In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:
“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:
“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:
1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:
Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel: “Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.” Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:
“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”
“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala. Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:
“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:
“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:
“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”
“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.
“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:
Spet se je oglasil Thomas:
“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:
“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:
“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:
“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:
“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”
“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:
“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”
3. Misli iz zadnjega dneva hoje:
Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:
Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:
“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “… ker ima dolg jezik 😜.”
/**/