu egu obrne obraz stran od početja, da se slučajno ne onesvesti, ko bi videl kaj počne in bi sestradan superego ostal brez nujno potrebnega obroka. V to, kdo mu obrne obraz stran, nisem najbolj prepričana, ker bi to lahko bil tudi id.

Zdaj, ko poznam kompleksnost odnosov med mojimi tremi osebami (oseba je tu mišljena metaforično), sem ugotovila, da je moj id delno deformiran, oziroma še bolj požrešen kot Mašin. Med moje osnovne preživetvene potrebe je uvrstil tudi oblačila. Vendar ne v osnovnem smislu, v smislu samoohranitvene potrebe po zaščiti telesa pred zunanjimi vplivi, ali v smislu zakrivanja intimnih delov v obliki figovega lista, razširil jo je v stvar, za katero ne najdem ustrezne slovenske besede, lahko pa jo izrazim samo opisno👗👘👒👠👛💍🕶. Moj materialni jaz se je vtihotapil v moj id v obliki nuje po celoviti usklajenosti zunanjega videza. Zaradi tega introjekta ni nič čudnega, da je bila moja prva misel, ko sem izvedela, da sem nominirana za nagrado Svetlobnica, outfit (angleška beseda, ki ustreza vsemu pred tremi vrsticami narisanemu, njen po mojem mnenju najboljši slovenski prevod, ‘zunanji izgled’, pa ne ustreza povsem), ki sem ga pustila ob jesenskem obisku v Milanu. Če dobro premislim, ga tam nisem pustila jaz, ampak Iztokov superego. Tudi to trditev moram ustrezno pojasniti. Superego je tisti angelček, ki ti pove kaj je prav in kaj narobe in se pri normalnih ljudeh razvije s socializacijo (puščavniki ga potemtakem nimajo), pri pravnikih pa se s študijem in kasneje z njihovim poklicnim delom močno deformira. Superego se iz lepega dekleta, ki s prevezanimi očmi skrbno tehta, kaj je prav in kaj narobe, prelevi v gromozansko možačasto žensko, ki z zadebeljenim kazalcem žuga z desno roko, medtem ko ji z leve roke do tal visi sveže vrezana leskova šiba nadpovprečne debeline, ki še poudarja njen vesoljni primat. Vago ima vrženo pri nogah, prevezo preko oči pa si je strgala stran, ker že vnaprej ve, da ima vedno prav in da je pravica in resnica izključno, absolutno in samo na njeni strani. Če bi prej vedela za obvezno in ponavadi zelo močno profesionalno deformacijo superega pri pravnikih, si nikoli ne bi izbrala pravnika za moža. Ampak, po toči zvoniti je prepozno, zdaj lahko samo še sovražim to njegovo ostudno nadjazevko, ki je moj superego že zdavnaj zvezala in vrgla v kot, kjer hira v vsej svoji ujetosti. In ta moja sovražnica je v Milanu ob pogledu na nebeško lep outfit, ki je bil v bistvu temno modre barve, v barvi nebes ponoči (ali imajo v nebesih tudi noč?), samo grdo pogledala in že sem ga slekla in s povešeno glavo vrnila prodajalki. Ob nominaciji pa je moj deformirani id nemudoma prepoznal priložnost in v trenutku, ko ni bilo v bližini Iztokove superjazovke, pregovoril moj ego, da je naročil prepovedani outfit preko interneta. Za preživetje gre, se je dal prepričati moj naivni in napuhnjeni ego. In že naslednji dan sem dobila prekrasno škatlo, povezano z veliko pentljo in vizitko. Samo stanje na mojem transakcijskem računu me je prepričalo, da to nikakor ni bilo darilo. Vsaj v finančnem smislu ne.

Vendar mi ni bilo žal, celoten outfit je bil božanski in božanske stvari pač niso poceni. Predala sem se zadovoljstvu, ker je bil storjen prvi korak proti zmagi. Naslednja reč, ki jo je bilo potrebno urediti, je bilo delovanje raznih oblik energije, usmerjene k uresničitvi moje velike želje, bolje rečeno zahteve mojega napuhnjenega ega po zmagi. Ker imam močno izražen del jaza, ki ga lahko poimenujem agent, sem takoj naredila večstranski in mnogonivojski načrt ter ga začela uresničevati v naslednjih korakih:

1. Najprej sem prosila Mašo, naj nemudoma začne držati pesti zame in to vse do podelitve nagrade, če se le da obe, v nujnih primerih, kot je vožnja avtomobila ali opravljanje osnovnih higienskih potreb, pa bo zadostovala samo ena pest, po možnosti leva (je srčna stran in več velja). V dokaz resnosti zadeve in ker Maša nikakor nima nobenih teženj k rasni diskriminaciji, mi je poslala tudi SMS: “drzim ✊🏻✊🏻✊🏻👊🏻👊🏻👊🏻👊🏼👊🏽👊🏾👊🏿✊🏽✊🏾”.

2. Drugi in tretji korak sta bila storjena v smeri združitve potrebnega s koristnim. Šla sem na manikuro💅🏼, da zaokrožim moj izgled z ustrezno urejenimi, rdeče pobarvanimi nohti in naprosim kozmetičarko, da pozitivno energijo, ki jo zbira s posebnim obredom zrenja v svečo, usmeri k izpolnitvi moje želje.

3. Tretji korak (v resnici sem v vmesnem času naredila nekaj tisoč korakov) je bil odhod k frizerju. Moj frizer je musliman (kakršna hči, takšna mati, tudi jaz nimam nobenih teženj k verski diskriminaciji), zato sem ga medtem, ko mi je urejal frizuro naprosila, da kakšno molitev k njegovemu bogu, nameni moji zmagi.

4. Prijateljico, ki verjame v Bruna Gröninga, izredno karizmatično osebo, ki je že več kot pol stoletja mrtva, pa še vedno zelo živo ureja življenjske zadeve na našem planetu, sem prosila, naj zame izprosi njegovo pomoč.

5. Zlatko, ki verjame, da če se določene stvari veseliš, se zagotovo ponesreči, če se pa dovolj sekiraš, se ti želja uresniči, sem poprosila naj se sekira zame. To sekiranje ni bilo mišljeno dobesedno, s sekirami, v mlakah krvi, ampak tako diskretno, tiho sekiranje, brez posebnih pripomočkov in brez izrazitih zunanjih znakov, dovolila sem ji, da si na primer, samo rahlo grizlja spodnjo ustnico. Vendar je prav po prijateljsko vzela zadevo tako zares, da je dobila afto od sekiranja. In normalna posledica je bila, da sem jo prosila, naj se neha sekirati.

6. Mojo sestrično, ki verjame v krščanskega boga, sem prosila, naj moli, da bi zmagala. Preden sem šla v Ljubljano na podelitev, me je poklicala in vprašala sem jo, če je dovolj goreče molila, da bom prva, pa mi je odgovorila:
“Moj bog ni zlata ribica, ki bi izpolnjeval želje. Molila sem, da bi prebral knjigo, ker če jo je, boš zagotovo zmagala.”

In ta njen bog knjige ni prebral. Žal jo je samo komisija. In Zlatka je prehitro dobila afto in se je premalo sekirala. In jaz se nisem pravi čas spomnila, da bi iz našega ribnika potegnila vse zlate ribice 🐠🐟🐡🐬🐳 in jim zagrozila, da bodo končale na krožniku, če mi ne bodo izpolnile vroče želje. Vsem, ki so tako neuspešno sodelovali z menoj, sem kar s pisateljskega odra poslala SMS:
“Nisem zmagala …😭😱” In istočasno je priletelo pet odgovorov:
“To ni razlog za ☹️ in 😂, saj je samo korak na poti do popolne zmage. Zame si vseeno zmagovalka – iz več razlogov!!!“
“😭😭😭😭☹️☹️☹️☹️☹️☹️☹️ pa aso oni normalniiiiiii? 😭😭😫😫😫 ful sem zalostna Mamiii nooooo 😭😭☹️☹️“
“Zame si zmagala✌️“
“Kmeti, zato so pa nas Avstrijci zj…” Ta SMS je verjetno priletel pomotoma in je bil namenjen komu drugemu in ne meni.
“Boš pa naslednjič. Čestitke si pa vsekakor zasluzis. Glavo gor in nasmešek. Pozdravček. Aja. Pa ko jih ” potem je bila še en črka in tri pikice, pa mi je Iztokov superego, ki ve kaj je prav in kaj narobe, ukazal te štiri znake zbrisati.
Moj napuhnjeni ego ni prišel k sebi vse do naslednjega jutra, ko je eksplodiral😡. Onesposobil je moj samonadzor s knokavtom in govoril je stvari, ki jih niti pod razno ne bom ponovila na tem mestu, saj se je ego medtem zmanjšal na svojo običajno velikost (moram pa priznati, da je po moji oceni njegova normalna velikost 2,458 kratnik slovenskega povprečja).

K umirjanju so pripomogli tudi moji bližnji, saj so se z leti pač naučili ravnati z mojim napuhnjencem. Kar na daljavo me je razumela tudi Zlatka, ki mi je poslala SMS:
“Upam, da te spravimo v dobro voljo. Če ti pomaga, ti dovolim, da nadereš Veljkota.😀“ Vedela sem, da je predstavljala ta ponudba veliko žrtev. Mogoče je imela slabo vest, ker je prehitro dobila afto, se premalo časa sekirala in je moja zmaga splavala po vodi. Veljko, njen mož, je prav tako pravnik, njegova nadjazevka pa je še večja in strašljivejša od Iztokove. V tistem me je Iztokova že lepo zdelovala, poleg tega sem poznala vojaško pravilo, da ne smeš imeti odprtih več front hkrati, zato si nisem želela še enega spopada in sem ji odgovorila:
“😀😀Tako slabe volje pa nisem😀“
“No, fajn. Če postaneš, ti ga posodim, da sprostiš na njem negativno energijo. 😀“ Nemudoma sem se ji potožila:
“Sem danes že poslušala od Iztoka in Maše, skoraj 2 uri. Iztok mi je celo rekel, da se obnašam kot si se ti, ko si bila otrok in si se vrgla na tla, če nisi dobila oblekce👗. Kaj si se res?“ Ta zadnji SMS mi je podtaknil moj deformirani id, ki se je iz samoohranitvenih nagonov naučil spopadati z Iztokovo nadjazevko. Popolnoma neprizadeto sem mu prebrala, kaj sem napisala Zlatki in istočasno opazovala, kako njegova nadjazevka iz sekunde v sekundo postaja manj strašna. V trenutku, ko je odvrgla leskovko, je zapiskal mobitel:
“Ne, nisem. Samo žalostna sem bila in potočila sem kakšno solzo. ☹️“ Seveda sem takoj poročala Zlatki, kaj sem zakuhala. Nekako sem dobila občutek, da obvladujem celotno situacijo.
“Iztoku sem prebrala SMS, ki sem ti ga poslala in tvoj odgovor. Rekel je: Joj, kak si me zdaj v drek💩 spravila. Nimaš nobene mentalne rezervacije, tako kot ti je že Veljko rekel.” Presneti pravniki in njihovi termini, saj ni čudno, da imajo napihnjene superege, pa kaj napihnjene, diktatorske. Ampak moj id zna usmerjati moj ego po svojih lastnih deformiranih interesih:
“Iztoku sem povedala, da sem ga zatožila😜 Zdaj se sekira, da mu boš zamerila. Prav mu je, kaj me pa nadira😜“ Vsaka čast Zlatki, kako hitro ji je potegnilo, čeprav je tudi blond in ima deformiran id v isti smeri kot jaz. Če dobro premislim, verjetno prav zaradi tega.
“Smrtno mu zamerim. Odmerim samo, če nas bo decembra z veseljem peljal na izlet v Benetke.“  Iztoka prej nikakor nisva upali niti vprašati, če nas bo peljal v Benetke. Zdaj se je rešitev pokazala sama od sebe. Izsiljevalsko so se mi zasvetile oči in popolnoma neprizadeto sem mu prebrala SMS. Pogledala sem ga in že na obrazu sem mu videla, da je premagan:
“Ha,ha, pa se je ujel v lastno zanko. Benetke, prihajamo!🚗“
“Mu pošiljam 😘 za Benetke. 😀“ Seveda sem temu lubčku zaprla vrata pred nosom, čeprav je bil izključno prijateljski. Za vsak slučaj. Moj Iztok je samo moj Iztok.